Velikonočna pisma iz misijonov
V preteklih dneh so v našo pisarno prispela številna velikonočna voščila z vsega sveta. Oglasili so se slovenski misijonarji in naši redni misijonski sodelavci. Hvala vsem in vsakemu posebej. V nadaljevanju objavljamo nekaj pisem z novicami, ki so jih poslale sestre iz Kambodže, Samoe in Mozambika, kjer izvajamo program botrstva za šolanje otrok.
V Kambodži se razmere razvijajo na bolje
S. Cristina, sestre Salezijanke, učitelji in učenci
Predragi Botri!
V tem Velikonočnem času vam želimo obilje notranjega veselja Vstalega Kristusa. Naj njegova luč razsvetli vaše življenje in vam pomaga najti smisel v vsem, kar živite. Vemo namreč, da v Njem lahko premagamo celo smrt in tudi mi kot On živimo življenje, ki nikoli ne mine. Po tem namenu molimo za vas in vse vaše drage.
Vedno z veliko hvaležnostjo mislimo na vas. Vemo, da tudi vam ni vedno lahko v življenju in da tudi vi čutite negotovost pred prihodnostjo, vendar kljub vsemu še vedno velikodušno pomagate našim otrokom in mladim pri njihovem izobraževanju. Hvala vam za vso materialno in duhovno podporo. Gremo proti koncu še enega šolskega leta. Hvala vam, da ste to leto preko prispevka za botrstvo naše šole »obiskovali« tudi vi. Vsi skupaj smo dosegli »odličen uspeh«!
Na splošno lahko rečemo, da se življenje v Kambodži spreminja na boljše. Mesto Phnom Penh ima nove ceste, nove mostove in nekaj novih zelo visokih zgradb. Ceste so polne avtomobilov in navadne stare motorje so zamenjali novi in neke vrste trikolesniki, s katerimi se lahko v zadaj pripeti prikolici pelje več ljudi. Po drugi strani pa mesto kazi kar nekaj sivih, umazanih nedograjenih nebotičnikov, ki so se začeli graditi že pred leti, potem pa se zaradi finančnih težav niso nikoli dokončali. In takoj ko zapeljemo z večjih cest, se v nekaj minutah znajdemo v ulicah, polnih revnih hiš, brez kanalizacije in s kupi smeti. V malih natrpanih stanovanjih, ki so ena sama večja soba, živi skupaj družina z mnogimi otroki, včasih pa tudi več družin skupaj, da si pomagajo pri plačevanju najemnine in elektrike. Ti »mali ljudje« so velikokrat spregledani in njihova stiska za preživetje iz dneva v dan ne najde poti v novice tega sveta. So v stranskih ulicah, za velikimi hišami in bloki, pa vendar so tudi oni del življenja v Phnom Penhu. Mnogi od naših učencev prihajajo prav iz teh družin.
Preko vaše pomoči tudi ti najbolj revni otroci in mladi lahko nadaljujejo šolanje in sanjajo boljšo prihodnost zase in za svoje družine.
Bogu hvala, da je na svetu še mnogo dobrih ljudi, ki z veseljem pomagajo, kjer je potrebno. Med njimi so tudi prostovoljci skupine ACTS (A Call To Share), ki nas obiščejo vsako leto decembra. Z nami so bili tudi letos v drugem adventnem tednu. Ker prihajajo že mnogo let, so zdaj že zelo dobro organizirani: skupina mladih in manj mladih uči naše učence razne predmete (Angleščino, ples, katehezo Jezusa Dobrega Pastirja, kuhanje). Skupina zdravnikov in študentov medicine pregleda učence in če je potrebno, jih napoti na nadaljnje zdravljenje v državne bolnice. Nekateri pomagajo pripraviti Božična darila za otroke in spet drugi obiščejo nekaj najbolj revnih družin in jim priskrbijo osnovna živila in druge stvari za dom. Teden njihovega bivanja v Kambodži smo zaključili z Božičnim praznovanjem, ki je bil tudi neke vrste zahvalni dan.
