Kamerun je dežela, ki leži v centralni Afriki in jo sestavlja deset regij. Glavno mesto je Yaounde. Kamerun obkrožajo sosednje dežele, kot so Nigerija, Čad, Centralno afriška republika, Gabon, Kongo in Ekvatorialna Gvineja. Dežela šteje čez 25 milijonov prebivalcev na 475 442 km² površine. Kamerun ima dva nacionalna jezika: francoščino in angleščino. Sever Kameruna zelo trpi zaradi nasilja Boko-Haram in drugih separatistov na jugo in severozahodu ter upornikov iz Čada ter Centralno afriške republike. Tako je ljudstvo zelo preizkušeno, živijo v strahu, pomanjkanju in vsakodnevnih grozotah.
Misijon
Sestre Uršulinke Rimske Unije so prišle v Kamerun 8. septembra 1984 na povabilo škofa Ives Plumeya, da bi poučevale v gimnaziji Mazenod v mestu N’Gaoundere, v regiji Adamaoua. Tri leta za tem je prišla še sestra Adriana Vitali, Italijanka, ki je osnovala šolo Svete Angele in sirotišnico-internat. Prav tako je osnovala šiviljsko šolo z ženami katehistov v N’Gaoundere. Nekaj let pozneje je začela z opismenjevanjem in šiviljstvom z ženami v Bamyangi. Te žene so čutile veliko potrebo, da bi izobrazile tudi svoje otroke, zato so prosile sestre, naj kaj storijo tudi za dekleta, ki so ostala doma. V tem času še ni bilo veliko staršev, ki bi imeli dovolj sredstev, da bi lahko otroke vpisali v redno šolo. Sploh pa dekleta niso bila namenjena za šolo, ampak za poroko, rojevanje otrok in skrb za dom. Tako so sestre videle, da je treba ustanoviti šolo za dekleta, katere šolnina ne bo visoka. Odprle so šolo Sv. Angele Merici. Sestra Adriana je hitro spoznala, da družine dekleta izkoriščajo z delom, še zlasti dekleta brez enega ali obeh staršev. Zato so se sestre odločile, da odprejo internat, ki je bil obenem tudi sirotišnica. Sprejele so dekleta s težavami v družinah in jim priskrbele varnejše ter kvalitetnejše ozračje za osebnostno rast in izobrazbo. Internat še vedno sprejema dekleta iz družin z velikimi težavami, kot jih imajo begunske družine po vojni z republiko Čad in Centralno afriško republiko. Pa tudi vsako dekle, ki ima željo, da bi jih vzgojile v pokončne osebe, ki ne bi preživljale dni z beračenjem in v revščini. Poleg vrtca in osnovne šole so odprle še center za šiviljstvo in center za predelavo lokalnih izdelkov (zelenjave in sadja). Zaradi velikih potreb vodijo tudi zdravstveni center v škofiji.
Šolstvo
Uršulinska šola v Kamerunu je bila ustanovljena leta 1993 v revnem delu mesta, kjer še ni bilo šole. Ker starši niso imeli sredstev za šolnino, otroke pa so želeli izobraziti, so jim sestre pomagale po raznih dobrotnikih, največ iz Italije. Dobrotniki so prispevali tudi za delovanje celotne šole, kot so plače uslužbencev, oprema, popravila … Danes šola šteje 618 učencev in učenk in še vedno jih 1/3 ne zmore poravnati niti stroškov šolnine. Po štiridesetih letih napornega dela se je sestra Adriana, Italijanka, ki je vse svoje moči posvetila dekletom, vrnila v domovino. Šola še vedno dosega dobre rezultate, čeprav primanjkuje sredstev, da bi mogli opogumljati tudi učitelje. Od leta 2017 naprej so učitelji vsako leto ostali brez plače dva do tri mesece. Danes je že kar nekaj deklet, ki so šolanje na tej šoli zaključile in imajo končano maturo. Nekatere med njimi so že zaposlene in lahko pomagajo svojim družinam pri plačevanju stroškov. Naše veselje je veliko, ko jih vidimo zadovoljne in srečne v življenju.
Šolsko leto se začne oktobra in konča v juliju. V osnovni šoli so otroci od 6 do 12 let. Nato gredo v kolidž, (od 12 do 15 let) in srednjo šolo (od 15 do 18 let).
Botrstvo
V internatu in sirotišnici so dekleta iz revnih, preizkušenih družin, iz katerih večkrat tudi zbežijo, da jih domači ne bi prezgodaj poročili in bi vse življenje ostale brez vsake izobrazbe. To se v Afriki pogosto dogaja, saj starši nimajo sredstev, da bi otroke vpisali v šolo. V internatu je že nekaj let okrog 30 deklet. Letos so med njimi tri, obiskujejo gimnazijo, druge hodijo v osnovno šolo. Med epidemijo koronavirusa je mnogo staršev ostalo brez prihodkov. Ker nimajo več sredstev za šolnino, želijo svoje otroke izpisati iz šole. Seveda bi bila to velika škoda za razvoj in izobrazbo otrok, posledično pa tudi za razvoj dežele.
Mesečni prispevek znaša 21 EUR, kar pomeni 252 EUR na leto. S tem denarjem je poskrbljeno za otrokove stroške šolanja, internata, šolske uniforme in prehrane. Dvakrat letno v mesecu januarju in juliju botrom pošljemo pošto s položnicami ter pismom misijonarja. Enkrat na leto pa vsak boter dobi obvestilo o tem, kako gre njegovemu otroku.
