1. OKTOBER 2019 – TOREK 26. TEDNA MED LETOM
sv. Terezija Deteta Jezusa (Zah 8,20-23 Ps 87,1b-7; Lk 9,51-56)
Klikni tukaj za pridigoZaharijeva prerokba v 8,20-23 hrani upanje Božjega ljudstva, ki pričakuje njeno izpolnitev v romanju vseh ljudstev ob koncu časov v Jeruzalem (v. 22). Zaharijevo knjigo pripisujejo enemu zadnjih delujočih prerokov po babilonskem izgnanstvu v času obnove verskega in družbenega življenja judovske skupnosti v »deželi njihovih očetov«, potem ko so končali z obnovo templja.
Preroška obljuba se nahaja v tretjem delu knjige (8,12-14), vendar se najavlja že v prvem delu (2,10-11). Spada v preroško izročilo, ki pričakuje miroljubno romanje vseh narodov v Jeruzalem, kot to vidimo v Iz 2,1-4 in v enakem besedilu pri Mih 4,1-4. Predvsem izaijevsko izročilo je razvilo to upanje, skupaj s tistim o prihodu Mesija ob koncu časov (Iz 49,22-23).
Končno spreobrnjenje vseh narodov h Gospodu preroškega izročila ne pripisuje misijonski dejavnosti Izraela – to bo odgovor na Gospodovo dejavnost v srcih vseh ljudstev ob koncu časov.
Evangeljski odlomek o Jezusovi poti v Jeruzalem osvetljuje prerokove besede o spreobrnjenju vseh ljudstev h Gospodu, ko uporablja podobo velikega romanja v Jeruzalem ob koncu časov. Ko Luka spregovori o dnevih, ko naj »bi bil vzet v nebesa« (Lk 9,51), se to ne nanaša samo na Jezusov vnebohod (24,50-51; Apd 7,46), ampak tudi na skrivnost njegovega trpljenja in smrti v Jeruzalemu. Jezus je to že naznanil svojim učencem, ko je Petru razložil pomen njegove izpovedi o njem kot Mesiju. »Rekel je: ‘Sin človekov mora veliko pretrpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in tretji dan vstati’« (Lk 9,22). To je ponovil učencem po spremenjenju na gori (9,44) in tretjič dvanajsterim, preden se je napotil iz Jerihe v Jeruzalem (18,31-33). Ob vsaki od teh priložnosti je rečeno, da učenci niso razumeli njegovih besed.
Božji načrt vesoljnega odrešenja za Izrael in za vse narode gre skozi Jeruzalem kot kraj, kjer je bil Jezus »povzdignjen« (Jn 12,32). To je globoka, neustavljiva in božanska privlačnost skrivnosti križa, ki jo je Jezus živel, zanjo pričeval in jo preobrazil, da vzbuja, pospešuje in spremlja gibanje spreobrnjenja narodov k Jeruzalemu, kraju, ki ga je Gospod izvolil za odrešenje. Jezus je vključil v svoje poslanstvo najprej dvanajstere in potem Cerkev, ki jo je ustanovil s posebnim klicem. Učenci ne morejo drugače, kot da hodijo za Jezusom, čeprav težko razumejo in sodijo s svojimi besedami in dejanji; to je potovanje spreobrnjenja, ki se začne s klicem in nadaljuje v življenju.
Jezusova pot skozi Samarijo je vzorčni dogodek spreobrnjenja, ki ga morajo Jezusovi učenci stalno preživljati, če naj ga spremljajo in podpirajo v njegovem poslanstvu oznanjevanja in odreševanja. Ko pošlje pred seboj glasnike, da pripravijo njegov prihod v samarijsko vas (Lk 9,52), se popolnoma zaveda sovražnosti, ki ločuje Jude in Samarijane (Jn 4,20), toda to ga ne odvrne. Vrh tega se morajo celo učenci naučiti drugače odzivati na to zakoreninjeno sovražnost. Reakcija Jakoba in Janeza – ki ju je Jezus, s kančkom ironije, imenoval »sinova groma« (Mr 3,17) – na negativen odgovor samarijske vasi (Lk 9,53) je jezna in nasilna (9,54). Brata žene prepričanje, da sta nosilca višje verske resnice. Nekateri zgodnji evangeljski rokopisi v grščini, sirščini in latinščini dodajajo razlagalno opombo na koncu vprašanja učencev: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča – kot je storil Elija?« (2 Kr 1,10-12; Sir 48,3). Za Jezusa je bila to neprimerna zahteva in neprikladno sklicevanje na avtoriteto Svetega pisma: »On pa se je obrnil in jim zapretil« (9,54). Starodavna različica tega odlomka, ki omenja Elija, poglobi tudi Jezusovo grajo, ker jima reče: »Ne vesta, kakšnega duha sta. Kajti Sin človekov ni prišel pogubljat življenja ljudi, temveč reševat« (9,55-56).
Ta krščanska kateheza nas spomni na naravo Jezusovega poslanstva, ki ne kliče Božjega maščevanja. Omemba duha, ki nagiblje Jakoba in Janeza, je pomembna v teologiji Lukovega korpusa, ki vključuje evangelij in Apostolska dela. V evangeljski prigodi Jezus preprosto odpotuje v drugo vas (9,56). To je pastoralna strategija (10,10-11), ki bo vodila tudi Pavla in Barnaba na njuni prvi misijonski poti v pizidijski Antiohiji (Apd 13,46). Jezus ne reče ničesar o zavrnitvi Samarijanov iz te vasi, pač pa bo eno prvih poslanstev Cerkve v Jeruzalemu k Samarijanom. Diakon Filip je po nagibu Duha tam delo začel (8,5), Peter in Janez pa sta ga dopolnila (8,14-17).
Poslanstvo Cerkve je, da se upodobi po Kristusovi osebi in poslanstvu.
prevod s. Snežna Večko
2. OKTOBER 2019 – SREDA 26. TEDNA MED LETOM
sv. angeli varuhi (Neh 2,1-8; Ps 137,1-6; Mt 18,1-5.10)
Klikni tukaj za pridigoSvetopisemska odlomka današnjega bogoslužja, Neh 2,1-8 in Mt 18,1-5.10, lahko razumemo kot temeljna izraza misijonske duhovnosti za današnji čas.
Nehemija, ki se predstavi kot kraljevi točaj na perzijskem dvoru (Neh 1,11b), nosi v srcu živ in boleč spomin na razdejanje Jeruzalema (1,5-11). Njegove besede niso izraz nostalgičnega patriotizma, temveč osnovna biblična molitev v času babilonskega izgnanstva in po njem (Ps 137,5-6). Ujema se s sporočilom o novem izhodu iz tega izgnanstva in vrnitvi v »deželo očetov« (Iz 40,9-11). To je del Gospodovega načrta za njegovo ljudstvo, v katerem uporabi celo oblast mogočnega poganskega vladarja, perzijskega kralja Kira (Ezr 1,1-4). Nehemija razume, da je kot kraljevi točaj na perzijskem dvoru, leta 446 pr. Kr., za vladanja kralja Artakserksa I, skoraj sto let po Kirovem odloku, poklican, da ponovno pozida Jeruzalem. To v širšem pomenu vključuje, da se posveti konkretnim potrebam in težavam Judov, ki morajo ponovno zgraditi kultno in administrativno skupnost v provinci Judeji s središčem v Jeruzalemu.
Nehemija se zaveda, da na kraljevem dvoru ne more razkriti svoje judovske identitete. Perzijski kralj bi mogel njegovo žalost nad razdejanjem in opustošenjem Jeruzalema razumeti, kot da podpira prevratniško gibanje etnično-verske manjšine v državi. Kralj naravnost vpraša Nehemija, »Ali si česa želiš?« (2,4), kot da bi preverjal razloge za njegovo žalost. Njega na perzijskem dvoru skrbi, da bi rekel preveč, zato se v molitvi obrne k Bogu (2,4). Knjiga Pregovorov pravi: »Človekovi so načrti srca, od Gospoda pa je odgovor jezika« (Prg 16,1). V luči te vere mora Nehemija prositi kralja, da ga pošlje v Judejo pozidat Jeruzalem (Neh 2,5).
Dejansko se zdaj vse hitro odvija po Gospodovih načrtih. Kralj vpraša Nehemija, koliko časa bo potreboval za svoje poslanstvo v Judeji; očitno je, da mu je že dal pristanek (2,6). Nehemija preudarno predloži, kaj potrebuje za izvedbo svojega poslanstva, toda tisti, ki zdaj deluje, je Gospod (2,8).
Ta »misijonar« je deloval preudarno v sovražnem svetu, v katerem je živel. Toda preudarnost in modrost ne bi zadostovala, če ne bi bila nad njim »dobrotljiva roka« njegovega Boga. Zdaj pa bo moral razumeti palestinski svet, v katerega ga pošilja Gospod, da bo v njem izpeljal naloženo mu poslanstvo.
Evangeljski odlomek, v katerem nas Jezus kliče, naj postanemo kakor otroci, osvetljuje globino spreobrnjenja, ki je potrebno Cerkvi sami, da bi mogla izpolniti svoje poslanstvo. To poslanstvo lahko pokvarijo skušnjave ponosa in moči znotraj skupnosti Jezusovih učencev, oblečene v religiozno govorico (Mt 18,1). V zadnjih vrsticah tega evangelija, ko so omenjani grehi, ki nam preprečujejo iti za Jezusom v Jeruzalem, je poslednja in najbolj trdovratna skušnjava – po neurejeni rabi spolnosti (19,1.12) in navezanosti na denar (19,16-26) – volja po moči, ki se zdi neukrotljiva celo Jezusovim učencem (20,20-28).
Nasproti temu, da z grehom pokvarimo poslanstvo, Jezus postavlja pomenljivo držo – da postanemo majhni kakor otroci (18,2-4). Vsak, ki se čuti poklicanega k poslanstvu, potrebuje globoko spreobrnjenje – postane naj kakor otrok. Ne kot otroci v zgolj človeškem pomenu. Nehemija je moral natančno poznati svet, v katerem je živel in iz katerega je odhajal, ter svet, v katerega se je čutil poklicanega oditi. Podobno mora vsak učenec, ki se čuti poklicanega v poslanstvo, verovati v Boga in mu popolnoma zaupati. Misijonar mora imeti enako zaupanje, kot ga imajo otroci v svoje starše, ti se zavedajo njihove ljubezni in varstva, zato so zaupljivi v sedanjosti, ki je zanje že začetek prihodnosti.
Takšno izkušnjo ima Jezus kot Sin Očeta, popolnoma se zavedajoč resničnosti, popolnoma zaupljiv in pripravljen, da se mu izroči. Samo na ta način, da se popolnoma prilagodimo Jezusu, lahko mi, njegovi učenci, pristopimo k poslanstvu, h kateremu smo poklicani. Kristjan, ki je resnično postal kot otrok v pomenu, kot ga razume Jezus, izkustveno spoznava, da rodovitnost njegovega poslanstva počiva v rokah njega, ki je Kristusa obudil od mrtvih in ki ga je poslal. Gorje krščanski skupnosti, ki ima tako vero za nepomembno ter jo zaničuje in omalovažuje: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 18,10).
Postati kakor otrok učenca misijonarja priliči Jezusu, Učitelju in Gospodu. V njem učenec odkriva svoj sinovsko / hčerinski poklic Očetovega otroka in svobodno pokorščino kot sad pripadnosti v veri in poslanstvu. Kot sin ali hči v Sinu je vsak učenec misijonar, ker je poslan/a oznanjat veselo oznanilo; podpirajo in spremljajo ga/jo angeli, Božji poslanci, ki ga ohranjajo odprtega za kontemplacijo, ki je temelj poslanstva, ter za izzive sveta, v katerem pričuje. Kot angel varuh, ki mu je vsak od nas zaupan, otrok učenec v Jezusu vedno vidi obličje Očeta, da vedno v vsakem odkrije obličje brata in življenje sestre, da ju ljubi in ju rešuje.
prevod s. Snežna Večko
3. OKTOBER 2019 – ČETRTEK, 26. TEDNA MED LETOM
delovni dan (Neh 8,1-4a.5-6.7b-12; Ps 19,8-11; Lk 10,1-12)
Klikni tukaj za pridigoEzrova in Nehemijeva knjiga opisujeta, v religijski in verski pripovedi, pomembne trenutke obnove skupnosti Božjega ljudstva v starodavni deželi očetov po babilonskem izgnanstvu. V nesrečah in trpljenju se Gospodov načrt, že oznanjen v Iz 55,12-13, uresničuje tudi preko odločitev poganskega perzijskega kralja Kira iz dinastije Ahemenidov. V skladu z 2 Krn 36,22-23 in Ezr 1,1-4 je namreč Kirova politika do judovske etnično-verske manjšine izpolnitev besede samega Gospoda. Vendar vrnitev nekaterih izgnancev ni predstavljena kot pripoved o »instant« sreči. Gospodov načrt se uresničuje v vračanju različnih skupin izgnancev v deželo svojih očetov, v »sveti zgodovini«, ki ima svoj vzor v izhodu iz Egipta vse do vstopa v obljubljeno deželo. (prim. Neh 8,17). V Nehemijevi knjigi obnova templja in Jeruzalema najde svojo dovršitev v obnovi skupnosti v skladu z zapovedmi Postave (prim. Neh 8,1–10.40), v širši udeležbi članov občestva (prim. Neh 11,1; 12,27), v praznovanju posvetitve »Božje hiše (prim. Neh 12: 27-43) in v ponovni zavezanosti ljudstva izpolnjevanju zaveze (prim. Neh 13,4-31).
Slovesno besedno bogoslužje ob »Prazniku žetve« predstavlja odločilni korak ponovne vzpostavitve skupnosti v deželi očetov. Prvi praznični dan besedno bogoslužje poteka na prostem (prim. Neh 8,1-2), saj je vsa dežela očetov sveti prostor, zlasti mesto Jeruzalem. In Tora je še pomembnejša od templja s svojimi daritvami. Ezra, duhovnik in pismouk mora biti viden vsem, katerim razglaša Mojzesovo postavo, medtem ko je druga skupina ljudi – levitov imela nalogo branja Postave in razlaganja njenega pomena. (prim. Neh 8,7-8). Poznejše judovske tradicije so razlagale pomen glagola »razložiti«, v povezavi z »branjem« svetopisemskega besedila, kot začetek tradicije parafraziranja v aramejščini (jezik, najbolj razširjen pri izgnancih, ki so se vrnili iz Babilona), svetopisemskega besedila, branega v hebrejščini, torej kot začetek tolmačenja (midraš) svetih spisov, da bi iskali Gospoda preko njegove besede. Ljudje se na božjo besedo odzovejo z jokom (prim. Neh 8, 9.11), ki je znamenje resničnega kesanja, predvsem zaradi zavedanja, da so – skladno s preroškim izrazjem – grešili zoper svetost samega Gospoda, da so prezirali njegovo ljubezen in usmiljenje. Po daru Gospoda je Božja beseda dosegla vsa srca in jih napotila na pot spreobrnjenja. To liturgično slavje predstavlja veliko več kot zgolj dejanski zgodovinski dogodek; postane podoba za vsako generacijo vernikov. Žalost in jok se spremenita v veselje nad ponovno odkrito Gospodovo besedo (prim. Neh 8, 9); tisti, ki je ljudem razložil to besedo, lahko in mora namreč pomagati preoblikovati kesanje v veselje (prim. Neh 8,11). V skladu s tradicijo 5Mz 16,13–14 so ob prazniku žetve, ki postane »Praznik tabernakljev«, spominjajoč se potovanja v puščavi med izhodom – pozivali, da se del žetve ponudi ubožnejšim v skupnosti. Sam upravnik Nehemija med liturgijo poziva, naj se praznična pogostitev deli s tistimi, ki nimajo nič pripravljenega (prim. Neh 8,10). Deljenje, kot znamenje obhajanja praznika, je vir veselja in pričuje, da je bila Gospodova Beseda razumljena v mislih, srcih in življenjih ljudi (prim. Neh 8,12).
Jezusov (po)klic sedemdesetih ali dvainsedemdesetih učencev, ki predstavljajo vsakega od dvanajstih Izraelovih rodov, nastopi po njegovem poklicu Dvanajsterih (prim. Lk 9,1-6). Obe poslanstvi sta podporni in služita kot priprava na Jezusovo osebno pot. Priprava na poslanstvo pomeni pripadati skupnosti Jezusovih učencev v najširšem pomenu besede in vključuje tudi ne-Jude; Božja beseda je povzdignjena v sami osebi Jezusa, tako kot je bila povzdignjena Mojzesova Postava pred skupnostjo v času Ezre in Nehemije (prim. Neh 8,1). Jezus sam začne razlagati sveta pisma kot evangelij (prim. Lk 24,44-48). S tem postane branje in razlaganje svetih pisem bistvenega pomena za skupnost Jezusovih učencev (prim. Lk 24,25–35).
Ko Jezus učencem zaupa poslanstvo razglašanja Božjega kraljestva jim obenem govori tudi o metodah le-tega: o opravi in načinu (glej Lk 10,1-11). Ponuja praktične nasvete, deloma v skladu s takratno judovsko-palestinsko kulturo, kot npr. prevzemanje »protokola gostoljubja« (prim. Lk 10,4-7; 1Mz 18,1-8), hkrati pa vztraja pri nujnosti in absolutni prednostni nalogi poslanstva, ob spoštovanju kulture tistega časa (prim. Lk 10,4). Poslanstvo opravlja samo peščica in ne velika množica ljudi (prim. Lk 10,2) in s tem se izpostavlja nevarnostim (prim. Lk 10,3). Prinašajo sporočilo o miru (prim. Lk 10,5; 24,36), ki bo spodbudilo »neko gibanje«, katero bo v prid tako oznanjevalcem kot tistim, katerim je oznanilo namenjeno (prim. Lk 10,8-9a), in katero ima za cilj »prihod Božjega kraljestva« (Lk 10,9b): prihod Gospoda Jezusa in njegovega potovanja (prim. Lk 10,1). Tako kot je bilo takrat v palestinskem svetu, tako bo moralo vedno biti v vseh delih sveta in v vseh časih. Tudi Jezusova navodila o ravnanju učencev v primeru zavrnitve gostoljubja med njihovim oznanjanjem Božjega kraljestva, so prednostno usmerjena na sàmo izvajanje tega poslanstva (prim. Lk 10,10-11); isto prakso bosta prevzela Pavel in Barnaba, ko se bosta spopadla z nasprotovanjem judovske skupnosti (prim. Apd 13,44-51).
Jezus svojim misijonarjem zapove, da zavrnitev ni njihova skrb, ampak je to popolnoma v rokah Gospoda (prim. Lk 10,12). Tudi zavračanje ter preganjanje Jezusa, in zaradi Jezusa lahko namreč postane priložnost, da se učenci-misijonarji pripravijo na Veliko noč svojega Učitelja, kjer oznanjanje sporočila, razglasitev kraljestva, njegove božansko-človeške osebe in njegove usode kot Mesija in Odrešenika, postane edina skrb: izpolniti Očetovo voljo za odrešenje sveta. Sodba o odrešitvi mest, katerim se prinaša oznanilo bližnje odrešitve v Veliki noči Jezusa Kristusa, Božjemu kraljestvu dovršenemu v osebi Sina, ostane v celoti zadeva Boga samega. Nihče ne sme predpostavljati obsodbe ali pogube (prim. Mt 13,24-43); učenci-misijonarji morajo goreti z enako strastjo in ljubeznijo do sveta, da bi se vsi rešili, da bodo iskali može in žene vseh generacij, vseh krajev in mest, ker nihče ne sme biti prikrajšan za oznanjenje evangelija odrešenja.
prevod Jasmina Čeligoj-Biščak
4. OKTOBER 2019 – PETEK, 26. TEDNA MED LETOM
Sv. Frančišek Asiški (Bar 1,15-22; Ps 79,1-5.8.9; Lk 10,13-16)
Klikni tukaj za pridigoZa globlje razumevanje poslanstva, h kateremu so poklicani vsi kristjani, je smiselno začeti z Jezusovimi besedami iz Lk 10,13-16, nato pa se preusmeriti k molitvi Bar 1,15-22 in tako osvetliti zgodovino Izraelovega Boga, ki je sestavljena iz tistih, ki pripadajo zgodovinskemu Izraelu, kakor tudi z vsemi tistimi, ki se pridružijo Božjemu Izraelu preko vere v Kristusa in s krstom.
Govoru, s katerim Jezus pošilja svoje učence, sledi ostro opozorilo vasema Horazin in Kafarnaum v Galileji (prim. Lk 10,13-15). Te palestinske vasi so bile priče čudežem, ki so »spremljali« Jezusa med njegovim razglašanjem Božjega kraljestva (prim. Mt 11,21); v Kafarnaumu se je dogodila prva zavrnitev Jezusovega oznanila, a prav tu je Jezus tudi pokazal moč Božjega kraljestva (prim. Lk 4,31-41) in tu je tudi prejel vero stotnika rimske vojske (prim. Lk 7,1-10). Iz Betsajde je prišel Filip, eden izmed Dvanajsterih (prim. Jn 1,44; 12,21). Ostro Jezusovo opozorilo palestinskim vasem, kjer je delal čudeže in kjer je naletel na presenetljivo pomanjkanje vere, ni pomenilo dokončne, nepovratne obsodbe. Na koncu svojega govora Jezus učencem, katere pošilja, ponovno poudarja pomen poslanstva evangelizacije: evangelizirati in biti evangeliziran vključuje odgovornosti, ki so neizbežne pred božjo sodbo. Slednja pa ni predvidena kot nagla obsodba brez možnosti pritožbe, ampak se nanaša na končno »referenčno točko« ob koncu časov (prim. Lk 10, 14–15). Do takrat so vrata kesanju in spreobrnjenju vedno odprta preko skrivnostnih poti božje previdnosti in usmiljenja. Jezus se poistoveti s tistimi, ki jih pošlje in jih opozori, da zavračanje njih pomeni zavračanje samega Boga in to ne glede na razlog ali versko prepričanje, ki bi lahko k temu (zavračanju) vodilo (prim. Lk 10,16).
Stiska svetopisemskega Izraela po babilonskem izgnanstvu predstavlja okvir za razumevanje dolge molitve, pripisane Baruhu (prim. Bar 1,15; 3,8), v knjigi, ki nosi njegovo ime. Baruhova molitev se začne z opažanjem, da se je uresničilo vse, kar je prerok Jeremija napovedal izgnancem prvega babilonskega izgnanstva (prim. Jer 29,4–23) in da je bil to čas za molitev, da bi babilonski vladarji živeli dolgo življenje, tako da Izraelci ne bi bili podvrženi nadaljnjim hudim povračilnim ukrepom (prim. Bar 1,11-12), kot je takrat priporočal sam Jeremija (prim. Jer 29,5-7). Bistveno je, da se zavedamo zgodovine greha, ki je vključevala vse generacije svetopisemskega Izraela od osvoboditve iz Egipta dalje (prim. Bar 1,15-22). Izraelova nagnjenost k temu, da ne želi poslušati Gospodovega glasu, je privedla do katastrofe izgnanstva in do Božjega molka oz. nezmožnosti Izraela, da bi slišal Božji glas. V središču tega premisleka ni zgodovina in položaj Izraela, temveč Gospod. In to je resnično kesanje, prava pot spreobrnjenja.
Kar se je zgodilo v zgodovini, ne bi smeli razumeti kot plod Gospodove odsotnosti. Čeprav je le-ta lahko tudi posledica arogantnosti, krutosti in brezobzirnosti mednarodne politike, pa jo je potrebno v prvi vrsti razumeti kot izraz njegove »pravičnosti« (Bar 1,15), razumljene kot Gospodova želja, da Izrael pokliče nazaj v središče svoje (Izraelove) poklicanosti. Odkritje te Božje pravičnosti je dar samega Gospoda, saj ga ni mogoče zamenjati z občutkom krivde ali z vdanostjo v usodo, ki ne pusti, da bi našli spravo s seboj; je tudi nasprotje upora in dokončne zapuščenosti s strani Gospoda. Molitev se začenja v sedanjem času in sega vse do izvorov svetopisemskega Izraela (prim. Bar 1,15-16). Katastrofa in stiska izgnanstva vključujeta celotno Izraelovo zgodovino, pojasnjeno predvsem v luči greha zoper Gospoda in proti njegovi besedi (prim. Bar 1,17-18). “Grešiti v Gospodovih očeh” pomeni neuspeh v odnosu z njim. Gre za strukturno tragedijo, ki se dogaja konkretno, zavestno, a tudi brezskrbno, v vsakodnevni “nepokornosti” Gospodu, v “ne poslušanju njegovega glasu”, ki se sliši tudi v Njegovih “zapovedih”. Svetopisemski Izrael si ne more zase izmisliti poti, po kateri bi se lahko pretvarjal, da ima odnos z Bogom. Baruhove besede kažejo, da je katastrofa, doživeta v zgodovini greha in izgnanstva, v očeh poganov kompromitirala celó verodostojnost Izraelovih kraljev, vladarjev in prerokov (prim. Bar 1,16). Ta zgodovina greha in kazni pa ni zadnja beseda; Mojzesovo učenje je že predvidelo, da bo s sprejetjem klica po spreobrnjenju svetopisemski Izrael ponovno zbran z Gospodom (prim. 5Mz 30,1-4).