Mesec kasneje, 31. januarja, smo na šoli praznovali Don Boskov praznik. Ob tej priložnosti smo imeli športni in kulturni dan, v katerem so prisostvovali mali iz vrtca in vsi učenci od 1. do 12. razreda. Športne dejavnosti so bile organizirane starosti primerno. Učenci so zelo uživali v igri, tekmovanju in navijanju za svoje sovrstnike, ki so se borili za najboljša mesta. Približno polovica učencev je ta dan predstavila svoje znanje jezika, zanimanje za poezijo in ustvarjalno pisanje pesmi. Lahko vam zagotovimo, da imamo veliko zelo nadarjenih učencev, ki v pesmi in prozi znajo izraziti zelo globoke misli. Dan je bil zelo zanimiv za vse in kakšna od ustvarjenih pesmi je še vedno živa med učenci.
V letošnjem šolskem letu smo sestre, učitelji in drugi zaposleni na šoli skušali v učencih utrditi zavest, da je skrb za osebno higieno in urejenost okolja, v katerem živimo, zelo pomembna. Učenci so redno sodelovali pri čiščenju razredov in okolice šole, pri urejanju cvetličnih gredic okrog šole in sortiranju smeti glede na to, če so odpadki za recikliranje ali ne. Vsak mesec smo nagradili razred, ki je bil najbolj skrben in zavzet. Vemo, da je tudi skrb za okolje pripomogla, da smo se v šoli vsi počutili lepše in bolj domače.
Mnogi trenutki veselja, uspehov in zadovoljstva so nam v pomoč skozi vse šolsko leto. Tako je lažje sprejeti in premagati tudi vse težave in stiske, ki so del življenja. Ker vemo, da nismo sami, gremo naprej z vedno novim zaupanjem in močjo. Hvala, da ste skozi vse šolsko leto z nami tudi vi, dragi botri iz Slovenije.
Naj vam dobri Bog povrne za vse darove, žrtve in molitve za nas. Tudi mi se vas vedno s hvaležnostjo spominjamo v molitvi in prosimo Božjega blagoslova za vas in vse vaše drage. Hvala!
Več vpisov in nova šolska dvorana na Samoi
S. Matalena, sestre Salezijanke, učitelji in učenci
Predragi Botri!
Prav lep pozdrav iz naše šole Sv. Jožefa v Leauva’a in naše šole Božjega Usmiljenja v Malololelei. Naše šolsko leto se je začelo februarja in zdaj, ko vam pišemo, končujemo 12. teden prvega šolskega polletja. Za velikonočne praznike bodo imeli učenci en teden šolskih počitnic.
V začetku šolskega leta se je na šolo vpisalo večje število novih učencev in tega smo zelo veseli. »Dober glas se daleč sliši«, pravi pregovor. Starši v Leauva’a nam vedno zatrjujejo, da zelo cenijo naš učni in vzgojni program in da so hvaležni, da njihovi otroci lahko obiskujejo našo šolo.
Že lansko leto so se nekdanji učenci šole Sv. Jožefa zavezali, da bodo iz hvaležnosti pomagali zgraditi novo dvorano. Imeli smo več sestankov, na katerih smo sestre, skupina nekdanjih učencev, arhitekt, inženir in gradbeni direktor razpravljali, kako velika bo nova dvorana in koliko bo stala. Več mesecev so pridno zbirali denar za gradnjo. Nekaj ga še manjka, zato trud zbiranja še ni končan. Konec decembra so gradbeniki vseeno začeli z delom. Nova stavba nastaja počasi, saj se je delo zakasnilo zaradi obilja dežja in zaradi pomanjkanja gradbenega materiala, ki ni pravočasno prišel iz tujine. Veliko stvari mora biti uvoženih, ker ni domače proizvodnje.
Da se je gradnja sploh lahko začela in da je bila zagotovljena varnost učencev, smo morali učence iz štirih razredov v starem, lesenem delu šole prestaviti. Na srečo smo učence lahko začasno namestili v stare, lesene razrede na župnijski zemlji za šolo. Barake bi morale biti že podrte, vendar smo zdaj zelo hvaležni, da še vedno stojijo. Prostori so temni in čez dan se zaradi pločevinaste strehe in izpostavljenosti vročemu soncu zelo pregrejejo. K sreči so tik ob morju in vsake toliko iz strani morja pripihlja rahel veter, ki malo poživi pregrete učence in učitelje. Učenci pravijo, da so ob koncu pouka »dobro skuhani«. Kljub vsemu se nikoli ne pritožujejo, ker so veseli, da se zanje gradijo novi prostori.
