s. FRANČIŠKA FLAJŠMAN

V 92 letu starosti je 13. junija 2012
k Jezusu odšla s. Frančiška Flajšman,
misijonarka v Paragvaju.

S. FRANČIŠKA (Angela) FLAJŠMAN

Kratek življenjepis

• starši: oče Jožef, mati Neža roj. Zorko
•  rojena 11. avgusta 1920, Kalce, župnija Sv. Križ – Podbočje
• kandidatinja pri šolskih sestrah na Mali Loki od leta 1940, kjer je obiskovala Bansko kmetijsko-gospodinjsko šolo
• v postulaturo vstopila 15. februarja 1943 v Marijanišču v Ljubljani
• v noviciat vstopila 15. avgusta 1943 v Marijanišču v Ljubljani
• prve redovne zaobljube naredila 16. avgusta 1944 v Marijanišču v Ljubljani, večne zaobljube pa 4. oktobra 1954 v Pančevu v Srbiji

Dolžnosti

• 1944-1945       Ljubljana, Marijanišče: kuharica
• 1945-1946       Maribor, vojna bolnišnica: kuharica
• 1946-1947       Maribor, škofija: kuharica
• 1947-1948       Repnje: delavka na polju
• 1948-1949       Ljubljana: šola za bolničarke, smer instrumentarka
• 1949-1950       Ljubljana, pri dr. Blumauerju: hišna pomočnica
• 1950-1951       Jesenice, bolnišnica: instrumentarka
• 1951-1959       Maribor, bolnišnica: instrumentarka
• 1959-1960       Pančevo, bolnišnica: instrumentarka
• 1960                odšla v misijone v Južno Ameriko

Umrla je 13. junija 2012 v Asuncionu, Paragvaj, stara 91 let, v kongregaciji 68 let

V Glasovih mariborske province 2/2011 je bil objavljen intervju, ki sta ga s s. Frančiško pripravili s. Urša Šebat in s. Tadeja Mozetič, zapisala s. Urša Šebat

S. FRANČIŠKA FLAJŠMAN

Asuncion, julija 2011

S. Frančiška Flajšman že od leta 1960 dalje živi in dela v Paragvaju. S s. Tadejo sva jo obiskali in ji zastavili nekaj vprašanj.

Sestra Frančiška, kako to, da ste v Paragvaju? Da bi pomagala revežem. Razmišljala sem o tem, da imamo pri nas veliko zdravnikov, bolnišnic, oni pa ničesar. Ko sem prišla na misijon, sem bila sama za vse. Pred menoj je bila starejša Paragvajka.

Kako to, da se niste vrnili v domovino? Starši so že umrli, bratje so se poročili. Ko sem prišla v Paragvaj, sem bila tako srečna … Vsak dan sem molila, da Bog da svoj blagoslov, da bom mogla poprijeti za vsa dela, zdravniška in druga. In res, Bog je dal velik blagoslov pri zdravljenju v Chacu. Nikjer tako kot tam.

Kaj vse je obsegalo vaše poslanstvo? Vse. Zdravila sem interne bolezni, poškodbe. Vse in vsi so ozdraveli. Zavedala sem se, da to ni moje delo, da je Božja pomoč. Več je bilo takšnih primerov, ko sem mislila, da ne bodo ozdraveli. Bog pa je poskrbel, da so vsi ti težki primeri ozdraveli.

Lahko poveste kakšno izkušnjo, primer? Ko sem bila v Chacu, je Indijanka prinesla otroka, ki je imel zaprte oči. Bili sta le dve črti. Črni črti. Sprejela sem ga in molila zanj, da bi Bog pomagal. Pri vsaki težki bolezni sem razmišljala, kaj naj storim, in upoštevala misli, ki so prišle. Pri slepem otroku mi je prišlo na misel, da bi naredila masažo s proti-alergijskimi kapljicami. Vsak dan sem jo delala in po sedmih dneh so se otroku odprle oči. Indijanka je vesela odšla domov.

Kako ste oznanjali? Na misijonu sta bila dva misijonarja, ki sta v glavnem skrbela za vse. V enem letu smo imeli od 30 do 50 krstov. Krščencem v veselje smo naredili velik praznik. Spekli smo kravo. Sama pa sem bila veliko z umirajočimi. Stari Indijanci so bili trdi, niso se dali krstiti. Ko pa so bili na smrt bolni, so iskali pomoč pri meni. Vsakemu sem dala pomirjevala, da se je dobro počutil, in potem, ko je bil boljši, sem spregovorila tudi o krstu. Na ta način jih je veliko sprejelo krst.

