V Lyonu v Franciji od 16. do 23. maja 2022 poteka srečanje ravnateljev Papeških misijonskih družb. V Lyonu je zbranih 160 predstavnikov iz 120 držav sveta. Srečanja se iz Slovenije udeležuje tudi narodni ravnatelj za misijone Matjaž Križnar.
Osrednja točka srečanja bo v nedeljo, 22. maja, ko bo papeški delegat kardinal Tagle za blaženo razglasil Pauline Jaricot, ustanoviteljico Družbe za širjenje vere. Življenjepis Marie-Pauline smo že objavili na tej povezavi. Papež Frančišek je ob tej priložnosti poslal posebno pismo, v katerem je opisal pomen misijonskega delovanja in visokih obletnic, ki jih letos obhajamo. V nadaljevanju je predstavljena vsebina papeževega pisma.
Sveti oče Papeškim misijonskim družbam: Vera, pogum, ustvarjalnost
Sveti oče na začetku spomni, da letos mineva 200 let od ustanovitve Družbe za širjenje vere ter sto let, odkar je bila, skupaj z Družbo svetega otroštva in Družbo svetega Petra apostola, povzdignjena v »papeško« družbo. Kasneje se jim je pridružila še Papeška misijonska zveza, ki jo je priznal papež Pij XII. in obhaja 150-letnico rojstva njenega ustanovitelja, blaženega Paola Manna.
Papež Frančišek nato zapiše, da so te obletnice del »obhajanja 400-letnice Kongregacije De Propaganda Fide, s katero so Papeške misijonske družbe tesno povezane in ter z njo sodelujejo pri podpiranju Cerkva na ozemljih, zaupanih dikasteriju. Le-ta je bil ustanovljen z namenom podpore in koordiniranja širjenja evangelija v do tedaj neznanih državah.« Sveti oče ob tem spomni, da evangelizacijska težnja ostaja temeljni dinamizem Cerkve in nikoli ni usahnila. »Zato sem želel, da bi tudi v prenovljeni rimski kuriji Dikasterij za evangelizacijo prevzel posebno vlogo, da bi spodbujal misijonarsko spreobrnjenje Cerkve (Praedicate Evangelium, 2-3), ki ni prozelitizem, ampak pričevanje: izhod iz sebe, da bi z življenjem oznanjevali zastonjsko in zveličavno ljubezen Boga do nas, ki smo vsi poklicani biti bratje in sestre,« še doda sveti oče.
Nato je spomnil, zakaj tokratno srečanje poteka v Lyonu: »Tam je pred dvestotimi leti mlada 23-letnica, Pauline Marie Jaricot, imela pogum, da je ustanovila Družbo, ki je podpirala misijonsko dejavnost Cerkve; kakšno leto pozneje je pričela z “Živim rožnim vencem”, organizacijo, ki se je posvečala molitvi in podelitvi darov. Čeprav je prihajala iz bogate družine, je umrla v revščini: z njeno beatifikacijo Cerkev pričuje, da je znala zbirati zaklade v nebesih (prim. Mt 6,19); zaklade, ki se rodijo iz poguma daru in razodevajo skrivnost življenja: prejemamo ga le, če ga darujemo, ponovno ga najdemo le, če ga izgubimo (prim. Mr 8,35).«
»Pauline Jaricot je rada govorila, da je Cerkev v svoji naravi misijonarska (prim. Ad gentes, 2) in da ima zato vsak, ki je krščen, poslanstvo; oziroma je poslanstvo. Prva naloga Papeških misijonskih družb je pomagati, da bi se tega zavedali; gre za službo, ki jo opravljajo skupaj s papežem in v njegovem imenu. Ta vez med Papeškimi misijonskimi družbami in petrinsko službo, ki je bila vzpostavljena pred stotimi leti, se kaže v konkretnem služenju škofom, delnim Cerkvam in celotnemu Božjemu ljudstvu.« Kakor pravi koncil (prim. Ad gentes, 38), je naloga Papeških misijonskih družb prav tako pomagati škofom, da bi vsako delno Cerkev odprli obzorjem vesoljne Cerkve.
Sveti oče je nadalje zapisal, da želi ob omenjenih jubilejih ter beatifikaciji Pauline Jaricot Papeškim misijonskim družbam ponovno predložiti tri vidike, ki so zahvaljujoč delovanju Svetega Duha v njihovi zgodovini veliko prispevali k širjenju evangelija.
»Najprej misijonsko spreobrnjenje: dobrota misijona je odvisna od poti izstopanja iz samega sebe, od želje, da svojega življenja ne bi osredotočili nase, ampak na Jezusa; na Jezusa, ki je prišel, da bi služil in ne da bi mu služili (prim. Mr 10,45). V tem smislu je Pauline Jaricot svoje življenje razumela kot odgovor na sočutno in nežno usmiljenje Boga: vse od mladosti se je trudila poistovetiti s svojim Gospodom, tudi preko trpljenja, ki ga je prestajala, z namenom, da bi v vsakem človeku zanetila plamen Njegove ljubezni. V tem je izvir poslanstva, v gorečnosti vere, ki se ne zadovolji in ki prek spreobrnjenja iz dneva v dan postaja posnemanje, da bi Božje usmiljenje usmerila na ulice sveta.
Vendar pa je to mogoče – drugi vidik – le preko molitve, ki je prva oblika misijonarstva (prim. Poslanica Papeškim misijonskim družbam, 20. maj 2020). Ni bilo naključje, da je Pauline poleg Družbe za širjenje vere ustanovila Živi rožni venec, kakor da bi želela poudariti, da se misijonarstvo začne z molitvijo in se brez nje ne more udejanjati (prim. Apd 13,1-3). Da, ker je Gospodov Duh tisti, ki je pred vsemi našimi dobrimi deli in jih omogoča: primat ima vedno njegova milost. V nasprotnem primeru misijonarstvo ne bi imelo smisla.
Nazadnje, konkretnost karitativnosti: skupaj z mrežo molitve je Pauline pričela z obsežnim zbiranjem darov na ustvarjalen način, k temu pa je prav tako dodala informacije o življenju in dejavnostih misijonarjev. Darovi številnih preprostih ljudi so za zgodovino misijonov predstavljali Božjo previdnost.
Dragi bratje in sestre, ki tvorite generalno skupščino Papeških misijonskih družb, želim vam, da bi hodili po poti, ki jo je začrtala ta velika misijonarka, in se pustili navdihniti njeni konkretni veri, drznemu pogumu in velikodušni ustvarjalnosti. Na priprošnjo Device Marije, zvezde evangelizacije, nad vse vas kličem Gospodov blagoslov in vas prosim, da molite zame.«
Povzeto po: VaticanNews.va
