Konec januarja je izšla čudovita misijonska poslanica papeža Leona za letošnje leto in za Misijonsko nedeljo 2026. Letošnje misijonsko geslo se glasi: Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu. Poslanica daje močan poudarek edinosti v Cerkvi, edinosti, ki izvira iz Kristusa in v njem dobi svoj pomen. Iz te edinosti se rodi vsako poslanstvo, tudi misijonsko poslanstvo, h kateremu smo poklicani vsi kristjani. Misijoni pa pomenijo oznanjevanje evangelija in širjenje Božje ljubezni do vseh ljudi. Tako se sklene krog, začne se v Božji ljubezni in se v njej tudi konča.
Lepa je tudi molitev, ki je dodana letošnji poslanici:
Sveti Oče, daj nam, da bomo eno v Kristusu,
ukoreninjeni v njegovi ljubezni, ki nas združuje in obnavlja.
Daj, da bodo vsi člani Cerkve združeni v poslanstvu,
dojemljivi za Svetega Duha, pogumni v pričevanju evangelija
in bodo vsak dan oznanjali in utelešali tvojo zvesto ljubezen do vsega stvarstva.
Blagoslovi misijonarje in misijonarke, podpiraj jih v naporih, varuj jih v upanju!
Marija, kraljica misijonov, spremljaj naše delo evangelizacije v vseh kotičkih sveta,
naredi iz nas orodja miru in daj, da bo cel svet v Kristusu prepoznal luč, ki rešuje.
Amen.
Preberite celotno poslanico papeža Leona XIV.:
POSLANICA SVETEGA OČETA LEONA XIV.
ZA 100. SVETOVNI DAN MISIJONOV – MISIJONSKO NEDELJO
(18. oktobra 2026)
Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu
Dragi bratje in sestre!
Za Svetovni dan misijonov leta 2026, ko obeležujemo stoletnico tega praznovanja, ki ga je ustanovil papež Pij XI. in je Cerkvi tako dragocen, sem izbral temo »Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu«. Po jubilejnem letu bi rad spodbudil vso Cerkev, da z veseljem in gorečnostjo v Svetem Duhu nadaljuje misijonsko pot, ki zahteva srca, združena v Kristusu, spravljena občestva in v vseh pripravljenost za velikodušno in zvesto sodelovanje.
Ko premišljujemo o tem, da smo eno v Kristusu in združeni v poslanstvu, se pustimo voditi in navdihniti Božji milosti, da »v sebi obnovimo ogenj misijonske poklicanosti« in skupaj napredujemo v prizadevanju za evangelizacijo v tej »novi misijonarski dobi« v zgodovini Cerkve (Homilija pri maši ob Jubileju sveta misijonov in migrantov, 5. oktobra 2025).
1. Eno v Kristusu. Učenci-misijonarji, združeni v Njem ter z brati in sestrami
V središču misijonov je skrivnost združenosti s Kristusom. Pred svojim trpljenjem je Jezus molil k Očetu: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). Te besede razkrivajo najglobljo željo Gospoda Jezusa in hkrati istovetnost Cerkve, skupnosti njegovih učencev: da so občestvo, ki se poraja iz Svete Trojice in ki živi v Sveti Trojici in iz nje, v služenju bratstvu med vsemi ljudmi in harmoniji z vsemi ustvarjenimi bitji.
Biti kristjan ni v prvi vrsti skupek praks in idej: je življenje v združenosti s Kristusom, v katerem smo deležni sinovskega odnosa, ki ga On živi z Očetom v Svetem Duhu. To pomeni ostati v Kristusu kot mladike na trti (prim. Jn 15,4), potopljeni v življenje Svete Trojice. Iz tega zedinjenja izvira medsebojna povezanost med verniki in se rojeva vsa misijonarska rodovitnost. Da, »občestvo je izvir in hkrati sad poslanstva«, kot je učil sveti Janez Pavel II. (Apost. spodb. Christifideles laici, 32).
