Janko J. Pirc
V preteklem letu je slovenska država financirala izgradnjo nove osnovne šole v enem od naselij skupnosti Akamasoa na Madagaskarju. Projekt je koordinirala Slovenska karitas. Ob tej priložnosti sva se na Madagaskar odpravila vodja mednarodne pomoči pri Slovenski karitas Jana Lampe in tajnik Misijonskega središča Slovenije Janko J. Pirc. Obisk je potekal od 31. maja do 17. junija, kar je zaradi velikih razdalj komaj zadostovalo, da sva lahko obiskala vse misijonarje in pobliže spoznala njihovo delo.
Slovenski pečat na rdečem otoku
Za oba je bil to prvi obisk na Madagaskarju in izredno sva se veselila, da si bova lahko v živo ogledala delo, ki so ga skozi več kot 50 let tukaj opravili slovenski misijonarji. Slovenski pečat na tem rdečem otoku je zares velik, saj se je po drugi svetovni vojni tukaj zvrstilo kar 66 slovenskih misijonarjev, duhovnikov, redovnic in laiških misijonarjev. Tem pa so pomagale še številne skupine prostovoljcev, zdravnikov, v programu POTA, v župnijskih delovnih akcijah in posameznikov. Skozi vsa leta se je gotovo nabralo več kot tisoč Slovencev, ki so se z dobrim delom dotaknili Madagaskarja. Iz domovine pa je dotekal tudi stalni tok pomoči preko projektov Misijonskega središča, Slovenske karitas ali pa neposredno preko obiskovalcev.
Odprtje nove šole v Združenju Akamasoa
Prvi del obiska je bil posvečen odprtju in blagoslovu nove šole pri Pedru Opeki. Nekaj dni smo skupaj s slovenskimi misijonarji preživeli v Združenju Akamasoa, kjer smo si ogledali široko razvejano socialno in vzgojno delo, ki ga je v 36 letih opravil Pedro s svojimi sodelavci. Človek ostrmi in ostane brez besed ob pogledu na številne stanovanjske hiše, šole, fakultete, kapele, športna igrišča in bolnice, ki delujejo v vzornem redu. Ljudje so prijazni in urejeni, kar priča o tem, da se ob primerni podpori in delu lahko izvlečejo tudi iz najtežjih življenjskih situacij, iz katerih izhajajo. V socialno pomoč Združenja Akamasoa je vključenih skupaj 30.000 ljudi, preko 20.000 pa je šolarjev, dijakov in študentov.
Odprtje nove šole je povzdignila tudi prisotnost slovenske državne delegacije pod vodstvom predsednice Nataše Pirc Musar. S svojim obiskom in gestami je izrazila spoštovanje vse Slovenije delu misijonarja Pedra Opeke. S tem je tudi prva predstavnica slovenskega političnega vrha, ki je z obiskom počastila delo slovenskih misijonarjev na Madagaskarju. Skupaj z njo se je odprtja šole udeležil tudi madagaskarski predsednik Andry Rajoelina, ki je celotno slovensko delegacijo in misijonarje dan poprej gostil v predsedniški palači. Ob odprtju šole so oba predsednika s pozdravi, plesi in pesmimi pozdravili otroci in mladi iz vseh vzgojnih ustanov Akamasoe.
Slovenski misijonarji pionirji na jugu otoka
V drugi polovici se je najin obisk usmeril na jugovzhod otoka. Že sama pot, ki traja dva dni, je razodela čudovito pokrajino Madagaskarja. Glavna oporna točka in izhodišče za slovenske misijonarje na jugu je bil kraj Vangaindrano, kjer danes deluje misijonar Stane Kerin. Pred 50 leti je tam svojo pot začel tudi Pedro Opeka, ki je takrat kot župnik zgradil veliko cerkev in misijonsko hišo.
Nas pa je pot vodila naprej v župnijo in misijon Ampitafa, kjer misijonar Janez Krmelj že več kot 20 let opravlja veliko humanitarno delo pod okriljem Združenja Akamasoa. Zgradil je bolnico, sklop šol od vrtca do gimnazije, hiše za učitelje in zdravstvene delavce, več cest, nad vsem tem pa bedijo cerkve in kapele. Pomen njegovega dela je v tem, da je tako rekoč sredi tropskih gozdov in planjav sezidal središče, ki služi 80.000 ljudem. V ta namen je moral narediti tudi ceste, saj so prej po tem teritoriju tekle le ozke stezice. Čeprav te ceste pogosto spominjajo bolj na naše gozdne vlake, se je z njimi za številne kraje prvič odprla možnost, da se lotijo zidanih gradenj in z vozili dostavijo vsakovrstno opremo ali pa odpeljejo bolnike na zdravljenje.
