×
5. DAN – SREDA, SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ, ZAVETNIK MISIJONOV – 3. 12.
Moizy postane kristjan
Zgodbo pošilja: s. Marjeta Zanjkovič, Madagaskar

Družina Sahid je bila revna 9-članska družina. Otroci so bili podhranjeni in često bolni. Pogosto so prihajali v našo ambulanto po zdravila in mleko. Mama je imela tradicionalno plemensko vero, oče pa je bil musliman. Vsi otroci pa so hodili v našo šolo sester salezijank.
Prvorojenec Moizy je bil od vseh najbolj marljiv in nadarjen. Ko smo ob sobotah sestre v župniji poučevale verouk, je Moizy vedno postaval ob cerkvi. Večkrat sem ga vprašala, če si tudi on želi k verouku. Nasmehnil se je in povedal, da pri njih ne molijo, a on želi spoznati Jezusa in katoliško vero ter prejeti tisti beli kruh, ki ga njegovi sošolci dobijo v cerkvi. Govorila sem z njegovimi starši. Oče mi je povedal, da je Moizy že tako bolj naš kot njihov in da doma vedno govori o sestrah. Tudi mama ni nasprotovala, četudi ni vedela, za kaj pravzaprav gre.
Ko je Moizy začel pripravo na krst, je žarel od sreče in je takoj povabil tudi svojega mlajšega bratca. Tudi tu je bil vedno marljiv učenec. Po dveh letih priprave je dobro razumel, kaj pomeni zakrament krsta in kaj bo postal ob njegovem prejemu. Na velikonočno vigilijo leta 1990 je ponosno in ganljivo sklonil glavo nad krstni kamen in postal Božji otrok, star 12 let, a meni se je zdel že odrasel. Nihče od njegove družine ni bil prisoten, razen mlajšega brata, ki je bil krščen naslednje leto. Preden sem ga pospremila v cerkev, sem mu šepnila na uho: »Ne pozabi prositi Jezusa za svoje starše ter brate in sestro.« Pokimal je in stekel za drugimi tovariši.
Naslednje leto je bil sprejet med prvoobhajance. Tako se mu je uresničila srčna želja, da prejme tisti beli kruh – Jezusa. Moizy pa je bil ta dan še posebej vesel tudi tihe prisotnosti očeta in matere v zadnji klopi. Kako ganjena sta bila, ko jima je sin pritekel izrazit mir s stiskom roke. Moizy in njegov mlajši brat sta redno hodila k sveti maši ob nedeljah in sanjala o tem, da bosta čez kakšno leto tudi birmanca. In tako je tudi bilo. Moizy je prejel zakrament birme in tako postal zgled kristjana za svojo družino in za vse, ki so ga poznali.
Postal je animator in pozneje učitelj na naši obrtni šoli. Našel si je pridno katoliško dekle in sta se poročila v naši župniji. Ko sem se po več letih vrnila v ta kraj, je bil Moizy s svojo družino med prvimi, ki me je prišel pozdraviti. »Za to, kar sem danes, se moram zahvaliti dragemu Bogu in vam,« je ganljivo izjavil. Ponosno mi je zaupal, da mu je uspelo pripeljati k zakramentom še dva brata.
Ko sem bila čez kakšno leto spet na obisku, mi je Moizy prišel povedat, da je njegov oče zelo bolan in si me srčno želi videti. Šla sva. Oče je nepokreten ležal na postelji. Ko me je zagledal, je rekel: »Sestra Marjeta, vesel sem, da sem vam dal vse svoje otroke!« »Ne meni, dragi gospod Said,« sem mu odgovorila, »dali ste jih Bogu, ki vas sedaj čaka, da vas za ta veliki dar bogato nagradi.« Ni odgovoril, le solze so mu polzele po licu. En teden po tem ga je sin Moizy pospremil k večnemu počitku na muslimansko pokopališče, kot si je želel.
Ob koncu tega zapisa si ne morem kaj, da ne bi pomislila na Mojzesa, ki ga je Bog poslal, da izpelje svoje ljudstvo iz suženjstva v obljubljeno deželo. Naš Moizy pa je bil izbran, da popelje svojo družino iz suženjstva nevere v Božji objem vere, upanja in ljubezni.
NALOGA: Moizy je v veri dobil novo življenje. Kaj tebi pomeni vera? V čem ti pomaga?
Zapri