Včeraj nas je razveselila vest, da je zopet eden od Slovencev bil opažen v očeh vesoljne Cerkve kot skrben in požrtvovalen delavec na misijonskih poljanah.
Pred kratkim (5.7.2016) je lazarist Tomaž Mavrič, misijonar v Ukrajini postal generalni superior misijonske družbe lazaristov; v ponedeljek 1.8.2016 pa p. Janez Mihelčič, misijonar v Kirgiziji, apostolski administrator v Kirgiziji.
Misijonsko središče Slovenije je ponosno nanj in želi tudi njemu navdihov in poguma Svetega Duha.
VATIKAN (ponedeljek, 1. avgust 2016, RV) – 31. julija 2016 je sveti oče imenoval p. Janeza Mihelčiča DJ, predstojnika rezidence Družbe Jezusove v Biškeku, za apostolskega administratorja ad nutum Sanctae Sedis apostolske administrature Kirgizije.
Življenjepis
P. Janez Mihelčič DJ se je rodil 13. maja 1942 v Radovljici. V Družbo Jezusovo je vstopil 7. septembra 1966. V duhovnika je bil posvečen 23. marca 1975. Zatem je v Beogradu študiral lingvistiko (1975-1978) in bil misijonar na Japonskem (1979-1992), kjer je poučeval kulturo ter ruščino na tokijski Sophia University. Od 1992 službuje v Biškeku glavnem mestu Kirgizije, kjer poučuje jezike na krajevni državni univerzi. Od leta 2001 je predstojnik rezidence Družbe Jezusove v Biškeku.
Msgr. mag. Anton Pačnik je 4.2.2010 o njem članom Misijonske molitvene zveze zapisal tole:
Ko bomo molili za naše misijonarje, se bomo zazrli v Kirgizijo. Slovenci smo mali narod, a imamo oznanjevalce Kristusovega veselega oznanila skoraj po vsem svetu. V Kirgistanu deluje misijonar p. Janez Mihelčič. Rodil se je 13. maja 1942 v Radovljici. Po študiju v Ljubljani in Rimu je vstopil v jezuitski red. Dveletni noviciat je naredil na Irskem in se »spotoma« naučil angleščine. To je moral znati, če je želel iti na Japonsko. Na Irskem je leta 1968 naredil zaobljube in takoj zatem odpotoval v deželo vzhajajočega sonca (11.9.1968). Tu je dokončal študij japonščine, ruščine in teologije. Po skoraj tridesetih letih svojevrstnega misijonarjenja je odšel v Moskvo, kjer je nadaljeval vzgojno delo v kolegiju sv. Tomaža. Od tu pa ga je pot vodila v Kirgizijo.
V Kirgiziji je okrog 80 narodnosti, večina, 60% je Kirgizov, 20% je bilo Rusov, ki pa se izseljujejo; 12% je Uzbekov … Potem so še Poljaki, Nemci, turška manjšina, islamski Kitajci, Ukrajinci in pripadniki nekdanjih sovjetskih republik. Toda večinsko prebivalstvo (Kirgizi in Uzbeki) so muslimani.
Naš misijonar poliglot na univerzi predava ruščino in japonščino, za tujce mašuje v angleščini in se s predstavniki Cerkve pogovarja v italijanščini in še v kakem drugem jeziku. Napisal je tudi japonsko ruski slovar pismenk – hieroglifov. Slovar ima okrog 1880 znakov.
Poleg profesorskega dela vodi tudi kulturni center. Sam pravi: »Nuncij mi je predlagal, da bi v nunciaturi ustanovili kulturni center. Lani poleti smo popravili zgradbo nunciature in začeli s tečaji angleščine in italijanščine ter filmske večere.«
Njegovo delo je torej zelo drugačno od misijonarjev v Afriki, Ameriki ali kaki nam bol poznani misijonski pokrajini. Tudi to je uresničenje Jezusovega navodila: »Pojdite po vsem svetu …« Slovenski misijonarji so slišali ta Kristusov glas in odšli, kakor in kamor jih vodi Sveti Duh.
Vernike Cerkve na Slovenskem smo na naše misijonarje zelo ponosni. Janez Mihelčič, misijonska molitvena zveza zate moli in te želi podpirati pri tvojem pionirskem misijonskem delu v teh nam malo znanih ali toliko bolj priljubljenih misijonskih poljanah.