Zato je prva misijonska odgovornost Cerkve, da obnavlja in ohranja živo duhovno in bratsko enost med svojimi člani. V številnih situacijah spremljamo konflikte, polarizacijo, nerazumevanje in medsebojno nezaupanje. Ko se podobno dogaja celo v naših skupnostih, to oslabi naše pričevanje. Poslanstvo evangelizacije, ki ga je Kristus zaupal učencem, zahteva predvsem spravljena srca, ki si želijo občestva. V tem smislu je pomembno, da okrepimo ekumenska prizadevanja z vsemi krščanskimi Cerkvami tudi na podlagi priložnosti, ki jih je odprlo praznovanje 1700. obletnice nicejskega koncila.
Nazadnje – a ne po pomembnosti – nas biti »eno v Kristusu« kliče k temu, da vedno bolj usmerjamo pogled v Gospoda, da je On resnično v središču našega osebnega in občestvenega življenja, vsake besede, dejanja in medsebojnega odnosa, da bomo lahko začudeno izrekli: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). To bo možno v stalnem poslušanju njegove besede in v milosti zakramentov. Tako bomo živi kamni Cerkve, ki je danes poklicana, da upošteva temeljne zahteve Drugega vatikanskega koncila in papeškega učiteljstva, ki mu je sledilo, še posebej papeža Frančiška. Kot je namreč zatrdil sveti Pavel, mi »ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa kot Gospoda« (2Kor 4,5). Zato ponavljam besede svetega Pavla VI.: »Ni prave evangelizacije, če ni oznanila o imenu, nauku, življenju, obljubah, kraljestvu in skrivnosti Jezusa iz Nazareta kot Božjega Sina« (Apost. spodb. Evangelii nuntiandi, 22). Ta proces pristne evangelizacije se začne v srcu vsakega kristjana, da bi se razširil na vse človeštvo.
Zatorej, bolj ko bomo združeni s Kristusom, bolj bomo lahko skupaj izpolnjevali poslanstvo, ki nam ga zaupa.
2. Združeni v poslanstvu. Da bo svet veroval v Kristusa Gospoda
Edinost učencev ni usmerjena sama vase: naravnana je na poslanstvo. Jezus to jasno zatrjuje: »Da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). V pričevanju spravljenega, bratskega in solidarnega občestva dobi evangeljsko oznanilo svojo polno komunikacijsko moč.
V tem pogledu je prav, da se spomnimo na geslo blaženega Paola Manna: »Vsa Cerkev za spreobrnjenje vsega sveta«. Strnjeno namreč izrazi ideal, ki je leta 1916 navdihnil ustanovitev Papeške misijonske zveze. Ob njeni 110. obletnici ji gre moje priznanje in blagoslov za prizadevanja v animaciji in vzgoji misijonarskega duha duhovnikov, posvečenih oseb in vernih laikov, pri čemer spodbuja povezovanje vseh evangelizacijskih moči. Noben krščeni namreč ni izvzet ali nepomemben za misijone: vsi, vsak v svoji lastni poklicanosti in življenjskem položaju, sodelujejo pri velikem delu, ki ga je Kristus zaupal svoji Cerkvi. Kot je večkrat spomnil papež Frančišek, je oznanjevanje evangelija vedno skupnostno, občestveno in sinodalno dejanje.
Biti združeni v poslanstvu zato pomeni ohranjati in gojiti občestveno duhovnost in misijonsko sodelovanje. Ko vsak dan rastemo v tej naravnanosti, se ob Božji milosti učimo gledati na naše brate in sestre vedno bolj z očmi vere, z veseljem prepoznavati dobro, ki ga Sveti Duh vzbuja v vsakem, prepoznavati različnost kot bogastvo, nositi bremena drug drugega in vedno iskati tisto edinost, ki prihaja od zgoraj. Vsi imamo namreč eno samo poslanstvo, ki ga daje »en Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh« (Ef 4,5-6). Ta duhovnost je osnova za vsakodnevno obliko misijonskega učenčevstva. Pomaga nam, da ponovno oblikujemo vesoljni pogled na evangelizacijsko poslanstvo Cerkve, presežemo razdrobljenost moči in sektaške delitve – »Pavlov«, »Apolov« – med učenci edinega Gospoda (prim. 1Kor 1,10-12).