Zgodba o tem, da je Izrael spet postal Božji Izrael, je tudi zgodba Cerkve, ki z vero v Kristusa postane del Božjega Izraela. Tako kot ni ostro opozorilo Jezusa do galilejskih mest dokončna obsodba zapustitve, tako tudi izgnanstvo svetopisemskega Izraela ne pomeni zaključka zgodbe. Pot spreobrnjenja, ki bi jo lahko označili kot priznavanje osebnega in strukturnega greha, je gotovo vedno Gospodov dar, vendar tvega, da se razprši v hitro oz. »instant« samo-oprostitev ali zgolj v formalno in fundamentalistično obnavljanje gest, obredov, oblik in fraz, ki nikoli ne bodo imeli moči evangelizacijskega poslanstva.
prevod Jasmina Čeligoj-Biščak
5. OKTOBER 2019 – SOBOTA 26. TEDNA MED LETOM
sv. Marija Faustina Kowalska (Bar 4,5-12; Ps 69, 33-37; Lk 10, 17-24)
Klikni tukaj za pridigoV evangeliju, o katerem bomo danes razmišljali, se je dvainsedemdeset učencev, polnih veselja, vrnilo iz misijona, da bi poročali njihovemu učitelju Jezusu o svojem pastoralnem uspehu: »celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu« (Lk 10,17). Jezus se veseli s svojimi učenci: »Videl sem satana, da je padel z neba kakor blisk« (Lk 10,18). Kakor Kristusovi učenci smo prejeli moč stopati na kače in škorpijone in na vsako sovražnikovo moč in nič nam ne bo škodovalo (prim. Lk 10,19). Gre za isto obljubo, ki jo je Jezus dal učencem v Markovem evangeliju 16,18: »z rokami bodo dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«
Jezus nas tako opozarja, da bo misijon zahteven in težaven, ampak z njegovim Duhom in milostjo bomo vedno zmagovali nad silami zla v svetu. »Vendar se ne veselite tega, da so vam pokorni duhovi, ampak veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10, 20). Popolnoma upravičeno je, da je Kristusov učenec ponosen in vesel svojih misijonskih uspehov oznanjevanja, vendar bi moral biti glavni razlog njegovega veselja eshatološki. Vstopiti moramo v veselje odrešenja, veselje upanja: »Prav, dobri in zvesti služabnik! Vstopi v veselje svojega gospodarja« (Mt 25, 21.23). To je veselje nekoristnega služabnika, ki je storil, kar je bil dolžan storiti (prim. Lk 17, 10). Kar je za učence zares pomembno, je namreč to, da so njihova imena »zapisana v nebesih« (Lk 10,20). V hebrejskem jeziku tistega časa je to pomenilo, da so bili dvainsedemdeseteri, ko so se vrnili iz misijona, od Boga prepoznani kot državljani nebes. To je njihov pravi dom; kraljestvo, kjer jim Jezus omogoča vabiti druge, h katerim so poslani. Nato se Jezus, nenadoma, sredi njegovega pogovora z učenci misijonarji, obrne k drugemu sogovorniku: svojemu Očetu, ki je v nebesih. Kakor komaj potrjeni državljani Božjega kraljestva dvainsedemdeseteri – in mi, ki jih opazujemo – poslušajo božji pogovor. Priče smo trenutku globoke molitve med Jezusom in njegovim Očetom. Jezus se zahvaljuje Očetu za njegovo usmiljeno voljo: velike skrivnosti so bile razodete »majhnim«, bolj kot »modrim in učenim«, katerim ostanejo nevidne.
V Jezusovem zgodovinskem kontekstu so učenci poslani v misijon kot »otroci«, ne samo zato, ker je to njihova prva misijonarska izkušnja, ampak tudi zato, ker verjetno niso prejeli takšne teološke izobrazbe, kakršne so bili deležni rabini in pismouki ter drugi judovski voditelji tistega časa.
To ne pomeni, da bi zanikali pomen teološke izobrazbe, ampak da bi prepoznali, da je srečanje z Bogom vedno Božji dar in da je vera vanj temelj vsakega poslanstva. Nato Jezus, tako rekoč, na glas razmišlja o naravi odnosa med njim in Očetom. Tukaj, v odlomku, precej podobnem drugim, ki jih najdemo pri Mateju (prim. Mt 11,25-30) in pri Janezu (prim. Jn 3,35; 13,3; 14,9-11), Jezus razodeva popolno medsebojno poznavanje med Očetom in Sinom. Hkrati pa kaže na popolno odprtost drug drugemu: to je izvir veselje in občestva, razlog rodovitnosti in poslanstva.
Prav na podlagi tega odnosa ima Jezus moč povabiti druge v odnos z Bogom, vstopiti v občestvo z njim. V tej intimnosti spoznamo Sina kot tistega, ki je poznan in ljubljen od Očeta, in Očeta kot tistega, ki je poznan in ljubljen od Sina. Sedemdeseteri, poklicani k lajšanju trpljenja in zatiranja v imenu Jezusa, srečajo smisel svojega poslanstva v Očetu in v Sinu ter v njunem občestvu ljubezni. Ko danes poslušamo to evangeljsko sporočilo, smo še naprej povabljeni globlje vstopiti v ta odnos. Seveda, samo na podlagi srečanja z Očetom, kot nam ga je razodel Jezus, lahko v poslanstvu ponudimo drugim dar Božje ljubezni.
Božja beseda nas danes kliče ne samo k izpolnjevanju različnih vidikov poslanstva, ampak tudi k odkrivanju tega, kar nam te stvarnosti razodevajo o Bogu. Ko z vero spoznavamo načine, preko katerih prihaja Bog in deluje v nas, lahko dovolimo njegovemu Duhu preko nas opravljati svoje poslanstvo do drugih. Globoko občestvo učencev misijonarjev z Jezusom, v svoji ljubeči edinosti z Očetom, jim da veselje, strast in navdušenje za misijonarsko delo. Veliko bolj kot za njihov uspeh, se učenci misijonarji veselijo ljubezni, občestva z njihovim Učiteljem in Gospodom ter klica biti božji sinovi in hčere, katerih ime je zapisno v nebesih.
V tem smislu papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija v 21. odstavku piše: Evangeljsko veselje, ki napolnjuje življenje skupnosti učencev, je misijonarsko veselje. Doživlja ga dvainsedemdeset učencev, ki se veseli vrnejo s poslanstva (prim. Lk 10,17). To veselje živi Jezus, ki se razveseli v Svetem Duhu in hvali Očeta, da njegovo razodetje dosega uboge in najmanjše (prim. Lk 10,21). Polni občudovanja ga občutijo prvi kristjani, ki se spreobrnejo ob poslušanju oznanjevanja apostolov na binkošti »vsak v svojem jeziku« (Apd 2,6). To veselje je znamenje, da je bil evangelij oznanjen in rodi sad. Vedno pa gre za izhod in dar, za izhod iz sebe, za hojo in vedno novo sejanje. Gospod pravi: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti zato sem prišel« (Mr 1,38). Ko Jezus poseje seme na nekem kraju, se ne zadržuje več tam, da bi bolje razložil ali storil nadaljnja znamenja, ampak ga Duh vodi, da odide v druga naselja.
prevod p. Marko Pavlič
6. OKTOBER 2019 – 27. NEDELJA MED LETOM – ROŽNOVENSKA
(Hab 1,2-3; 2,2-4; Ps 95,1-2.6-9; 2 Tim 1,6-8.13-14; Lk 17,5-10)
Klikni tukaj za pridigoDanašnji evangelij nam govori o veri in kratko omeni našo vlogo kot Božjih služabnikov. Različna, poučna odlomka sledita po važnem Jezusovem pouku o grehu in odpuščanju ter vodita do Jezusove ozdravitve desetih gobavcev blizu samarijske vasi. V Jezusovem nagovoru v Lukovem 17. poglavju ni jasne, logične povezave, kot je tudi ni med govori in ozdravitvijo, ki je sledila. A pri razmišljanju o misijonskem poslanstvu kristjana se poenotimo z učenci (tu imenovanimi ‘apostoli’), ko prosijo Jezusa: “Pomnoži nam vero!”(Lk 17,5). Na prošnjo po večji veri – učenci prosijo za duhovno rast – Jezus odgovori z dvema skrajnostma: s priliko o majhnem, gorčičnem semenu in velikem murvinem drevesu. Onstran običajne logike tu opazimo, da vera ne deluje po rednem človeškem sklepanju, ampak opazimo murvo, presajeno v morje. V osnovi je vera močno zaupanje v Boga tudi, ko gre za način delovanja. Verjetno je vsak misijonar pri svojem delu že izkusil sadove Božjega delovanja v okoljih, ki so bila videti sovražna uspehom. Današnji evangelij nas izziva, da verujemo, zaupamo Bogu onstran meja človeške logike in možnosti in da tako postanemo eno z mislijo, predstavo, logiko in srcem Boga. Apostoli so rekli Gospodu: “Pomnoži nam vero!” (Lk 17, 5-6)).
Sv. Luka imenuje ‘apostole’ dvanajstere, ki jih je Jezus izbral na začetku svojega delovanja (prim. lk6, 12-16). Apostol pomeni biti “poslan”. Drugi evangelisti uporabijo ta izraz le enkrat, Luka pa v svojem evangeliju 6-krat, 28-krat pa v Apostolskih delih.
V prvotni Cerkvi so se zavedali, da prednost avtoritete Dvanajsterih ni bila prenosljiva, da oblast njihovega poslanstva temelji na Jezusovem osebnem izboru. On jih je izbral in poslal. Ti apostoli so torej uradne priče vesele vesti o Vstalem. Zatorej bodo morali imeti zadostno vero Vanj. So pooblaščeni pričevalci o Jezusovem nauku in čudežih (prim. Lk 18,31). Ob tem pa so krhki, kakor smo vsi mi, nagnjeni k dvomom in pomanjkljivi veri (prim. Lk 24,11.25.38-39) Zato v današnjem evangeliju zaprosijo Jezusa: »Pomnoži nam vero!«, prepričani, da je Jezus – Bog. Kakšen nauk je to za vse nas, ki smo “poslani” danes? Ponižno moramo priznati, da nam vere (zaupanja) zelo manjka, saj smo poslani, da oznanimo evangelij svetu. Ali nam Gospod ne pravi: “Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: »Izruj se … in se presadi v morje, in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6). Ne moremo torej imeti vere, da bi prestavljali gore, če nam manjka bistvena vera v Gospoda Jezusa, Vstalega, ki živi v nas, v svoji Cerkvi. Kaj koristi, če bi imeli vero, s katero bi delali čudeže pred množicami, ali moč ozdravljanja, ali izjemne moči da bi očarali današnje pogane ali kristjane? Sam Jezus je delal številne čudeže pred sodobniki in apostoli, kar pa ni povečalo njihove vere. Poglavitno je, da imamo ponižnost apostolov in nenehno prosimo Gospoda, dokler nam ne pride na pomoč: “Verujem, pomagaj moji neveri!” kakor je Učenika rotil oče božjastnega obsedenca v evangeliju (Mk 9,24; prim. Lk 9,37-43). Pri vsaki maši se srečujemo z Vstalim, pa ga tudi mi prosimo za potrebno vero, da bi ga mogli v živo srečevati v svojem življenju in v našem svetu. Le s stalno prošnjo, ki je srž poslanstva, je možna vera.
Brž nato pa nas Luka sooči s prizorom iz vsakdanjega življenja (prim. Lk 17, 5-10) za pouk v apostolatu: Četudi se nam zdijo sadovi našega dela odlični, vsi zgolj opravljamo nalogo, ki nam jo je dal Bog. V Jezusovem času so bili odnosi med gospodarjem in hlapcem dobro odmerjeni. Lahko si zamislimo, da je hlapec prešel od poljskega dela k domači postrežbi brez težav. Ni bilo pričakovati, da bi se hlapec izgovarjal na utrujenost, glad ali žejo. Jezusu seveda ne moremo očitati tedanje ustaljene ureditve hlapčevstva. Jezus preprosto uporabi tisočletno družbeno stvarnost kot prispodobo, da predstavi podobnost med tistim ravnanjem in našim služenjem Bogu. Ko retorično vpraša: “Se bo mar zahvaljeval temu hlapcu, ker je izpolnil njegov ukaz?” – se obrača k poslušalcem z nami vred in očitno pričakuje nikalen odgovor. Jezus nadalje reče: ko smo naredili za Boga vse, kar nam je bilo ukazano, moramo priznati: “Nekoristni hlapci smo; naredili smo, kar smo bili dolžni storiti.” Pretirana primerjava želi misijonskega učenca vzgojno obrniti k logiki vere; ne na uspešnost in koristnost služenja, marveč na plodnost vere v skupnosti z Jezusom. Po naših besedah in po izkustvu vsakodnevnega življenja nas Jezus sooči s tem, da pričakovana nagrada ni sorazmerna z resničnostjo. Primerljivo pa je naše dojemanje tega, kdo je Bog in, kaj mu dolgujemo. Jezus želi, naj spoznamo, da Bog od nas pričakuje resno zavzetost, pravi napor pri delu, h kateremu nas vabi: poslanstvu, da svet spozna Kristusa.
Drugi dve današnji berili se ozirata na vero in služenje Bogu, a z drugačnih vidikov. Prerok Abahuk piše malo pred izhodom judovskega ljudstva iz rodne dežele, v šestem stoletju pred Kristusom. Kliče Boga na pomoč sredi rušenja in nasilja. V odgovor Bog pove, da so nekateri podivjali, ker nimajo “pravega duha”, a “pravični bo živel iz svoje vere” (Ab 2,4). Abahuk vztraja – v nasprotju s tistimi, ki so nasilni in povzročajo spore; nekateri zaupajo v Boga. To je vera, čista in preprosta. Taki ti dajo občutek, da so z Bogom … Ko je Pavel srečal Jezusa, vstalega Gospoda, je dojemanje vere, o kakršni govori Abahuk, spremenjeno. On je dojel načine, po katerih nas Bog ljubi in razdalje, ki jih je Bog napravil, da nas znova privede v pravi odnos z Njim. Pavel je uvidel, da tudi naše zaupanje v Božjo stvariteljsko moč deluje po Kristusu. Svoboda in vera v našem odnosu do Boga, ki ju je Pavel odkril in sta spodbudila njega ter za njim vnemata vsakega vernika, naj gre po svetu oznanjat veselo vest o Božji prebujajoči ljubezni, o Jezusovi odrešilni veliki noči.
“Nova logika vere je osredinjena v Kristusu. Vera v Kristusa nas rešuje, ker se v njem življenje korenito odpira ljubezni, ki nas notranje prežme in preobrazi; ki deluje v nas in z nami. To se jasno izkaže, ko apostol narodov razlaga besedilo iz Devteronomija, vsajeno v globoko dinamiko Stare zaveze. Mojzes je dejal ljudstvu, da Božja postava ni previsoko in ne predaleč od človeka. Ne moremo reči: “Kdo se bo povzpel v nebo, da jo prinese”? Ali: “Kdo prepluje morje, da jo osvoji?” (Dt 30,11-14). To bližino Božje besede sveti Pavel pojasni tako: da je Kristusova navzočnost v kristjanu. “Ne govori v svojem srcu: “Kdo se bo povzpel v nebesa?” To pomeni, pripeljati dol Kristusa. Ali: “Kdo se bo spustil v brezno?” To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih (Rm 10,6-7). Kristus se je spustil z nebes in je vstal od mrtvih – z učlovečenjem in vstajenjem. Božji Sin je privzel celotno človeško pot in biva v naših srcih po Svetem Duhu. Vera ve, da nam je Bog zelo blizu, da nam je Kristus dan kot veliki dar, ki nas notranje preobraža, ki biva v nas in nam daruje luč, ki razsvetli začetek in konec življenja, celoten lok človeške poti. Lahko dojamemo novost, h kateri nas nosi vera. Vernika preobraža ljubezen, kateri se je odprl po veri. Z odprtostjo ljubezni, ki mu je darovana, se njegovo bitje širi izven sebe. Sv. Pavel lahko trdi: “Ne živim več jaz, v meni živi Kristus” (Gal2,20) in spodbuja: “naj Kristus po veri živi v vaših srcih” (Ef 3,17). Po veri se “jaz” vernika razširi in zaživi v drugem ter se tako njegovo bitje širi v ljubezni. Tu deluje prav Sveti Duh. Kristjan lahko živi z Jezusovimi očmi, njegovimi čustvi, z njegovo sinovsko razpoložljivostjo, ker je postal deležen njegove Ljubezni, kar je Sveti Duh. Po tej ljubezni na neki način prejmemo Jezusu lasten pogled. Brez te uskladitve v ljubezni, brez prisotnosti Duha, ki je izlit v naša srca (prim. Rm 5,5), ni mogoče priznati Jezusa za Gospoda (prim. 1Kor 12,3) – (Lumen Fidei, 20-21).
prevod p. Franc Šetar
7. OKTOBER 2019 – PONEDELJEK, 27. TEDNA MED LETOM
Rožnovenska mati božja (Jon 1,1-2; 2,11; Jon 2,3-5.8; Lk 10,25-37)
Klikni tukaj za pridigoEvangelist Luka predstavi priliko v širšem kontekstu dogodka, v katerem je Jezus srečal učitelja postave, ki je želel Jezusa preizkušati. Jezus je že bil preizkušan na začetku svojega službovanja, ko ga je Sveti duh vodil po puščavi in ga je hudič skušal. Trikrat v času preizkušanja hudiča (prim. Lk 4,2.12.13) je Jezus dokazal, da je v resnici Božji sin ter je ostal zvest Božji volji. Jezus je v tretje zavrnil zlega duha z besedami, s katerimi je končal besedno vojno s satanom: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga (Lk 4,12).«
Evangelist Luka v evangelijskem odlomku piše, »Tedaj je vstal neki pismouk, da bi Jezusa preizkušal« (Lk 10,25). Pozoren bralec v tem odlomku razbere, kako je Jezus dokazal, da je resnično Božji sin, ko ga je pismouk preizkušal na način, na kakršen ga ni uspel niti hudič in na način, ki ga je Jezus izrecno prepovedal; na koncu se je preizkuševalec znašel v vlogi preizkušanca.
Svetopisemska prilika o dobrem Samarijanu je znana in si jo lahko predstavljamo, vendar današnji evangelij prične s priliko o tem, kako je k Jezusu pristopil pismouk, da bi ga preizkušal. Danes obstaja na svetu veliko strokovnjakov s področja znanosti o sreči, ki preizkušajo današnje apostole evangelija. Kaj moramo narediti, da bomo dosegli večno življenje? Kako lahko dosežemo srečo? Naš odgovor ne sme biti drugačen kot uči naš Gospod. Da bi dosegli srečo, moramo ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo ter z duhom in ljubeznijo do naših bližnjih in do samih sebe. Ljubi Boga in bližnjega. Ljubi Boga skozi ljubezen do drugih. Ljubi svojega bližnjega kot to želi Bog. Ampak kako to dejansko doseči?
Jezus nam daje primer skozi priliko o usmiljenem Samarijanu. Luka je edini evangelist, ki preko te edinstvene prilike posreduje Jezusov nauk. »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho«, kar pomeni, da je zapustil območje templja, sveti kraj, sveto mesto in se napotil na obrobje, proti kraju »na dnu sveta«. Jeriha, mesto nedaleč od Mrtvega morja, je bilo eno najbolj skromnih mest v tedanjem času. Mož je zapustil Sionsko goro in se spustil v prepad, dobesedno v kraj nevarnosti in kaosa. In kot je bilo pričakovati, je padel v roke razbojnikov. To je situacija in prispodoba za sodobnega človeka, ki ne verjame in iz dneva v dan bolj tone v globine negotovosti in minljivosti. Roparji so popotnika oropali, ga omamili, pustili samega in zapuščenega. Primerilo se je, da se je po tej poti vračal neki duhovnik; moža v stiski je videl, a je šel mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel mimo in katerega kraj izvora evangelijska prilika ne pove, prav tako videl moža in tudi šel mimo; tako kot duhovnik pred njim tudi on ni premogel usmiljenja do umirajočega moža. »Samarijan, ki je bil na potovanju in je prišel do moža, pa ga je zagledal in se ga je usmilil. Pristopil je k možu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj« (Lk 10,33-34). Usmiljeni Samarijan je podaljšal svoje potovanje, da je poskrbel za tujca, svojega brata v usmiljenju. Jezus je storil isto; na vzvišen način, s svojo odrešilno smrtjo. Umil nas je s svojo krvjo in vodo, ki sta pritekli z njegove strani, ko je visel na križu. Usmiljeni Samarijan je naslednji dan vzel dva srebrnika, ju dal gostilničarju in mu naročil naj poskrbi za bolnika. Jezus je za nas in naše ozdravljenje in odrešenje plačal na križu. Pripravljen je plačati za vse naše dolge, ki jih povzročamo z našimi vsakodnevnimi pregrehami. Izmed treh mož, ki so šli mimo, je imel samo usmiljeni Samarijan usmiljenje do tega človeka, ki je padel v roke razbojnikov.
Kaj nas ta prilika nauči o poklicanosti? Učinkovito evangelizira samo ljubezen. Bistvo pomena vere ni v češčenju, morali ali pravnih zapovedih; bistvo je v tem, da v Kristusu pristopimo k ranjenim možem in ženam, ki jih srečujemo ob naših poteh v Jeriho. Gre za to, da v naše življenjske načrte vključimo kot prioriteto skrb za ranjene na katere naletimo na naših življenjskih poteh. Gre za to, da ponudimo prvo pomoč s tem, kar imamo: olje usmiljenja in vino ljubezni. Da prinašamo človeštvu bližino Boga, z dobrotljivostjo skozi vero v Kristusa. Vera Vanj, ki je umrl in vstal za nas je tista, ki nas seznanja z Božjim načinom delovanja in ki vodi k zveličanju. Samarijan ni dober zgolj zaradi samega sebe; dober je ker je razmišljal in ravnal kot bi ravnal Jezus na njegovem mestu. Dober je zahvaljujoč Božji dobrotljivosti, katero prejemamo in katero razumevamo skozi vero.
prevod Bernarda Ugovšek-Biščak
8. OKTOBER 2019 – TOREK, 27. TEDNA MED LETOM
(Jon 3,1-10; Ps 130,1b-2.3-4ab.7-8; Lk 10,38-42)
Klikni tukaj za pridigo»Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto in mu okliči oklic, ki ti ga govorim« (Jon 3,2). Po kratkem odlašanju, potem ko Gospod ni pozabil nanj in ga je ponovno poklical, se je Jona odzval. Tokrat klicu ni mogel več ubežati. Kako pogosto smo mi kot Jona; pripravljeni najti vsakršen izgovor, da se izognemo naši misijonarski dolžnosti. Svet, v katerem živimo in v katerega smo poslani kot misijonarji, je kot poganske Ninive, ki jih je najti za vsakimi vrati, v vsakem mestu, na vsakem križišču. Jona je vstal in po božji besedi odšel v Ninive, v izjemno veliko mesto, oddaljeno tri dni hoda. Svet, ki danes potrebuje evangelizacijo, se nam zdi izjemno velik in soočamo se s podobno nepropustno nevero. Moderen način življenja, potrošniška družba, noro pehanje za denarjem in fiktivna sreča so tudi danes v svetu kot nekdaj v velikih Ninivah.
»Še štirideset dni in Ninive bodo pokončane« (Jon 3,3). Razumemo lahko gorečnost preroka, ko jim je govoril o tem, da jih bo Bog zaradi poganstva kaznoval. Vendar Bog je Bog, poln usmiljenja do svojih otrok in kljub temu, da prerok ni verjel v to, da se bodo spreobrnili, so se obrnili na Boga. »Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega« (Jon 3,5). Pridiganje več prerokov skozi stoletja ni zadoščalo za spreobrnitev Izraelskega ljudstva, tukaj pa je zadoščal zgolj en dan za spreobrnitev zaničevanih Ninivljanov. To je Božji čudež: vedno nas preseneča v naših pastoralnih pričakovanjih. Tudi Jezus sam omenja v evangeliju: »Ninivljani bodo na sodni dan vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se na Jonovo oznanilo; in glejte, več kakor Jona je tukaj« (Mt 12, 41). In Bog jim je pokazal usmiljenje; s preprostimi besedami. Bog ne želi smrti grešnikov, temveč spreobrnjenje (prim. Ezk 33,11). Tudi ko se zdi, da Bog grozi s kaznijo, je ljubezen in samo ljubezen, ki pretehta in rešuje v veri. Svet mora tudi danes slišati ta razglas.
Jona je poslan, da gre v Ninive, da se sooči z Ninivljani kot prerok, da pridiga ter poziva k spreobrnjenju. Jezus je poslan od Nebeškega očeta v srce mesta, v dom Marte in Marije. Veselje ob nepričakovanem spreobrnjenju Ninivljanov je potrdilo vztrajnost Jonovega poslanstva. Marta in Marija sta ob poslušanju Gospoda postali pravi misijonarski učenki.
Prečkati prag hiše pomeni vstopiti v srce odnosa in odkriti življenje družine, skupaj z veseljem in naklonjenostjo, z ranami in krhkostjo. Narejeni smo iz mesa, kar nam razodeva vsako globlje razmerje, ki se prepleta s potrebami, ki jih moramo nasloviti; Jezus, kot človek in kot Gospod naše zgodovine, ima lastnost nekoga, ki je lahko zelo blizu našim srcem. Dovolj blizu, da vstopi v naše domove. Jezus – na poti v Jeruzalem, na poti Skrivnosti njegove smrti in vstajenja – je z vstopom v dom Marte in Marije prestopil tudi pragove naših src.
Ta hiša v Betaniji, dom prijateljstva in ljubezni, nam razkriva človečnost Kristusa, ki mu človeško trpljenje in težave niso tuje. On joče, posluša, tolaži, uči, utira solze in ponuja samega sebe kot hrano in pijačo (evharistija). To pomeni »vstopiti v dom«. V hišo v Betaniji je Jezus vstopil osebno. To je naredil kot prijatelj. Ob tem mu je zaigralo srce ob odnosu z živimi in mrtvimi (prim. Jn 11). V poslanstvu, ki mu ga je zaupal Oče, je Jezus dopustil, da se je popolnoma vključil. Jezus nas kliče, da spreobrnemo naše misli in dejanja; skozi ključno figuro ženske, ki je vsa zaslepljena s strežbo. Kristus od svojih misijonskih učencev pričakuje zveličanje skozi način življenja in način govora.
Poslanstvi Marte in Marije sta različni in se dopolnjujeta, vodi ju isti namen: prepoznati edinstvenost Tistega, ki trka na vrata (prim. Raz 3,20). Ti dve ženski namreč ne poosebljata nasprotij, kot se to pogosto predpostavlja. Služiti in poslušati je treba razumeti kot vzajemni in ne nasprotujoči si dejavnosti, sploh v duhu Jezusovega nauka o poslanstvu, ki ga Jezus zaupa Cerkvi za zveličanje sveta. Jezusova prisotnost nas kliče k temu, da vstopimo v srce drugega s poslušanjem Besede in očetovskega služenja, z razglašanjem Velikonočnega vstajenja in s spravo pri evharistični gostiji, kar nam omogoča enost v obhajilu. Vse to se dogaja v hiši v Betaniji, kjer je smrt Jezusovega prijatelja Lazarja priložnost za nas, da prečistimo in utrdimo naše poslušanje, naše služenje, našo lastno vero v smrt in vstajenje Jezusa, Prijatelja in Gospoda.
prevod Bernarda Ugovšek-Biščak
9. OKTOBER 2019 – SREDA 27. TEDNA MED LETOM
neobvezni god sv. Dionizija, škofa in tovarišev, mučenci
neobvezni god sv. Janeza Leonarda, duhovnika
(Jon 4,1-11; Ps 86,3-4.5-6.9-10; Lk 11,1-4)
Klikni tukaj za pridigoOčenaš je več kot molitev. Je, kot je rekel Tertulijan, »povzetek celotnega evangelija«, ker v njem najdemo temeljna načela, najgloblje upanje in najpomembnejše potrebe Jezusovih učencev.
