Brazilija ima 175 milijonov prebivalcev, od tega jih je po uradnih podatkih 54 milijonov (31%) revnih oz. pod pragom revščine. Verjetno bi jih lahko našli še več. Na drugi strani je Brazilija dežela pravljice, kave, veličastnega karnevala in magičnih osebnosti čarobne igre z žogo. Brazilija je torej dežela neizmernih nasprotij. Na jugu so prenatrpana velemesta, na severu so redkeje naseljena kmetijska področja. Deset odstotkov prebivalstva ima v lasti osemdeset odstotkov obdelovalne zemlje. Podeželski reveži brez zemlje se nenehno priseljujejo v mesta, ker upajo, da bodo tam našli delo. Običajno pristanejo v favelah – revnih obmestnih kolibarskih naseljih, kjer se borijo za vsakodnevno preživetje.
Šolstvo
Šolanje je v Braziliji obvezno, a slika realnosti nam daje precej drugačno podobo. Šolanje je mnogim otrokom onemogočeno zaradi pomanjkanja denarja. Mnogo otrok vzgaja ulica, ker so jim starši umrli ali pa zanje niso več skrbeli. Po večjih mestih so tolpe otrok in mladih, ki v začetku ropajo in kradejo zaradi potrebe, kasneje pa to postane njihov vsakdanjik. Mnogim otrokom je edina rešitev pred to krutostjo življenja ponudila šola. A ta nikakor ni dostopna vsem – vanjo lahko gredo le tisti premožnejši ter tisti, ki se jim je nasmehnila sreča, da so lahko prag šole prestopili po solidarnosti in darežljivosti dobrih ljudi. Z znanjem in izobrazbo je možnost, da mlad človek poskrbi sam zase, mnogo verjetnejša.
Osnovno šolanje v Braziliji traja devet let. Z osnovnim šolanjem otroci začnejo pri 5ih ali 6ih letih.
Botrstvo
Pri s. Agati Kociper poteka skupinsko botrstvo. To pomeni, da botri podpirajo skupino šolajočih otrok. Za šolanje otrok mesečno namenjajo 21,00 EUR ali letno 252,00 EUR. Samo skupino teh otrok pa najbolje opiše kar s. Agata: »Bili so časi ko so na misijonu za učence iz odročnih naselij skrbeli misijonarji z internati. Že dve desetletji pa je, ko teh internatov ni ker jih država ne vzdržuje. Indijanci pa kljub velikim težavam vztrajajo pri šolanju, pa čeprav za ceno žrtev. Do 4. razreda imajo možnost pouka tudi v majhnih naseljih, ki so ob reki Icane in njenih pritokih, daleč v notranjosti amazonskega pragozda. Od 5. razreda naprej do srednje šole pa nadaljujejo na misijonu. Tja se pripeljejo z navadnim čolnom in vožnja traja od enega do 7 dni. Tam imajo skromna bivališča iz blata in palmove strehe, ki jim služi v času šolanja, med počitnicami pa se zopet vrnejo v svoje kraje. Od doma si pripeljejo vrečo manjokinih drobtin (kar je glavna njihova hrana), sadežev in malo prekajenih rib. Kmalu pa se znajdejo v stiski za prehrano, ker tam nimajo polj za pridelavo potrebnega. Preostane jim le še ribolov, ki pa je večkrat skromen ali pa nimajo čolna, da bi jih sploh lovili, saj so tistega, s katerim so prišli, oddali domov.
No, učenci pa so zelo bistri in iznajdljivi. Iščejo poti, pomoči in se ne vdajo zlahka. Hočejo naprej. Ob hujših trenutkih so že tudi prišli k sestram rekoč: “Sestra, vam lahko kje pomagam? Imate kaj za urediti na vrtu, v sadovnjaku? Rabite pomoč pri zidarju? Če želite, lahko počistim to in ono, tudi v šoli!” Vse to zato, da bi dobili kaj za pod zob ali pa zaslužili en krajcar za konzervo in kilo riža.
Pred mojim odhodom v Slovenijo meseca maja 2006 sta dva srednješolca sama izdelala popis tistih učencev na šoli, ki prihajajo iz daljnih indijanskih naselij ter mi ga izročila s prošnjo, da bi jim morda našli kaj botrov. Prepričana sem, da so posejali upanje na prava tla, saj so mnogi slovenski botri že dokazali svetu, da imajo plemenito srce. Tudi jaz sem prepričana, da jih ne bomo razočarali. Na šoli je nekaj nad 300 učencev. Od teh jih je 58 iz oddaljenih indijanskih naselij in sicer iz 22 vasi. Tistim, ki se boste vključili v to novo botrstvo, se vam skupaj z učenci in njihovimi starši že v naprej iskreno in iz srca zahvaljujemo. Bog pa naj vas obilno nagradi in vaše darove poplača s svojim blagoslovom.«
Vaša hvaležna s. Agata Kociper iz Brazilije
