Spoštovani vsi, ki nas neprestano spremljate z molitvijo, daritvijo in darovi. Ponovno se oglašam, potem ko sem bila skoraj en mesec na obisku na severu Mozambika, kjer imamo tri naše misijonske skupnosti. Tokrat sem se zadržala res malo dlje, da sem lahko od blizu videla, poslušala situacijo in tudi marsikaj doživela skupaj z mojimi sosestrami ki se neutrudno razdajajo za najbolj potrebne.
V Nacali vodimo škofijsko osnovno šolo od 1. do 7. razreda in imamo približno 2.300 otrok. Si predstavljate, kako to deluje zdaj v času Covida, ko naj bi imeli v razredih le po 30 otrok in je torej vse organizirano izmenično, da pride vsak razred na vrsto le dvakrat na teden?
V Chiure imamo tudi osnovno šolo. Ta je naša in državno priznana, imamo približno 800 otrok od 1. do 7. razreda. Otroški vrtec je še zaprt zaradi Covida, a normalno bi imeli 200 otrok v vrtcu. Kljub temu se tu ne počiva. Odkar so se začeli neredi in vojna v tej provinci, predvsem od marca 2020, so se sestre posvetile delu z begunci, ki so neprestano prihajali v ta kraj iz skrajnega severa province, kot sem že poročala. Tokrat sem obiskala nekatere nove vasi, ki so bile zgrajene v tem času in kjer so se naselili vsi ti begunci. Begunci na žalost še vedno prihajajo … In potrebujejo vse. V naši šoli imamo nekaj učiteljev, ki so prišli iz teh krajev, vsak s svojo žalostno izkušnjo, ko je izgubil vse imetje in tudi kakšnega člane družine. 
Zelo mi je prišla do srca deklica, stara 7 let, ki je prišla pred dobrim mesecem in se je vpisala v našo šolo (imamo namreč veliko begunskih otrok); slabo govori portugalsko in ko sem jo vprašala, od kje je prišla in zakaj, samo ponavlja v jeziku makonde: “koto” (vojna) in “Šabab” (tako imenujejo ekstremiste, ki napadajo). Kaj se vrti v njeni mali glavici, ki je morala bežati tedne po gozdu, da so se z družino rešili … Spet drugi otroci, ki sem jih šla pozdravit v vas, ki se zdaj gradi, so prosili za zvezke in šolsko »divizo«. Eden je na koncu pritekel in rekel: pa še žogo! Skoraj so pozabili, da so lačni, da imajo le en obrok na dan …
Zadnji teden sem se ustavila v Pembi, glavnem mestu province, kjer imamo našo skupnost in delo. V naši srednji šoli je vpisanih približno 1.300 dijakov od 8. do 12. razreda. Od teh je približno 200 beguncev, ki so prišli v Pembo že konec lanskega leta in v začetku letošnjega leta. Tudi več učiteljev je med temi, ki so prišli, ker so bežali pred vojno in so tam v domačih krajih že delali kot učitelji. 
Težko je prikazati obraze teh, ki se zavedajo, kaj so morali pustiti in se danes zadovoljiti le s streho nad glavo, kdor jo pač ima. Na žalost se ta val beguncev nadaljuje. Vsak dan prihajajo na vrata lačni prosit nekaj za pod zob. Vsem skušamo pomagati najprej z dobro besedo, da jim pozorno prisluhnemo in seveda tudi damo vsaj nekaj za pod zob. Sestra Bendita sodeluje pri župnijski Karitas, ki je organizirala skupino mladih in odraslih župljanov, da sodelujejo s prostovoljnim delom. Trikrat na teden gredo po primestnih naseljih, kamor neprestano prihajajo ljudje, v zadnjem času predvsem iz Palme. Družine so odprte, ponudijo kar imajo, če ne drugega vsaj prostor na dvorišču, da se tam raztegne kakšna »lona«, da je streha nad glavo in da tam čakajo, da se jih kdo usmili. Tako ta skupina Karitasa identificira prišleke, ponudi prvo pomoč v hrani, posreduje, da so registrirani kot begunci in poslušajo njihove zgodbe … Pri enem izmed teh obiskov sem se jim pridružila tudi jaz in kar nisem verjela, kar sem videla in slišala. 