Evangelij po Luku najprej predstavi dar klicati Boga Jezusa Kristusa »Oče«. Klicati ali imeti Boga za Očeta, ni nekaj, kar ne bi bilo prisotno v Stari zavezi (glej 5 Mz 32,6; Mal 2,10; Jer 3,19; 31,9 in Ps 103,13). Toda nagovoriti Boga, kot je Jezus, s posebno nežnostjo in intimnostjo otroka, ki vzklikne »Oče!«, je novo. Gospod upravičeno imenuje Boga »Abba«, ker je Sin večnega Očeta. Ko Jezus v veri učence uči, kako moliti, jih poziva, naj se obrnejo k Bogu kot večno usmiljenemu in neskončno ljubečemu Očetu. Odpre jim svoje sinovsko občestvo. V tretjem evangeliju je Očenaš izhodišče zaradi vprašanja, ki ga učitelj postave postavi Jezusu o tem, kaj mora storiti, da bo dosegel večno življenje (glej Lk 10,25sl). Odprtost za poslušanje je odločilna, kakor tudi milostna drža do vseh ljudi brez izjeme. Jezusovo poslanstvo v veri in molitvi nas odpira k očetovstvu Boga, ki je temelj naših medsebojnih odnosov kot bratov in sester.
Eno najglobljih upanj, ki ga je izrazil Oče, je posvečenost Božjega imena. Res je, da je Božje ime samo po sebi sveto (glej 3 Mz 11,44; 19,2, Ps 33,21). Kljub temu upanje na posvečenost Božjega imena nakazuje zavezo, da bomo živeli kot ljudje, ki mu pripadajo: »Držite se torej mojih zapovedi in jih izpolnjujte. […] Ne skrunite mojega svetega imena, temveč posvečevan hočem biti sredi Izraelovih sinov« (3 Mz 22,31-32). Najboljši način za posvečevanje Božjega imena po starozavezni tradiciji, v kateri je zakoreninjen Očenaš, je, da prav tisti, ki se izrekajo za Božje ljudstvo, živijo po njegovi volji.
Drugi element upanja, ki ga nudi Očenaš, je prihod kraljestva. Jezus jasno nakaže, da je kraljestvo njegovega Očeta v zgodovini prisotno in dejavno. Izjavi, da Bog vstopa v zgodovino človeštva, da odpre novo obdobje, v katerem se nihče ne bo počutil sam in v katerem bomo lahko zgradili pravičnejši svet, mirno in bratsko družbo, kjer se spoštuje dostojanstvo vsake osebe. Ko rečemo »pridi tvoje kraljestvo«, izražamo upanje, da se Božja volja med nami uresničuje kot milost in hkrati kot stalna naloga človekove svobode in odgovornosti.
Prva prošnja v Lukovi različici Očenaša je izražena z besedami: »Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne« (Lk 11,3). Ta zahteva ima lahko dve konotaciji. Po eni strani nas Oče, v luči nevarnosti, da pozabimo svoje strahospoštovanje in hvaležnost, opozarja na potrebo, da vsak dan prosimo Boga za hrano. Po drugi strani pa nismo poučeni, da bi rekli »moj kruh«, ampak »naš kruh«, verjetno zato, da bi poudarili potrebo, da ga dobrodelno delimo z drugimi: resnično življenje je plod občestva in skupne rabe.
Druga prošnja je za odpuščanje. Luka predvideva, da je za odpuščanje treba pošteno spoznati, da vsi, brez izjeme, delamo napake in da vsi potrebujemo Božje usmiljenje (glej Lk 5,8; 6,39-42). Izhajajoč iz te domneve tretji evangelist uvaja zavedanje, da nas učinkovitost odpuščanja vodi v odpuščanje drugim (glej Mt 6,14-15). Božje odpuščanje nam je vedno dano, ponujeno brezplačno. Njegova učinkovitost v vsakem od nas je odvisna od naše pripravljenosti, da dovolimo, da deluje v življenju, odnosih in naklonjenosti.
In končno Očenaš predstavlja prošnjo: »in ne vpelji nas v skušnjavo« (Lk 11,4; glej Jn 17,15). Najprej smo prepoznali našo grešnost in zdaj nam Oče pomaga, da rastemo v zavedanju svoje krhkosti, svoje šibkosti. Ne prosimo Boga, da bi se izognili skušnjavam, ampak da nam pomaga premagati jih.
Molitev je vedno izkušnja odnosa z Bogom, srečanje z Jezusom Kristusom v Svetem Duhu. Očenaš kot povzetek evangelija nam ponuja temeljna merila za to srečanje in poslanstvo, ki izhaja iz njega. Milost, da se obrnemo k Bogu kot Očetu, nam omogoča, da živimo kot sestre in bratje. Dolžnost posvečevanja Božjega imena nas z njegovo milostjo vključuje v gradnjo njegovega kraljestva. Blagoslov odpuščanja, ki nam ga je ponudil Bog Jezusa Kristusa, nas ozavešča o ogromni potrebi po sprožitvi in spodbujanju pristnih procesov sprave, ki vodijo ne le do odpuščanja, temveč tudi postopoma do izkoreninjenja grehov.
Očetovstvo Boga, ki se v celoti razodeva v Jezusu Kristusu (glej Jn 12,45; 14,9), naredi skupnost misijonskih učencev resnično družino, ki je miza Besede in Evharistije, h kateri so vsi povabljeni. V tem gibanju »zapuščanja« Očeta in vrnitve k Očetu Jezus v svoje poslanstvo vstavlja naše poslanstvo, poslanstvo svoje Cerkve za zveličanje sveta (glej Jn 8). Če vsako očetovstvo izvira iz Boga (glej Ef 3,14-21) je v Cerkvi njegovega Sina Duh vstalega, ki, zahvaljujoč krstu, vse preraja v sinove in hčere istega Očeta. Božje kraljestvo, ki ga je Jezus dosegel v svoji Pashi, najde svoj začetek in seme tukaj na zemlji v svoji Cerkvi, še vedno romarski, univerzalni zakrament odrešenja, ki ga je Bog Oče dal vsem.
prevod Roman Travar
9. OKTOBER 2019 – SREDA 27. TEDNA MED LETOM
bogoslužni delavnik (Mal 3,13-20; Ps 1,1-4.6; Lk 11,5-13)
Klikni tukaj za pridigoV današnjem evangeliju (Lk 11,5-13) je izrazita tema prijateljstva. Evangeliji so bogati s primeri, kako se Jezus v prijateljstvu približuje drugim. Sveti Luka prikazuje sočutnega Jezusa, ki se približuje gobavcem, hromim, grešnikom, pobiralcem davkov, stotnikom, vdovam, obsedenim z demonom, epileptikom – seznam je dolg. Sam Jezus je dobri Samarijan (Lk 10,29-37) in sočutni oče (Lk 15,11-32). Velikodušno in spontano iztegne svojo usmiljeno roko prijateljstva.
Janezov evangelij ponuja tudi globok vpogled v Jezusa in prijateljstvo. Jezusovo prijateljstvo do Marije, Marte in Lazarja je opisano v enajstem poglavju: »Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja« (Jn 11,5). Ko je Jezus obveščen o Lazarjevi smrti, reče: »Naš prijatelj Lazar spi« (Jn 11,11), pozneje pa Jezus joče ob smrti svojega prijatelja: »Judje so tedaj govorili: ›Glejte, kako ga je imel rad.‹ « (Jn 11,36).
Pri zadnji večerji, ko nam daje zapoved, da se ljubimo, Jezus pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil« (Jn 15, 13-16). Tako Jezus kaže globino svojega prijateljstva-ljubezni, da umre na križu za nas. Kot ugotavlja sveti Pavel: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim 5,8).
Vsi smo poklicani, da bi izkusili, da je Jezus resnično osebni prijatelj vsakega človeka. Prijateljstvo s Kristusom pomeni rast intimnosti z Učiteljem, pa tudi bivanje v Kristusu. Tako globoka razsežnost prijateljstva oživi Svetega Duha v nas. Prijateljstvo s Kristusom, tudi v bolezni in šibkosti, nam ponuja moč, ki prevlada nad grenkobo, utrujenostjo življenja in vsem obupom. Prijateljstvo je »stvar srca«, v katerem eden drugemu z zaupanjem in vzajemnostjo razkrije, kaj je v globini lastnega srca. Rast v prijateljstvu se zgodi z medsebojnim samorazkrivanjem. V tem procesu se znajdemo vključeni v globlji odnos z Bogom in bližnjim. Ljudje se bodo opogumljali, da bodo sledili Kristusu, ko bodo videli, kako je njegovo prijateljstvo osebno preobrazilo misijonskega učenca, ki oznanja in priča.
Prijateljstvo, ki nam ga je opisal današnji evangelij, se zdi nezadostno, da bi dosegli tisto, kar iščemo. Podpirati ga je treba z vztrajanjem prošnje in gotovostjo vere tistih, ki prosijo, in v zmožnosti, da jo poda tisti, h kateremu se obrne, tudi v neprimernih trenutkih. Vztrajanje v molitvi vedno, ne da bi se kdaj utrudil (glej Lk 18,1), preizkuša in krepi vero kot odnos prijateljev ali celo starša in otroka. Hlebci in Sveti Duh, ki sta jasno omenjena v molitvi, ponujata jasne evharistične in krstne konotacije prijateljstva z Jezusom in odnosa z njegovim Očetom. »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo« (Rim 8,26-27).
Vztrajanje pri zahtevi po treh hlebcih, da jih deli z gostom, poudarja občestvo, ki neguje in skrbi za bližnjega. Molitev, če je pristna, odpira odnos prijateljstva z Bogom do bližnjega in nas potisne v poslanstvo. Prosimo tudi za lastne potrebe kakor za potrebe drugih, po Cerkvi, ki jo oblikuje Očetov Duh in evharistični kruh, ki ga delimo. Nikoli ne prosimo samo zase; to ne bi bila molitev. Prosimo, ker širi naše občestvo z drugimi in širi meje Jezusove skupnosti.
Papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Evangelii Gaudium poudarja: »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom« (št. 1). Frančišek nadaljuje: »Samo po zaslugi tega srečanja – ali ponovnega srečanja – z Božjo ljubeznijo, se spreminjamo v srečno prijateljstvo, in smo rešeni iz svoje osamljene zavesti in samozadostnosti … Tu je izvir evangeljskega delovanja« (št. 8). Mi smo »tisti, ki jih Jezus kliče k prijateljstvu s seboj« (št. 27). Papež Frančišek meni, da »smo bili ustvarjeni za to, kar nam podarja evangelij: za prijateljstvo z Jezusom in bratsko ljubezen« (št. 265). Naša misijonarska vera »mora biti podprta z vedno novo izkušnjo, da okušamo njegovo prijateljstvo in njegovo oznanilo« (št. 266).
Papež Frančišek pogosto uporablja preprost in uporaben opis misije: »Misijon je vnetost za Jezusa in hkrati vnetost za njegovo ljudstvo« (EG 268). To pomeni, da bo vsak misijonar, ki z osebnim prijateljstvom izkusi globoko srečanje z Jezusom, želel z drugimi deliti sadove tega srečanja. Izhajajoč iz osebnega srečanja z Bogom, si potem želimo, da bi bili prijatelji z drugimi, in delili svoje prijateljstvo z Gospodom Jezusom.
prevod Roman Travar
11. OKTOBER 2019 – PETEK 27. TEDNA MED LETOM
Spomin sv. Janeza XXIII. (Jl 1,13-15; 2,1-2; Ps 9,2-3.6.16.8-9; Lk 11,15-26)
Klikni tukaj za pridigoDanašnji evangelij osvetljuje naš odnos do Boga in prinaša dve spoznanji: najprej, da ne moremo ostati neopredeljeni, in potem, da v življenju Kristusovega učenca ni drugih možnih izbir in polovičnih rešitev, kakor zvestoba do Boga.
Naš odnos do Boga se kaže v odklanjanju zla in v zmagi nad zlom. Evangelij povezuje prejšnjo témo molitve (prim. Lk 11,1-13) z Jezusovim izganjanjem hudih duhov. Malo prej nas v očenašu uči moliti za prihod Božjega kraljestva, sedaj pa pravi, da kraljestvo že prihaja in da je odločilno znamenje tega prihoda izganjanje hudih duhov. Zanimivo je, da Jezusovi nasprotniki na podlagi njegovega poudarjanja odnosa do Očeta sedaj krivo razlagajo to, kar je povedal prej in ga obtožujejo sodelovanja z Belcebubom (prim. Lk 11,15). Evangelij v nadaljevanju zatrjuje, da Jezus na temelju svojega globokega občestva z Očetom zmore omejiti in izkoreniniti zlo, ki je v ljudeh in med ljudmi.
Ni mogoče ostati neopredeljen. Če imamo upanje, da se bo zlo zmanjšalo ali prenehalo, ne more nihče od nas ostati neopredeljen. Jezus namreč pravi: »Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa« (Lk 11,23). Če smo se zavezali, da prinašamo med ljudi Božje kraljestvo, se moramo postaviti na Jezusovo stran in »zbirati z njim«. Kdor ne dela dobro po Jezusovem zgledu, dejansko na neki način že dopušča zlo. V boju proti zlu ni drugega »dokončnega« stanja kakor Jezusova velikonočna zmaga nad smrtjo. Za Jezusove učence velja: temeljni pogoj za to, da se lahko pridružijo graditvi Božjega kraljestva, je prepričanje, da na romanju zemeljskega življenja ni drugih možnih izbir ali polovičnih rešitev. Luka ta pojem razloži tako, da pove zgodbo o hudem duhu, ki odide iz človeka, potem pa se vrne vanj skupaj s sedmimi drugimi duhovi (vrstice 24-26). Zgodba hoče povedati, da do spremembe stanja ne pride preprosto tako, da enkrat storimo nekaj dobrega, ampak da vztrajno delamo dobro. Kdor se prilagaja in dela kompromise, dopušča širjenje zla. Ko se nečisti duh vrne, je človekovo stanje hujše kot prej, ker je bil zmotno prepričan, da je bil dokončno osvobojen.
Jezusov učenec, ki ima misijonskega duha, se mora kakor Jezus bojevati proti zlu. To mora biti ena naših prvi skrbi, ker je živ dokaz našega Božjega sinovstva in občestva z Jezusom. A če hočemo biti priče, se moramo soočiti tudi z našo človeško naravo. Po eni strani se moramo zavedati, da smo v moči milosti in lastnih naporov sposobni sodelovati pri Gospodovem misijonu (prim. Lk 9,1-6; 10,1-16). Ob vseh teh velikih možnostih, ki so nam dane, pa se moramo Jezusovi učenci zavedati svojih meja. Takšne omejitve predstavlja apostol Peter, ki pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). Tudi mi smo grešniki. Prav tako nas prizadene, ko ljudje s sramotenjem kritizirajo verske predstavnike. Naš boj proti vsaki obliki zla določa in podpira dejstvo, da smo z Jezusom in da pripadamo njemu.
Lahko rečemo, da se Luka ne boji resničnosti. Ko opisuje učence, poudarja njihovo krepost in zavzetost, a tudi njihove slabosti in neuspehe. Evangelist, zlasti pa Gospod Jezus, dobro ve, da je naša veličina v tem, da priznavamo te meje. Vsak učenec mora dojeti, da bo tudi v prihodnosti nenehno rastel. Nikoli ne bo izbojeval – vsaj v tem življenju ne – dokončnih zmag. Misijonsko čuteč učenec bo vedno živel v slogu besed, ki izražajo trajno, nedokončano dogajanje, npr. spreobračanje, zavzemanje, učenje. Če pa hočemo živeti v slogu besed, ki izražajo nekaj dokončanega, npr. spreobrnjen, izobražen, postajamo polni sami sebe in menimo, da bomo lahko sami sebe odrešili in zveličali.
prevod Bogdan Dolenc
12. OKTOBER 2019 – SOBOTA 27. TEDNA MED LETOM
Delavnik (Jl 4,12-21; Ps 97,1-2.5-6,11-12; Lk 11,27-28)
Klikni tukaj za pridigoV današnjem kratkem evangeliju dvakrat slišimo besedo »blagor«. Pomeni notranjo srečo, ko v duši občutimo globoko, resnično veselje. Lahko je tudi izraz spoštovanja in češčenja. Kdo so torej ljudje, ki zaslužijo, da jih blagrujemo? Jezusov odgovor je jasen in neposreden: »Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11,28). Te besede nas vodijo h globljemu razmisleku o naši krščanski misijonski poklicanosti. Nekateri starozavezni preroki nam ponujajo nenavadno prispodobo, ki nam odpira globlji pomen poslušanja Božje besede. Prerok Ezekiel dobi naročilo: »Pojej ta zvitek … Odprl sem usta in (Gospod) mi je dal jesti ta zvitek« (Ezk 3,1-2). Jeremija pa pravi: »Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca« (Jer 15,16).
Prav poslušati Božjo besedo pomeni »pojesti jo«, premišljevati o njej, muditi se ob njej, vzeti si jo k srcu. Potem se beseda ukorenini v srcu, raste v naši zavesti in preverja naše vrednote in naravnanosti. Naše življenje se sreča in preplete z Božjo ljubeznijo. To pa zahteva nenehno predanost Bogu, kar se ne zgodi zlahka niti samo od sebe. »Jesti Božjo besedo« je izraz prerokov, ki ga lahko nanašamo tudi na uživanje evharističnega obeda.
Drugi del Jezusovega opomina govori o ravnanju po Božji besedi. To zahteva odločno prizadevanje, da besedo uresničujemo v življenju, izpolnjujemo Božje zapovedi, udejanjamo Božjo ljubezen v oprijemljivih dejanjih in prevajamo Božje oznanilo v vsakdanje življenje. Čeprav je ta naloga nekaj osebnega, vključuje tudi močno družbeno zavzemanje. Kako pokažemo, da smo zares prisluhnili Božji besedi in nanjo odgovorili z vero? Navedemo lahko apostola Jakoba, ki pravi: «Jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (Jak 2,18) in dodamo: In pokazal ti bom, da sem poslušal Božjo besedo.
Papeži vedno poudarjajo, kako pomembno je povezati »poslušanje« Božje besede in »ravnanje po njej«. Biti moramo hkrati »poslušalci« in »izvrševalci« Besede. Evangelizacija zahteva tako kontemplacijo (bogomiselno držo) kakor oprijemljivo akcijo (delovanje). Papež Pavel VI. v apostolski spodbudi O evangelizaciji današnjega sveta pravi: »Današnji človek raje posluša pričevalce kakor pa učitelje, če pa posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci« (št. 41).
Pozoren pogled v Novo zavezo pokaže, da je bila Jezusova mati Marija čisto prva, ki je počaščena s tem, da jo Jezus blagruje. Ko Luka opisuje Marijin obisk pri Elizabeti (1,41-45), zapiše, da je »Elizabeta postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: ‘Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! … Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!’« Marija je blagrovana, ker veruje. Veruje Božji besedi, ki pride po angelu. Veruje in izreče svoj brezpogojni »zgodi se« (»fiat«) Gospodu.
Jasno je, da besede: »Blagor telesu, ki te je nosilo … Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« merijo na Devico Marijo. Opisujejo takšno naravnanost, ki jo mora učenec imeti, ko sprejema Božjo besedo (gl. Lk 2,16-21). Lukov evangelij le nekaj vrstic pred tem pravi, da »je Marija vse te besede (ali: te stvari) shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). »Shranila« tukaj pomeni, da jih je ohranila, zavarovala, spravila v spominu. Ta beseda vedno vključuje pozornost in odgovornost. Devica Marija pa te stvari ne le shrani, ampak o njih tudi premišljuje v svojem srcu – to pomeni, da skuša dojeti pravi smisel tega, kar se dogaja.
Današnjega evangelija ne smemo razumeti tako, kakor da Jezus zavrne svojo mater. Ne zavrača je, ampak poudarja, da je upoštevanje Božje besede na temelju vere zanj pomembnejše kot biološko sorodstvo z njim. Podobne trditve srečamo v drugih evangeljskih odlomkih (Mt 12,48, Mr 3,33 in Lk 8,21), kjer Jezus vpraša: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« Jezus torej jasno pove, kako pomembno je poslušanje Božje besede in ravnanje po njej.
Drugi vatikanski koncil takole piše o Mariji: »Med Jezusovim oznanjevanjem je sprejemala besede, s katerimi je Sin povzdigoval Božje kraljestvo nad ozire in vezi mesa in krvi ter blagroval tiste, kateri poslušajo in ohranjajo Božjo besedo, kakor je zvesto delala ona sama. Tako je tudi preblažena Devica napredovala na romanju vere in vztrajala v svojem zedinjenju s Sinom zvesto do križa, pod katerim je, ne brez Božjega načrta, stala« (C 58).
Podoba Marije kot zveste učenke, ki hodi po poti vere, se močno dotakne dovzetnosti modernega človeka in pomaga prav razumevati Cerkev in njeno poklicanost k hoji za Jezusom. Papež Frančišek takole piše v apostolski spodbudi Veselje evangelija, kjer navaja tudi okrožnico Janeza Pavla II. o Odrešenikovi materi: »Marija je žena vere, ki potuje v veri. ‘Njena izredna romarska pot vere predstavlja trajno oporo za Cerkev.’ Marija se je dala voditi Svetemu Duhu na poti vere za poslanstvo služenja in rodovitnosti. Danes se oziramo nanjo, da bi nam pomagala vsem oznanjati sporočilo zveličanja in da bi novi učenci postali oznanjevalci evangelija. … ‘Na ta način je Marija živela veliko let v zaupnosti s skrivnostjo svojega Sina in napredovala na svoji poti vere’« (št. 287).
Bistvena sestavina posredovanja veselega oznanila je informacija, vendar to ni prva niti najpomembnejša stvar. Posredovanje besede ni najprej govorjenje, ampak pričevanje. Luka zelo jasno predstavi to resnico, ko pripoveduje, kako Janez Krstnik pošlje dva učenca vprašat Jezusa, če je on mesija (Lk 7,18sl.). Namesto odgovora Jezus predloži nespodbitne dokaze, ko našteva sadove prihoda Božjega kraljestva. Evangelij potem nadaljuje: »Prav tisti čas je Jezus veliko ljudi ozdravil bolezni, nadlog in zlih duhov ter milostno naklonil mnogim slepim, da so videli« (Lk 7,21). Najdragocenejša dobrina veselega oznanila, ki ga je prinesel Jezus Kristus, niso teoretične besede, ampak posledice za naše življenje. Božja beseda torej potrebuje učence, ki ji po zgledu blažene Device prisluhnejo z odprtim srcem in velikodušno živijo po njej.
prevod Bogdan Dolenc
13. OKTOBER 2019 – 28. NEDELJA MED LETOM
(2 Kr 5,14-17; Ps 98,1,2-4; 2 Tim 2,8-13; Lk 17,11-19)
Klikni tukaj za pridigo»Hvaležnost je spomin srca.« Pretresljivo je slišati, da se je samo en gobavec od desetih, ki jih je Jezus ozdravil, vrnil in se mu zahvalil. Hvaležnost ni le socialna dolžnost, ki jo imamo drug do drugega, ampak je izraz naše notranjosti, ki postane duhovno dejanje.
Evangeljska zgodba o ozdravljenju desetih gobavcev se verjetno zgleduje po starozavezni zgodbi o ozdravljenju Sirca Naamana. Naaman je poveljnik sirske vojske, ugleden mož, zaupen svetovalec kralja in pogumen vojak. A ta mož zboli za gobavostjo, za boleznijo, ki so se je že v starem veku najbolj bali. Neka izraelska deklica, vojna ujetnica, pomaga temu »velikemu možu« najti pot do ozdravitve. Deklica naroči Naamanovi ženi, naj se mož odpravi k »preroku v Samarijo« (2 Kr 5,3) in bo ozdravljen. Naaman mora najprej za dovoljenje prositi aramskega kralja. Ta mu izroči pismo in naroči, naj se s tem pismom zglasi pri izraelskem kralju. Naaman vzame s seboj še nekaj darov in odpotuje v Izrael. Toda izraelski kralj ga napak razume. Misleč, da ga je hotel aramski kralj izzivati, jezno pretrga svoja oblačila. Ko za to izve prerok Elizej, prosi kralja, naj mu pošlje bolnega poveljnika: »Naj pride k meni pa bo vedel, da je prerok v Izraelu!«
Osebno srečanje in hvaležno priznanje sta bistvena za to, da poveljnik ozdravi. Naaman s sijajnim spremstvom prispe k Elizeju. Glede na svoj visok položaj poveljnika vojske pričakuje slovesnejši obred zdravljenja, kakor ga uprizori Elizej. Prerok pa mu niti ne pride naproti, ampak mu pošlje poslanca z naročilom, naj se sedemkrat umije v reki Jordan. To dejanje je v resnici preroško znamenje krsta. Naamanu se to zdi preveč preprosto, da bi verjel preroku. Ali ne bi bilo potrebno, da bi se osebno srečal z njim? Mar niso v Damasku boljše reke, kakor je Jordan?
Iz pripovedi postane jasno, da je ozdravljenje dvojno: telesno in duhovno. Naaman je ogorčen, vendar uboga. Ko se zave, da je spet zdrav, se vrne k Elizeju, da se mu zahvali in ga v znamenje hvaležnosti obdari. Šele tu končno osebno sreča preroka. Popolno ozdravljenje in resnično spreobrnjenje sta sad njegove poslušnosti prerokovi besedi, osebnega srečanja z njim in zakramentalnega delovanja vode Jordana. Ob tem srečanju spozna in prizna Izraelovega Boga.
V evangeljskem odlomku spremljamo Jezusa na njegovi poti. Tudi evangelist Luka nam opiše srečanje z likom tujca. Jezusova pot ima za svoj zemeljski cilj mesto Jeruzalem. Toda Jezusov resnični življenjski cilj je njegovo darovanje življenja na križu, ki je znamenje brezmejne Sinove predanosti Očetu in pripravljenosti izvršiti njegovo delo odrešenja vseh ljudi. Jezus je namenjen v Jeruzalem, v »sveto mesto«. Na tej poti mora skozi pokrajine, ki so jih Judje imeli za poseljene s poganskimi tujci (takoimenovana »poganska Galileja«) ali pa celo za nečiste, ker so tam bivali krivoverci, namreč prebivalci Samarije.