Katastrofalne ceste
Pot od glavnega mesta Antananarivo na jug otoka nam je vzela za 800 km dva dneva vožnje z vmesno nočitvijo. Vsak premik med slovenskimi misijonarji pa spet pol dneva za 60, 100 ali 200 km. Asfaltna cesta do Vangaindrana je kljub luknjam nekako lepo prevozna. Kakor hitro pa skreneš z glavne ceste ali nadaljuješ naprej po glavni cesti proti jugu, se ceste spremenijo v zemljene kolovoze, ki v primeru dežja postanejo blatne drče. Luknje, jarki in luže so neizogibne. Ko smo na naši poti dvakrat obstali v blatu in imeli dva gumidefekta, smo se dobro zavedali, kako pomembna so v teh krajih trpežna vozila iz akcije MIVA. Žal so vremenske razmere take, da pol leta tam divjajo cikloni z nalivi in vetrom, preko našega poletja pa imajo tam zimo in sušno obdobje. Z mednarodno pomočjo državi trenutno poteka asfaltiranje ceste naprej proti jugu države. Na celotno obnovljeno cesto pa bo gotovo potrebno čakati še kar nekaj let …
Način življenja ljudi
Po misijonu Ampitafa smo obisk nadaljevali v kraju Manambodro pri misijonarju Janiju Mescu in sestrah misijonarkah evangelija. Tudi tu imajo lepo cerkev, župnišče, mizarsko delavnico, samostan sester, osnovno šolo in dispanzer. Ogledali smo si gradnjo novega prizidka k osnovni šoli, ki poteka iz sredstev Trikraljevske akcije. Prizidek bo povečal kapaciteto šole za nekaj sto otrok, predvsem pa bo razbremenil obstoječo strukturo, saj je trenutno v posameznih razredih tudi do 70 otrok, kar je veliko breme za učitelje.
Kakor že prejšnje dni smo tudi v Manambondro obiskovali domove družin v stiski, ki so vključene v program Slovenske Karitas Z delom do dostojnega življenja. Življenje ljudi v obmorskem pasu na jugu je z evropskega zornega kota precej surovo. Bivajo v malih lesenih kolibah, pokritih s posušenimi listi madagaskarske palme ravinale. Na nekaj kvadratnih metrih v enem prostoru živi cela družina, večinoma so to mame z otroki. Svoje stvari imajo obešene pod stropom, kuhajo na odprtem ognju v istem prostoru ali pa pred hišo. Življenjska doba take hišice je nekako 20 let. Stranišča največkrat sploh ni. Vodo dobijo v bližnjih skupnih vodnjakih ali iz cistern in jo v kanticah prinesejo do doma. Elektrika iz sončnih celic je običajno na voljo le v misijonu ali pri redkih posameznikih. Glavno živilo na otoku je riž, ki ga pridelajo na riževih poljih, ob suši pa ga morajo tudi dokupiti. Poleg riža jedo preproste mesne ali zelenjavne omake, kdor si to lahko privošči. Kdor ima službo, na primer kot učitelj, zasluži okoli 50 EUR na mesec. V glavnem pa ni prav dosti podjetij in služb. Zato se večina preživlja s poljedelstvom ali mikro trgovanjem z ročnimi izdelki, kot so pletene košare, preproge in drugi izdelki. Nekoliko boljše pogoje imajo na visoki planoti na sredini otoka. Tam je klima nekoliko znosnejša, zato tudi ni malarije in življenjski standard je nekoliko višji. Še vedno pa je Madagaskar kot celota prav na dnu lestvice najrevnejših držav na svetu.
Žal nam kratek čas ni omogočal, da bi se dlje zadržali v posameznih misijonih. Tudi zdravstvene zagate in tehnične težave z avtomobili so terjale kakšen dodaten dan. Na Madagaskarju pač ni nič predvidljivo, zato je potrebno imeti vedno nekaj časovne rezerve. Kljub temu sva ob vračanju v glavno mesto lahko obiskala za eno noč še misijon Marofarihy misijonarja Jožeta Adamiča. Tudi on se lahko pohvali z lepo, urejeno in po uspehih najboljšo osnovno šolo v okolici. Predvsem pa je v pogovoru poudaril, da šole in dispanzerje lahko vodijo tudi drugi, misijonarji pa so tam zaradi vere in Cerkve. Zato je njegov sklep v zrelih letih, da se bo posvetil predvsem župniji in verski vzgoji svojih župljanov, saj župnija nikakor ne bo propadla.
Čisto na koncu obiska, že v glavnem mestu, sva lahko na kratko pozdravila tudi s. Marjeto Zanjkovič, ki nama je v pogovoru predstavila razvejano delo salezijank na otoku. Posvečajo se predvsem mladim in vodijo najrazličnejše šole in poklicne tečaje. Na poti pa sva spoznavala tudi delo sester misijonark evangelija, ki so sicer domačinke, a tesno sodelujejo z našimi misijonarji in tudi one opravljajo čudovito vzgojno delo v različnih krajih.
Skupni obisk zgled sodelovanja
Po koncu tako intenzivne izkušnje so misli in srce polni najrazličnejših vtisov. Od lepote pokrajine, preko sočutja in spoštovanja ljudi, ki živijo v tako različnih razmerah od naših, do občudovanja misijonarjev, ki vsak na svoj način delajo vse, kar je v njihovih močeh, da prinašajo evangelij in pomagajo ljudem v največjih potrebah. Lepo pa je bilo tudi to, da sva prvič potovala skupaj predstavnika dveh sorodnih ustanov, ki tudi v domovini sodelujemo kot sosedje. V pogovorih sva se medsebojno obogatila z različnimi izkušnjami in poudarki. Celotna pot na Madagaskar nama bo pomagala pri nadaljnjem delu, saj vsi skupaj delamo za rast Božjega kraljestva na zemlji.
Besedilo bo objavljeno tudi v novi številki Misijonskih obzorij.
