Jaka Mojškerc in Timotej Cvirn pričujeta o prvih mesecih njune prostovoljske izkušnje
Uvod
Misijon ni samo v Afriki in tropskih krajih. Tega dejstva sva se sama zavedla lani spomladi, ko sva med planiranjem daljše poti pregledovala seznam slovenskih misijonarjev.
Zakaj in kako ta misijon?
Sva Timotej Cvirn in Jaka Mojškerc, oba v zgodnjih dvajsetih in oba sveže diplomirana. Ker si oba želiva življenjskih izkušenj, preden se podava na nepredvidljivo pot odraslosti, sva se odločila, da se podava nekam, kjer bova take izkušnje pridobila. Kasneje bo z vsemi obveznostmi, ki jih bo življenje prineslo, težko odpotovati nekam za daljšo dobo več mesecev, kar pa se nama zdi nujno, če želiš resnično spoznati nek kraj in ljudi, ki tam živijo, predvsem pa se kaj naučiti o samem sebi. Prav ta misel naju je tudi zanesla na spletno stran Misijonskega središča, kjer je objavljen seznam slovenskih misijonark in misijonarjev. Ti ljudje dodobra poznajo okolje, v katerem živijo. Opravka imajo z vsakdanjimi ljudmi, ki jih po večini res dobro poznajo. Tako nekako sva razmišljala pred najinim odhodom in sedaj, ko sva tu, veva, da se nisva motila. Ko sva pregledovala predvsem tropske kraje, v katere sva sprva mislila, da naju bo najina pustolovščina vodila, nama je v oči padla misijonarka, ki je popolnoma drugje – sestra Dorica Sever.
Namesto džungle in vročih puščav sestra Dorica živi v svetu večnega snega in ledu. Deluje med Inuiti v Arktični Kanadi. Skrbi za dva misijona. Oba se nahajata v majhnih zaselkih, imenovanih Chesterfield Inlet in Baker Lake. Prej nikoli nisva povezovala dela misijonarja z okoljem, ki zahteva veliko finančnih sredstev za življenje, kar je predvsem posledica neprizanesljive narave, skrajno nizkih temperatur in odročne geografske lege, zato ljudje za razliko od tropskih krajev potrebujejo več denarja že samo za osnovno preživetje – ogrevanje, oblačila in transport hrane so samo nekateri izmed vidikov, ki močno povečajo stroške preživetja. Takega okolja nisva povezovala z revščino ali nizkim življenjskim standardom, kar je v naju še dodatno spodbudilo zanimanje za delo s. Dorice ter za skupnost, v kateri živi. Zato sva se odločila, da je to odlična priložnost za nadaljnje raziskovanje in porodila se je ideja o daljši, 6-mesečni odpravi.
Predstavitev naju in projekta
Oba se ukvarjava z umetnostjo, ki naju spremlja že večji del najinih življenj, vključno s študijem – Timotej je diplomiral iz montaže na AGRFT, Jaka pa iz fotografije na VIST. Že od gimnazijskih let, ko sva se kot najstnika spoznala na Škofijski klasični gimnaziji, sva svoj čas raje namenjala snemanju raznih videov s skupino prijateljev, kot pa da bi ponavljala latinske deklinacije. Ker tudi sedaj nisva mogla iz svoje lastne kože, sva se odločila, da bova del te izkušnje prinesla tudi z najine Arktične ekspedicije in sicer v obliki filma. Ko sva raziskovala ta kraj in ljudi, sva odkrila popolnoma nov, nama prej še nepoznan svet. Nekaj, na kar prej nisva niti pomislila. Spoznala pa sva tudi številne podobnosti, ki si jih tako oddaljeno ljudstvo deli z nami. To nama je še dodatno potrdilo najino idejo o snemanju filma. Tako sva se na pot odpravila z dvojno nalogo, ki pa nosi skupen cilj. Po eni strani bova pomagala s. Dorici v misijonu z vsemi opravili, preživljala bova čas med ljudmi, predvsem mladimi in otroki – učila jih bova pri verouku, ki poteka v misijonu vsak dan po šoli. Hkrati bova tudi delala kot nadomestna učitelja v osnovni šoli, najin glavni cilj pa je, da se čim bolj približava ljudem in jih poskušava razumeti, hkrati pa se od njih čim več naučiti. To je zelo pomembno za delo v misijonu, kjer je glavni cilj nuditi pomoč ljudem in jim biti na voljo. Potrebno je konkretno razumeti njih in njihove izzive, preden jim lahko kakorkoli zares pomagaš. Enako velja za snemanje dokumentarnega filma. Če želiva tukajšnje življenje prikazati na iskren način in se poglobiti v to, kaj zares pomeni biti Inuit danes, morava spoznati resnico, ki jo ti ljudje nosijo v sebi. Tako se v začetnih tednih ti dve dejavnosti sploh ne razlikujeta.