Kaj vam je bilo najlepše? Najlepše je bilo, ko sem mogla s krstom ali na drug način rešiti kako dušo. Na misel mi prihaja primer, ko je žena na vozu pripeljala svojega nezavestnega moža Paragvajca. Star je bil 74 let, kar je veliko za tamkajšnje takratne razmere. Žena je jokala in rekla, da že 37 let ni bil v cerkvi in ni prejel zakramentov. Bala se je, da bo umrl nespokorjen. Zanj sem veliko molila. Dala sem mu infuzijo, živel je samo od tega. Četrti dan pa se je prebudil iz nezavesti in hodil brez omotice. Vprašal me je: »Sestra, kako naj vam povrnem, ker ste me ozdravili?« Jaz pa sem ga prosila za tisto, kar mi je povedala žena – da se zopet vrne v Cerkev in postane dober kristjan. Odgovoril je, da bo to z veseljem storil in še isti dan, preden je odšel domov, je šel k spovedi, k maši in prejel obhajilo na našem misijonu. Žena je bila tako vesela, da je ozdravel, in še bolj, da se je spreobrnil. Drugi primer. Prišla je paragvajska deklica, ki ji je zdravnik rekel, da ima tumor v glavi in da bo potrebna operacija. Mama pa jo je pripeljala k meni, jokala je in prosila, naj ji pomagam. Vedela sem, da z operacijo ni pomoči in vsak dan prosila Gospoda, da ji pomaga. Na misel mi je prišlo, naj uho sčistim z vato. Napolnjeno je bilo z maslom. Ko sem čistila uho, je iz njega padel kamenček in deklica je zopet slišala. Bolečine so hitro ponehale. Mati je od veselja le jokala. Ljudje so prihajali od vsepovsod in z Božjo pomočjo sem vsem pomagala. Nihče ni umrl.

So bile tudi kakšne preizkušnje, kaj je bilo najtežje? Deset let sem bila srečna na misijonu, po desetih letih pa sem morala oditi na zdravljenje v Buenos Aires, ker sem imela vnetje obraznega živca.

Po nasvetu zdravnika sem morala misijon za dva meseca zapustiti zaradi visoke temperature in nevarnosti za vnetje. Preostali čas pa sem bila zares srečna. Hotela sem se vrniti na misijon, pa je pokorščina odločila drugače.

Kako pa vaše redovno življenje? Z Božjo pomočjo se trudim na vse načine. Na misijonu sem delala neprekinjeno, ves čas, ne le osem ur, tudi ponoči. Z veseljem sem delala za rešitev poganov.

Zelo se trudim. Včasih sem bolj, včasih manj navdušena. Stara sem 91 let. Čim prej želim priti v nebesa. Od enih do treh imam vsak dan sveto uro. Premišljujem Jezusovo trpljenje.

Lahko malo opišete redovni poklic. Kako vas je Gospod poklical? Prebudila se mi je velika želja, da bi živela med sestrami, ker imajo vsak dan sveto mašo in obhajilo. K prvemu obhajilu sem šla pri šestih letih. Imeli smo kaplana, ki je dvakrat tedensko imel verouk. Priporočil nam je, naj Jezusu za božič pripravimo darilo, tako da zbiramo slamice, da bo njegova zibelka mehka. Začela sem zbirati slamice: dobra dela, vsako trpljenje, pomoč bližnjemu … Vsak dan sem si zapisovala, za božič pa sem šla k polnočnici in z velikim veseljem slamice dala Jezusu. Jezus me je navdal s takim veseljem in srečo, da sem od veselja jokala. Potem pa sem vsak teden na novo zbirala slamice za Jezusa kakor za božič. Bila sem tako srečna. Po maši sem se eno uro zahvaljevala. Jezus mi je dajal takšno veselje, da sem si želela umreti. Bog ve, kaj so si mislili drugi, morda, kakšna grešnica sem. Jokala sem od želje, da bi šla v nebesa.