A ravno na tej nevarni poti se Jezus sreča s skupino ljudi, ki jih je tedanja družba najbolj osamila in odrinila na rob – to so bili gobavci, kakršen je bil nekoč tudi Sirec Naaman. Gobavost je bila kožna bolezen, ki so jo tedaj pojmovali kot kazen za grehe. Iz Stare zaveze je znan primer kralja Uzija, o katerem je rečeno, da »ga je Gospod udaril« in je moral bivati »v posebni hiši, ker je bil izključen iz Gospodove hiše« (2 Krn 26,20). Takrat so bili prepričani, da se gobavci ne smejo udeleževati bogoslužja in se družiti z ljudmi, ampak morajo bivati ločeno: »Zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13,46). Bili so izključeni iz skupnosti in so bivali v samoti. Družili so se lahko le z drugimi gobavci. Če so se približali naseljem, so morali pred seboj klicati: »Nečist, nečist!« Ponižujoč je bil tudi predpis, da so morali nositi pretrgana oblačila in hoditi z razmršenimi lasmi.
Skupina desetih takšnih bolnikov se sreča z Jezusom. Prosijo za pomoč. Približajo se mu od daleč, kakor je predpisovala postava. Nimajo ničesar drugega kakor svoj glas in od daleč na vso moč vpijejo: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (Lk 17,13). Beseda »učenik« pove, da se nanj obračajo kot se navadno obračajo učenci. Jezus jih opazi in se zavzame zanje. Obenem jim naroči, naj tudi oni nekaj storijo: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« (Lk 17,14). V Izraelu je veljalo, da so duhovniki pristojni in odgovorni, da preverijo tako obolenje kot ozdravljenje od bolezni (gl. 3 Mz 13,9-10; 14,2).
Deseteri gobavci se približajo, vendar ostanejo na določeni razdalji. To so zahtevali predpisi, saj so gobavci veljali za nečiste (gl. 3 Mz 13,45-46). Evangelij hoče povedati, da je tudi tem bolnikom kljub njihovi boleči zapostavljenosti namenjen Božji klic. Podobno je veljalo za pogane, o katerih pravi apostol Peter, da velja obljuba ne le Izraelcem, ampak »vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog« (Apd 2,39). Evangelij nas uči, da je Bog tisti, ki ima pobudo in premošča razdalje. Ko se gobavci obrnejo na Jezusa z nazivom »učenik« in ne »Gospod«, lahko to pomeni, da je njihova vera v Jezusa še nepopolna in prehodna. Prosijo ga za milost ozdravljenja in ubogajo njegovo naročilo, vendar še ne morejo dojeti pravega pomena tega dogodka.
Luka poudarja, da je Jezus »videl« gobavce in se odzval na njihovo prošnjo. Tudi na drugih mestih evangelij povezuje ti dve dejanji: »videti« in »rešiti«. Ko je Jezus v shodnici videl sključeno ženo, jo je prav tako rešil bolezni (Lk 13,12). Ob njegovem srečanju z gobavci se zgodi nekaj podobnega kot pri ozdravitvi Naamana: ozdravitev se ne zgodi v trenutku. Jezus v skladu s Postavo naroči gobavcem, naj se pokažejo duhovnikom (Lk 17,14). Ozdravitev torej vključuje poslušanje Jezusove besede in hvaležnost za pomoč, kot smo videli pri Sircu Naamanu. Deveteri gobavci so sicer ubogali Jezusovo naročilo. Imeli so izjemno priložnost, da se osebno srečajo z Jezusom, a niso imeli poguma, da bi se spreobrnili k njemu. Vrne se samo eden, Samarijan, torej »sovražnik«. Ko vidi, da je ozdravljen, se vrne k Jezusu (Lk 17,15). »Videti« ali »spregledati« v Lukovem evangeliju pomeni, da so se Samarijanu odprle oči vere. Potem pa gre za to, da se za vero tudi osebno odloči. To se zgodi, ko sklene, da se »vrne« k Jezusu.
Ko se ta tujec vrže k nogam Učenika in se mu zahvaljuje, smo priče gorečemu proslavljanju Boga. Ob tem drugem srečanju z Jezusom Samarijan ne le izrazi svojo dolžno hvaležnost, ampak doživi popolno ozdravljenje in notranjo spremembo. Hvaležnost navadno izražamo Bogu. Tu pa gre za edini primer v Novi zavezi, ko je ta hvaležnost usmerjena na Jezusa. Na koncu je ta tujec, ki ga je vera v Jezusa povsem spremenila, pripravljen, da sprejme od Jezusa poslanstvo: »Vstani in pojdi!« (Lk 17,19; 10,3).
Ozdravitev Naamana in desetih gobavcev govori o notranji spreobrnitvi, ki se zgodi ob osebnem srečanju z Bogom. To srečanje se začne z osebno krizo, ki jo lahko predstavlja resna bolezen, in se zgodi na Božjo pobudo. Od osebe pa je odvisno, da napravi še naslednji korak – da spozna in sprejme pomen tega srečanja, ki vodi k spreobrnitvi.
Ozdravitev je možna pri tistih, pri katerih se telesna ozdravitev poveže s hvaležnostjo. Ozdravitev telesa in spreobrnjenje srca se prepletata. Voda reke Jordan in spoštovanje do duhovnikov osvetljujeta pomen zakramentalnega dejanja pri delu odrešenja. Ne gre zgolj za neko neoprijemljivo, abstraktvo ozdravitev, ki je namenjena le posamezniku. Če smo bili oddaljeni, izobčeni ali tujci, doživimo celovito spravo s samim seboj, znotraj svojega telesa in z občestvom. Temelj tega pa je naša globoka sprava z Bogom v Jezusu Kristusu po delovanju Cerkve. Tako za Naamana kot za gobavega Samarijana velja naslednje: samo tisti se lahko vnovič vključijo v skupnost in so poslani v misijon, ki doživijo občestvo, ki jih očiščuje in jim omogoča spravo.
Misijon Cerkve prinaša in posreduje zveličavno Božjo milost, ker preustvarja ljudi in jih rešuje smrti in rušilnih posledic greha. Sprejeti evangelij pomeni vstopiti v Kristusovo velikonočno skrivnost, sprejeti njegovo odrešilno smrt in premišljevati njegovo zvestobo, ki se razodeva v vstajenju. Ko se prerodimo v krstnem studencu, ki je nova reka Jordan, ki teče znotraj Cerkve, in ko se zahvalimo za nezasluženo odrešenje, postanemo misijonarji v navadnih dogodkih življenja, ki jih izražajo besede: vstani, pojdi po svoji poti, vrni se domov. Druge pa bo morda Bog izbral za misijonarje v tujih deželah, ki so sovražne in poganske: v poganski Galileji, v krivoverski Samariji ali v poganski Siriji.
prevod Bogdan Dolenc
14. OKTOBER 2019 – PONEDELJEK, 28. TEDNA MED LETOM
(Rim 1, 1-7; Ps 89, 1-4; Lk 11, 29-32)
Klikni tukaj za pridigoBogoslužje Božje besede je danes osredotočeno na moč oznanjevanja evangelija. Oznanjena beseda je polna odrešenja. Zato potrebuje poslušalce, ki so razpoloženi, da jo sprejmejo in jo poslušajo. Poslušanje je evangelij. Kot pravi psalm v povabilu molitvenega bogoslužja: »O da bi danes poslušali njegove besede! ‘Ne zakrknite svojih src!’« (ps 94, 8).
V berilu Pavel predstavi sebe in svoje apostolsko delo vernikom v Rimu, skupnosti, ki je ni ustanovil, a je globoko v njegovem srcu in jo želi prositi za pomoč, da bi uresničil svoj načrt oznanjevanja evangelija v Španiji. Da bi se bolje predstavil in vzpostavil dobro duhovno razumevanje s to skupnostjo, s katero se še ni osebno srečal, apostol spregovori o svojem poslanstvu in svojem poklicu. Njegovo služenje Kristusu in njegov apostolat pri poganih imata svoje korenine v izredni skrivnosti izvolitve, v moči katere ga je Jezus Kristus določil, da bo oznanjal Božji evangelij. Pavlovo služenje temelji na Kristusovi besedi, se hrani s Kristusovo besedo in prenaša Kristusovo besedo. Njegovo življenje je kristocentrično. Na začetku tega pisma opazimo dinamizem Božjega odrešenja, ki se od patikolarizma obrača k vesoljnosti: v Kristusu odrešenje ni več namenjeno izbranim privilegirancem, ampak se obrača k vsem, tudi k oddaljenim.
Evangeljski odlomek govori o tujcih in o njihovem odnosu do Boga. Učenika obdajajo množice. On jim razkrije, da popačen odnos do njega razvrednoti izkušnjo vere, saj krčevito iščejo znamenja. Rod, s katerim ima Jezus opraviti, je »hudoben« (Lk 11, 29), ker stalno zahteva zunanje potrditve, kot bi hoteli Boga in njegovo odrešenjsko voljo zapreti v ozke meje avtomatičnega, magičnega odnosa vzrok – učinek, kar more človeška oblast urejevati in mu gospodovati.
Jezus noče dati nobenega znamenja, razen Jonovega znamenja. Knjiga preroka Jona se nahaja v sredi med preroškimi in modrostnimi knjigami. Je kot poučna pripoved o preroku, ki je poslan pridigati zunaj Izraela, v Ninive, glavno mesto Asircev, ki so zagrizeni sovražniki ljudstva zaveze in so pogani, zares pravi tujci, v vseh ozirih, in daleč od zaveze. Nepričakovano poslanstvo naredi, da Jona doživi gorečo Božjo željo poklicati k sebi oddaljene, tudi poganom oznaniti Božje odpuščanje, odrešiti jih prek pokore in spreobrnjenja. Jona se upira in nerad sprejme Božjo besedo in postane znamenje odrešenjskega delovanja za Ninivljane.
Tudi Sin človekov je postavljen kot znamenje za svoj rod, kot edino pravo znamenje. Že v sinagogi v Nazaretu (prim. Lk 4, 25-27) Jezus spomni, da je Bog poslal svoja preroka Elija in Elizeja, da bi ozdravil ne samo nejude, ampak pogane. Sedaj pokaže, da njegov prihod nima namena prinesti odrešenje samo Izraelu, ampak vsem. V svojem Sinu, ki je postal človek, Bog odpira izvoljenost, ki je bila izključno za Izrael, vesoljnosti. Prav zato, ker je Jezus Bog zedinjen z vsakim možem in ženo, z zgovornim znamenjem svoje človeškosti zahteva pravo spreobrnjenje miselnosti, novo srce, razpoloženo za poslušanje in sprejetje božje logike, ki hoče vse rešiti. Jezus pokaže svojemu rodu, prav svojemu ljudstvu, da je kraljica iz Sabe, čeprav poganka, v modrosti kralja Salomona prepoznala sledi Gospodove ljubezni, in da so Ninivljani, čeprav tujci in zagrizeni grešniki, sprejeli poziv k spreobrnjenju, ko so slišali iz ust preroka Jona napoved nesreče.
Božje ljudstvo pa trdovratno nasprotuje Gospodovemu obisku. Zato ga bodo sodili oddaljeni, tisto »ne ljudstvo«, ki ga predstavlja kraljica z juga in Ninivljani. Tako se kaže drama neposlušnosti Izraela, njegovega zavračanja prepoznanja Božjega mimohoda, ugodnega časa odrešenja, Gospodovega obiska (prim. Lk 19,44; Rim 9-11). Posebna izvolitev Izraela in Božje obljube svojemu ljudstvu ne ustvarjajo izključujoče vzvišenosti in privilegijev. Logika Božje izvoljenosti je v zgodovinski konkretnosti odrešenja in v nadomestnem predstavništvu vseh tistih, ki v svoji človeškosti delijo isti izvor in isto stvariteljsko usodo.
Ker Jona s svojim pokopom v kitov trebuh jasno kaže na Jezusovo veliko noč in se njegov primer učinkovito odpira v odrešenje vseh, ga najdemo v Cerkvi, v njeni vesoljnosti in njeni zakramentalnosti. Po zaslugi Jezusove smrti in vstajenja postanejo izvoljeno ljudstvo in pogani eno samo ljudstvo odrešenih (prim. Ef 2.11-19), ki je v krstu pridruženo Gospodovi veliki noči (prim. Rim 6). Njihova navzočnost v svetu kot poslanih in deležnih Jezusovega poslanstva je vidno in učinkovito znamenje odrešenja, ki se dogaja danes v srcih ljudi, brez izločevanj ali zavrženja s strani Boga. Njegova Cerkev, vesoljni zakrament odrešenja, v stalnem stanju poslanstva, je poslana k vsem, vse kliče h Kristusu. V preganjanju podoživlja odrešenjsko trpljenje svojega Gospoda, v sprejemanju doživlja učinkovitost njegove velike noči in v krstni rast svojih otrok velikodušno rodovitnost usmiljenja in odpuščanja svojega Gospoda, Učitelja in Ženina, Jezusa Kristusa.
prevod Vinko Paljk
15. OKTOBER 2019, TOREK, 28. TEDNA MED LETOM
(Rim 1, 16-24; Ps 18. 2-5; Lk 11,37-41)
Klikni tukaj za pridigoV berilu apostol Pavel z neke vrste zgodovino greha razlaga izgubljenost, v katero se je človek obsodil proti Božji volji. To razmišljanje nameni vernikom v Rimu. Bog je človeka ustvaril za resnico in pravičnost, ta pa se je obrnil k brezbožnosti in krivičnosti. Čeprav je človek zrl svet in je bil iz del stvarstva sposoben doumeti nevidno popolnost Stvarnika, se je izgubil v svojih razmišljanjih. Končal je v slepih ulicah nečistosti, ko je svoje telo podvrgel užitkom vsake vrste in ga tako naredil za predmet. Pristal je v malikovanju, ko je častil in služil ustvarjenim stvarem namesto Stvarniku. Zdi se, da je Bog dopustil to izgubljenost, da bi se človek naučil zaupati ne več samemu sebi, ampak Njemu, ki edini opravičuje. Pavel ponovno prebira to zgodovino greha, da bi pokazal, da čeprav človek zasluži Božjo jezo zaradi te svoje neumnosti, ki ga je naredila oholega, se je Bog odločil, da ga bo ljubil in torej opravičil in rešil. Pravični iz vere bo živel: ustvarjenemu človeku se ni potrebno izkazati pred Bogom, ampak naj sprejme nezasluženo ljubezen, ljubezen, ki izredno preobraža, ker iz grešnika napravlja pravičnega, iz pokvarjenca odrešenega. Ko ta evangelij – to veselo sporočilo – slišimo in sprejmemo, je ta resnično in zares »dynamis«, moč, ki razširi srce, ga odpre veri in podeli odrešenje. Neustavljivo napreduje. Je nalezljiv do skrajnih mej sveta. Kot neke vrste priča, ki jo nebesa izročijo zemlji in celemu vesolju, da bi dosegel vsak prostor in vsak čas, kot spominja psalm po berilu. Tudi nebesa, polna odrešenja, prepevajo Bogu slavo.
Evangeljski odlomek iz evangelija po Luku nam daje zreti prepreko razširjanju žive in krepke Učiteljeve besede. Gre za pretirano navezanost na tradicijo s strani farizejev. To ravnanje jim preprečuje, da bi doumeli vesoljno odrešenjsko razsežnost Jezusove navzočnosti in njegovih dejanj.
Ko Jezus uči množice, ga neki farizej povabi na kosilo. Nekoga pridružiti k isti mizi je dejanje, ki izraža sprejetost, spoštovanje in odobravanje. Med dvema, ki sta za mizo, ne more biti preprek, ampak samo domačnost in prijateljstvo. Jezus sprejme farizejevo povabilo, kot ga je sprejel tudi od cestninarja, in sede za mizo. Toda pohujšal je tistega, ki ga je povabil, ker je opustil navado umivanja, kar so farizeji delali pred kosilom. Odnos med Jezusom in farizeji se vedno kaže kot zelo težak: V Lk 7, 36-50 se je farizej pohujševal, ker je Jezus dopustil, da se ga je dotikala grešnica, ki jo je celo pohvalil zaradi njene ljubezni. V Lk 14, 1-6 graja pozunanjeno izvrševanje predpisov farizejev. Da bi spoštovali postavo, so bili sposobni iti celo proti ljubezni, ki je povzetek Postave (prim. Mt 22,37). V Lk 20, 45-47 Jezus svari pred hinavščino farizejev, ki razkazujejo svojo pravičnost, ko se zatekajo k brezplodnim in brezpomenskim zunanjim dejanjem.
Ko izročilo, navade in običaje uveljavljamo in se jih trdo držimo, nas oddaljujejo od njihove drugotne namembnosti, saj so le pripomoček v vzgoji šibkega in prilagodljivega človeškega srca za dobro in ljubezen. Tako postanejo prave prepreke razločevanja in nasprotovanja. Samo spreobrnjenje k ljubečemu dialogu s Kristusom, ki se ne boji iti preko pregrad, neplodnih predpisov in praznih izročil, more porajati življenje in nove odnose medsebojne podelitve. V takem ozračju morejo tudi postava in predpisi pomagati, da živimo novost odrešenja dobro in urejeno. Od zunanjosti varovanja preidemo k notranjosti srca, ki je zaljubljeno v Boga. Zedinjeno je s Kristusom, ki se ne boji ničesar tvegati, niti življenja, da le ostane vedno v občestvu z njim, da bi povabilo kogar koli na to gostijo življenja in veselja.
prevod Vinko Paljk
16. OKTOBER 2019, SREDA 28. TEDNA MED LETOM
neobvezni god sv. Hedvike in sv. Marjete Marije Alacoque
(Rim 2,1-11; Ps 62,2-3.6-7.9; Lk 11,42-46)
Klikni tukaj za pridigoV prvem berilu se Pavel obrača na vernike v Rimu in razlaga, da tudi judje in pogani delajo hudo. Še več, pokaže nam, s kako veliko lahkoto judje obtožujejo pogane nemoralnosti in družbenega razkroja. Hkrati so prepričani, da so boljši od drugih zahvaljujoč popolnemu izpolnjevanju Postave. Da bi svojim rojakom pokazal, kako se motijo, Apostol poskuša ovreči nekatera njihova lažna prepričanja, ki jih je tudi on zagovarjal, preden je srečal vstalega Gospoda. Sprva se je zanašal na meso in pripadnost ljudstvu, ki je prejelo Postavo, nato pa se je Pavel spreobrnil h Kristusu po veri, ki opravičuje in deluje v moči ljubezni in ne v obrednem izpolnjevanju predpisov. Ni dovolj verovati z besedami in zunanjim izpolnjevanjem Postave, treba je živeti po veri. Merilo sodbe bo namreč ljubezen, ki je sad sprejetja vere v Kristusa mrtvega in vstalega. Vera je delež pri Božji naravi in Jezusovi ljubezni. Pavel daje na zatožno klop greh trdosrčnosti in zakrknjenost ljudstva, ki verjame, da je edino, ki zasluži odrešenje. Čas privilegijev je končan, začenja se čas, v katerem je vsak poklican, da se vpričo Kristusa odloči za sprejetje posledic svojih dejanj. Začenja se čas, v katerem se je treba predati Božji potrpežljivosti in odkriti, da se njegova dobrota želi razliti tudi na tiste, ki so bili daleč od njega. Samo Bog je sodnik ljudi, vsi smo podvrženi njegovi sodbi, brez izjeme. Če se zanašamo na to, da smo pravični, in trdovratno vztrajamo pri tem, da smo nosilci in branilci resnice in morale (Postava), se lahko zgodi, da zapademo v nemilost pri Bogu in njegovo usmiljenje jemljemo kot šibkost ter brata krivično izločimo iz množice odrešenih. Odlomek iz evangelija po Luku (prim. 11,42-46), ki spominja na preroško tožbo proti farizejem in učiteljem postave, opozarja krščansko občestvo takrat in danes pred skušnjavo legalizma, formalizma in diskriminatornega ritualizma, ki služijo velikemu sovražniku Kristusovega odrešenjskega dela: naduti in nepredirni samozadostnosti. Sprevrženje Postave v zunanji formalizem in uokvirjanje poklicanosti izvoljenega ljudstva v ekskluzivni privilegij zoper pogane, ruši univerzalnost odrešenja in poslanstvo Jezusovih učencev. Jezus namreč izpostavlja zlasti zlorabe farizejev na področju darov. Oni namreč zmorejo spoštovati najmanjše in obrobne predpise, kot je tisti o desetini od mete, rutice in drugih zelišč. Jezus noče odpraviti teh navad (tovrstno darovanje je namreč predvideno v 5Mz 14,22), temveč jih postaviti v pravi kontekst, v pravi verski odnos z Bogom in v ljubezen do bližnjega. Darovanje brez osebnega zanosa na poti spreobrnjenja lahko postane izgovor za preziranje temeljnih zapovedi, kot sta pravičnost in ljubezen do Boga. To pa zahteva odločno in trajno spremembo v lastnem srcu in v svetu. Druga Jezusova tožba je naperjena proti slavohlepju, zunanjemu videzu, želji po moči in iskanju prvih sedežev. Vztrajna skrb za zunanji videz je rezultat notranjega razpadanja, ki naredi človeka podobnega grobu, ki je na zunaj bohoten, toda znotraj poln razkrajanja. Medtem ko je notranjost nevidna očem drugih, je zunanjost pretirano negovana v sebične namene.
Jezusove besede močno odmevajo in razjezijo ne samo farizejev, temveč tudi učitelje Postave, ki se čutijo globoko prizadete. Tudi zanje ima Jezus pripravljeno ostro grajo, zlasti kar se tiče nalaganja neznosnih bremen ljudem, za kar pa se osebno ne zanimajo. To razkrije globoko neskladje med njihovim učenjem in življenjem. Postava služi življenju, ga varuje in razglaša. Vera nikoli ne razčloveči, nasprotno, spodbuja k polnemu razcvetu. Nahajamo se znotraj čisto apostolskega obzorja: potreba po odrešenju vsega stvarstva s strani Boga in poslanstvo Jezusa in njegovih učencev. Farizeji in učitelji Postave morajo premisliti o lastnem načinu mišljenja, delovanja in odnosa z Bogom ter ponujati odrešenje. Jezus dobi priložnost za kritiko, ko se usede za mizo, ne da bi se pred jedjo obredno umil. Prva stroga kritika (Lk 11,39-44) obsodi napačno pojmovanje življenja in odnosa z Bogom. Farizej se začudi nad Jezusovim obnašanjem (Lk 11,38) in prejme neposreden in strog odgovor (prim. Lk 11,39). Pomembnost, ki jo evangelist Luka daje razpravi, ostri ton Jezusovih kritik, namig na preroke in apostole sklicujoč se na Božjo modrost (prim. Lk 11,49), dajejo težo vsemu skupaj. Kar je zgrešenega pri Jezusovih sogovornikih, je omejevanje odrešenja na zunanje izpolnjevanje Postave. To pa ogroža univerzalno misijonsko dejavnost, ki temelji na odrešitveni volji Boga, ki je dal zavezo. Razprava se začne spričo razlikovanja med čistim in nečistim, zunanjostjo in notranjostjo ter pravil, ki se jih nalaga drugim in ki jih tisti, ki jih nalagajo, ne izpolnjujejo. Vse to kliče v spomin videnje, ki ga je imel Peter, preden je srečal stotnika Kornelija. Peter je takrat puritansko izjavil: »Še nikdar ni v moja usta prišlo nič omadeževanega in nečistega« (Apd 11,8). V odlomku iz Lukovega evangelija je Jezusov odgovor jasen: Bog je ustvaril zunanjost in notranjost, vse je delo njegovih rok, zato je vse čisto.
prevod Luka Tul
17. OKTOBER 2019, ČETRTEK 28. TEDNA MED LETOM
sv. Ignacij Antiohijski
(Rim 3,21-30; Ps 130,1b-6ab; Lk 11,47-54)
Klikni tukaj za pridigoOb koncu svoje predstavitve (Rim 1,18-3,20) Pavel poda dramatično trditev: »Saj smo pravkar obtožili vse, Jude in Grke, da so v oblasti greha« (Rim 3,9). Če je tako, potem ni nobene možnosti, da bi se kdo odrešil, če se zanašamo samo na človeške sposobnosti. Pavel pa verjame, da je posredovanje Boga Jezusa Kristusa zmožno obrniti žalostno stanje človeka: »Zdaj pa se je […] pokazala Božja pravičnost …« (Rim 3,21). Pavel tako postavi Božjo odrešitveno moč nasproti suženjstvu greha. Mogočno osvobajajoče Očetovo delovanje se pozna tudi v sedanjosti, saj se je njegova svobodna pobuda uresničila v zgodovinski osebi Kristusa, ki je umrl in vstal (prim. Rim 3,24-25; 4,25). Če se človek v veri oprime Kristusa (prim. Rim 3,22-28.30), se njegov obstoj popolnoma spremeni, saj je osvobojen podrejenosti môči zla in smrti (prim. Rim 3,24) in živi kot zvest tovariš bližnjemu in Bogu v luči logike pristne solidarnosti, ki je lastna Stari zavezi, se pravi kot »pravični« (Rim 3,26). Pavel tukaj predstavi teologijo, ki je popolnoma v nasprotju s tisto, ki jo zagovarja miselnost takratnega časa. Pozno judovstvo je Postavo skrčilo na popolno nadvlado in jo ločilo od temeljnega in izvirnega odnosa z zgodovino in zavezo z Bogom. Natančno izpolnjevanje pravil in prepovedi je tako nadomestilo pokorščino Jahveju. S takim načinom razmišljanja se je ustvaril prostor za človekovo samozadostnost spričo njegove življenjske usode. Odrešenje, ki temelji na »delih Postave« in je značilno za rabinsko judovstvo, povzdiguje človeka kot verskega samodržca, ki pa ne pozna zastonjske Božje milosti. Iz tega izhaja sektaško in diskriminatorno obnašanje, ki je jasno ločevalo jude, ki poznajo in izpolnjujejo Postavo, od poganov, ki so bili izročeni pogubi, saj so brez Postave. Apostol nam predstavi teološko razumevanje opravičenja kot alternativo judovskemu nauku. Sklicuje se na odrešilno Božjo pravičnost in pokaže vero kot edino možnost za odrešenje izpod vladavine greha in večne smrti. Pavel se loči od strogega Boga, ki je neusmiljen, in pokaže na njegov očetovski obraz. Bog – Oče deluje in posreduje v korist grešnega človeštva. Spričo izredne Božje pobude so judje in pogani izenačeni: oboji potrebujejo dar odrešenja in oboji so poklicani k veri, kajti oboji so pod postavo greha. V tem univerzalnem procesu spreobračanja je Izrael odrešen in ponovno zasede mesto, ki mu gre kot izvoljenemu ljudstvu (prim. Rim 9-11). Izrael bo rešen skupaj z ljudstvi vsega sveta. Izvoljenost postane učinkovito znamenje zgodovinskega začetka odrešenja za Izraelce in pogane skupaj. Ozirajoč se na Jezusovo gledanje na ljudi nam je apostol Pavel v svojih pismih zapustil opis vernega človeka. Kdor veruje in sprejme dar vere, se spreminja v novo stvar in prejme nov, sinovski način bivanja: postane sin v Sinu. »Abba, Oče« je najznačilnejša Jezusova izkušnja, ki tako postane središče krščanske izkušnje (prim. Rim 8,15). Živeti po veri in v sinovskem odnosu pomeni prepoznati izvirni in radikalni dar, ki je temelj obstoja vsakega človeka in se povzema v Pavlovem pismu Korinčanom: »Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1Kor 4,7). Prav to je srčika Pavlove polemike s farizeji: razprava o odrešenju po veri ali po delih Postave. Kar sv. Pavel zavrne, je drža tistega, ki se želi pred Bogom opravičiti z lastnim delovanjem. Tak človek, čeprav se podreja zapovedim in dela dobra dela, daje v središče samega sebe in ne spozna, da je izvor dobrote Bog. Kdor tako dela, kdor želi biti izvor lastne pravičnosti, mu pravičnost kmalu presahne, sam pa odkrije, da ne zmore biti zvest Postavi. Tak človek se zapre, se osami od Boga in bližnjega, njegovo življenje pa postane prazno in njegova dela nerodovitna, kakor drevo, ki je daleč od vode. Kadar človek misli, da bo našel samega sebe, ko se bo oddaljil od Boga, njegov obstoj propade (prim. Lk 15,11-24). Začetek odrešenja je v odprtosti izvornemu daru, ki omogoča življenje in ohranja pri njem. Samo v odprtosti in prepoznavanju tega izvira je mogoče doseči spremembo in pustiti, da odrešenje deluje v nas in naredi naše življenje rodovitno, polno dobrih sadov. Odrešenje po veri pomeni spoznati prvenstvo Božjega daru, kakor povzema sv. Pavel: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar« (Ef 2,8). Pavel predlaga Rimljanom obzorje Božje milosti, ki je za ves svet in je temelj poslanstva, ki mu je bilo zaupano in je posredovano Cerkvi, ki se je rodila iz Jezusovega vstajenja in je poslana v svet po Duhu Vstalega.
prevod Luka Tul
18. OKTOBER 2019, PETEK, 28. TEDNA MED LETOM
praznik sv. Luka, evangelista
(2 Tim 4,10-17b; Ps 145,10-13.17-18; Lk 10,1-9)
Klikni tukaj za pridigoNa praznik sv. Luka poslušamo Pavlovo pismo njegovemu zaupnemu odposlancu Timoteju, v katerem se pritožuje nad tem, da, razen Luka, nima nikogar, s komer bi potoval. Lukov opis potovanj s Pavlom je zaznamovan z nenadnim preobratom v pripovednem slogu: v Apostolskih delih se namreč zgodi tako imenovani »prehod na mi« (prim. Apd 16,10-17; 20,5-15; 21,1-18; 27,1-28). Do 10. vrstice 16. poglavja Apostolskih del je Luka zunaj dogajanja in piše v tretji osebi. V prvih 9-ih vrsticah govori o Pavlovih potovanjih po Frigiji, Galiciji, Miziji, Bitiniji in Troadi, od 10. vrstice dalje pa Luka preide v pripovedovanje v prvi osebi ednine: »Takoj smo začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog kliče, naj tja ponesemo veselo oznanilo«. Luka gre na ladjo s Pavlom in, skladno s pripovedno tehniko, povabi svoje poslušalce na misijonsko potovanje.