Očitno je, da misijonarske edinosti ne smemo razumeti kot enoličnosti, temveč kot povezovanje različnih karizem z istim namenom: napraviti Kristusovo ljubezen vidno in povabiti vse k srečanju z Njim. Evangelizacija se uresničuje, ko lokalne skupnosti sodelujejo med seboj in ko se kulturne, duhovne in liturgične razlike v polnosti ter harmonično izrazijo v isti veri. Zato spodbujam ustanove in cerkvene skupnosti, da okrepijo duha cerkvenega misijonskega občestva in ustvarjalno razvijajo konkretne poti sodelovanja za misijone in v njih.
Glede tega se zahvaljujem Papeškim misijonskim družbam za služenje misijonskemu sodelovanju, ki sem ga s hvaležnostjo izkušal že med svojim služenjem v Peruju. Te družbe – Družba za širjenje vere, Družba svetega otroštva, Družba svetega apostola Petra in Misijonska zveza – še naprej ohranjajo in vzgajajo misijonarsko zavest med verniki, od malih do velikih, in organizirajo mrežo molitve in dobrodelnosti, ki povezuje skupnosti po celem svetu. Pomenljivo je, da si je ustanoviteljica Družbe za širjenje vere, blažena Pauline Marie Jaricot, pred dvesto leti zamislila Živi misijonski rožni venec, ki še danes na daljavo povezuje množico vernikov v skupine, ki molijo za vsakovrstne duhovne in misijonske potrebe. Spomniti moramo tudi na to, da je ravno na pobudo Družbe za širjenje vere papež Pij XI. leta 1926 ustanovil obhajanje Svetovnega dne misijonov (Misijonske nedelje), ko vsako leto zberemo darove, ki jih ta družba razdeli v papeževem imenu za različne misijonske potrebe Cerkve. Te štiri družbe torej kot celota in vsaka v svoji posebnosti še vedno vršijo dragoceno vlogo za vso Cerkev. So živo znamenje edinosti in misijonskega občestva Cerkve. Vse vabim, da sodelujete z njimi v duhu hvaležnosti.
3. Poslanstvo ljubezni. Oznanjati, živeti in podeliti zvesto Božjo ljubezen
Če je edinost pogoj poslanstva, je ljubezen njegovo bistvo. Vesela novica, ki smo jo poslani oznanjati svetu, ni abstrakten ideal; je evangelij zveste Božje ljubezni, ki se je utelesila v obličju in življenju Jezusa Kristusa.
Poslanstvo učencev in celotne Cerkve v Svetem Duhu nadaljuje Kristusovo poslanstvo: poslanstvo, ki se rodi iz ljubezni, se živi v ljubezni in vodi v ljubezen. Sam Gospod je namreč pred svojim trpljenjem, potem ko je prosil za enost učencev, takole sklenil svojo veliko molitev k Očetu: »Da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih« (Jn 17,26). Apostoli so nato evangelizirali, priganjala jih je ljubezen Kristusa in do Kristusa (prim. 2Kor 5,14). Na isti način so skozi dolga stoletja množice kristjanov, mučencev in misijonarjev dale življenje za to, da bi oznanile svetu to Božjo ljubezen. Tako se evangelizacijsko poslanstvo Cerkve nadaljuje pod vodstvom Svetega Duha, Duha ljubezni, vse do konca časov.