Hodila sem v bolniško šolo, zato nisem mogla hoditi k maši. Vsako jutro sem imela prakso v bolnišnici. Izkoristila sem priložnost, da sem na poti v frančiškansko cerkev šla k obhajilu in se po poti do bolnišnice zahvaljevala Jezusu. To me je stalo, da celo leto nisem zajtrkovala, ker je bil takrat evharistični post od polnoči naprej. Nisem gledala na žrtev. Jezus je bil zame veliko, veliko veselje in pomoč. Vendar, ko sem začela delati v bolnišnici, nisem mogla hoditi k obhajilu in sem zato veliko trpela. Delo se je začelo ob 6. uri zjutraj, ob istem času je bila tudi sveta maša. Spovednika sem prosila, da bi imeli mašo popoldan, on pa mi je odgovoril: »Če hočeš imeti mašo popoldan, pojdi prosit škofa.« Šla sem k škofu. Pri vhodu na škofijo je bil mlad duhovnik, ki me je vprašal, kaj želim. Rekla sem mu, da hočem prositi za mašo popoldan in odgovoril mi je, da mi tega škof ne more dovoliti. Rekla sem mu: »Pater, lahko vam, vi imate mašo in obhajilo vsak dan, meni pa tega ne privoščite.« Ta beseda ga je omehčala, da mi je dovolil in sem se predstavila škofu: »Sem redovnica, šolska sestra, imam prve zaobljube in delam v bolnišnici. Popoldan sem pa prosta. V Božjem imenu vas prosim, da bi bila vsak dan popoldan v cerkvi ena maša.« Škof Maksimilijan Držečnik mi je rekel: »Cerkev ne dovoljuje nobenih izjem.« Odgovorila sem mu: »Nočem nobene izjeme, želim le vsak dan mašo in obhajilo.« Vprašal me je, kaj mislim o obhajilu. Odgovorila sem mu: »Pomaga mi, da ne delam greha in mi da navdušenje za dobra dela. Ob vsem tem pa mi da veliko veselja in moči, da lahko prenašam vse velike križe in odpovedi.« Škof je končal z energičnimi besedami in rekel: »Vi imate dobro mnenje o maši in obhajilu. Vsaka redovnica potrebuje vsakdanjo mašo in obhajilo. Vendar ti ne morem dati dovoljenja, ker še v nobenem kraju nimajo večerne maše. Prosil bom papeža Pija XII. v Rim za dovoljenje.« Vprašala sem ga, koliko časa bo trajalo, da pride dovoljenje iz Rima. Odgovoril je, da tri do štiri mesece. Zagrabila me je velika žalost in v solzah sem mu rekla: »Še štiri mesece bom brez obhajila!« Dovoljenje je prišlo po treh mesecih: »Vsi, ki ne moremo iti k maši zjutraj, imamo sedaj mašo vsak dan popoldan.« Zahvalila sem se škofu, da je prosil svetega očeta. Sedaj sem z vsem veseljem sprejela dovoljenje za večerno sveto mašo. Vsak večer je bila cerkev polna in veliko ljudi je prejelo obhajilo. Mašo smo imeli z ljudskim petjem. Vsi ljudje so prepevali.

Tu lahko vidimo, kako je Jezus vesel, da ljudje prihajajo k maši in obhajilu. Nihče ni vedel, da sem jaz prosila škofa, kajti to je ostala skrivnost. Sedaj že po vsem svetu vsako uro obhajamo sveto mašo. Usmiljeni in dobri Bog nam podarja toliko milosti in želi, da bi se vsi zveličali in prišli v nebesa. Vsa hvala in slava Tebi, moj Bog.

Sestra Frančiška, ali lahko poveste, kako se pogovarjate z usmiljenim Jezusom? Od leta 1995 se vsak dan z njim pogovarjam. To ni moja izmišljotina, to delam od kongresa naprej. Imam več podob, ki me spominjajo nanj. Ves čas sva skupaj. Vsak dan dve uri premišljujem Jezusovo trpljenje. Včasih grem z njim od Oljske gore do smrti. Molim, premišljujem in s tem molim za ves svet, da bi se odrešil. Zaljubljena sem v usmiljenega Jezusa. To je vse. Nič več. Življenje ni komplicirano. Srečna bom, ko bom umrla. Ne bojim se smrti. Sem že blizu. Sem sestra, ki ji je všeč živeti v misijonih in imam rada Jezusa. To sva medve (pokaže na s. Tadejo). In če kaj majhnega pogrešim, ne čakam noči za odpuščanje. Takoj prosim in naredim kakšno majhno pokoro.