Luka razodene podrobnost o sebi na začetku svojega evangelija. Tam piše, da želi urediti poročilo o dogodkih, »ki so se zgodili med nami«, prav tako, kakor jih je prejel od »tistih, ki so bili od začetka očividci«, oz. od teh, ki so bili z Jezusom od začetka njegovega javnega delovanja (prim. Lk 1,1-2). V tem uvodnem stavku Luka razodene svojim poslušalcem, da tudi on ni neposredna priča dogodkov, ki jih pripoveduje. Evangelist se pridruži nastajajoči krščanski skupnosti zahvaljujoč se osebnemu pričevanju tistih, ki so poslušali Jezusovo oznanilo in so osebno spremljali križanje in vstajenje.
Matej (10,1), Marko (6,7) in Luka (9,1) poročajo o trenutku, ko je Jezus poklical dvanajstere in jih, po vrsti navodil, poslal oznanjat veselo oznanilo. Toda samo Luka pove, da je Jezus kasneje poslal tudi veliko skupino dvainsedemdesetih učencev, o katerih beremo v današnjem evangeliju. Luka tako poroča, da je bilo v prvo oznanjevanje vključenih veliko več misijonarjev kot samo dvanajst apostolov. Preden je Jezus izročil to poslanstvo učencem, se je napotil v Jeruzalem (prim. Lk 9,51). Dvainsedemdesetere je razposlal, naj gredo pred njim in oznanijo njegov prihod v različna mesta. To naročilo odseva Lukovo osebno izkušnjo potovanj s Pavlom.
Poslanje dvainsedemdesetih, ne samo da legitimira, ampak tudi predvidi misijonarsko poslanstvo med narodi. Judovska tradicija pravi, da je bilo sedemdeset narodov na zemlji, ki so poslušali razglasitev postave na Sinaju (prim. 1 Mz 10; 5 Mz 32,8). To pomeni, da so učenci razposlani k vsem narodom.
Današnji odlomek predstavi apostolat kot razodevanje Božjega kraljestva in sodbe, ki je že prisotna v svetu. Za Luka to ne pomeni, da se oznanja Izraelu veličina kraljestva, ampak da se oznani narodom, da je to kraljestvo blizu. Evangelist piše v času, ko že obstajajo »med vsemi narodi« pričevalci vstalega. Gre torej za odločilni trenutek v zgodovini, ko je vsem ponujena možnost, da postanejo deležni Božjega kraljestva.
Metoda misijonskega dela dvainsedemdesetih učencev, značilnosti in perspektive njihovega delovanja, so podobne dvanajsterim. Jezusova priporočila se začenjajo s povabilom, naj se zavejo situacije: obilna žetev in premajhno število delavcev predstavljata pomenljiv kontrast. Od tod kategorično priporočilo: »Prosite torej Gospoda žetve«. »Molitev je duša poslanstva« (Pismo papeža Frančiška kardinalu F. Filoniju, 22. 10. 2017). Bog, ki je lastnik pridelka, prevzame pobudo: on kliče in pošilja. Gre za povabilo, da se pridružimo Jezusovi molitvi, njegovemu eksodusu proti Očetu, ki se za apostole in za Gospoda izraža v tem, da se izročijo ljudem v roke: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove«. Misijonarji se ne morejo zanašati na moč, oblast ali nasilje. Njihovo bogastvo je vera in molitev, ki je utemeljena v osebnem odnosu ljubezni do Jezusa, njihovega učitelja, ki jih pošilja.
Revščina začetkov postane temelj in znamenje njihove svobode in popolne predanosti edini nalogi, ter jih osvobaja vsakršne ovire ali zamude. Vse to je natančno določeno z vrsto pravil: Jezusovi odposlanci so svobodni vsakršne ovire in gredo naravnost k cilju, ne da bi se ustavljali, tudi za pozdrav ne, ki, po orientalski navadi, vzame veliko časa (prim. 2 Kr 4,29). Resnični pozdrav je, nasprotno, rezerviran za naslovljence oznanila. Ta pozdrav ni preprosta prerokba ali oznanilo, ampak učinkovita beseda, ki prinaša veselje in radost. Gre za mesijanski »mir«, ki se sklada z odrešenjem (prim. Lk 10,5-6). Tako kot Gospod, tudi poslanec, vzpostavi s tistimi, ki ga sprejmejo, odnos, v katerem začne živeti mir kraljestva. Njegovo obnašanje ga pripravi do tega, da postane odvisen od tistih, ki ga sprejmejo in katerim zaupa svoje telo in svoje življenje. Potemtakem je misijonar popolnoma izpostavljen nevarnostim poslanstva, tudi kar zadeva njegovo oskrbo, sprejem ali zavrnitev, uspeh ali polom. »Hiša« in »mesto« simbolizirata osebno in javno življenje. Kdor je poslan, je odvisen od gostoljubnosti tistih, ki sprejmejo oznanilo, nič pa ne more ustaviti ali ovirati nadaljevanja njegovega poslanstva: je misijonar, ki prinaša dokončno in nujno sporočilo možnosti odrešenja, katero mora priti vsem na ušesa in vsem v srce, ne glede na ceno.
prevod Alan Tedeško
19. OKTOBER 2019, SOBOTA, 28. TEDNA MED LETOM
(Rim 4,13.16-18; Ps 105,6-9.42-43; Lk 12,8-12)
Klikni tukaj za pridigoJezus v današnjem evangeliju predvidi različne okoliščine, v katerih bodo njegovi apostoli priče, ter napove možnost, da se bodo srečali s sovražno reakcijo. Ko se bodo znašli v sinagogah ali pred civilnimi oblastmi, bodo prenesli svojo versko pričevanje tako v civilno kakor tudi v religiozno sfero. Njegove besede se izpolnijo v apostolskih delih, ko Pavel pridiga v sinagogi v Salamini (Apd 13,4-17) in takrat, ko postane Jezusova priča pred rimskimi oblastniki (Apd 21,33-22,29). Jezus zagotavlja svojim sledilcem, da bo njihovo zemeljsko pričevanje doseglo nebesa: tako kot oni priznavajo Sina človekovega v zemeljskih okoljih, civilnih ali religioznih, tako jih bo Sin človekov priznal pred Božjimi angeli.
Malo pred tem je Jezus povabil učence, naj bodo pogumni in naj mu zaupajo v času preganjanj. Iz preostalega misijonskega nagovora je razvidno, da jim Jezus ne zagotavlja jasnosti ali imunitete pred nasiljem in zavrnitvijo, ampak da jim pokaže na resnično korenino svobode: zmaga nad strahom, ki črpa moč iz Jezusove zmage nad smrtjo. Velika noč bo, za Jezusa in njegove učence, izkušnja te zmage.
Zgodovinskemu procesu, v katerem so učenci poklicani, da javno priznajo Jezusa kot Gospoda in Mesija, odgovarja dokončna sodba pred Bogom, v kateri bo Jezus sam, v vlogi Sina človekovega, njihov advokat in branilec. Pri tem sodnem procesu (prim. Iz 50,8-9; Rim 8,33), gre misel k vstalemu Gospodu, ki živi pri Bogu. Obenem pa je tudi, po svojem Duhu, na učinkovit način prisoten v svoji Cerkvi, v javnem spopadu z vladarji in oblastniki tega sveta, s katerimi se morajo njegovi učenci soočati (Lk 11,11-12).
Jezusova trditev, da razžalitev zoper Svetega Duha ne more biti oproščena, je precej presenetljiva, če jo primerjamo s tistim delom evangelija, ko govori o izgubljenem sinu, kjer je glavna tema odpuščanje grehov. Vendar to učenje moramo razložiti v luči posebnega razumevanja, ki ga ima Luka glede krščanskega poslanstva. Sledilci Sina človekovega ga bodo zavrnili, kot nam to sporoča tudi Petrova zatajitev, prvega med apostoli, v trenutku, ko so prijeli Jezusa. Peter ne uspe prepoznati Jezusa in se mu popolnoma pridružiti, ker še ni prisostvoval njegovemu trpljenju, smrti in vstajenju, pa tudi še ni prejel Svetega Duha na binkošti. Ne glede na to je Petrova nezvestoba odpuščena s pozdravom vstalega Gospoda: »Mir vam bodi« (Lk 24,36) in z ljubeznijo (prim. Jn 21,15-19). Po prejemu Svetega Duha je izkušnja evangelija dopolnjena, Peter je prenovljen, zato je poln Kristusove vstajenjske moči in trden v daru vere. Že njegova kristološka izpoved je bila sad delovanja Duha v njem (prim. Mt 16,18).
Gotovo ima Luka v Apostolskih delih pred seboj izkušnjo prve Cerkve: pogumno pričevanje apostolov (prim. Apd 4,8; 5,32), pa tudi trud krščanskih skupnosti, ki so izpostavljene nevarnostim apostazije ali pomanjkanja vere zaradi groženj in zatiranja od zunaj. Tako nas spomni na Jezusov izrek, ki bi ga morali kristjani premišljevati, da jih naredi bolj ozaveščene in jih utrditi: beseda izrečena zoper Sina človekovega bo odpuščena, kletev zoper Svetega Duha, pa ne more biti odpuščena. Kdor je zavrnil Sina človekovega med njegovim zemeljskim poslanstvom, mu bo odpuščeno in bo imel novo priložnost po daru Svetega Duha na Binkošti; prejel bo, torej, možnost spreobrnjenja in odpuščanja. Tak je primer Pavla in mnogih drugih spreobrnjencev. Kako pa bo odpuščeno tistemu, ki zavrača samega Duha, ki je vir in uresničitev odpuščanja, kesanja in prenove apostolov v Jezusovi Veliki noči. Luka vidi potrditev tega tudi v izkušnji trdosrčnosti in slepote tistih, ki so zavrnili pričevanje apostolov (prim. Apd 28,25-28). Gre za popolno zaprtost, svobodno in zavestno, pred delovanjem Duha, njegovo spravo in odpuščanjem. Duh pa ne sili nikogar, da bi bil rešen proti svoji eksplicitni volji in delom. Srečanje ali zavrnitev Božjega Duha je skrivnostni odnos med Bogom in našo vestjo ter našo svobodo: naše srce je popolnoma dostopno samo Bogu in v Bogu. Samo Bog, ki pozna naša srca, podeljuje odpuščanje grehov in odrešenje.
prevod Alan Tedeško
20. OKTOBER 2019, 29. NEDELJA MED LETOM – MISIJONSKA NEDELJA
Svetovni misijonski dan 2019
(2 Mz 17, 8-13; Ps 121, 1-8; 2 Tim 3, 14-4,2; Lk 18, 1-8)
Klikni tukaj za pridigoPrvo berilo, ki pripoveduje o bitki med Amálekom in Izraelom, pride prav na nedeljo, ko se Cerkev posveča svojemu evangelizacijskemu poslanstvu v svetu. To lahko povzroči kar nekaj zadrege tistim, ki želijo govoriti o pomembnosti tega krščanskega delovanja. Besedilo je namreč mogoče napačno razlagati kot spodbujanje k sveti vojni ali fanatičnemu prozelitizmu. Ravno nasprotno, vloga misijonskega poslanstva je oznanjanje Jezusove velike noči in njegove Božje sprave. Namen tega poslanstva je pričevanje o Jezusu Kristusu, posredovanje njegovega evangelija in ustanovitev njegove Cerkve. Vse to pa v ozračju iskrenega bratstva ter pristne in spoštljive verske svobode v skupnem iskanju večje občestvenosti in večje pravičnosti v svetu. Ne smemo pa pozabiti dejstva, da nas evangelij po Jezusovem zgledu uči ljubiti svoje sovražnike in moliti za tiste, ki nas preganjajo. Krščeni in poslani kristjan nima v lasti nikakršnega proizvoda, ki bi ga prodajal in vsiljeval svetu. Tako kakor Kristusova Cerkev v misijonskem poslanstvu tudi on prejema Božje življenje, da ga oznanja, zanj pričuje in posreduje za svoje odrešenje in za odrešenje nas vseh.
Biblično besedilo iz 2. Mojzesove knjige 17, 8-15 obuja spomin na dogodek, v katerem Izraelu, begunskemu ljudstvu, v iskanju zemlje, kjer bi se lahko naselilo, grozita lakota in boj za preživetje. Izraelsko ljudstvo prepričano, da bo zgolj zaradi Božje pomoči zmagalo – kakor je tudi izšlo iz Egipta –, ohranja spomin na to bitko kakor tudi na vse druge, ki bodo sledile, kot pričevanje o svoji veri v pravega Boga, Gospoda nebes in zemlje, Boga vojsk, ki prihaja na pomoč šibkim in osvobaja zatirane.
To je hvalnica, ki jo je psalmist z zaupanjem in hvaležnostjo izkazal Gospodu, varuhu Izraela: »Svoje oči vzdigujem h goram: od kod bo prišla moja pomoč? Moja pomoč je od Gospoda, ki je naredil nebo in zemljo« (Ps 121, 1-2). Primesi napadalnosti, sovraštva in maščevanja, ki so zgodovinsko gledano spremljali starozavezni način razlaganje vere, so skozi stoletja postopoma prečistili sveti ljudje, kot so to bili preroki in modri, potem pa dokončno tudi Gospod Jezus, Princ Miru in Pravičnosti, ki so ga napovedovale prerokbe in je bil že stoletja izpričan. Kar se je razodevalo po silnosti in nasilnosti iztrebljenja malikov in poganov, postane v Jezusu goreča strast in ognjena ljubezen za odrešenje vseh ljudi.
Jezusov križ je kraj, kjer je zlo premagano z ljubeznijo Tistega, ki umre za nas, ki umre namesto nas tako, da izkusi našo smrt. Umre tudi za odrešenje svojih preganjalcev in sovražnikov. Vso maščevalnost uniči Bog Jezusa Kristusa. V njem sovraštvo in smrt povzročata in izzoveta v občestvu Svete Trojice še večjo ljubezen in še bolj učinkovito usmiljenje. Bog je uničil naš greh, krivico in smrt s tem, da jih je napravil za svoje in jih odpravil s svojo neskončno ljubeznijo. »V njegovi [Kristusovi] smrti na križu se je dopolnil tisti Božji obrat proti samemu sebi, v katerem se daruje, da bi zopet dvignil človeka in ga rešil. Takšna je torej ljubezen v svoji najbolj radikalni obliki. V velikonočni skrivnosti se je zares uresničila naša osvoboditev od greha in smrti« (Benedikt XVI, Evharistija, zakrament ljubezni: posinodalna apostolska spodbuda, 9). Nova zaveza in celotno Sveto pismo nas uvajata in vzgajata v to odrešilno Božje delovanje.
S tega vidika nam drugo berilo pokaže, kako Pavel uči Timoteja o pomembnosti Svetega pisma: »Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev« (2 Tim, 3, 15). Timotej ga je dejansko preučeval že od svojega otroštva kot vsak judovski otrok; odtlej se ga tudi krščanski otroci učijo s pomočjo staršev in skupnosti. Timotej je mladenič, ki je skupaj s svojo družino sprejel vero med prvim misijonskim potovanjem apostola Pavla in je pozneje postal tudi član njegove misijonske skupine. Timotej, sin judovske matere in grškega očeta, je že v otroštvu prejel globoko versko izobrazbo od svoje babice Lois in matere Eunice, ki sta ga seznanili s poznavanjem Svetega pisma. To temelji na dejstvu, da je Sveto pismo navdihnjeno od Boga in če ga pravilno razlagamo (namesto da ga manipuliramo in izkrivljamo, kot pravi 2. Petrovo pismo, prim. 2 Pt, 1, 19-20), nas spodbuja k izvajanju dobrih del in nas utrjuje v pravičnosti in svetosti. Pristna misijonarska gorečnost ni nasilno vsiljevanje (prozelitizem), temveč želja bratskega srca, napolnjenega s Kristusom in ki ga žene Sveti Duh, da sodeluje pri odrešenju in sreči vseh ljudi, vseh narodnostnih skupnosti, in da deli etične in kulturne vrednote, upanje in radost v iskanju polnega življenja in resničnega miru, ki je Jezus umrli in vstali. Zato, vidite, Pavel odločno spodbuja Timoteja, naj v pričakovanju Gospodovega drugega prihoda posveti z vso dušo in telesom poučevanju Besede.
Apostol v svojih pismih pogosto omenja služenje, ki ga je Timotej opravil v korist evangelizacije: vedno razpoložljiv in pozoren, je z velikodušnostjo in naklonjenostjo spremljal cerkvene skupnosti. Pavel spomni Filipljane na njegovo pričevanje in zvestobo: »Upam v Gospodu Jezusu, da vam bom kmalu poslal Timóteja … Poznate njegovo preizkušenost, ker je z mano kakor sin z očetom služil evangeliju« (Tim 2, 19,22). V Pismu Tesaloničanom pa je poudaril njegov pogum in misijonarsko karizmo: »K vam pa smo poslali Timóteja, našega brata in Božjega sodelavca pri Kristusovem evangeliju, da bi vas utrdil in spodbudil v vaši veri, tako da bi se nihče ne pustil vznemirjati v teh stiskah. Sami namreč veste, da smo za to postavljeni« (1 Tes 3, 2-3). Timotej potuje z veseljem in z gorečnostjo, da bi služil novoustanovljenim Cerkvam, kadar koli jim je potrebno razjasniti dvome ali jih podpreti v njihovih bojih. Božja beseda je njegova moč in spremljevalec.
Evangeljska pesem nam z veličastno liričnostjo in pretanjenim jezikom ponuja vzvišeno hvalnico, posvečeno Božji besedi, ki je opisana kot »živa in učinkovita«, ker prodre v našo zavest prav tako kakor dvorezni meč. Pravični Bog – kot pravi psalmist – preizkuša naša srca, misli in vidi vse naše poti. Tudi v Pismu Efežanom naletimo na prispodobo meča. Meč, ki se pripisuje Svetemu Duhu, predstavlja močno in prodorno moč Božje besede (prim. Ef 6, 17). Kruto vojno orožje se spremeni v simbol nekega drugega boja, in sicer duhovnega, ki vključuje kesanje in spreobrnjenje, veselje in novo življenje, dobroto in zvestobo. To so sadovi Božje, duhovne, žive in osebne Besede, sadovi Modrosti, ki vse vidi in vse ve, vse prežema in vse presoja, je navzoča v najglobljem delu zavesti in tako sveti, da nihče ne more ubežati njeni luči. Jezusov evangelij, Božja Modrost, je duh in življenje; dviguje tiste, ki so padli, vrača dostojanstvo izključenim, daje veselje žalostnim, vse ustvarjeno obnavlja, preobraža, posvečuje in podarja večno življenje. Ko Beseda osvetljuje, hkrati tudi sodi, ker osvobodi dušo njenih mask in razkrije resnico, ki je navzoča v zavesti. V srcu, kjer se je Duh Vstalega razlil, sodba prodirajoče Besede vedno teži k odpuščanju in očiščenju.
V evangeliju te nedelje Jezus govori v priliki o ubogi ženi, ki ji je pokvarjeni sodnik odrekel pravico, da bi povedala svoje. To se še danes dogaja številnim ljudem po svetu. Prilika se dogaja »v nekem mestu« (Lk 18, 2), v neimenovanem mestu, kajti to, o čemer govori, se dogaja, kot je videti, povsod: medtem ko je treba za sovražnike zakon uporabljati po črki, ga je treba za prijatelje samo razlagati po duhu.
Vdova v priliki ni sodnikova prijateljica, zato je ni zaslišal. Ker je izgubila moža in njegovo podporo, ni mogla v palestinskem okolju v prvem stoletju podedovati njegovega premoženja. Vdove so bile ekonomsko ranljive in jih je bilo mogoče izkoriščati, na kar nas Jezus spomni, ko obtožuje verske voditelje, da vdovam požirajo hiše (prim. Lk 20, 46-47). Ker si vdova ne more privoščiti advokata, brani sama svoj primer pred nasprotnikom. Jezus izpostavlja notranje razmišljanje pokvarjenega sodnika, ki ga tožba vdove sploh ne zanima in ostaja ravnodušen do nje: ne boji se Boga in ne meni se za dobro ljudi. Vdova pa je odločena, da bo ostala vidna in opažena pred nepoštenim sodnikom, dokler zadeva ne bo rešena v njeno korist.
Jezus uporabi to prispodobo, da pokaže na potrebnost molitve, njeno nujnost in trajnost. Če je molitev srce poslanstva Cerkve, je to zato, ker se znotraj tega osebnega in cerkvenega razmerja z Bogom (liturgija), človek in skupnosti obnavljajo po merilih odrešenja, ki ga je daroval in izpolnil Jezus. Njegovo vprašanje o veri, ko se bo vrnil, nakazuje na določeno zaskrbljenost Učitelja glede učinkovitosti poslanstva in pristnosti pričevanja učencev v misijonskem poslanstvu. Ti učenci, ki jih je krst vključil v velikonočno skrivnost, so s tem že poslani v svet kot Kristusova Cerkev. To se pravi kot skupnost odrešenih, da bi bili seme in začetek Božjega kraljestva, zato da bi se lahko celotna zgodovina in človeštvo preoblikovala in odrešila. Učinkovitost nenehne molitve, stalne prošnje, vztrajnega iskanja ljubezni do resnice in pravičnosti kuje sposobnosti učenca za misijonsko poslanstvo. Samo tisti, ki vztrajno moli, postavlja Kristusa v središče svojega življenja in poslanstva, ki mu je bilo zaupano, in raste v veri. Samo tisti, ki vztrajno moli, postane pozoren in sposoben poslušati, zaznavati in odkrivati potrebe in zahteve materialnega in duhovnega odrešenja, ki so tako navzoče v srcu današnjega človeštva.
prevod Janko Žuntar
21. OKTOBER 2019, PONEDELJEK, 29. TEDNA MED LETOM
Klikni tukaj za pridigoRdeča nit današnjega svetopisemskega branja je življenje. Abrahamu- ob sončnem vzhodu njegovega zemeljskega potovanja navezujoč se na 1. Mojzesovo knjigo, brez upanja, da bi videl obljube, dane njegovim potomcem – Bog potrdi, da njegove biološke ovire ne bodo prišle v napoto Božjim načrtom. Abraham in Sara, par »bioloških upokojencev«, ki je prizadet zaradi muk neplodnosti, dobi sina Izaka, čigar ime dobesedno pomeni smejoči. Vernikom, ki ohranijo vero »proti upanju«, sta zagotovljena ista darova, življenje in veselje, kot sta bila podarjena Abrahamu.
Apostol Pavel namerava podpreti nauk o pravičnosti po veri s svetopisemskimi argumenti. Pokazal je na zgodbo Božje zaveze z Abrahamom, v kateri Bog vzame pobudo in sebe razglasi za zvestega. Bog mu obljubi potomce, ki bodo številčni kakor zvezde na nebu in Abraham kljub svoji neplodni ženi verjame Gospodovi besedi. Pavlov komentar je bil pripisan njemu kot pravičnemu. Obreza, zaveza, Postava – vse to pride pozneje, pravi Pavel. Navsezadnje imata vera v Boga in njegova beseda prednost in pridobita za nas, svobodno, obljubljeni dar skozi čisto in zastonjsko Božjo dobroto.