Pred začetkom nove gradnje je bilo potrebno najprej odstraniti leseni fale (lesena Samoanska hiša). Fale je imel cementni pod, s streho, ki je bila oprta na več lesenih stebrih. Zdaj za srečanja, ko so navzoči vsi učenci šole, daje primerno senco kar veliko staro drevo pred šolo. Še nikoli prej to drevo ni bilo tako zelo dragoceno!
Letos se v šoli dogaja vedno kaj novega in posebnega. 14 februarja smo s slovesno mašo v Leauva’a odprli novo šolsko leto in Boga vsi skupaj prosili za njegov blagoslov in varstvo. Mašo je vodil na novo posvečeni škof, ki je iz vrst Salezijancev in mu je tako izobraževanje še posebno pri srcu. Pri maši je bilo tudi veliko število staršev. Po maši so starši za vse otroke, učitelje, nas sestre in škofa pripravili slovesen zajtrk.
Ker smo katoliška šola, smo na pepelnično sredo imeli posebno molitev, med katero sta župnik in diakon s križem-pepelom zaznamovala čelo vseh navzočih. To nam je pomagalo, da smo se še bolj poglobili v pomen postnega časa in zavestneje začeli pripravo na Veliko noč. Tako kot vsak ponedeljek, zjutraj en razred pripravi jutranjo molitev za vse učence. Ta postni čas je največkrat molitev na temo nedeljskega evangelija. To učencem pomaga, da zorijo v veri, obenem pa jih utrjuje tudi v javnem nastopanju in izražanju samega sebe. Proti koncu šolskega leta vedno vidimo, kako so učenci dozoreli tudi v javnem nastopanju in se ne bojijo več povedati, kaj mislijo.
Konec marca nas je obiskala sr. Ruth, ki je članica vrhovnega sveta Sester Salezijank v Rimu. Njen obisk je nas sestre še bolj utrdil v zavesti, da pripadamo veliki Salezijanski družini Hčera Marije Pomočnice, ki ima svoje člane in živi svoje poslanstvo v več kot devetdesetih državah sveta.
Medtem ko vam pišemo, se na obeh šolah pripravljamo na Veliki teden. Skupina učencev že pridno vadi uprizoritev Jezusovega trpljenja. Uprizoritev bo del molitvenega programa, ki ga bomo imeli zadnji dan pouka, preden bodo učenci odšli na velikonočne počitnice.
Ta teden je bil poseben tudi zaradi tekmovanja v odbojki in ragbiju. Naši učenci so se med mnogimi osnovnimi šolami zelo dobro odrezali in zavzeli tretje mesto. Niso pa se borili le za pokal, pač pa je bila priprava in samo tekmovanje predvsem vaja v potrpežljivosti, vztrajnosti in sodelovanju. Zelo smo ponosni na naše tekmovalce!
Splošno stanje v državi
Pa še besedo ali dve o življenju na splošno. Predvsem nas skrbi dogajanje na političnem področju v državi. Od začetka tega leta je v državnem vodstvu polno nesoglasij, javnega kritiziranja in nezadovoljstva. Ena od političnih strank se je pred kratkim razcepila na dva dela in tako povzročila še dodatno nestabilnost. Ljudje so na splošno nezadovoljni. Zelo so se podražile osnovne življenjske potrebščine in stroški za elektriko, bencin in drugo. Nastala je tudi velika kriza v dostavi elektrike. Le-ta se izklaplja in tako imamo elektriko le vsak drugi dan, medtem ko je nimajo na kakšnem drugem koncu otoka Upolu. Odklapljanje in nenadno premočno vklapljanje elektrike vpliva tudi na električne aparate in ljudje se pritožujejo, da se veliko aparatov kvari. Kljub vsem problemom smo vseeno hvaležni, ker imamo dovolj hrane, vode in življenje teče naprej.
Skrbi nas, kako bo v prihodnosti. Velik problem je tudi ta, ker naši izobraženi delavci, učitelji, medicinske sestre in drugi ne dobijo dobro plačanega dela doma in zato na veliko odhajajo na delo v tujini. Mnogi naši izobraženi učitelji zdaj služijo kot sezonski delavci v Avstraliji ali Novi Zelandiji. Veliko naših učencev ima očeta, ki je za šest mesecev na leto odsoten od doma, potem pa spet šest mesecev doma brez pravega dela. Vseeno tako z obiranjem sadja ali delom na kakšni kmetiji zaslužijo več, kot če bi delala doma. Izgubljamo del najbolj sposobnih ljudi. Ko se sestre pogovarjamo s kakšno od mam, nam velikokrat rečejo, kako pogrešajo moža, kako njegova navzočnost manjka otrokom in kako včasih zaman čakajo, da bo domov poslal denar. Ni redko, da si kak oče ali mama na delu v tujini najde novega partnerja, in ko se končno vrnejo domov na Samoo, je to tudi zato, da zaprosijo za ločitvene dokumente. K sreči ne manjka tudi drugih bolj sončnih zgledov, ko je oče ali mama s trdim delom v tujini omogočila, da so si doma lahko zgradili nov dom.