Priprave – tehnične
Preden pa sva sploh prispela do sem, je bilo potrebnih kar nekaj priprav. Nisva si znala zares predstavljati, kaj pomeni živeti v okolju, kjer temperature padejo tudi do – 60 °C, kako se takrat obleči in obnašati, da ne ogrožaš varnosti sebe in drugih. Hitro sva se zavedala, da bova vsaj na začetku zelo odvisna od s. Dorice, ki naju bo morala veliko naučiti, preden bova lahko tu živela bolj ali manj samostojno in pomagala po svojih najboljših močeh. Sama sva začela brskati po spletu, kjer podatkov o tako ekstremnih razmerah (zraven moramo všteti zelo visok nivo vlage, saj mestece leži ob oceanu in pa hud veter, ki tu piha praktično neprestano) ni prav na pretek. Zelo nama je pri tem spet pomagala s. Dorica, ki je na Zoom sestankih in preko elektronske pošte odgovarjala na najina številna vprašanja. Nekatere stvari so njej po petindvajsetih letih, ki jih je tu preživela, že popolnoma vsakdanje. Posebna priprava je bila potrebna tudi za snemalno opremo, saj je morala ta najprej z nama prepotovati pol sveta, potem pa preživeti še te ekstremne temperature. Pripraviti sva se tako morala na težave, kot so zamrzovanje LCD ekrana, hitro praznjenje baterij in pritiskanje gumbov z ogromnimi rokavicami.
Priprave – duhovne
Poleg tehničnih priprav pa so bile zelo pomembne tudi duhovne. Ker sva se za to pot odločila precej pozno, nisva imela možnosti eno leto obiskovati skupine SLED, kot je to ponavadi običajno za laiške misijonarje. Tako sva tudi odšla pod nazivom prostovoljca in ne misijonarja. Vedela sva, da je ta misijon, bolj kot telesno zahteven duševno in duhovno. Vstopila sva v svet, kjer katoliška cerkev ni tako močna: na kraju, velikem dva milijona kvadratnih kilometrov (polovica površine, ki jo pokrivajo države EU), namreč deluje samo šest duhovnikov. Poleg tega pa je tu nenavadno veliko duševnih bolezni, ki pogosto ljudi vodijo v depresijo, v različne vrste odvisnosti in v najslabšem primeru v samomor. Zato je potrebna močna osebna poglobitev, zavedati se morava zakaj sva tu, kaj je najino poslanstvo in na tak način ostati trdna, da sva lahko opora skupnosti. Pri pripravah na misijon so nama zelo pomagali tudi v Misijonskem središču. Decembra sva se priključila skupini SLED na duhovnih vajah na Kureščku, ki jih je vodil pater Pepi. On nama je dal spet drugačen pogled na to, kaj pomeni biti misijonar in s tem tudi dodatno osmislil najino poslanstvo.