Abrahamova izkušnja je pomembna, ker jasno pokaže na zastonjskost spontane Božje pobude v izkazovanju Njegovega usmiljenja, brez kakršnihkoli vnaprej zasluženih kreditov od tistih, ki prejemajo Božje milosti. Navsezadnje, Abrahamova zgodba se preprosto začne z besedami: »Gospod je rekel Abramu: Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12, 1-2). Ne omenja nobenega Abrahamovega dobrega dejanja, ki bi predlagal, da si zasluži karkoli. Izraelsko ljudstvo ni živelo v pomanjkanju svaril prerokov, ki so jih učili o zastonjskem daru Božje dobrote. Moramo prepoznati, da se dobro v naših življenjih zgodi in je popolnoma in čisto samo Božji dar; mora nas opogumiti, da bi tudi mi sami z isto radodarnostjo in ljubeznijo delali naša dejanja, kakor dela Bog svoja. Kar pa se tiče zlega nam Abrahamova zgodba pokaže, da imajo lastne vzroke: človeške napake, pohlep, vojne ali naravne nesreče. Bog vseeno vedno posreduje in preobrne to zlo v njihovo nasprotje ter naredi dobro za svoje ljubljene stvaritve.
Ista tema življenja je središče tudi evangeljskega branja. Kontekst je konflikt med brati za delitev dediščine – situacija, ki je stara kakor človeštvo, je bila potrjena že v 1. Mojzesovi knjigi s prvim umorom. Bratomor je bil spodbujen z dejstvom, da za Kajna ni bilo zadosti, da je bil prvorojenec in bi s tem podedoval očetovo imetje; bil je ljubosumen na naklonjenost Boga do Abela. Družinska dinamika konflikta, ki se razvije med bratoma je mojstrsko prikazana v njuni krutosti tudi v priliki o usmiljenem očetu v Lk 15, 11-32. V obeh teh zgodbah je pohlep, želja po imeti nekaj zase, kakor lesni črv, ki razkroji bratski odnos. Tukaj nam Jezus ponudi temeljni nasvet, uporabno navodilo za življenje vsakega od nas: »Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« (Lk 12, 15). Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju (1 Tim 6,10). Jezusova zamerljiva neumnost v današnjem evangeliju vsebuje ravno to: pozabiti, da je življenje v vseh dimenzijah dar. Je milost, ki se jo mora deliti in ne stiskati v vsem, kar doprinese. Kopičenje bogastva zaslepi osebo, zato se Jezus nanaša na človeka, ki ga v priliki imenuje »neumnež«. Pozabljamo, da se skozi horizont približuje smrt.
Sveto pismo nas opozarja: »Moj čas je kakor nič pred tabo; vse je le dih, vsak pokončen človek. Le kot podoba hodi mož okrog, za prazen nič hrumijo, kopiči, a ne ve, kdo bo pobiral.« (Ps 39, 6-7).
Bogataš je kakor neumnež, ker pozablja, da je življenje dar, ki ga lahko kadarkoli izgubi. Nobeden ne more iti skozi življenje, ne da bi se bal smrti. Res pa je, da kdor se odloči zakleniti samega sebe v kletko svoje lastne sebičnosti v bistvu hodi po svetu mrtev.
»Kaj moram storiti?« je vprašanje v Lukovih pismih (Glej Lk 3,10.12.14; 16, 3-4); Apd 2,37; 16,30). Izbira med življenjem in smrtjo je križišče, s katerim se sooči vsaka oseba. Za Izrael in pred Izraelom, celo za Adama ima dar življenja največjo vrednost, direktno povezano s poslušnostjo Bogu. Ko človeštvo izbere uživanje v materialnih stvareh in s tem izključi Boga, obsodi samega sebe na ločitev, izgnanstvo in končno na bedo smrti. »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« (Lk 12, 19). Same po sebi so materialne stvari že od stvarjenja naprej obilno pripravljene od Boga za dobro človeka. Problem nastane, ko ljudje, ki bi morali biti modri oskrbniki teh darov, postanemo posebni in izključujoči gospodarji teh darov. Živimo v času, ki je pohabljen z anksioznostjo. Problem nastane, ko strah pred prihodnostjo ne prepreči jutrišnje bolečine, ampak nas oropa današnje sreče. Skrbi današnjega sveta so natančno naštete v govoru na gori (Mt 5-7). »Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6, 25.33-34). Samo vera v večno življenje predvideva pravo mero vsega v našem času in naših odnosih.
prevod Matej Gnidovec
22. OKTOBER 2019, TOREK 29. TEDNA MED LETOM
Spomin na sv. Janeza Pavla II
(Rim 5:12,15b,17-19,20b-21; Ps 40:7-10,17; Lk 12:35-38)
Klikni tukaj za pridigoPavlov odlomek v današnjem bogoslužju je srčika Pisma Rimljanom. V ozadju te trditve je, da ima človeška oseba potrebo po biti odrešen in prepričanje, da krivda zveže naš odnos z Bogom. Ko smo s pomočjo svetopisemske izkušnje pokazali, da odrešenje človeštva prihaja od Boga po veri v Jezusa Kristusa in ne od obreze, so se apostoli začeli soočati z našo krščansko izkušnjo.
Če nekdo uniči prijateljstvo in prizadene prijatelja, je ustvarjen nered v njegovem lastnem srcu, ki bo premagan samo, če ga prijatelj sprejme in ga ponovno objame ter sprejme njegovo opravičilo. Pavel pravi, da je odrešenje razlog in stanje našega življenja v miru z Bogom. Ampak za prijatelje, ki se vrnejo k prijateljstvu, je treba imeti posrednika med tema dvema, da govori o krivdi in da drugi ne nosi v sebi več zamere, ampak čaka z odprtim srcem. Ko pa je vse končano, bo vez med njima močnejša in veselje bo večje kakor prej. Pavel nato nadaljuje, da on pozna posrednika, Jezusa, ki je moral prestati veliko ponižanj in trpljenja, da bi našel in ga prepričal, da lahko zaupa dobroti Očeta, kajti Njegova ljubezen napolni srce z globoko hvaležnostjo in ga napravi za veselo sodelovanje z Njim v delu za spreobrnjenje, sodelovanje v Njegovi žrtvi, ki prinaša sporočilo ostalim.
Kako moramo dvomiti v to ljubezen po tem obilju, ki nam ga je Bog dal, nas sprašuje apostol narodov? Zgodovinski dogodek Jezusove smrti ima teološki pomen nadomestnega trpljenja: on je umrl za nas, na našem mestu in namesto vseh nas, na nas, ki smo se obrnili stran od Boga. Z drugimi besedami: tisti, ki sprejme poslanstvo posredovanja nam je odkrit kot naš prijatelj, ki vzame nase težo vsega zlega za kar smo krivi, ko smo sami in izgubljeni. Ta prispodoba nam prikaže Božjo ljubezen, ki v zgodovini za nas vedno sije, osvetljuje poti človeštva.
Pavel gre še dlje in široko skozi svet brez počitka in z velikim veseljem, ki mu ga daje razodevanje vesele novice. Jezus ni žrtvoval samega sebe, ker smo bili Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, izobraženi ali nevedni, bogati ali revni, moški ali ženske, ampak preprosto zato, ker smo grešniki, ki potrebujemo odpuščanja. Njegov dar nam je bil dan brez naših zaslug. Bog ne želi kaznovati, ampak brez meja deliti vsemogočno usmiljenje.
Ko je Bog dovršil to neuničljivo skrivnost ljubezni popolnoma brezmejno in univerzalno, je nemogoče, doda apostol, da Bog ne bi zaključil dela našega odrešenja. Polnost odrešenja se dotika prihodnjih dobrin, eshatoloških dobrin: slave in večnega življenja. Na ta način mir in sprava, ki ju prejemamo zdaj in ju naša srca okušajo, kažeta na prihodnjo izpolnitev, saj sta obljuba darov, ki jih bomo prejeli pozneje.
Da bi prikazali trojno naravo naše svobode – od greha, od Postave in od smrti – apostol Pavel opiše situacijo v kateri je bil človek pred in po Kristusu in pokaže na posledice Adamove neposlušnosti – figura tistega, ki mora priti – in tiste Kristusove pokorščine, novega Adama. Refleksija na zgodbo o padcu človeštva (Adam), ki jo najdemo v Prvi Mojzesovi knjigi, Pavel uporabi kot teološko resnico, ki predstavi, da je vzrok človeškega tragičnega stanja prav greh. Etiološki pomen Prve Mojzesove knjige pokaže na greh kot na vzrok splošne človeške bede (bolečina, stiska, neskladnost, nasilje in smrt). Adamova neposlušnost – individualna in kolektivna (Glej 1 Mz 1,27) – nam predstavi aktivne in katastrofalne moči v svetu.
Ampak Jezus Kristus je rešitelj. Po njem prihaja k nam odrešenje in večno življenje. Jezus je drugi Adam, drugačen od prvega. Prvi človek ni imel vere v svojega Stvarnika; ni ga ubogal in je prekinil prijateljstvo z Njim. Ampak Jezus je novi Adam, popolnoma zvest in popolnoma pokoren, ki da svoje življenje, da obnovi naše prijateljstvo z Bogom. To nasprotje nam poudari neizmerno prednost, ki nam jo prinaša Jezusa, ko se sooči s škodo, ki jo je povzročil Adam. »Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa.« (Rim 5,15). Kontrast med »eden« in »vsi« osvetljuje univerzalen obseg nove vezi prijateljstva, ki jo je prinesel Gospod Jezus.
Osrednja tema evangeljskega branja je drugi Gospodov prihod v slavi, da bo sodil žive in mrtve, kakor izpovedujemo v Veri: »Spet bo prišel v slavi sodit žive in mrtve«. Obdobje, ki ločuje vernike od neizogibnega srečanja, je čas dejavnega pričakovanja. Najpomembnejša ideja evangeljskega odlomka je odsotnost gospodarja, ki potem, ko je drugim zaupana dediščina, stopi korak nazaj, čeprav ve, kaj vse se lahko zgodi. Ko Jezus nakaže, da je to Božji način delovanja, obenem vključi še skrivnost svobode, ki je bila dana človeštvu. Lahko izberemo, kako bomo izkoristili ta dar življenja brez kakršnegakoli psihičnega pritiska, brez občutka manipulativne navzočnosti.
V Svetem Pismu prošnjo »imejte ledja opasana« prvič najdemo v 2 Mz 12,11. To je v kontekstu priprave na pashalno večerjo, preden je prišel angel smrti in so pobegnili iz dežele suženjstva. Sledeč temu, ta izraz postane skupna formula, za poklicanost k služenju, ki jo poudari Jezus: »Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu … vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan« (Jn 13,1; 4-5). V tej gesti je služenje ime Boga, ki je bilo povišano do stopnje zakramenta ljubezni, z evharistijo, ki dopusti, da smo deležni Jezusovega življenja (Jn 6, 30-58). Ni naključje, da je v četrtem evangeliju zadnja večerja postavljena v kontekst z umivanjem nog. Peter se skuša zavarovati, češ da je nevreden tega učiteljevega dejanja, nato pa Jezus reče: »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj«. Umivanje nog drugim je gesta, ki jo Učitelj zapusti svojim učencem kot smisel njihovega življenja, ki ga morajo prinesti vsem narodom. Po Jezusovem vstajenju so apostoli odklonili gledanje proti nebesom, ampak so se raje spodbujali k oznanjevanju, da bi izpolnili vse to, kar je Jezus rekel in storil z obljubo, da se bo Učitelj vrnil prav tako, kakor so ga videli iti v nebo (glej Apd 1,11). Mi čakamo v upanju vrnitve našega Učitelja z opasanimi ledji tako, da služimo našim bližnjim v veri, razglašamo in pomagamo k deležnosti k odrešenju, ki nam je dano po obljubi evharistije.
Metafora prižganih svetilk (kot v 2 Mz 27,20 in 3 Mz 24,2) nam govori o čakanju kakor času previdnostne dejavnosti. Navidezna odsotnost gospodarja nas lahko vodi v skušnjavo, da ga zamenjamo in se pretvarjamo in postanemo absolutni razsodniki življenja – svojega in življenja drugih z zavračanjem premoženja, ki nam je zaupano. Iz Božje perspektive pa čakamo odgovor zapovedi ljubezni. Za nas, ki živimo, večji delež svojega življenja pričakujemo samo izboljšanje našega hrepenenja, da bi srečali Boga iz obličje v obličje. Moramo biti močni, da bi nosili breme izpolnjevanja obljube. Pomembno je zavedanje, da so vsa obdobja življenja, dobrega življenja, ki ga živimo v iskanju in izpolnjevanju Božje volje, ‘kairos’, milostni čas, ki mu lahko pravimo dom. Če bomo pripravljeni na ta trenutek, bo naše življenje uspešno.
prevod Matej Gnidovec
23. OKTOBER 2019, SREDA 29. TEDNA MED LETOM
neobvezni god sv. Janeza Kapistrana (Rim, 6,12-18; Ps: 124,1-3.4-6.7-8; Lk 12,39-48)
Klikni tukaj za pridigoPavel skozi vsebino Pisma Rimljanom potrjuje, da se je zaman opirati na Mojzesovo postavo, vedoč, da le ta ne osvobaja človeka, ampak ga zasužnji in obsodi. Dejansko, vse do prihoda Mojzesove postave je greh, tako kakor smrt že bival na svetu, zavoljo Adama. Ker postava še ni bila razodeta in še ni obstajal noben predpis, ni bilo mogoče grešnikom predpisati nobenega prestopka in ne pripisati sankcij, predvidenih po postavi. Vendar pa, po naravni postavi, zapisani v srcu, je osebna odgovornost za greh enaka za vse. Potem, ko so dobili postavo, so Judje prejeli večjo odgovornost in z njo tudi večjo krivdo.
Pričakovanje Judov je bilo, da bo v zadnjih dneh, s prihodom Mesije, prišla tudi nova postava ali vsaj njeno novo tolmačenje. To tretje obdobje – ki ga Pavel opisuje kot “polnost časov” – je nastopilo z rojstvom in Vstajenjem Jezusa Kristusa, Maziljenega in poslanega od Boga Očeta. Z njegovim prihodom smo bili osvobojeni postave, izjavlja Apostol Pavel, ker je milost Gospoda Jezusa začela kraljevati.
Pavel se ne ozira na Noetovo poročilo in na to, kar bi to lahko pomenilo za Zavezo, za greh in za postavo, ampak gre neposredno od Adama k Mojzesu. Nameni se obravnavati problem izključno v smislu Mojzesove postave, saj je bil to argument s katerim so nekateri od Hebrejcev, judô-kristjanov in namišljenih bratov vznemirjali krščanske skupnosti, ki jih je ustanovil Pavel in jim vsiljevali obrezovanje, kot nekaj neobhodnega, da bi bili odkupljeni in rešeni od Boga.
Zdaj, ko Pavel potrdi, da je bila postava neprostovoljni vzrok širjenja greha in je to, čeprav neposredno, pripomoglo, da se je Božja milost izlila na grešno človeštvo, se izpostavi konkretna možnost za mnoge dvome in kritike. V pričakovanju ugovorov Pavel potrjuje, da je kristjan, potem, ko se približa Velikonočni Skrivnosti Kristusa, mrtvega in Vstalega, noče več poznati greha in njegovih uničujočih posledic. Dejstvo, da nas Kristus opravičuje, odkupi in nam prinaša življenje in svobodo, ne pomeni, da smemo nadaljevati z grešnim življenjem ali celo še bolj grešiti in izkoriščati svobodo v Kristusu in izzivati Boga, da nam le ta izkaže še več milosti. Pristen kristjan naj bi bil mrtev za greh in živel izključno za Boga, v Jezusu Kristusu. Zato ni več podvržen postavi, ampak ga ščiti Božja milost in je kot tak poklican darovati svoje telo in vse svoje bitje v službo dobrote, medsebojne ljubezni in pravičnosti: poklican je, da se popolnoma posveti služenju Boga, v prid drugih. To je veliko evangelizacijsko poslanstvo Cerkve. Dejstvo je, da nas odrešenje prerodi, s posinovljenjem pa se lahko odpremo novemu življenju v luči Svetega Duha.
Pavlov nauk o postavi je v popolnem sozvočju z Jezusom. Skrbnik, ki bi zagrešil napako, brez, da bi ubogal jasno zapoved svojega gospodarja, bo kaznovan z večjo strogostjo, kakor služabnik, ki zagreši enako napako, vendar brez poznavanja uveljavljene zapovedi. To je čisti in preprosti nauk, ki ga Apostol Pavel razlaga v svojem pismu. Postava poveča odgovornost in tako tudi krivdo v primeru prestopa. Vsi tisti, ki imajo avtoriteto in sredstva na področju religije, sociale, politike, ekonomije, sodstva, vojske in podobno bodo dobili strožjo kazen, če bodo uporabljali svojo moč in avtoriteto za trpinčenje, izkoriščanje in stiskanje Božjega ljudstva ali Božjega Stvarstva.
Petrovo vprašanje: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« (Lk 12,41) odpre obzorje za skupnostno razsežnost čuječnosti. Jezusova prilika je namenjena vsem članom cerkvene skupnosti, od katerih je vsak povabljen živeti poslanstvo z zvestobo, vsakodnevno, ne da bi kaj odlašal za naslednji dan. Med tistimi, ki so poklicani k čuječnosti, so nosilci vodilnih vlog v središču skupnosti in ti imajo dodatno odgovornost. Velik izziv služenja Jezusu Kristusu in njegovemu Evangeliju je, da ne služimo sebi, ampak na prvem mestu Jezusu in ne odgovornim ali animatorjem skupnosti. Kdor sedi na čelu mize, mora zagotoviti, da so drugi postreženi prej, kot si sam postreže. Jezus pohvali modrega in poštenega skrbnika, ki se ne pusti zaslepiti prevzetnosti oblasti, ampak previdno upravlja imetje. Resnično vam povem: Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! (Lk 12, 43-44) Upravljanje skupnih dobrin z enakostjo, pravičnostjo in preglednostjo so aktualne teme sodobnega sveta: v svetu, ki je mučen od plenilskega pohlepa višjega sloja in kjer velikokrat človek velja mnogo manj, kakor blago in predmeti. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. (Lk 12,45-46)
Pomembno je, da smo v teh besedah pozorni na držo nezvestega služabnika, ki se v svojem srcu prepričuje, da je Gospodov prihod še daleč. Neumnost in ateizem se pojavljata drug ob drugem v Psalmih (14, 1: 53,2): Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.« Za tistega, ki se odloči izločiti Boga iz svojega srca, gotovo ne bo lahko sprejeti bližnjega, ne prepoznati Božjega načrta za svoje življenje. Sveto pismo pravi, da bo Gospod ponovno prišel kakor sodnik in da bo vsak moral odgovarjati za svoja dejanja. To ni grožnja! Ni del Božje pedagogike, da bi se Bog vsiljeval z grožnjo po kaznovanju. Krščanska skupnost je Očetova hiša, v kateri se praznuje življenje in ljubezen. Na podlagi odločitev posameznika bo odvisna nagrada ali pa izključitev.
Ko prepoznavamo zlo, v luči gotovosti Kristusove zmage nad smrtjo, nam po Apostolu Pavlu in Evangelijih, predstavlja resen izziv za krščansko poslanstvo. Boj, ki ga je začel Kristus v srcu apostola misijonarja, zahvaljujoč delovanju Svetega Duha pri Krstu, predstavlja osrednjo dimenzijo krščanskega oznanila in pričevanja. Poslanstvo Cerkve, ravno zato, ker je bila navdihnjena z gotovostjo zmage in usmiljene ljubezni, nima strahu pred bojem z zlom in vsemi njegovimi oblikami. Verujočim, katerim je bilo veliko dano, je tudi veliko naprošeno, da darujejo, oznanjajo in pričujejo, da odrešenje od vsega slabega prihaja izključno od Jezusa Kristusa.
prevod s. Metka Kastelic
24. OKTOBER 2019, ČETRTEK 29. TEDNA MED LETOM
Sv. Anton Marija Claret (Rim, 6,19-23; Ps: 1, 1-4.6; Lk 12,49-53)
Klikni tukaj za pridigoV svetopisemskih besedilih današnje liturgije je možno zaznati skupno temo: svobodo, ki jo je Bog namenil vsakemu človeku. Sprašujemo se, kako svobodo živeti in kakšna odgovornost izvira iz nje. Odlomek iz Pisma Rimljanom nariše jasno mejo med tem, kako biti v službi grehu ali v službi življenju pod Kristusovim gospostvom. Prav tako napove izid: končni rezultat grešnih del je smrt in smrt predstavlja ločitev, brez možnosti vrnitve. Nima sreče, kdor se odloči trmasto izključiti Boga iz svojega življenja. Scenarij, ki ga opisuje Pavel, popolnoma odgovarja tistemu, ki je zapisan v Evangeliju. Poleg mračne možnosti zavrnitve evangelija in posledično obsodbe, prav tako obstaja široko obzorje večnega življenja, utemeljenega na Jezusu Kristusu. Pavel, veteran v življenju natančnega izpolnjevanja verskih zapovedi, kot poti za dosego odrešenja, večkrat poudarja, da je občestvo z Bogom preko osebe Jezusa Kristusa zaslužen dar. Nihče se ne more predstaviti kakor Božji upnik. Odrešenje je milost, in človek je povabljen, da ga sprejme v svoje življenje in ga neguje.
Čeprav je odlomek v Lukovem evangeliju zelo kratek, vsebuje živo sporočilo, močno v svojem tonu in podobah, ki nobenega od poslušalcev ne more pustiti ravnodušnega. Prvič gre za diskurz, ki izrazi občutek nepomembnosti, pred katerim je potrebno zavzeti stališče. Manifestacija Boga v osebi Jezusa Kristusa je zanetila plamen v zgodovini Človeštva in v zgodovini vsakega posameznika. V Svetem pismu ogenj predstavlja Božjo besedo, oznanjeno od preroka (Jr 5,14; 23,29; Sir 48,1). Beseda, podobna kladivu, ki ob udarcu v skalo zaneti tisoč isker. »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!” (Lk 12,49) V tem odlomku je ogenj povezan s protislovnimi odgovori, ki ga povzroči Jezusovo sporočilo: delitev, ne le med tujci, ampak tudi med člani lastne družine. Med tem Lukovim besedilom in Simeonovo prerokbo se opazi kontinuiteta, po kateri naj bi ta otrok, zavit v povoje, postal znak protislovja (Lk 2,34). Poleg tega je simbol ognja uporabljen za sporočanje tolažbe: “Ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal.” (Iz 43,2). Janez Krstnik je krščeval z vodo, kasneje bo Jezus krščeval z ognjem (Lk 3,16). To bo v obliki ognjenih jezikov, ko se bo Sveti Duh spustil nad Cerkev, zbrano v zgornjem prostoru, na dan Binkošti. (Apd 2,2-4). Ogenj je uporabljen tudi kot prispodoba za opis Božje sodbe. Vse bo podvrženo v preizkus ognju, ki bo ločil med slamo in pšenico. Od tod Pavlova spodbuda: “Vsak pa naj gleda, kako zida naprej. Drugega temelja namreč nihče ne more položiti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. Če pa kdo na tem temelju zida zlato, srebro, dragocene kamne, les, seno ali slamo – delo vsakega bo postalo vidno. Razkril ga bo namreč dan, ker se bo razodel z ognjem, in ogenj bo preizkusil, kakšno je delo tega ali onega. Kdor bo gradil na temelju, bo prejel plačilo, če bo njegovo delo zdržalo. Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj¨. (1 Kor 3,10b-15)
Ogenj, ki ga je Jezus prinesel na zemljo, je jasno povezan z našim krstom. Ko se zgodi naš krst, z drugimi besedami, ko se vnamemo za Boga, se bo torej tudi ogenj, ki ga je prinesel, dar Svetega Duha, vnel. Tako Jezus z dvema retoričnima figurama opisuje Velikonočno skrivnost in sadove, ki nam jih je sam prinesel. Janez Krstnik je v resnici naznanil, da je Tisti, ki prihaja, močnejši od njega, in mu Janez ni vreden odvezati jermena z njegovega obuvala. Če je Janez krščeval z vodo, da bi pripravil pot Gospodu in vabil ljudi h kesanju in spreobrnjenju, je Sin Najvišjega prišel krščevat s Svetim Duhom in ognjem, da bi vsako bitje videlo božje odrešenje in njegova velika čuda. Uresničenje te obljube je opisano v Lukovih Apostolskih delih, v zapisu o Binkoštih, ko se je Sveti Duh, dar Velike Noči, spustil na Cerkev v obliki ognjenih jezikov in jo “oblekel” v preroško moč za začetek evangelizacijskega poslanstva.
Luka je moral biti priča številnim družinskim konfliktom med svojimi misijonskimi potovanji po svetu, v nenehnem evangeliziranju, občasno s Pavlom in tudi z drugimi tovariši. Mnogi od teh sporov so se zgodili v samih sinagogah, kar je razvidno iz zapisov v Apostolskih delih, zaradi sprejetja oznanila s strani nekaterih in zavrnitve drugih. Očitno je, da je v obredih sinagoge sodelovalo več članov iste družine. To nas spominja še na eno Jezusovo naročilo: da od svojih učencev zahteva večjo ljubezen kot ljubezen do lastnih sorodnikov. Razlog je zelo preprost: vir ljubezni je On. On je, ki nas uči ljubiti v resnici, uči dajati svoje življenje za tiste, ki jih imamo radi. Ljubezen, ki je motivirana samo zaradi družinskih vezi, je zelo krhka. Nasprotno, kadar nekdo postane Jezusov učenec, ne samo da se nauči resnično ljubiti lastne sorodnike, ampak tudi opušča ves pohlep in hinavščino, vso sebičnost in diskriminacijo, odpira svoje srce univerzalnemu bratstvu, sprejema z iskreno ljubeznijo ljudi, ki se razlikujejo od njega glede na religijo, narodnost, kulturo, barvo kože in družbeni status: doslej neznane ljudi. To pa lahko povzroči sovraštvo s strani družine in skupnosti, ki ji ni všeč, kar je drugače: ne sprejemajo novosti, ki spodkopavajo njihovo tradicijo in prepričanja, ne razumejo in zavračajo tega novega načina življenja, ki je prava revolucija, tako duhovna kot družbena. Kakor pravi evangelist Luka: “Postava in preroki so do Janeza; od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot.” (Lk 16,16)
Mir je stalnica Jezusovih govorov (prim. Mt 5,9) in tudi njegovih odzivov, navkljub provokacijam in nasilnim stališčem: On je Princ Miru, je naš mir (Ef 2,14). Tistim, ki jih Jezus osebno nagovarja, pa preostane naloga, da se odločijo na katerem področju se bodo trudili. Ogenj, ki ga ponuja Jezus, greje srca, zlasti tistih, ki ne vedo, kam naj gredo. Naj nas Jezus spremlja, tako kakor je, neprepoznan, spremljal učenca iz Emavsa, ki sta na koncu dneva, ko ju je zajela utrujenost in malodušje izpovedala: »Ali ni najino srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril in odpiral Pisma?« (Lk 24,32) In začelo se je novo obdobje, obnovitev poklicanosti. Klic, ki ga Gospod kljub apostolovim obotavljanjem nikoli ni razveljavil, “kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica.” (Rm 11,29)
prevod s. Metka Kastelic
25. OKTOBER 2019, PETEK, 29. TEDNA MED LETOM
(Rim 7,18-25a; Ps 119,66.68.76.77.93.94; Lk 12,54-59)
Klikni tukaj za pridigoOmenjena je bila Pavlova trditev, ki pravi, da se je greh razširil zaradi Postave, pa tudi kritike njegovih nasprotnikov. Apostol je hotel poudariti, da Postava sama v sebi nima moči, da bi spremenila in odrešila človeka. Postava pove samo to, kaj je prav in kaj je zgrešeno in s tem pokaže na vse svoje pomanjkljivosti. Zato Pavel odgovori brez sence dvoma: Postava je dobra in sveta, toda preko nje se greh, ki je kršitev zapovedi, razodeva v vsej svoji razsežnosti. Postava postavi pred ljudstvo pot življenja in pot smrti. Pavel zelo dobro pozna notranjo dramo vsakega človeka, ki se še posebej pojavi, ko si človek prizadeva slediti stezi popolnosti. Preko razuma in volje človek razume in želi delati dobro, ki je v skladu z zapovedmi, toda v sebi srečuje težnjo da dela zlo. To je dokaz, da je človek suženj in potrebuje moč za osvoboditev, katere pa sam nima.