Anton Pačnik, voditelj Misijonske molitvene zveze
V časopisu Družina: 21.10.2007
MIHELČIČ P. JANEZ – KIRGIZIJA – Članek v: DRUŽINA – 21.10.2007
Ob misijonski nedelji se nam pred očmi pojavi podoba Afrike – res je sicer, da dobra polovica izmed osemdesetih slovenskih misijonarjev deluje na črni celini, drugi pa so »razpršeni« po drugih. Misijonarja si navadno predstavljamo v učilnicah iz blata, v skromnih ambulantah ali pri zidanju domov in razdeljevanju hrane. Kako pa lahko duhovnik misijonari na univerzi? »Predvsem s pričevanjem, z zgledom. Študentje si še bolj kot to, kaj jim predavaš, za življenje zapomnijo, kako jim predavaš. Imam ‘živi stik’ z mladimi, ki hlastajo ne le po znanju, ampak po resnici,« pravi jezuit p. Janez Mihelčič. Dobra tri desetletja je predaval ruščino na univerzi v Kirgiziji japonskim študentom, od leta 1997 pa ruskim in kirgiškim študentom predava japonščino. »Profesura oziroma predavanja so glavnina mojega misijona. Če si profesor, pa pride pri literaturi ali kar spontano prej ali slej tudi do moralnih vprašanj, na katera je študentom treba dati odgovore.«
V čem se misijon na Japonskem razlikuje od misijonov v drugih deželah? »Japonska po prvotnem pojmovanju prvega vatikanskega cerkvenega zbora sploh ne bi bila misijonska, saj je visoko razvita dežela, dežela najnovejših tehnoloških dosežkov. Toda s krščanskega stališča ravno tako potrebuje evangelizacijo in sporočilo o odrešenju. Tudi tam je veliko struktur, ki morajo postati bolj človeške. Zato so krščanske šole in univerze tam izjemno pomembne. Univerza, na kateri sem predaval, vzgaja večinoma nekrščanske študente v duhu krščanskega humanizma.«
Pater Mihelčič je med Japonce prinašal sporočilo sprave in odpuščanja. »Če se skregata dva Japonca, vse življenje iščeta priložnost, da se maščujeta. Sledijo podtikanja, očrnitve, spletke, prevare. Ti vidiki so vidni tudi v poslovanju.« Neki poslovnež mu je dejal, da bo, če postane kristjan, ob službo. Njegovo delo preprosto zahteva nepoštene prijeme. »Krščanstvo tu nima korenin. V katoliško cerkev na Japonskem prihajajo samo visoko izobraženi ljudje, ki se s krščanstvom srečajo v intelektualnih krogih.« Dežela vzhajajočega sonca je Janezu Mihelčiču v treh desetletjih službovanja postala skoraj bližja od navad in običajev zahodne kulture.
Z devetnajstimi leti je Radovljičan – mati mu je umrla, še preden je šel v šolo, oče, organist v Radovljici, se je še enkrat poročil, tako da ima p. Janez še sestro in tri brate (eden izmed njih je bil tudi misijonar) – vstopil v semenišče, po letu študija in odsluženi vojaščini pa so ga predstojniki poslali na študij v Rim. V zavodu Germanik je študiral kot eden prvih Slovencev po drugi svetovni vojni. »Ob študiju sem bral pisma sv. Frančiška Ksaverja, ki je misijonaril na Kitajskem, in v sebi sem močno začutil misijonski poklic.« Povedal je nadškofu Pogačniku, ta mu je pa dejal, da za en misijonski poklic dobi doma druga dva. »Če imate poklic, vam jaz dam svoj blagoslov.« Končal je študij filozofije v Rimu, potem pa vstopil v jezuitski red. Poslali so ga v noviciat na Irsko, kjer je leta 1968 naredil zaobljube, takoj zatem pa odpotoval v deželo vzhajajočega sonca, kjer je – s presledki: mašniško posvečenje leta 1975 in zatem študij ruščine v Beogradu – ostal do leta 1997. Takrat je jezuitski predstojnik vsem patrom poslal pismo, s katerim je vabil prostovoljce za delo v Kirgiziji. P. Mihelčič se je takoj prijavil in zamenjal misijonsko področje: iz visoko razvite industrijske družbe je odšel v Rusijo in po dveh letih v revno Kirgizijo. »Nameraval sem se lotiti oznanjevanja med izobraženci. Ko sem prišel v Kirgizijo, so me po treh dneh povabili, da bi na državni univerzi v Biškeku predaval japonščino. V nekaj dneh sem imel službo in področje za misijonarjenje.« Poleg p. Mihelčiča so v glavnem mestu Biškeku, ki ima več kot 800 tisoč prebivalcev, še trije katoliški duhovniki. »Ob nedeljah pride v našo cerkvico nadangela Mihaela kakšnih 120 ljudi; občestvo je majhno, a zelo povezano. Kakšna petina vernikov je tujcev, ki delajo na veleposlaništvih ali v zastopstvih tujih podjetij.« Okrog 70 odstotkov od petih milijonov prebivalcev je muslimanov. »A večina bolj po tradiciji – njihovo muslimanstvo se bolj veže na narodno identiteto kot na osebno versko pripadnost. Mošeje obiskuje le kakšnih 10 % ljudi.« Janez Mihelčič je v Kirgiziji tudi kulturni ataše pri nunciaturi – v kulturnem centru pripravlja tečaje jezikov, filmske večere in druge dejavnosti. »Kirgizijci so me presenetili z odprtostjo in gostoljubnostjo – pravo nasprotje hladnosti in nezaupljivosti, kakršne sem bil vajen iz prejšnjega misijona.«
Jeziki za p. Mihelčiča niso le nujno sredstvo za sporazumevanje, so tudi njegovo veliko veselje. Govori enajst jezikov. »Najprej materni jezik, nato srbohrvaščino, nemščino, pa francoščino, s katero sem se srečal v gimnaziji, v Italiji sem študiral v italijanščini in latinščini, univerza je zahtevala znanje grščine in hebrejščine, noviciat je bil v angleščini, misijonski poklic pa je zahteval še znanje japonščine in ruščine,« našteva in se pošali. »Sicer pa – pravijo, da je japonščina za Evropejca težka samo prvih dvajset let …« Napisal je tudi japonsko-ruski slovar pismenk, z okrog 1880 osnovnimi znaki, kolikor jih Japonci uporabljajo v povojni pravopisni reformi.
Kaj reče po 40 letih misijonarjenja: kaj mora misijonar vzeti s seboj na pot, katere stvari pa mora pustiti doma? »S seboj sem vzel sebe in vero, ki sem jo prejel, vse drugo sem pustil doma. Vera, prepričanje v božjo dobroto in božji načrt me spremljajo, kamor koli grem. Kadar odpotujem v drugo deželo, grem vedno s trdnim namenom, da grem za vse življenje. Presenečenja so na misijonski poti vedno mogoča …«
Ksenja Hočevar