Pot – Ottawa
Na pot sva se podala z dunajskega letališča. Od tam sva s skupno šestimi letali (vsako naslednje je bilo manjše) pripotovala do kraja Chesterfield Inlet, kjer živiva sedaj. Vmes sva nekaj dni preživela v glavnem mestu Kanade, Ottawi. Živela sva pri dveh sestrah iz Doričinega reda, Frančiškankah Marijinih misijonarkah (FMM) – pri sestri Agnieszki iz Poljske in sestri Neelam iz Indije. Preden sva nadaljevala najino pot na sever, sva dobila tudi manjši vpogled v življenje Inuitov na jugu. Med ogledom mesta sva v bližini kanadskega parlamenta naletela na skupino Inuitov. Večina izmed njih se v mestnem življenju ne znajde in zapadejo v različne odvisnosti. Vseeno naju je presenetila njihova prijaznost in nikoli se nisva počutila ogrožena, čeprav so bili nekateri izmed njih že konkretno opiti. Ker nimajo encimov za razgradnjo alkohola, hkrati pa nikoli niso razvili kulture pitja, so zelo hitro in zelo močno vinjeni. Alkoholizem in zloraba substanc je ena izmed največjih težav za Inuite. Naslednji dan sva se vrnila do mesta, kjer se zbirajo in jim prinesla nekaj hrane in se pogovorila še z nekaterimi izmed njih, ki so z nama delili svoje zgodbe.
Pot – Winnipeg
Do Arktike pa sva imela še en postanek, in sicer v Winnipegu, ki mu pravijo tudi Vrata (prehod) na Zahod- Winnipeg ločuje neskončno, redko poseljeno pokrajino na severu in z mesti posejan jug Kanade. Tam sva preživela dva dni in najin vtis je, da je zanimivo, predvsem pa ponoči ne tako zelo gostoljubno mesto, česar ob 20h zvečer, ko je tema že padla, nisva vedela in sva se naivno odpravila v center mesta na ogled in večerjo. Priznava, da se nisva počutila prav varno. Od zelo umazanega mestnega avtobusa in neprijaznih pogledov ljudi na njem, do raznoraznih ljudi, ki so za nama vpili samo njim znane, vendar ne preveč prijazne besede. O nevarnostih in stanju Winnipega naju je izobrazila šele sestra Dorica, ko sva enkrat prispela na najino končno destinacijo. Da pa Winnipegu ne narediva preveč krivice, podnevi je zelo prijetno mesto in ljudje, ki tam živijo, so zelo prijazni in odprti do tujcev, predvsem pa so naju prav vsi krepko spodbudili, ko sva jim povedala, da se odpravljava na sever.
Pot – Rankin Inlet
Po dveh dneh v Winnipegu sva nadaljevala svojo pot. Iz Winnipega polet do Rankin Inleta, ki je že zelo blizu najine končne destinacije. Tam sva imela 4-urni postanek. Prvič sva občutila, kako je biti na -40 °C in naj poveva, da če se dobro oblečeš, sploh ni tako hudo. Na začetku, ko telo še ni navajeno, je dihanje sicer oteženo, predvsem pa so kritični predeli kože, ki niso pokriti. Na letališču naju je sprejel oče Radek, poljski duhovnik, ki nama je razkazal mestece ter malo povedal o življenju na severu. Po nekaj urah naju je oddal na letališču – imela sva srečo, da je bilo najino letalo do Chesterfield Inleta edino, ki tisti dan zaradi slabih vremenskih razmer ni bilo odpovedano. Leteli smo slabe pol ure. En teden od začetka poti sva tako prispela v Chesterfield Inlet na najino končno destinacijo in začela svoje poslanstvo.