Ne rodimo se z osebno krivdo, toda nosimo znamenja greha in kozmičnega nereda. Zaradi tega trpimo. Pavel pravi: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem« (Rim 7,19). Človek izkuša to dramatično nasprotje in se sprašuje: Kdo me lahko osvobodi lastnega slabotnega in mesenega »jaza«, da bom živel novi, ozdravljeni in duhovni »jaz«, ki je všeč Bogu? Pavel ve, da je Jezus edini vir milosti in našega odrešenja. Zato nas spodbuja, da skupaj z njim hvalimo Boga in se mu zahvaljujemo. S psalmistom lahko molimo: »Naj pride tvoje usmiljenje nadme, da bom živel, kajti tvoja postava je moja naslada« (Ps 119,77).
Kdor zvesto sledi Postavi, mora biti skrajno previden, da ne zapade v težak greh napuha, kot je zapadel farizej v templju, ki je zaničeval druge in se imel za pravičnega pred Bogom. S tem pa je bil v nasprotju s Postavo, ki pravi: »…saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo« (Ps 143,2). Morda ni imel poguma, da bi naredil naslednji korak v smer, kamor vodi Postava.
Kdor izpolnjuje Postavo je na poti v večno življenje. Na to kaže dogodek, ko je neka oseba vprašala Jezusa: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« (Lk 18,18). Gospod je potrdil, da je ta mladenič na pravi poti. Ta pot ga je pripeljala k Jezusu, da bi nadaljeval s svojim iskanjem in odkril, da je Jezus sam »pot« v življenje (Prim. Jn 14,6) in »vrata« v Kraljestvo (Prim. Jn 10,7-9). Ko je Pavel, po luči milosti, razumel to, ni prenehal, z vso svojo močjo, srcem in mišljenjem, slediti Jezusu. Bogati človek, ki je omenjen v evangeliju, pa tega poguma ni imel. Jezus – Božji Učitelj je grajal množice, da znajo s svojimi izkušnjami in razumom presojati znamenja narave, ne znajo pa presojati sedanjega trenutka in tega, kar je prav. Znajo razlagati kronološki in meterološki čas, ne znajo pa sprejeti prisotnosti odrešenjskega časa. V svojem programskem govoru v Nazareški sinagogi, je Jezus citiral preroka Izaija in razglasil Gospodovo leto, »danes« odrešenja, v katerem se obljube Svetega pisma uresničujejo (Prim. Lk 4). Od tu naprej je bilo vse Jezusovo misijonsko delovanje; vse njegove besede in dejanja, neutrudna evangelizacija. Mnoge osebe, ki so ga poslušale in so bile priče njegovih del, so bile osuple, so častile Boga in rekle: »Danes smo videli čudne reči« (Prim.Lk 5,26). Učencema Janeza Krstnika, ki sta ga vprašala, če je zares Mesija ali je potrebno čakati drugo osebo, Je Jezus odgovoril s tem, da je pokazal na sadove svoje evangelizacijske dejavnosti: »slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi so obujeni, ubogim se oznanja evangelij« (Lk 7,22). Jezus je po eni strani žalosten, ker ga preganjajo in ovirajo politični in verski oblastniki, mogočniki in zemeljski bogataši, ki ne poznajo nobenega kesanja in zavračajo vse priložnosti za spreobrnjenje. Po drugi strani pa je vzhičen, ko vidi veselje in preprostost ponižnih, ki sprejemajo luč njegovih besed in postanejo njegovi učenci, da bi vstopili v Kraljestvo. Zato se raduj v Svetem Duhu, hvali Očeta in se mu zahvaljuje, ker je to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim. Glede na to, da je vložek v igri visok, bi morali biti manjši mojstri v branju naravnih znamenj, da bi bili bolj pronicljivi v razumevanju zgodovine in Božjega časa. Ta drža bi bila manj škodljiva za to, o čemer govori Jezus. Bistvo je sprejetje milosti mesijanskega razodetja. Nujno in odločilno je sprejeti to milost v trenutku, ko se predstavi in ji tako dati možnost, da obrodi sadove odrešenja, katere prinaša. To se lahko zgodi le, če na poti proti Jeruzalemu, v svobodi in poslušnosti odgovorimo na Gospodove klice k spreobrnitvi.
Poleg tega je potrebno biti pozoren na posebna znamenja časa, ki ga Kristusova prisotnost bogati z popolno novostjo in mu tako daje neverjeten zgodovinski pomen za naše rešenje.
prevod Bogdan Vidmar
26. OKTOBER 2019, SOBOTA, 29. TEDNA MED LETOM
(Rim 8,1-11; Ps 24,1b-4ab.5-6; Lk 13,1-9)
Klikni tukaj za pridigoJezusov nauk v današnjem evangeliju se začne z novico, ki jo Jezusu posredujejo anonimne osebe: Pilat je dal pokončati nekatere Galilejce, ko so v Templju opravljali daritev. Ne le, da se je obsodba izvršila znotraj Tempeljskega obzidja, še več, njihova kri je bila pomešana s krvjo darovanih živali, kar je vzrok za žalitev in zbujanje ogorčenja.
Ni jasno, zakaj so te osebe o tem dogodku pripovedovale Jezusu. Morda zato, da bi ga opozorile na nevarnost, saj je bil Jezus Galilejec. Kmalu za tem je bil Jezus opozorjen o preganjanju Heroda Antipa, ki ga je hotel umoriti. Morda so mu te osebe posredno grozile, saj bi, če bi ga prijavili rimskemu prokuratorju, utegnil biti deležen enake usode, kot pomorjeni. Ali pa so mu ti ljudje le pripovedovali čenče o tragedijah drugih.
Psalm pravi: tisti, ki se veselijo zla, ki so ga deležni drugi, bi se morali umakniti; tisti, ki se veselijo nesreč drugih, bi se morali sramovati. Toda Jezusov odgovor opozori na še resnejšo problematičnost sodbe o žrtvah; sodbe, da so žrtve, v trenutku čaščenja Boga, zaslužile tako nasilno smrt; da je bila brutalnost Rimljanov, Božja sodba nad tistimi, ki so bili umorjeni. Jezus ne komentira dogodka, ampak spregovori o drži tistih, ki so mu poročali o žalostnem dogodku. Nihče nima pravice razlagati trpljenja, bolezni, nesreč in tragedij drugih, kot Božjo kazen za storjene grehe. Vsakdo mora imeti svoje grehe za največjo nesrečo in se v iskrenem kesanju truditi za lastno spreobrnjenje. Nihče nima pravice soditi in deliti ljudi na »dobre« in »hudobne«. Samo Bog pozna vso resnico o naših srcih.
Jezus je takoj, ko mu je bila novica sporočena, zavrnil razumevanje dogodka, kot povezavo med nasilno smrtjo in velikostjo greha. Jezus hoče podčrtati, da nesreče ne razodevajo nujno težine kakšnega skritega greha osebe, ki je žrtev. Nesreče so dogodki, ki nas spominjajo, da smrt lahko potrka vedno, še posebej takrat, ko jo najmanj pričakujemo. Iz tega izhaja, da moramo v sebi prebuditi zavest o nujnosti notranjega spreobrnjenja in ukrepati preden je prepozno. Zaradi tega Jezus zavrača razlago, da so bili Galilejci, ki jih je pomoril Pilat in osemnajst oseb, na katere se je zrušil stolp v Siloi, večji grešniki kot drugi. Svoj govor nadaljuje s trditvijo, da bodo lahko poslušalci, če se ne spreobrnejo, pogubljeni na enak način. Spreobrniti se je potrebno. Ne zato, ker nas bo kesanje obvarovalo pred smrtjo, temveč zato, ker je spreobrnjenje, v popolni vedrini in miru srca, dobro duhovno in človeško izhodišče za srečanje z Gospodom življenja. Spreobrnjenje nas more obvarovati pred večno smrtjo in ne pred fizično minljivostjo. Podoba o Bogu, ki temelji na ideji, da nasilna smrt razodeva težke grehe žrtve, ne ustreza Bogu – Očetu, ki ga je razodel Jezus. Bog – Oče se ne maščuje grešnikom, ampak je potrpežljiv, čaka, daje potreben čas. V določenem trenutku se bo človeštvo zavedalo s kakšno noro ljubeznijo je ljubljeno. To bo prineslo sadove bratske ljubezni in solidarnosti.
Prilika o človeku, ki ima smokvo in vinogradnika, v vsakem primeru kaže na to obzorje. Prilika dramatizira to teološko izhodišče. Razočaran, ker ni prejel sadov, ki jih je po tolikih letih negovanja in dela, upravičeno pričakoval, se gospodar odloči, da bo smokvo posekal in ne bo več po nepotrebnem izčrpavala zemlje. Toda, sledi presenečenje. Posreduje njegov vinogradnik, ki prosi, da se drevesu podaljša čas, in se potem, ko bo okopano, vidi sprememba. Tu se pripoved konča. A zdi se, da je bila izvršitev razsodbe odložena, kar odpira pot upanju. V podobi smokvinega drevesa lahko vidimo sami sebe. Dobra novica je, da nam od Gospodarja vesolja darovani čas življenja, daje možnost, da Božja milost v nas deluje in rodi sadove miru, veselja, pravičnosti in ljubezni. To je darilo, je druga možnost, ki nam ne dopušča prostora za napake. Po drugi strani, če smo vinogradniki, moramo premisliti našo vlogo glede posredovanja in prizadevanj za spreobrnitev drugih.
Kot krščanska skupnost smo poklicani k dvojnemu prizadevanju: k neprestanemu spreobračanju, da bomo vedno bolj prosojni za Božjo besedo in vodljivi Duhu ljubezni, ki oživlja ter k prizadevanju za spreobrnjenje sveta; tako, da ne bomo zatemnili usmiljenega in potrpežljivega Božjega obličja, Očeta Jezusa Kristusa, katerega prva in edina volja je reševati in ne obsojati. Izkušnja nas uči, da dosežemo več, če zaupamo: src ne osvojimo za Božjo ljubezen z ustrahovanjem in zavračanjem. Ta pedagogika more voditi našo misijonsko dejavnost, ne da bi se oddaljili od intenzivnega preroštva, globokega razumevanja človeške narave in sporočila odrešenja. Podoba smokvinega drevesa v vinogradu nam morda kaže, da je Božje kraljestvo (vinograd) veliko večje od Izraela ali Jeruzalema, ki ju predstavlja smokvino drevo. Zato je Jezus, Mesija, Božji vinogradnik, prišel v Sveto Mesto iskati sadove usmiljenja, pravičnosti in zvestobe. To so sadovi, ki so Bogu všeč, sadovi, ki jih pričakuje »lastnik vinograda«. Toda čas se izteka, odločitev za posek smokvinega drevesa je sprejeta, ker ni rodilo sadov. To je tudi pomen nerodovitnega smokvinega drevesa in prekletstva nad tem drevesom pri Marku (Prim. Mr 13,28) in Mateju (Prim. Mt 21,18-22; 24,32). Toda, presenetljivo, v priliki po Luku, vinogradnik prosi lastnika vinograda, da je s smokvinim drevesom potrpežljiv, torej, da ima potrpljenje z Jeruzalemom. Kot, da to ne zadostuje; on sam se trudi, da naredi vse, da bo to njemu ljubo drevo, dalo sadove. Gotovo pojasnjuje, kot prerok Ezekijel ob vzklikanju Aleluje, da Bog ne želi smrti hudobnih, temveč njihovo spreobrnjenje; to da zapustijo napačne poti in življenje v grehu.
»Vrnite se, vrnite s svojih hudobnih poti! Zakaj hočete umreti, Izraelova hiša?« (Ezk 33,11). Na žalost povabilo k spreobrnjenju ni bilo sprejeto, opozorila niso bila slišana, znamenja niso bila razumljena, čas milosti ni bil izkoriščen. Toda preden se uresniči končna tragedija Jeruzalema, je samo Drevo Življenja – Jezus, sprejelo, da je bilo posekano, da bi bile izruvane korenine vsakršnega zla in bi naše srce za vedno oživelo v limfi Svetega Duha.
prevod Bogdan Vidmar
27. OKTOBER 2019, 30. NEDELJA MED LETOM
(Sir 35,15b-17.20-22a; Ps 34,2-3.17-19.23; 2Tim 4,6-8.16-18; Lk 18,9-14)
Klikni tukaj za pridigoUčenje modrega Ben Siraha, dediča tisočletnega nauka prerokov o Božji pravičnosti in prednostni ljubezni do ubogih in zatiranih, nas vodi v vrhove resnične biblične duhovnosti. Deuteronomij (5. Mojzesova knjiga) opozarja, da Bog, v nasprotju z ljudmi, ki so drugim naklonjeni ali pa jim škodujejo, zaradi socialnih, rasnih in ideoloških predsodkov, »ne gleda na osebo in ne sprejema podkupnine« (5 Mz 10,17). Ta nauk je v vsej širini uresničil Jezus v svojem oznanjevanju in osvobajanju, kakor tudi apostoli in evangelisti. To je zapisano v njihovih spisih, to so razširili po vsem svetu.
Bog se v svojem neskončnem usmiljenju ne odtegne srečanju z vsemi, ki se zavedajo lastnih napak in slabosti; ki iščejo njegovo pomoč in odpuščanje. Prevzetne pa pušča, da zmedeni blodijo v prevzetnih mislih lastnih src. Prilika o cestninarju in farizeju, ki jo je Jezus povedal, kaže kako on gleda na osebe; je konkretna oblika Božjega pogleda, ki ne sodi po videzu, niti na osnovi predsodkov, temveč po tem kar jasno vidi v globinah človeškega srca, ko presoja resnične motive dejanj in molitev.
V resnici, pojasnilo modrega Siraha, po katerem Bog ne gleda na osebo, najdemo najprej v ustih Jezusovih nasprotnikov, ki načrtujejo zoper Jezusa zaroto. Javno priznavajo njegovo popolno moralno doslednost: »Učitelj, vemo, da prav govoriš in učiš. Ne gledaš na osebo, ampak v resnici učiš Božjo pot« (Lk 20,21; prim. Mt 22,16).
To je Božja pot, ki jo je Jezus živel in učil. Ta njegova praksa je ni očitna le ob približevanju ponižnim, izključenim in obrobnim, ki so razglašeni za grešnike; prostitutkam, cestninarjem, nečistim in prekletim, gobavcem. Ta praksa je razvidna pri vsem njegovem evangelizacijskem poslanstvu, pri katerem odpravlja vse ovire in diskriminacije; bodisi verske, socialne ali rasne. Jezus posluša ponižno prošnjo rimskega stotnika in gre v njegovo hišo, da ozdravi njegovega služabnika. Med neprestanimi potovanji je kot potujoči Učitelj obiskal Samarijane, ki jih je pogosto hvalil. Šel je na ozemlja poganov, dosegel tirsko pokrajino in ozdravil hčerko Siro-Feničanke. Na drugi strani Tiberijskega jezera se je napotil v Dekapolis in tam ozdravljal ljudi različnih bolezni. Ponavljajoče se plovbe po Galilejskem jezeru kažejo Jezusovo gospodovanje svetu, katerega simbol je morje. On lahko pomiri grozečo moč morja in hodi po njem. Zastrašujoče morje, ki je simbol negativnosti, nima več moči ločevanja, ampak postane most in po službi Jezusa, uresničuje spravo dveh delov: judovske in poganske strani. V nazareški sinagogi – kjer je predstavil svoj program služenja – je Jezus izzval poslušalce glede odnosa Izraela do drugih izvoljenih ljudstev. Prisotni so se odzvali odklonilno ter obsodili njegovo trditev o izpolnitvi prerokb. Zgledi Elija, ki je bil poslan k feničanski vdovi in ozdravil sirskega gobavca Naamana, zadostujejo, da pokažejo na Boga, ki ne gleda na nekatere osebe prednostno, temveč so v njegovih očeh dragocene vse osebe.
Kot pravi psalmist: Gospod je z vsemi zelo dober, njegova nežnost objema vse stvari. Blizu je vsem, ki ga iskreno kličejo. Psalmist ne omenja nobene posamezne rase ali narodnosti, niti države ali barve kože.
Božja ljubezen je dodeljena vsem stvarem, ker so Božje delo. Njegova ljubezen je splošna, polna skrbi za vsa človeška bitja, brez vsakega razločevanja. To ne zanika dejstva, da je bil Izrael od Boga izbran in je z njim vstopil v posebno zavezo. Toda ta izvolitev je bila v službi posebnega misijonskega poslanstva v korist vseh narodov; v pričevanje prisotnosti živega Boga v zgodovini; Boga, ki je osvoboditelj zatiranih in odrešenik človeškega bitja v vsej njegovi resničnosti. »Vi ste moje priče, govori GOSPOD, in moji služabniki, ki sem jih izvolil, da spoznate in mi verjamete, da uvidite, da sem to jaz! Pred menoj ni bil noben bog upodobljen in za menoj ne bo nobeden« (Iz 43,10). V resnici Bog svojega služabnika ni le izbral, ampak ga je tudi vzgojil in poučil: «Jaz, GOSPOD, sem te poklical v pravičnosti in te prijel za roko, varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu in za luč narodom, da odpreš slepe oči in izpelješ jetnike iz zapora, iz ječe tiste, ki sedijo v temi« (Iz 42,6-7).
Če na Jezusovo učenje pogledamo globlje, se zavemo, da je v priliki o cestninarju in farizeju v Templju, razlika v tem, kar srečamo v človeškem srcu, ki je razgaljeno v molitvi pred prisotnim Bogom. Kakorkoli, cestninar in pogan gresta v Tempelj, da bi molila. Nekaj časa si delita isti sveti prostor. Toda svoj namen uresničujeta na različna načina. To določa njuno usodo in končno duhovno stanje. Cestninar je v ponižnosti in iskrenosti priznal svojo nevrednost in svoj greh. Boga je prosil odpuščanja. Domov se je vrnil boljši, duhovno prenovljen in pomirjen človek. Pred njegovo pristno molitvijo, Božja milost ni čakala. Še enkrat se je pokazalo, da »vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,14b).
V nasprotju s cestninarjem je farizej ujetnik utrdbe svojega duhovnega ponosa. Preveč se zaveda svojih zaslužnih pobožnih del in imenitnosti svojega družbeno-verskega razreda, verjame, da je v primerjavi z vsemi drugimi boljši, med seboj in drugimi postavlja ovire, druge žali in zaničuje. Morda je bil do tega trenutka dober in pobožen, toda njegova drža je razodela v njegovem srcu prisotno nadutost, ki je od znotraj razjedala njegovo domnevno krepostnost. Poleg tega se, ko v Templju hvali in opazuje sam sebe, ne postavi pred Boga. V drži samohvale gleda na druge zviška.
Pred Boga stopamo, da se z Njim srečamo v ljubezni in da v Njem srečamo druge. Molitev je zrenje Gospoda, praznovanje čudes, ki jih njegova milost izvršuje vsaki dan v prsih človeške krhkosti, praznovanje njegovega neutrudljivega usmiljenja, ki ponovno postavi v sedlo padlega, ki se želi spet pobrati.
Ko poslušamo to priliko smo v nevarnosti, da se postavimo v vlogo cestninarja, samo zato, ker je prikazan pozitivno. Če bi se to zgodilo, bi to bil znak goljufive človeške obsedenosti glede ureditve svoje vesti.
Prilika nas vabi, da pogledamo vase ter odstranimo vsako samozadostnost in vsako zaničevanje drugih. Tako končno najdemo preprosto, ponižno in bratsko srce, ki zna nase in na druge gledati z usmiljenim, upanja polnim pogledom. S tega vidika, se je potrebno večkrat vprašati o načinu naše molitve. Kaj nam razkriva o globini in kvaliteti našega srca? Kaj nam razkriva o nas samih, o načinu našega odnosa do drugih, o spontanem zaznavanju drugih? Kaj nam razodeva o našem odnosu z Bogom in njegovim odrešenjem?
Papež Frančišek nas vztrajno kliče k molitvi, k odnosu s Cerkvijo in njenim misijonskim poslanstvom. Molitev je duša misijona. Skoraj lahko rečemo, da je učinkovito osebno srečanje s Kristusom ter pravilen odnos do samega sebe in s svetom, do katerega pridemo v luči Svetega Duha, korenina izkušnje resnice, ki nas rešuje. Misijonar – učenec, ki je poklican, da odrešenje oznanja in deli v zakramentih, v molitvi vedno prosi tudi za svoje odrešenje. Poslanstvo evangelizacije, ki nam je zaupano, ker smo Cerkev, ne more biti izvedeno v resnici, če v srečanju z drugimi, prepričani v našo moralno in versko večvrednost, posvojimo držo prevlade. Misijon mora biti ponižni predlog prijateljstva s Kristusom, neskončno spoštovanje verske svobode mož in žena našega časa, spoštovanje njihove kulture in zgodovine. Resnična ponižnost ni nikoli odsotnost resnice. Je učinkovita prisotnost resnice, ki razsoja, oprošča in rešuje oznanjevalca in njegove sogovornike.
