V četrtek, 9. junija 2016, je v Gospodu zaspal
p. Radko Rudež, misijonar jezuit v Zambiji.
Na tem svetu je živel 94 let.
Bogu je služil v jezuitskem redu 67 let, duhovnik je bil 70 let.
p. Radko Rudež je bil nazadnje v domu za ostarele v Lusaki.
Pogreb je bil v soboto, 11.6.2016 v Lusaki.
Bog mu daj večno plačilo za njegovo vneto in požrtvovalno misijonsko delo.
Objavljamo njegovo zadnje pismo (4. februar 2012), ki ga je poslal v Misijonsko pisarno:
Dragi vsi pri Misijonskem središču v Ljubljani!
Najprej prav lepa hvala za božična in novoletna voščila. Bog naj Vam bogato povrne! Slovenskih jezuitov nas je še vedno šest v Zambiji. Tomažin se je vrnil k nebeškemu Očetu, brat Rovtar pa se je vrnil v Slovenijo še pravočasno, da je zopet prišel do pravega zdravja.
Ob novem letu načrtujemo za prihodnost, vendar bi se najrajši ozrl najprej na preteklost. Kaj je naša skupina jezuitov naredila v Zambiji. Nismo dobili lastnega področja. Bili smo pa na razpolago, kar je tudi eden od idealov vsakega jezuita. Tako smo najprej delovali na skrajnem vzhodu v nadškofiji, ob Mozambiku in Zimbabveju, na misijonu Katondwe, ki je nastal leta 1910, ko so jezuite izgnali iz Mozambika. Tam so posodobili sam misijon (solarna elektrika) in kjer je bila šola, dodali še cerkev. Tam sem deloval v letih 1958-64, za menoj pa najprej p. Tomažin, ki je zgradil pet cerkva, nato pa še Grošelj in Mujdrica, ki sta dodala še eno. Dolina je dolga 85 km. Leta 1964 so me dali v Lusako, na eno največjih župnij (Matero) v mestu. Leta 1967 je župnijo prevzel p. Kokalj in jo vodil 10 let ter ustvaril še eno novo župnijo, Kizito, kjer je tudi zgradil cerkev. Sledil mu je Grošelj, ki je to cerkev dvakrat povečal (v Afriki ni nikoli dovolj velike cerkve!). Ustvaril je še novo župnijo Lilanda in tam zgradil cerkev. Obe so sprejeli Kombonijanci in Kombonijanke. Župnijo Chunga pa so kasneje sprejeli MARIAN HILL očetje. Leta 1968 sem bil premeščen na novoustanovljeno faro v predmestju Lusake, Chelston. Poljski pater, ki je župnijo ustanovil, je umrl po enem letu nastanka. Župnija ni imela ne cerkve ne župnišča. Pater je živel kot kaplan Bratov od Boga, ki so imeli svojo psihiatrično bolnišnico 10 km od Chelstona proti mestu. Tudi jaz sem tam živel, cele dneve pa sem preživljal v Chelstonu in obiskoval farane, ki so bili sami novi prišleki. Tako je nastalo prvo statistično poročilo o tej popolnoma novi fari, ki je nastala zaradi odprtja civilnega in vojaškega letališča. Redovnice so ravno zgradile svoj samostan, gospodinjsko šolo in vrtec, ter veliko dvorano, ki je služila kot cerkev. Ob nedeljah smo imeli dve maši, seveda v nabito polni cerkvi. V sami fari so jezuiti zgradili tudi noviciat.
Že v Matero sem imel poleg župnije še pet Mašnih središč, ki so bili 50km iz mesta ob rudnikih v Nampundwe. Tja sem zahajal tudi še leta 1969, dokler ni teh središč sprejel magister noviciata, Anglež, ki je poznal jezik tistih naseljencev (izgnancev iz Zimbabveja – jezik Šona).
Leta 1975 mi je v Chelstonu sledil Tomažin (iz Katondwe). V desetih letih je najprej zgradil veliko cerkev v samem Chelstonu, nato še na dveh podružnicah (Chainda, Kamanga), ki sta sedaj veliki župniji. Zgradil je celotno nadškofijsko središče, ob njem pa Dom duhovnih vaj, samostan za indijske sestre, ki so za vse to skrbele. Še posebno pa za romarsko cerkev Fatimske Matere Božje, imenitno organizirano z župnijskimi, dekanijskimi in vsakoletnim škofijskim romanjem. Središče, ki ima lastno cerkvico in to ne ravno majhno! – Od tam je Tomažin šel v Matero, kjer je za dvakrat povečal veliko cerkev, ki jo je zgradil p. Kokalj. Medtem sta v Zambijo prišla še Hrvat, p. Gerovac in naš p. Rozman. Nastanjena sta bila v mestecu Mumbwa in poučevala na njihovi srednji šoli, odgovorna pa sta bila za faro v dolžini 200 km (Woodland Police Station, pa do Karenda Mission z eno cerkvijo, ravno 200 km iz Lusake ter 45 km iz Mumbwe). Metodisti niso dovolili, da bi katoličani imeli svojo cerkev v mestecu. Redovnice pa so že imele svoj samostan in noviciat v Karendi in jim je uspelo zgraditi svoj samostan celo v Mumbwi. Zakaj pa? Odprle so gospodinjsko šolo v Karendi, meščani v Mumbwi pa so zahtevali nekaj podobnega tudi pri njih. Tega sami niso zmogli, zato so dovolili samostan in veliko dvorano, ki je služila tudi kot cerkev. Patru pa so odstopile eno sobo. Ob prihodu p. Rozmana leta 1974, je hrvaški brat Ilija Dilber že uspel zgraditi cerkev in skromno župnišče. Leta 1980 je zgradil še veliko cerkev v Nangomi, 107 km iz Lusake. S tem se je začelo novo poglavje za celotni zahod Lusake. Ta ima sedaj 30 cerkva v območju Nangome in 10 v območju rudnika Nampundwe. Torej kar 40 cerkva. V sami Lusaki pa štiri v Matero, štiri v Chelstonu in zraven še romarsko cerkev, h kateri je dodana cerkev, ki jo je zgradila sama škofija. Meni pa je inženir Brunelli zgradil tri cerkve v prvih 40km severno od Lusake – področje Momba, kjer so Poljaki zgradili cerkev in lepo število katoliških šol že pred mojim prihodom leta 1958. Od tod je področje že kar krščansko. Drugo cerkev pa sem zgradil v Chisamba, kjer je železniška postaja na poti v Kabwe. Kabwe je nova škofija od 1.1. 2012.
Pozdrave vsem in hvala vam za vse.
Radko Rudež