Srečanje s sestro Dorico in prvi vtisi
Ko sva prispela v Chesterfield Inlet, naju je samo dejstvo, kje sva, sploh še ni zadelo takoj. Sva se pa lahko samo čudila vsej Lepoti te neskončne pokrajine. Sneg prekriva vse, do kamor seže pogled. S s. Dorico smo se že takoj na začetku zelo dobro ujeli in neizmerno uživava v vsakem pogovoru z njo. Čeprav se velikokrat brani, da nama samo “pridiga“ o vsem, pa jo midva ves čas zasipava z velikim številom vprašanj. Neverjetno veliko naju je že naučila in čutiva, da je to le vrh ledene gore modrosti in številnih življenjskih izkušenj, ki jih je na svoji zelo bogati poti nabrala. Tako se naši zajtrki in kosila včasih zavlečejo kar dolgo v dan, za kar sva ji neizmerno hvaležna. Teorija je sicer zelo pomembna, vendar pa še zdaleč to ni vse. Težavno je predvsem dejstvo, da si lahko misliš, da iz teorije nekaj veš, pa te resnično življenje teh ljudi vsakič znova preseneti in prizemlji. In vse, kar ti ostane, je to, da zapreš usta in poslušaš ali gledaš. Sestra Dorica se je tega na svoji dolgi poti zelo dobro naučila in je pripravljena na vsakršno preizkušnjo. Midva, ki sva ravno zaključila študij in sva polna naivnosti, pa še nisva uspela ponotranjiti teh konceptov. Čaka naju še veliko dela. Morda se zdi, da na tako predvsem psihično težkem misijonu večino časa preživimo v tišini in strmimo v tla. Morava priznati, da je ravno nasprotno. Skozi tanke stene misijona je pogosto slišati glasen smeh in dobro voljo vseh, ki vstopijo v to hišo. To pa je za Chesterfield Inlet žal bolj izjema kot pa pravilo.
_________________________________________________________________________
O zgodovini Inuitov
Ljudje tukaj so bili še do leta 1957 nomadi. Živeli so v iz živalskih kož narejenih šotorih ali iglujih, jedli izključno surovo meso, znanje se je prenašalo z opazovanjem staršev in potovali so s sanmi, ki so jih vlekli psi. Sledili so čredam muškatnega goveda ali severnim jelenom. Njihovo preživetje je bilo izjemno zahtevno, zato se čisto vsak dan čudiva, kako jim je uspelo preživeti 11,000 let, kolikor časa se tudi že razvija njihova kultura. Neznosno nizke temperature, malo hrane in nič ognja so samo nekateri izmed mnogih problemov, ki so jih kot nomadi morali vsakodnevno reševati. Nato pa so ob stiku z ljudmi z Zahoda pred več kot 150 leti prvič videli ljudi in način življenja, ki jim ni bil nikoli prej poznan. Ker se je hitro vzpostavila trgovina, ki je zahtevala stalne zaselke, so počasi začeli opuščati vse, kar so kadarkoli poznali, vso tradicijo, vso kulturo. Začela jo je nadomeščati naša, ki je veliko večja in bolj agresivna od njihove. Dobili so stalne zaselke, elektriko, šolo, denar, gospodarstvo, puške, alkohol, droge in vse ostalo, kar poznamo mi. “Aha, ne vidim problema”, bi si lahko mislili ob branju napisanega, saj se je njihov življenjski standard res zvišal in ni jim bilo več potrebno vsak dan znova boriti se za preživetje. Pridobili so dostojanstvo, ki bi ga moralo imeti vsako človeško življenje. Inuiti pa so s tem začeli izgubljati svoj življenjski smisel.