Koliko lačnih ust, brez vsega. Ko slišiš odrasle, predvsem može, ki so imeli zaposlitev, pa se jim je v enem dnevu svet porušil in so morali bežati brez vsega. Preživeli so en mesec v gozdu, da so potem lahko s čolnom prišli v Pembo, kjer so mnogi na srečo našli dobre ljudi ali pa znance, da so jih sprejeli na dvorišču svoje hiše. Ponekod jih je čez 50 skupaj.
Obiskala sem tudi stadion, kjer je država organizirala zatočišče za prišleke, ki nimajo poznanih in zdaj tam še vedno čakajo. Ob 12h so dobili zajtrk: en kruh in malo čaja …
Vem, da so konec marca po vsem svetu na veliko poročali o situaciji v Mozambiku, ker so takrat Žadisti napadli kraj Palmo, v katerem je bilo tudi veliko tujcev, ki so delali v projektih francoske Total ali drugih. A že od oktobra 2017 se živi v “skrivnostni vojni situaciji”. Pravim skrivnostni, kajti vsaka razlaga motivacije teh neredov, ki so povzročili že približno 800.000 beguncev, je le delna in morda neresnična. Za vsako razlago se skriva kaj drugega in svet revščine se veča.
Več kot ena tretjina prebivalstva te province je izseljenega, glavno mesto Pemba ima zdaj podvojeno prebivalstvo in nešteti so se nastanili v bližnjih krajih ali v drugih provincah. V mestu je panika, ker jih je strah, da bodo napadli tudi to, glavno mesto Pembo. Veliko tujih podjetij so zaprli, mnogi so že odšli na varno. Cerkev ostaja prisotna, da je z ubogimi, z najbolj potrebnimi in da vliva upanje na boljši jutri. Po Cerkvah se goreče moli za mir, za spreobrnjenje odgovornih; mnogi begunci so katoličani in prosijo za Sveto pismo, za rožni venec … Prej, kot za hrano.
Tu se moram zelo zahvaliti Misijonskemu središču Slovenije, vsem dobrotnikom, ki so se velikodušno odzvali prošnji za pomoč, ki ste nam jo pošiljali že vse od začetka te situacije, da smo lahko zmanjšali lakoto mnogih, predvsem otrok in nekaterim ustvarili minimalne pogoje, da so lahko ponovno začeli. Na tuji zemlji, četudi v isti državi. Se še priporočamo za pomoč; trenutna situacija je v nebo vpijoča: res je, da so tudi druge organizacije, ki pomagajo, a pomoč ne pride do teh, ki so prepuščeni sami sebi v primestnih naseljih. Otroci potrebujejo hrano, zvezke (šole naj bi bile odprte tudi za te begunske otroke), obleko za šolo. Tu se uporablja »diviza«. S tem jim vlivamo veselje in upanje na boljši jutri.
Vemo, da je za vsem, kar se dogaja, bogastvo, ki se skriva v podzemlju Mozambika. To je stvar politike in verskega prepričanja oziroma islamskega ekstremizma. A mi molimo, prosimo in goreče zaupamo, da nam bo Kraljica miru izprosila mir.
V vsej tej situaciji smo kar pozabili na Covid, četudi je prisoten in poskušamo paziti. Mnogo mask smo sešili tudi v naših centrih in jih na veliko delili. A Bog nas zelo varuje. Niti za trenutek se naše sestre niso ustavile in pomislile, da so v nevarnosti, ko so pomagale vsem tem ljudem. Božja roka je z nami; to je naše novo poslanstvo in zdaj, ko so se ponovno odprle tudi Cerkve, bomo z vsemi, ki so kristjani, še bolj goreče molili in prosili ter vsem oznanjali z besedo in dejanji, da jih Bog ljubi in da sovraštvo in smrt nista zadnji besedi, ampak UPANJE IN ŽIVLJENJE v Kristusu.
Ta konec tedna sem bila na romanju v Namaachi, kjer je najstarejše svetišče Fatimske Marije v Afriki in vsako leto združuje množice; lani in letos je bilo zaradi Covida le 100 ljudi, vsi ostali pa so spremljali preko radija in televizije. Goreče smo molili in peli tudi po namenu vseh dobrotnikov in misijonskih prijateljev.
S prisrčnimi pozdravi hvaležna misijonarka
sestra Zvonka Mikec
