V brazilskem mestu Corumbà je 13. marca letos v Gospodu zaspal dolgoletni misijonar, salezijanec duhovnik Ernest Saksida (93).
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –
Maša zadušnica za rajnega misijonarja je bila ob 7. dnevu njegove smrti, v sredo, 20. marca 2013 v svetišču Marije Pomočnice na Rakovniku ob 18.30.
Po maši je bil kratek dokumentarni film o misijonarju Ernestu, srečanje z botri in ogled razstave o življenju in delu pokojnega misijonarja.
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –
ERNEST SAKSIDA
salezijanec, duhovnik, misijonar
Rojen: 15. 10. 1919, Dornberk pri Novi Gorici
Prve zaobljube: 6. 2. 1937, Cuiabà
Duhovniško posvečenje: 17. 3. 1946, São Paolo
Misijonar: 1935–2013, Brazilija
Umrl: 13. marca 2013, Corumbà
PUSTITE OTROKE K MENI
V sredo 13. marca 2013 je Gospodar življenja poklical k sebi Ernesta Saksida, salezijanca, duhovnika in misijonarja v Corumbà v Braziliji; naslednji dan so ga tam pokopali.
Ernest Saksida je odšel v misijone leta 1935 kot mlad fant, saj še ni dopolnil sedemnajst let. Svojemu misijonskemu poklicu je ostal zvest vse do smrti, torej celih 78 let.
Zlata doba njegovega misijonskega dela se je začela leta 1961, ko je v leseni baraki v najrevnejšem predmestju v Corumbà ustanovil Don Boskovo deško mesto; rad je dodal, da je to slovensko mesto. Kako je prišlo do te sijajne ustanove? Ernest je deloval v lepem salezijanskem zavodu sv. Terezije v imenitnem predelu mesta Corumbà ob reki Paragvaj na meji z Bolivijo. Ob nedeljah popolne se je podal na ogled obrobja mesta. Tam je odkril drug svet: svet revščine, bede, kriminala, množice mladih, ki so bili oropani že sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Sklenil je, da bo ta svet postal njegov svet.
Lesena baraka je postala pravi Betlehem – hiša kruha – za uboge, hiša upanja za ljudi brez prihodnosti. Dolgo časa je sameval, brez podpore, kot prerok, ki mu niso verjeli, da se sanje o drugačnem življenju lahko uresničijo. Potem so začeli prihajati sodelavci, pomočniki, drugi sobratje salezijanci. Organiziral je pomoč zlasti v Italiji, Sloveniji, Španiji in Braziliji. Ves čas je bil duša, srce in gonilna sila tega velikanskega projekta, v katerem se vsak dan obrne dva ali več tisoč ljudi, zlasti mladih v šoli in drugih za življenje usposabljajočih projektih. Mladi, ki so bili prepuščeni ulici in negotovosti, tu dobijo, kakor je ponavljal sv. Janez Bosko: »Delo, kruh in nebesa!« Se pravi, da postanejo pošteni državljani in dobri kristjani, ki so sposobni sami poskrbeti pošteno za svoje življenje. Za to je bil Ernest Saksida do konca nesporna avtoriteta v najboljšem pomenu besede, spoštovan in cenjen, v katerem se je utelešalo upanje mnogih.
Eden najlepših prizorov, ki se je dejansko ponavljal vsak dan, je bil: ko se je pojavil oče Ernest na dvorišču, so z vseh strani tekli otroci k njemu, se ga hoteli dotakniti in mu tako izraziti svojo hvaležnost. To je bilo tudi njemu najlepše plačilo na zemlji.
Lani (2011–2012) so sklenili celoletno praznovanje 50-letnice ustanovitve tega vzgojnega, socialnega in karitativnega projekta, ki je postal znamenje upanja za milijone mladih v predmestjih velikanskih brazilskih mest, da tudi oni najdejo svojega rešitelja. V Don Boskovem deškem mestu so prejeli vzgojo in izobrazbo deset tisoči mladih, fantje in dekleta, ki se jim je tako odprla lepša prihodnost. Tudi vsa okolica deškega mesta je ob podpori misijonarja Ernesta in njegovih sodelavcev premagala socialno in ekonomsko revščino.
Pri tem projektu so po letu 1990 sodelovali tudi drugi Slovenci: laiški misijonarji (pet) prostovoljci od enega do treh let, razne mladinske skupine s projekti med počitnicami ter nekateri posamezniki. Mnogi so se tudi v Sloveniji vključili v projekt »botrstvo«, pomeni, posvojitev najrevnejših otrok na daljavo tako, da jih gmotno podpirajo, da se lahko šolajo in šolo tudi končajo.
Njegovo delo so mnogi občudovali. Za svoje delo je bil odlikovan od občinskih, mestnih, pokrajinskih in najvišjih državnih odlikovanj države Brazilije; vsega skupaj več kot štirideset. Univerza Brazilije mu je podelila tudi častni doktorat. V domovini ga je leta 1996 ob 700-letnici rojstnega Dornberka Občina Nova Gorica razglasila za častnega občana.
Misijonar Ernest Saksida je kljub 94 letom skoraj do konca delal, sicer omejeno zaradi oslabelosti vida in drugih bolezenskih simptomov, vendar je bil vedno središče vsega dogajanja, najbolj vesel, ko so ga obdajali številni obrazi mladih, ki so izžarevali veselje in zadovoljstvo. »Pustite otroke k meni« ni samo naslov knjige (v slovenščini in italijanščini), ki govori o njegovem življenju in delu, pač pa je to temeljna resničnost, za katero je živel in daroval vse svoje življenje. V Braziliji (v portugalščini) je izšlo deset knjig, ki govorijo o raznih vidikih njegove plemenite dejavnosti.
Maja 2012 je g. Jože Možina s svojo ekipo v Corumbà posnel tudi dokumentarec o življenju in delu Ernesta Saksida. Upamo, da bomo film že letos lahko videli na svojih ekranih.
Pustite otroke k meni, to je bil klic njegovega srca, ki je vedno bílo za vse uboge. Vsi so ga klicali oče Ernest. Njegova skrb je otrokom nadomestila nemoč mnogih staršev, ki jih je življenje pahnilo v moralno in gmotno bedo. Mi se ob misijonarju Saksidu spet v začudenju lahko vprašamo: kako da kdo lahko dá svoje življenje povsem za druge v nesebičnem služenju dolga desetletja?! To premore človek, ki je poln Kristusove ljubezni. Kdo je pripravljen nadaljevati njegovo plemenito poslanstvo?
Tone Ciglar SDB
– – – – – – – – – – – –
Ob izgubi plemenitega in požrtvovalnega misijonarja sta sožalje izrekla tudi predsednik vlade, Janez Janša in ministrica za Slovence po svetu, Ljudmila Novak.