Trenutne težave Inuitov – jug
Povedano na kratko, težava, s katero se kot svoja etnija soočajo je, da so imeli za proces privajanja na naš način življenja le 80 let. Mi smo ta isti sistem, po katerem teče naš vsakdan, razvijali več kot 2000 let, ga izpopolnjevali in mu prilagajali naš način razmišljanja. Inuiti so ga morali posvojiti v ekstremno kratkem času. Iz tega sledi, da niso uspeli razviti kritičnega razmišljanja in z odprtimi rokami sprejmejo vse, kar jim je ponujeno – večinoma pa so to na žalost slabe, zasvojljive strani našega načina življenja. Sladkor, cigarete, alkohol, obsedenost z digitalnim svetom in ekrani, ki jim prikazujejo hedonistično in (na videz) popolno življenje Zahoda, ki se kopa v prekomernem udobju. Tega si posledično želijo in po tem hrepenijo, čeprav je več kot očitno, da si teh privilegijev praktično nihče ne bo mogel privoščiti za časa svojega življenja. Življenje na jugu Kanade je zanje nepredstavljivo težavno – ne znajdejo se v sistemu, kjer je vsaka ura v dnevu načrtovana vnaprej, kjer je avtoriteta do njih agresivna, kjer je potrebno plačevati stroške življenja z denarjem, se voziti z avtobusom, ki ima vozni red ter biti vljuden do tam živečih ljudi, poleg vsega tega pa se ukvarjati z birokracijo ter računi. Vse jim je popolna neznanka, zato marsikateri Inuk (Inuk – ednina, Inuit – množina) močno trpi, ko živi na jugu. Posledica je, da zapadejo v razne odvisnosti, ki postanejo edini njihov (začasni in neučinkovit) izhod iz trpljenja.
Trenutne težave Inuitov – Chesterfield Inlet
Podobno je z Inuiti na severu, tudi v mestecu, kjer živiva midva. Izguba življenjskega smisla, poslanstva, je skupna skoraj vsem Inuitom. Otroci tu ne hodijo v šolo, ker tudi znanje, ki ni strogo nujno za preživetje, nikoli ni bila inuitska vrednota. Šola je načeloma obvezna, vendar jih veliko preprosto ostane doma – po navadi vsi opravijo razred in napredujejo v naslednjega, ne glede na to, kakšne imajo ocene ali prisotnost. Njihovim staršem šolska, formalna izobrazba preprosto ne pomeni dovolj, da bi svoje otroke spodbujali k njej. Otroci tako preživijo čas doma, kjer igrajo videoigre ali spijo, velikokrat pa tudi pazijo na svoje mlajše bratce ali sestrice, ker staršev ni doma. Enako je z marsikaterim izmed njihovih staršev. Nekateri so brezposelni in so odvisni od socialne pomoči države. Ker je sama teža njihovega obstoja pretežka, se zatekajo v alkohol in marihuano, žrtve česar so največkrat otroci, ki večkrat po cel dan ne dobijo hrane, ker gre denar staršev v drogo. Opitost, pri kateri Inuiti ne poznajo meja, se včasih konča z nasiljem nad družinskimi člani, če opitega krajevna policija prej ne uspe odpeljati na streznitev. Pasivno kajenje je prav tako hud problem – starši pozimi kadijo v notranjih prostorih, saj je zunaj premrzlo. Mentalne težave in omejenost zaradi njihovega prejšnjega načina življenja sta globoko ranila njihovo duševno zdravje.