Še enkrat, dragi prijatelji, bi se vam radi zahvalili za vso podporo našim učencem. Življenje ni lahko, zato je vaša pomoč še toliko bolj dragocena in potrebna. V prihajajočem velikonočnem času vam želimo obilje notranjega veselja Vstalega Kristusa. Naj njegova luč razsvetli vaše življenje in vam pomaga najti smisel v vsem, kar živite. Vemo namreč, da v Njem lahko premagamo celo smrt in tudi mi kot On živimo življenje, ki nikoli ne mine. Po tem namenu molimo za vas in vse vaše drage.
Hvala – Faafetai in naj bo Božji blagoslov z vami.
Trije cikloni, poplave in nestabilne razmere v Mozambiku
S. Lorella Figini in sestre FMA
Dragi prijatelji Misijonskega središča Slovenije!
Včeraj smo začeli veliki teden, ki nas uvaja v srce naše vere, skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja našega odrešenika. Te dni smo spet pred Ljubeznijo z veliko začetnico; ljubeznijo, ki ne računa, se ne boji samote ali iti proti toku; ljubeznijo, ki se predaja do konca zame, zate, za ves svet!
Ti dnevi, če jih živimo intenzivno, nam pomagajo bolje spoznati Jezusa, za katerega pravimo, da ga ljubimo in mu sledimo, ter nas spodbujajo, da smo dar, bližina in prisotnost v našem preprostem vsakdanjem življenju.
Tudi tukaj v Mozambiku, tako kot marsikje po svetu, se moramo nenehno soočati s trpljenjem in smrtjo ljudi … Od decembra do danes so državo prizadeli trije cikloni, zlasti na severu in v osrednjem delu. Na jugu so obilne poplave. Na stotine hektarjev obdelovalne zemlje je uničene in letos bo huda lakota … Žal na tem občutljivem območju močno čutimo posledice podnebnih sprememb. Vzdržljivost ljudi je impresivna, od vlade ne pričakujejo veliko, tudi zato, ker se obljub pogosto ne drži. Ljudje se zanašajo le na dobro voljo in življenjsko moč, ki jih žene, da gredo samozavestno in potrpežljivo naprej in delajo vse, kar morejo. Predajajo se v roke Boga in bližnjih, med katerimi ste tudi vi, saj ste tako po ciklonu Chido kot tudi že mnogokrat prej s svojo konkretno solidarnostjo pomagali ponovno obuditi UPANJE!
Še enkrat vam izrekamo zahvalo skupaj s približno tri tisoč otroki in mladostniki, ki so se lahko skoraj »normalno« vrnili v šolske prostore … v takih trenutkih je pomembno, da se ne počutiš sam! Vsak od vas je bil Božja prisotnost v težkih trenutkih …
Družbenopolitične razmere so še vedno napete, a nasilne demonstracije so se v zadnjem času nekoliko umirile … Čeprav je bilo narejenih nekaj korakov k spravi, bo treba še nadaljevati … Nekaj pa je zagotovo: prebivalci Mozambika niso več isti, kot so bili pred zadnjimi volitvami. Danes jih ni več strah, hočejo imeti glas, naveličani so nevidnosti, razglašajo svoje pravice … Kdor hoče ali je poklican vladati, mora upoštevati težnje in potrebe ljudi … Naše šole, sprejemni centri, programi opismenjevanja v taboriščih za izseljence, oratoriji in mladinski centri, kateheze … Nadaljujemo s polno paro in ves čas zaupamo v Previdnost, ki se nikoli ne pusti premagati velikodušnosti … Problemov in težav ne manjka, so povsod, a so spodbuda, da delamo boljše …
Vsem in vsakemu posebej voščimo sveto veliko noč vstajenja. V vstalega Jezusa polagamo svoje upanje in zaupanje. Ste v molitvah skupnosti in otrok.