Kaj najbolj pritegne ljudi, ko se srečajo s pravim kristjanom?
Rekli boste: njegova ljubezen, vera, upanje, dobrota … Morda bo kdo rekel pogum, sočutje, usmiljenje … pa ne vem, kaj še vse.
Res je. Vse te lastnosti so pomemben sestavni del življenja vsakega kristjana. A tisto, kar ljudje najprej opazijo, je VESELJE, ki ga tak človek izžareva.
Pa zakaj veselje?
Zato, ker veselje privlači. A ni vsako veselje enako veselje. Pristno veselje privlači neizmerno bolj od kratkotrajnega površinskega veselja – kot je to običajno ob novoletnem ali pustnem rajanju. Pravo veselje namreč izvira iz globokega notranjega miru – iz osebnega srečanja z Jezusom Kristusom. To je, veselja nad našim odrešenjem in na ponovni združenosti z Bogom.
Prav vsak izmed nas, pa naj bo star ali mlad, globoko, globoko v svoji notranjosti hrepeni po Bogu in večnemu življenju. Bog nas je ustvaril zase! A s prvim grehom Adama in Eve, je na svet prišel greh. Greh, katerega posledica je tudi smrt, pa ni nič drugega kot oddaljitev od Boga.
A Bog ni pozabil na nas. Tako zelo nas ima rad, da nam je na božični večer poslal kar svojega Sina, Jezusa Kristusa, da bi popravil tisto, kar sta Adam in Eva zapravila. In to je, s svojo smrtjo in vstajenjem, storil več kot odlično.
Kaj torej pomeni `biti kristjan`?
`Biti kristjan` pomeni `biti potopljen v Kristusovo odrešenjsko delo, v Njegovo smrt in vstajenje – v Njegovo Veliko noč. In ta `potop` je krst. S krstom smo postali Kristusovi, s krstom smo kristjani, s krstom smo ODREŠENI. In to že na tem svetu, prav ta trenutek – in nato vso večnost. Pomislite kakšen neizmeren in nezaslužen privilegij imamo! Pa to moramo ponuditi tudi drugim!
Papež Frančišek je za letošnjo Misijonsko nedeljo v mesecu oktobru izbral geslo iz besed, ki sta jih izrekla Jezusova učenca Peter in Janez, ko sta se morala zagovarjati pred vélikim zborom: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apd 4,20). Pa saj bi ju razneslo, če bi bila tiho.
Zato nista prav nič ubogala `pomembnih` judovskih duhovnikov, ki so jima prepovedali, da bi oznanjala Jezusa Kristusa in njegovo vstajenje od mrtvih. Polna IZŽAREVAJOČEGA BOŽJEGA VESELJA sta jim pogumno odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga« (Apd, 4,19b), nato pa še: »Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala« (Apd 4,20).
Spoštovani, kristjanu pristoji, da je vesel. V življenju je sicer veliko težkih in žalostnih trenutkov, a resničnega veselja, ki izvira globoko v naši notranjosti nam ne morejo vzeti še tako hudi življenjski udarci. Zato v adventu skupaj z otroci vsak dan obiščite našo spletno stran, kjer vas bo čakala nova zgodba o p. Mihu Drevenšku, misijonarju v Zambiji, o katerem govori letošnji Adventni koledar. Seznanili se boste kako je Miha – podobno kot apostola Peter in Janez – izžareval to pristno veselje, veselje, ki je izviralo iz globokega osebnega srečanja z Jezusom Kristusom.