Delo sestre Dorice in vloga misijona
Tukaj pa med zaselki potuje in živi sestra Dorica. Njeno poslanstvo tukaj se imenuje administracija in pastoralna animacija dveh misijonov. Po opisanih okoliščinah je njena naloga tukaj morda bolj jasna. Njena glavna naloga je bila v vsaki izmed skupnosti, v katerih je delovala, v prvi vrsti poiskati vsaj en domorodni par, ki ga je vzela pod svoje okrilje in ga naučila, kako duhovno voditi skupnost po tem, ko bo ona odšla. Nekateri pari to zvesto počnejo že 20 let, odkar se je ona odselila iz tiste skupnosti. Druga njena naloga pa je biti ljudem na voljo, da se lahko nanjo zanesejo, ko doživljajo duševno stisko ali nevarnost, ki jo za posamezno družino predstavlja alkohol ali druge substance. Vrata misijona so odprta vsak dan med 9. in 22. uro, ljudje pa jo dostikrat pokličejo tudi ponoči, če kdo umre ali imajo kakšno drugo nujno stisko. Velikokrat po pomoč pridejo otroci, če njihovi starši, ponavadi pod vplivom kakšnih substanc, ponoči razgrajajo ali se prepirajo in Dorica jih sprejme v misijon, da lahko pri njej na toplem in varnem preživijo noč. Tako jim nesebično brez izjeme vedno nudi uteho, čustveno podporo in pogovor, čemur sva bila samo v prvem tednu priča na dnevni ravni. Tragične zgodbe in obupanost ljudi v tej skupnosti, ki naj bi bila od vseh najbolj nagnjena k travmi, so naju absolutno šokirale. Težko dojemava, kako je sestra Dorica zmožna prenesti takšno količino čustvenega napora brez potrebe po kakršnemkoli plačilu, vračilu in celo oddihu. Ljudje se pri njej oglasijo brez napovedi. Pridejo žalostni, veseli, pijani, trezni, duševno moteni in zdravi. Vsi pa imajo skoraj brez izjeme nekaj skupnega – potrebo po tolažbi, pogovoru in okolju, kjer se ne bodo počutili, da so sojeni. Sestra Dorica čisto vsakega brezpogojno posluša, z njim moli in mu namenja besede spodbude, ter mu pomaga kakor lahko, večkrat je to tudi z gajbico živil, ki so tukaj v trgovini ekstremno draga. Izven akutnih stisk otroke vsako popoldne pričaka z odprtimi rokami ter z Nutello namazanim kosom kruha na popoldanskem verouku. Tukaj sva dejansko dobila prvi stik s skupnostjo in s temi ljudmi, vsak dan se namreč z njimi druživa tudi sama.
Otroci
Otroci so enako navihani kot pri nas. Teža njihovih z bedo napolnjenih življenj zbledi, ko pridejo v misijon. Tukaj vedo, da so varni pred lakoto, mrazom, pred tem, da jih bo kdo sodil ali se znašal nad njimi. In ta nedolžna otroškost, ki privre na dan v misijonu med igro in molitvijo je tisto, kar sestro Dorico vsak dan znova napolnjuje in ji daje zagona, da pomaga celotni skupnosti, da vsak dan znova v svojem za nas nenavadnem življenju poišče smisel in se loteva nesreče in tragičnih zgodb, ki vladajo med temi ljudmi. To vedno bolj čutiva tudi midva. Zelo zanimivo je, ko jim razlagamo razne svetopisemske odlomke. Ker tukaj ne rastejo drevesa in ni veliko živali, je potrebno biti pozoren in za vsak pojem, ki se pojavi v zgodbi oceniti, ali ga otroci poznajo ali ne. Iz prilike o tem, kako je Jezus jahal osla, je bilo potrebno razložiti pojme, kot sta osel in palme. Skupaj vadimo tudi branje, ki jim zaradi neobiskovanja šole še v zgodnjih najstniških letih dela precejšnje težave. Tako nama (zelo) počasi postaja vedno manj stvari, ki sva jih vajena v Sloveniji in na Zahodu na splošno, samoumevnih. Najino razmišljanje tako dan na dan, izkušnjo po izkušnjo počasi prilagajava njihovemu.