Rad bi se posebej zahvalil današnjim misijonarjem in misijonarkam ad gentes. Kot sveti Frančišek Ksaverij so zapustili lastno deželo, lastno družino in vsako gotovost, da bi oznanjali evangelij in prinesli Kristusa ter njegovo ljubezen v kraje, ki so pogosto težavni, revni, zaznamovani s konflikti ali kulturno oddaljeni. Nenehno se z veseljem darujejo, kljub nasprotovanju in človeškim omejitvam, ker vedo, da je sam Kristus s svojim evangelijem največje bogastvo, ki ga želijo deliti. S svojim vztrajanjem kažejo, da je Božja ljubezen močnejša od vsake ovire. Svet še vedno potrebuje te pogumne pričevalce za Kristusa. In cerkvene skupnosti še vedno potrebujejo nove misijonarske poklice, ki nam morajo vedno biti pri srcu in za katere moramo nenehno prositi Očeta. On naj nam nakloni dar mladih in odraslih, ki bodo pripravljeni zapustiti vse, da bi sledili Kristusu v življenju evangelizacije vse do skrajnih mej sveta!
Ko občudujem misijonarje in misijonarke, namenjam poseben poziv vsej Cerkvi: da se jim vsi pridružimo v evangelizacijskem poslanstvu s pričevanjem življenja v Kristusu, molitvijo in darovanjem za misijone. Vemo, da pogosto »Ljubezen ni ljubljena«, kot je rekel sveti Frančišek Asiški, na katerega se na poseben način oziramo osemsto let po njegovem prehodu v nebesa. Pustimo, da nas okuži njegova želja, da bi živel v Gospodovi ljubezni in jo prinašal bližnjim in oddaljenim, saj moramo, kot je govoril, »zelo ljubiti ljubezen Njega, ki nas je zelo ljubil« (sv. Bonaventura iz Bagnoregia, Leggenda maggiore, pogl. IX, 1; Fonti francescane, 1161). Priganja nas tudi gorečnost svete Terezije Deteta Jezusa, ki si je zadala, da bo svoje poslanstvo nadaljevala tudi po smrti. Rekla je: »V nebesih si želim isto kot na zemlji: ljubiti Jezusa in narediti, da ga bodo ljubili« (Pismo duhovniku M. Bellièreju, 24. februarja 1897).
Spodbujeni s temi pričevanji si vsi prizadevajmo, da bi, vsak v skladu s svojo poklicanostjo in prejetimi darovi, prispevali k velikemu evangelizacijskemu poslanstvu, ki je vedno sad ljubezni. Vaše molitve in vaša konkretna podpora, še posebej ob Misijonski nedelji, bodo močno pomagale pri oznanjevanju evangelija Božje ljubezni vsem, posebej najbolj ubogim in stiskanim. Vsak dar, tudi najmanjši, postane pomenljivo dejanje misijonske povezanosti. Zato še enkrat ponavljam svojo iskreno zahvalo »za vse, kar boste storili, da mi boste pomagali pomagati misijonarjem na vseh koncih sveta« (Videosporočilo ob Misijonski nedelji 2025). Da pa bi spodbudil naše duhovno občestvo, vam skupaj s svojim blagoslovom izročam to preprosto molitev:
Sveti Oče, daj nam, da bomo eno v Kristusu,
ukoreninjeni v njegovi ljubezni, ki nas združuje in obnavlja.
Daj, da bodo vsi člani Cerkve združeni v poslanstvu,
dojemljivi za Svetega Duha, pogumni v pričevanju evangelija
in bodo vsak dan oznanjali in utelešali tvojo zvesto ljubezen do vsega stvarstva.
Blagoslovi misijonarje in misijonarke, podpiraj jih v naporih, varuj jih v upanju!
Marija, kraljica misijonov, spremljaj naše delo evangelizacije v vseh kotičkih sveta,
naredi iz nas orodja miru in daj, da bo cel svet v Kristusu prepoznal luč, ki rešuje.
Amen.
V Vatikanu, 25. januarja 2026, III. nedelja med letom, praznik Spreobrnitve apostola Pavla.
Leon XIV.
Prevod: Misijonsko središče Slovenije