Življenje v misijonu s sestro Dorico
Kot sva napisala, smo se s sestro Dorico zelo hitro ujeli. Vse tri nas zanimajo psihologija, filozofija in teologija, kar je velikokrat tudi tema naših dolgotrajnih pogovorov. Sicer zaradi najine nevednosti veliko bolj napenjava možgane in ušesa, kot pa jezik, a le tako se nama zdi, da bova lahko vsaj približno izpolnila najino poslanstvo. Zadolžitve po misijonu smo si razdelili šele nekaj tednov po najinem prihodu, saj je bila sprva potrebna najina aklimatizacija. Sestra Dorica naju je razvajala s svojo barvito paleto jedi iz različnih kultur – to, da so sestre v redu FMM iz več kot sedemdesetih različnih držav, se pozna tudi pri njeni kuhinji, zelo je raznolika, hkrati pa vedno zelo okusna. Kar se tiče življenja v misijonu, je vse bolj ali manj precej podobno življenju doma z nekaj izjemami. Kanalizacijski sistem zaradi permafrosta ne obstaja, vsaka hiša ima svojo greznico, ki jo na nekaj dni odpeljejo s posebnim vozilom. Podobno je z vodo – ni vodovodnega sistema, temveč ima vsaka hiša svoj zbiralnik vode, ki ga s temu namenjenim tovornjakom napolnijo približno enkrat na teden, črpajo pa iz bližnjega jezera. Potrebno je biti varčen predvsem v času hudega mraza ali večdnevnih snežnih metežev, ko vodni tovornjak ne more priti do hiš. Tole piševa ravno v času, ko je po celotnem zaselku slučajno prišlo do izpada elektrike. Delavci so morali prileteti iz Rankin Inleta, da so lahko popravili napako. V tem času ni delalo stranišče in s tem pipe za vodo, ni bilo mogoče kuhati, ni bilo interneta in ogrevanja. Na srečo so prostori dovolj dobro izolirani, da nas ni zazeblo, težava pa bi postala veliko bolj resna, če bi prišlo do večdnevnega izpada.
Prva najina večja preizkušnja
Pomanjkanje duhovščine na skrajnem severu, kjer živimo, predstavlja velik izziv za sestro Dorico in ostale člane, ki kljub vsemu vztrajajo tu. K duhovnemu vodstvu sva bila do neke mere tako poklicana tudi midva. Sestra Dorica bo za veliki teden zapustila Chesterfield Inlet in šla v drugi misijon, za katerega skrbi, v zaselek imenovan Baker Lake. Tu bova tako ostala sama s težo celotnega misijona na hrbtu, predvsem pa bo najina najpomembnejša zadolžitev, da izpeljeva nekatere obrede velikega tedna, na kar smo se začeli pripravljati en teden pred njenim odhodom. Prav tako bova prihajajočo nedeljo že sama vodila nedeljsko bogoslužje. Odgovornost in pritisk sta precej visoka, vendar pa se zavedava, da ljudje tukaj to potrebujejo tako močno, da nama bodo verjetno pripravljeni odpustiti najine napake, ki jih bova storila, ker bova prvič v takšni nadvse pomembni, a hkrati nama do zdaj samoumevni vlogi. Pred enim mesecem se nama niti sanjalo ni, da bova mogla prevzeti takšno nalogo. Hkrati bova za teh 10 dni morala delno prevzeti tudi vlogo čustvene opore, ki jo nudi sestra Dorica, ko je tukaj. Z ljudmi, ki bodo tega potrebni, bova molila in jih poslušala, če se nama bodo pripravljeni odpreti. To bo prva malo težja preizkušnja tukaj, za katero priznavava, da naju malo skrbi, obenem pa se zavedava, da je vse skupaj v Božjem načrtu, kar nama pošteno olajša skrbi. Ljudje tukaj so najine in Doričine prisotnosti resnično potrebni in želiva biti tu zanje.
Zaključek
Pomembnih podrobnosti in različnih aspektov življenja na skrajnem severu je nešteto, eden, dva ali trije članki žal niso dovolj. V prihodnje bova pisala še več, spremljate pa naju lahko tudi na najinem Instagram profilu @projektsever. Želiva vam blagoslovljene velikonočne praznike in naj vas spremlja Božja volja. Vse dobro z mrzlega Chesterfield Inleta vam želimo
Timotej, Jaka in sestra Dorica.