prevod Bogdan Vidmar
28. OKTOBER 2019, PONEDELJEK, 30. TEDNA MED LETOM
Praznik sv. Simona in Juda Tadeja, apostolov
(Ef 2,19-22; Ps 19,2-5; Lk 6,12-19)
Klikni tukaj za pridigoBogoslužje nadaljuje niz praznikov apostolov tako, da nas danes spominja na dva bolj ali manj neznana, katerih relikvije so izpostavljene v češčenje v baziliki sv. Petra pri oltarju sv. Jožefa. Dvanajstere, katerih število označuje povsem novo ljudstvo, je Jezus izbral ne na podlagi kvalitete ali zaslug, temveč, kakor nam poroča Luka, po noči molitve, tesnega občestva z Očetom, kakor da bi hotel pridobiti od njega polno mero tistega Duha, ki bi ga potem posredoval poklicanim, iz katerih je potem napravil apostole. V svojih evangeljskih pripovedih nam Luka ob številnih priložnostih pokaže, kako pomembna je bila za Jezusa molitev, to srečanje intimnega in ljubeznivega dialoga s svojim nebeškim Očetom. Ob nekaterih priložnostih se Luka zaustavi pri opisovanju tovrstnih priložnosti in celo ob vsebini Jezusovih molitev, tako da bi se lahko vsak učenec naučil moliti na pravi način – to je tisti, ko je pobožni pripravljen poslušati to, kar mu ima Gospod povedati, in napraviti to, kar zapoveduje, namesto da bi množil svoje lastne prazne besede, da bi Boga prosil, naj izpolni vse njegove sebične prošnje. Prava krščanska molitev se rojeva v Bogu, prešinja naše delovanje, spreminja naše življenje in se vrača k Bogu s čuti hvaležnosti, sinovske vdanosti, darovanja sebe in sočutja z drugimi. Zatorej Luka poudarja, kako je Jezus vse ključne odločitve svojega življenja sprejel v ozračju molitve, od krsta – lahko bi se vrnili celo v njegovo otroštvo -, pa vse do Getsemanija in križa. V današnji evangeljski pripovedi lahko zremo Jezusa, kako vso noč prečuje v molitvi, ker se pripravlja na izbiro, ki bo za vedno utrdila njegovo vez z učenci. Gre za dokončno odločitev, saj bo z Dvanajsterimi izgradil svojo mesijansko skupnost; izbral bo dvanajst stebrov, na katere bo postavil, kakor so obljubljali preroki, ljudstvo nove zaveze, Cerkev. Za to ljudstvo in za vse človeštvo bo prelil svojo kri, zavestno in svobodno, v odpuščanje grehov. »Apostoli«, beseda pomeni »poslani«, so izbrani pred trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, vendar pa se bo njihovo poslanstvo razplamtelo šele po veliki noči in binkoštih ter se popolnoma uresničilo. Vseeno pa so že pred tem trenutkom apostoli poklicani k temu, da bi se oblikovali in pripravili na to, kar jih čaka, ko bo Učenik postal navzočnost v Duhu. Molitev se torej razkriva kot duša poslanstvo, torej zvesta in učinkovita navzočnost Boga v delovanju njegove Cerkve za rešenje sveta, v katerega smo poslani. Zaslužni papež Benedikt XVI. je v splošni avdienci 11. oktobra 2006 takole razmišljal o veri in poklicu svetih apostolov Simona Kananejca in Juda Tadeja: »Dragi bratje in sestre, danes se oziramo na dva od dvanajsterih apostolov, Simona Kananejca in Judo Tadeja (ki ga ne gre zamenjavati z Judo Iškarijotom). Obravanavamo ju skupaj, ne samo zato, ker sta v seznamih Dvanajsterih vedno naznanjena eden ob drugem (prim. Mt 10,4; Mr 3,18; Lk 6,15; Apd 1,13), temveč tudi zato, ker o njiju nimamo veliko podatkov, ob dejstvu, da novozavezni kanon hrani pismo, ki ga pripisujemo Judu Tadeju. Simon je v štirih seznamih različno označen – medtem ko ga Matej in Marko označujeta kot »Kananejca«, pa ga Luka označuje kot »gorečnika«. V resnici sta obe iznačbi na isti ravni, saj pomenita isto stvar – v hebrejskem jeziku namreč glagol qanà’ pomeni »biti ljubosumen, strasten«, kar lahko rečemo tako za Boga, saj je ljubosumen na ljudstvo, ki si ga je izbral (prim. 2 Mz 20,5), kakor tudi za ljudi, ki žarijo v gorečnosti v služenju enemu Bogu v popolni predanosti, kakor Elija (prim. 1 Kr 19,10). Prav mogoče je torej, da je bil tale Simon, če že ni pripadal prav nacionalističnemu gibanju Zelotov, vsaj poln žareče gorečnosti za judovsko istovetnost, torej za Boga, za njegovo ljudstvo in za Božjo postavo. Če to drži, potem se postavlja čisto na nasprotno stran Mateju, ki je nasprotno, kot cestninar, izhajal iz početja, ki so ga pojmovali kot povsem nečistega. To je jasno znamenje, da Jezus kliče svoje učence in sodelavce iz najrazličnejših družbenih in verskih slojev, brez vsakršnega zadržka. Zanimajo ga osebe, ne pa družbene kategorije ali etikete! Najlepše pa je to, da so v skupnosti njegovih učencev prav vsi, četudi med seboj različni, sobivali in prehajali težave, ki si jih lahko predstavljamo – Jezus sam je namreč bil vzgib za povezanost, v njem pa so se vsi prepoznavali kot enotni. To predstavlja jasen nauk za nas, ki pogosto radi poudarjamo razlike in morda celo nasprotja, pozabljamo pa, da nam je v Jezusu Kristusu dana moč za premagovanje naših navzkrižij. Imejmo pred očmi tudi to, da je skupnost Dvanajsterih predpodoba Cerkve, kjer morajo imeti svoje mesto vsi darovi, ljudstva, rase, vse človeške kakovosti, ki najdejo svojo skladnost in enotnost v občestvu z Jezusom. Kar pa zadeva Juda Tadeja, ga izročilo tako poimenuje in skupaj postavlja dve različni imeni – medtem ko ga namreč Matej in Marko imenujeta samo »Tadej« (Mt 10,3; Mr 3,18), pa ga Luka imenuje »Juda, Jakobovega sina« (Lk 6,16; Apd 1,13). nadimek Tadej je negotovega izvora in ga razlagajo kot izhajajočega iz aramejskega taddà’, ki pomeni »prsa«, kar naj bi torej pomenilo »Velikodušen«, ali pa tudi kot okrajšavo grškega imena, kot recimo “Teodòro, Teòdoto”. O njem nam je izročenega le malo. Samo Janez označuje njegovo prošnjo, ki jo je izrazil Jezusu pri zadnji večerji. Tadej pravi Gospodu: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« Gre za zelo aktualno vprašanje, ki ga tudi mi postavljamo Gospodu – zakaj se Vstali ni razodel v vsem svojem veličastvu svojim nasprotnikom, da bi pokazal, kako je zmagovalec Bog? Zakaj se je razodel samo svojim učencem? Gospodov odgovor je skrivnosten in pomenljiv. Gospod pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,22-23). To pomeni, da je potrebno Vstalega videti in zaslutiti tudi s srcem, tako da lahko Bog pride prebivat v nas. Gospod se ne prikaže kot stvar. Vstopiti hoče v naše življenje, zato pa je njegovo razodetje takšno, da vključuje in predpostavlja odprto srce. Samo tako vidimo Vstalega. Judu Tadeju je bilo pripisano avtorstvo enega od pisem Nove zaveze, ki jih označujemo kot »katoliška«, saj niso namenjena določeni lokalni Cerkvi, marveč zelo širokemu krogu naslovljencev. Namenjeno je namreč »ljubljenim v Bogu Očetu in ohranjenim za Jezusa Kristusa« (v. 1). Osrednja skrb tega spisa je posvariti kristjane pred vsemi tistimi, ki se izgovarjajo na Božjo milost, da bi opravičili lastno razpuščenost in da bi še druge brate izkrivili z nesprejemljivimi nauki, tako da v Cerkev vnašajo razdore »v svojem sanjarjenju« (v. 8), kakor označuje Juda te njihove posebne nauke in ideje. Vzporeja jih celo padlim angelom in z jasnimi besedami pravi, da »so krenili na Kajnovo pot« (v. 11). Poleg tega jih brez zadržkov ožigosa: »Brezvodni oblaki so, ki jih mimo ženejo vetrovi, poznojesenska drevesa brez sadov so, dvakrat mrtva, izkoreninjena, divji morski valovi so, ki naplavljajo peno lastne sramote, blodeče zvezde, zanje je prihranjena večna črna tema. […] Dobro vidimo, kako avtor tehle vrstic živi v polnosti svojo vero, h kateri spadajo velike resničnosti, kot recimo moralna trdnost in radost, zaupanje, nazadnje pa hvala, saj vse to vzbuja samo dobrota našega edinega Boga in dobrota našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato pa naj nam tako Simon, kakor tudi Juda Tadej, pomagata vedno na novo odkriti in neutrudno živeti lepoto krščanske vere, tako da jo bomo znali trdno in veselo izpričevati.«
prevod Andrej Vončina
29. OKTOBER 2019, TOREK, 30. TEDNA MED LETOM
(Rim 8,18-25; Ps 126,1b-6; Lk 13,18-21)
Klikni tukaj za pridigoPsalmist, očaran nad lepoto stvarstva, se je vprašal: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4-5). Kolikokrat smo ostali očarani nad lepoto stvarstva, ko smo opazovali zvezdnato noč, sedeč na bregovih reke, rahlo pa nas je božal lahen vetrič, ali ob opazovanju sončnega zahoda, ali mavrice, ali v gledanju otrok, kako se skupaj srečni igrajo, brez rasnih, barvnih ali razrednih razlikovanj. Kolikokrat smo se vprašali, zakaj mora ta čudoviti svet, ki nas sprejema in nas gosti le za kratek čas, trpeti zaradi tolikega gorja po naši krivdi? Zakaj ne moremo živeti v miru in ravnovesju, na ta način pa ta skupni dom spreminjati v raj bratskega sobivanja, v kraj, ki je domač za vse? Koliko nesmisla je v človeških načrtih! V današnjem berilu, vzetem iz pisma Rimljanom, se zdi, da nam Pavel kaže na globoko in skrivnostno vez, ki človeka veže na vse drugo ustvarjeno, vez, ki človeka dela glasnika vsega Božjega dela stvarjenja, pa tudi odgovornega zanj. Vse stvarstvo najde v njem svojo vest in se po njem razodeva, se daje spoznati in postopoma razodeva svoje brezštevilne in čudovite skrivnosti. Apostol se naslanja na dolgo svetopisemsko izročilo, ki vidi v človeku razlagalca hvale, ki jo vse stvarstvo dviga k svojemu Gospodu, narava, živa bitja in vsi elementi celotnega sveta, vključno s časom in prostorom. Svetopisemski pisatelji, ki si sledijo v stoletjih, so uporabili številne knjižne oblike, da bi govorili o svetu in njegovih bitjih, seveda tako, kakor je to bilo poznano v njihovem času. Izražali so se pesniško, s psalmi in hvalnicami, s pesmimi in hvalospevi, počlovečenji in pripovedmi, vselej pa s pogledom vere, s čudenjem in hvaležnostjo za dobroto vsega, kar je Bog priklical v obstoj z močjo svoje besede. Zato vse stvarstvo nosi vtisnjeno besedo Stvarnika in razodeva delček njegove Božje slave in njegove neskončne lepote, kanček njegove nežne in nedolžne ljubezni, nekaj njegove modrosti in pameti, ki prešinjajo vse, hkrati pa se tiho združujejo v tiho simfonijo raznovrstnega življenja. Vendar pa stvarjenjsko delovanje Boga še ni končano, saj nebeški Oče nikdar ni nehal biti navzoč v svetu in v zgodovini človeštva, tako da je dajal življenje in upanje, tako da je vodil usodo ljudstev in tako, da je pripravljal zanje čudovito prihodnost, svet novega neba in nove zemlje. V vseh poglavitnih dogodkih zgodovine Izraela (obljuba očakom, osvoboditev iz Egipta, kraljestvo, prerokbe, izgnanstvo, povratek, mesijansko upanje, svetopisemski študij modrecev) vidimo Božjo navzočnost in iniciativo, ki jo je prevzel, da so se ti dogodki zgodili. Lahko torej rečemo, da v reki človeške zgodovine bogato teče voda Božje milosti. Z veliko ljubeznijo, očetovsko vzgojo in materinsko nežnostjo nam postopoma prek dejanj in besed razodeva svoj odrešenjski načrt, ki zadeva vse stvarstvo. Izaija takole opisuje radost vsega stvarstva zaradi osvoboditve Božjega ljudstva: »Vriskajte, nebesa, saj je bil Gospod na delu, vzklikajte, o globočine zemlje! Zaženite vrisk, o gore, gozd in vsa drevesa v njem, kajti Gospod je odkupil Jakoba in se poveličal v Izraelu.« (Iz 44,23). Osvobodilno delovanje Gospoda uresničuje to, da zgodovina, navkljub trmi in uporu človeka, dejansko postaja odrešenjska zgodovina, ki bo zagotovo imela uspeh, saj je odvisna od njegove večne ljubezni, od njegove neskončne moči in od njegove očitne zvestobe. V tem je resnično krščansko upanje. Četudi se človek oddaljuje od Boga in se ga želi znebiti, tako da prevzema njegovo mesto, da bi prevzel oblast nad svetom, ko hkrati seje vojno, sovraštvo in uničenje v nenehnih poskusih, da bi prevladal nad drugimi, Bog še vedno nadaljuje z vodenjem sveta in ga vodi od nereda k redu, od jalovosti k rodovitnosti, od osamljenosti k skupnosti, od razdora k enotnosti. To dela tako, da izbira ljudi, razsvetljuje srca, deli darove in talente, krepi voljo po dobrem delovanju. V teku svoje zgodovine je Božje ljudstvo vzdrževalo svoje zaupanje v Božjo ljubezen in v dorešenjski načrt. Ponovno je Izaija tisti, ki poživlja upanje: »Kajti glej, ustvaril bom novo nebo in novo zemljo, prejšnje reči ne bodo več prihajale v spomin, ne bodo več prišle do srca. Da, veselite in radujte se na veke tega, kar bom ustvaril: kajti glej, ustvaril bom Jeruzalem za radost, njegovo ljudstvo za veselje.« (Iz 65,17-18). izhajajoč iz velikonočne skrivnosti, v kateri odseva v vsem žaru svetloba Božje moči in zveste ljubezni, lahko Pavel zre v upanju zmagoslavni konec zgodovine, s sodelovanjem celotnega stvarstva. V naša srca je zasejan dinamizem Božjega kraljestva, ki se razvija proti svoji polnosti, pomešan z našo človeškostjo, je to kvas Božje besede, ki nam omogoča, da delujemo, kot nova ustvarjena bitja. Duh v nas zbuja upanje, nas dela dejavno sodelujoče, in nam daje vztrajno pričakovati razodetje slave, obljubljene Božjim sinovom. Sestra zemlja »protestira zaradi zla, ki ji ga prizadejamo, z neodgovorno uporabo in zlorabo dobrin, ki jih je Bog postavil vanjo. Zrasli smo v misli, da smo njeni gospodarji in gospodovalci in nam jo je dovoljeno izropati. Nasilje, ki je v človeškem srcu, ranjenem od greha, se izraža tudi v bolezenskih simptomih, ki jih najdemo v tleh, v vodi, v zraku in v živih bitjih. Zato je med najbolj zapuščenimi in teptanimi revnimi tudi naša tlačena in uničena zemlja, ki »zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22)«. (Laudato Si’, 2). Resna in konstruktivna krščanska kritika sodobnega antropocentrizma, ki zavrača stvarjenjsko vlogo Boga, in uničuje skupnost moškega in ženske in miroljubne odnose med človeškimi družbami in ljudstvi, je resnična skrb okrožnice papeža Frančiška o stvarstvu. Če jo zreduciramo le na neko splošno vabilo k ohranitvi narave in planeta, jo izpraznimo njene kritične in konstruktivne moči, ki ji prihaja iz vere v Jezusa Kristusa, središča stvarstva in zgodovine. Prenovitveno uresničenje stvarstva, ki jo vrši Jezusova velikonočna skrivnost, kaže, kolikšno skrb in ljubezen Bog posveča svojim delom, ki jih ne bo nikdar prepustil niču uničenja našega greha. Če pa je zrenje narave nekaj čudovitega, pa je še bolj čudovito zreti to zgodovino odrešenja, zgodovino Božje ljubezni, ki se nikdar ne preda, ki premaguje naš greh in ki nam daje veselo vzklikati: »Velike reči je Gospod za nas storil, bili smo veseli.« (Ps 126,3).
prevod Andrej Vončina
30. OKTOBER 2019, SREDA, 30. TEDNA MED LETOM
(Rim 8:26-30; Ps 13:4-6; Lk 13:22-30)
Klikni tukaj za pridigoSveti Duh je tisti, ki združuje vsa bitja, žejna odrešitve. Moteni od vsakodnevnih skrbi za preživetje, včasih ne znamo razbrati, kaj je za nas dejansko bistvenega pomena. Tako duh v nas neguje vprašanja in upanje v resnično dobro, ki nam ga Bog namenja. Kristjan odpira srce Duhu, ki transformira žejo celotnega stvarstva po odrešenju v nujni klic in pričakovanje. Oče se ne bo vsiljeval kot nujna rešitev, temveč bo izpopolnil to močno željo v naših srcih, ki je kot dolgo pričakovano srečanje ljubezni. Ustvarjena je z velikim hrepenenjem, do njenega zadoščenja pa pride preko klica in svobodne volje.
Sveti Duh prinaša naš greh in našo smrt v božansko skupnost Očeta in Sina. V svoji neskončni in preobilni ljubezni v sebi uniči vsako obliko zla in jo povrne v prvotno dobro in resnico ter s tem odpira vrata odrešitve za vse. »Za vse, ki so z Jezusom, je zlo kvečjemu spodbuda k vedno večji ljubezni,« je zapisal papež Frančišek v poslanici ob dnevu misijonov 2018. Odrešenje, sad Kristusove zmage na križu zahvaljujoč velikonočnemu vstajenju, postane vsebina, motiv, končni cilj in način vsakršne misijonarske dolžnosti Cerkve, poslane v svet.
Ali je malo teh, ki se bodo rešili (glej Lk 13:23)? To je bilo zelo kontroverzno vprašanje že v Jezusovih časih in je verjetno še danes. Bomo mi, bodisi preprosti ali veliki, med temi blagoslovljenimi? Tema odrešenja je pri evangelistu Luki temeljna in v ospredju njegovega evangelija. Dejansko je prisotna že v pripovedih o Jezusovem otroštvu: v Magnifikatu, se Marija razveseli Gospoda, ko ga imenuje za odrešenika (glej Lk 1:47); ter na mestu, ko angel oznani pastirjem, »Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik (Lk 2:11); on je »znanilec odrešenja« katerega je napovedal Zakarija v Salomonovi pesmi in ki je poslan, da odreši ljudi in jim prinese odpuščanje njihovih grehov (glej Lk 1:7-79). Jezus sam je odrešenje, piše Luka v svojem veselem sporočilu Evangelija, kjer ga rad poimenuje »luč v razsvetljenje poganov« (glej Lk 2:32), kar je navedel že prerok Izaija (Is 42:6; 49:6). To poimenovanje odlično sovpada z zoro človeštva, ki se začenja z »vzhajajočim soncem z višave«, kot poimenuje evangelist Luka (Lk 1:78).
Človeško življenje je izpostavljeno številnim grožnjam: času, bolezni, diskriminaciji, zatiranju, lakoti, smrti. Je Jezus imel moč rešiti človeštvo? Paradoksalno, Jeruzalem si je zatisnil oči pred svetlobo in znaki Božje odrešitve. Ti znaki so bili dejansko prisotni v evangelizacijskem delovanju Jezusa, kar evangelist Luka poudarja z uporabo izraza »rešiti«, tudi ko govori o telesnem ozdravljenju, na primerih: ženske, ki je trpela za krvavitvijo (»Hči, tvoja vera te je ozdravila, pojdi v miru« Lk 8:48), gobavca (»Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila, Lk 17:19), slepega moža iz Jerihe (»Spreglej, tvoja vera te je rešila« Lk 18:42) ter na primeru Jairove hčerke (»Ne boj se, samo veruj in bo rešena« Lk 8:50).
To značilnost najdemo tudi pri drugih dveh dogodkih: v primeru grešnika, ki mu je Jezus odpustil grehe z besedami, »Tvoja vera te je rešila; pojdi v miru« Lk 7:50) in v primeru spreobrnjenja bogatega in skorumpiranega Zaheja, kateremu je Jezus v pogovoru dejal »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin« Lk 19:9). Vseeno vsi ti primeri zahtevajo, da bolan človek, grešnik odpre svojo dušo moči odrešenja. Odrešenje pomeni dokončno ozdravitev, ki jo prinaša Jezus in se dovrši v Velikonočni skrivnosti. Evangelist tako govori o odrešenju kot o dobri novici, za katero pa so potrebne sprememba srca, spreobrnitev in kesanje.
Jezusov odgovor na vprašanje, ali bodo zgolj nekateri dosegli večno odrešenje, je jasen in dokončen in odpira okno na horizontu človeške zgodovine na stežaj. Gospod je uporabil metaforo (primerjavo) z ozkimi vrati, s katerimi opozarja na izziv za vse, ki želijo priti do obljubljenega odrešenja in pristopiti k nebeški gostiji v nebeškem kraljestvu, k nujnosti izpolnitve določenih meril, katerim bo potrebno zadostiti za vstop v Gospodovo hišo.
Tistim, ki izjavljajo, »Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil« (Lk 13:26), Gospodar hiše odgovarja, drugič, da ne ve, od kod prihajajo. Gre za grozno in nepričakovano obsodbo tistih, ki so nepravični in menijo, da jim pripada pravica do odrešenja zaradi njih samih. Nujna je jasna in konkretna sprememba v našem življenju »še danes«. Mnogi bogati ljudje so našli Jezusa, poslušali njegove nauke, govorili z njim in ga celo vabili na domove na gostije. Ampak koliko izmed njih je sprejelo njegov poziv k spreobrnjenju in k solidarnosti z revnimi, kot je to storil Zahej?
Prilika opozarja na konec življenja in rezultat življenjske odločitve neobčutljivih in korumpiranih (podkupljenih) bogatih. Jezus je rekel: »A gorje vam, bogataši« (Lk 6:24). Opozoril je na nevarnost bogastva, ki lahko prepreči vstop v nebeško kraljestvo. Pri odgovoru na vprašanje »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« evangelist ne pušča dvoma. Tisti, ki si domišljajo, da poznajo zgodovinska dejstva o Jezusu in njegovi doktrini, če sodelujejo z njim pri obedih in liturgičnih opravilih, da so zaradi tega garant odrešenja, četudi živijo v grehu zavračanja Boga, v korupciji, v izkoriščanju, ali v kakršni koli obliki nepravičnosti, so zaslepljeni. Pomanjkanje vere, nepravičnost in odrešenje se med sabo popolnoma izključujejo. Vsi so poklicani, Judje in pogani, vendar za vse velja, da morajo skozi ozka vrata. Kršitev pravičnosti in človekovih pravic je razlog, da vrata v nebeško kraljestvo ostanejo zaprta. Prehod je ozek, ampak še ni dokončno zaprt. Vrata so res da ozka (glej Lk 13:24), vendar odkar je Jezus ta vrata k Bogu (glej Jn 10:7,9), imamo možnost in upanje za vstop skozi ta vrata.
Luka nas v evangeliju opozarja, da vse navedeno še toliko bolj velja za Kristjane. V prilikah uporabljajo besedo »Gospod«, zgolj tisti, ki razumejo odrešujočo moč te besede. Jezusovo opozorilo je namenjeno tudi cerkveni skupnosti, da ne bi napačno sklepali na kakršnokoli zagotovilo, da je kdo že v naprej izbran za odrešenje in zato ne bi sledil Jezusu po poti vere, upanja, ljubezni in pravičnosti. Pravilo velja: tudi tisti, ki so daleč od doma, zadnji, odrinjeni na rob, grešniki, tisti različnih verskih in kulturnih prepričanj, bodo lahko preko življenja v dejanski ljubezni in pravičnosti, deležni častnega mesta na nebeški gostiji.
prevod Bernarda Ugovšek-Biščak
31. OKTOBER 2019, ČETRTEK, 30. TEDNA MED LETOM
(Rim 8:31b-39; Ps 109:21-22, 26-27, 30-31; Lk 13:31-35)
Klikni tukaj za pridigoKo se približujemo zaključku liturgičnega leta, nas spremlja Božja beseda v vzponu Jezusa iz Jeruzalema, kjer bo Gospod proslavil njegov izhod, Velikonočno skrivnost njegove smrti in vstajenja. Pogumno se je spopadel s številnimi ovirami in nevarnostmi ob poti, po poskusu njegovih someščanov v Nazaretu, da bi ga ponižali, pa vse do groženj s smrtjo s strani Heroda Antipasa. Izpostavljen je bil iskanju in preganjanju s strani Heroda v Galileji in to ne zadnjič. Vedoč, da ga v prihodnosti čaka nekaj še veliko hujšega, v svetem mestu, kar je potrdilo žalostno tradicijo nespoštljivosti v Jeruzalemu, se Jezus ni poskusil izogniti. Nobena grožnja ga ni odvrnila od napovedane usode ali omajala njegove predanosti božjemu načrtu, ki ga je Oče zanj pripravil.
Več prerokov in pravičnih mož v Samariji in Jeruzalemu se je ogradilo od grehov in zločinov političnih in verskih oblastnikov Izraela. Skoraj vsi, ki so bili poslani, so utrpeli preganjanje in smrt. Umor Janeza Krstnika je bil zgolj zadnji v vrsti zločinov, ki so se nad temi možmi zgodili.
Jezus ni potreboval izjemnih sposobnosti videnja, da bi vedel, kaj ga čaka v primeru, da bo vstopil v Jeruzalem, Božje mesto, mesto, ki mu je po pravici pripadlo kot velikemu Kralju, kot je napovedal verz v Aleluji: »Blagoslovljen Kralj, ki prihaja v imenu Gospodovem« (Lk 19:38). Prišel je v miru, napolnjen z materinsko nežnostjo, s katero je reševal svoje otroke, kot koklja ščiti gnezdo pod svojimi krili. Prišel je, da bi odpuščal in reševal ljudi, kljub grehom, ki so jih zagrešili. Vse to je bilo potrebno za njih in predvsem za nas in vse to je sad iskrenega spreobrnjenja- dejanja vere v Boga in pravičnosti.
Ampak, kaj če do spreobrnitve ne pride? Kaj, če bi ga zavrnili in preganjali, kot so preroke? In če bi poslušnost vodila v smrt s kamenjanjem ali v smrt na križu, bi bilo vredno? Zakaj bi kdo prevzel to tveganje in prepustil svoje življenje v roke razvpitih podkupljencev in krutih ljudi? Apostol Pavel ima zgolj en odgovor: zaradi moči njegove ljubezni do nas. Vse, absolutno vse, kar je Bog lahko naredil, da nam je izkazal svojo ljubezen, je naredil s tem, ko nam je poslal svojega Sina. Kako lahko še vedno dvomimo v odrešujočo Božjo ljubezen, po tem kar je vse za nas grešnike storil njegov Sin?
V Knjigi modrosti je prerokovana poslednja zmaga pravičnega v Božji ljubezni in njegova večna zvestoba, ko pravi: »Čeprav se ljudem zdi, da so bili kaznovani, je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo« (Mdr 3:4). Modrec s tem razglaša, da bo pravični, ki bo podvržen preganjanju, spoznan kot vreden Boga, če bo zaupal v njegovo ljubezen do konca, do smrti. Zatorej zemeljska blaginja ali izogibanje nevarnostim ne prinaša blagoslova, temveč slava in večno življenje, katerega bo moč doseči samo, če ne bomo dvomili v njegovo ljubezen in obljube, tudi če bomo podvrženi najhujšemu preganjanju.
Zdaj, ko imamo potrditev te izkušnje, ki je postala resničnost v Kristusu, Pavel ne more utišati glasu Svetega Duha v svojem srcu, zato dviguje njegovo pesem hvalnico v neizgovorljivo skrivnost Božje ljubezni do nas. Njegova hvalnica, polna intenzivne lirike, ki jo zasledimo v prvih verzih, je mogoče najbolj poetična sinteza Božjega evangelija, Evangelija Božjega sina, Kristusovega Evangelija, veselega sporočila naznanjenega s strani Apostola vseh apostolov, Judov in poganov, z neomajno odločnostjo in neomajno predanostjo, tako da so lahko prizadevanja vsakogar plodna v odrešenju skozi poslušnost v veri. Pesem hvalnica podaja Pavlov odgovor na Jezusovo vprašanje: »Kdo praviš, da sem?« Jezus je Božji sin, ki se je daroval za vse nas, je živi dokaz, večno sijoč, nepodkupljiv izraz ljubezni Boga Očeta do vseh nas, do vsega človeštva in do vsega stvarstva.
Papež Frančišek je zapisal: Ta prenos vere, srce poslanstva Cerkve, nastane z nalezljivostjo ljubezni, kjer sta veselje in entuziazem izraz novega smisla in izpopolnjenosti v življenju. Širjenje vere »s privlačnostjo« kliče po srcih, ki so odprta in izpolnjena z ljubeznijo. Ljubezni ni mogoče postaviti omejitev, saj je ljubezen močna kakor smrt (Vp 8:6). Širjenje ljubezni generira v srečevanju, pričanju in razglaševanju; generira v delitvi v dobrodelnosti s tistimi, ki so od vere odtujeni, ki so do vere brezbrižni ali celo sovražno nastrojeni proti njej. Človek, kulturno in religiozno bitje je tuje Jezusovemu in zakramentalni prisotnosti Cerkve, predstavlja ekstremno odrinjenost na rob, na »konec sveta«, kamor so bili vse od prve Velike noči dalje poslani Jezusovi učenci, z gotovostjo, da je Gospod vedno z njimi (Mt 28:20, Apd 1:8). Temu rečemo Missio Ad Gentes. Najbolj odročno območje izmed vseh je tam, kjer človeštvo, ki potrebuje Kristusa, ostaja brezbrižno do vere ali je celo sovražno nastrojeno do polnosti življenja v Bogu. Vsa materialna in duhovna revščina, vsaka oblika diskriminacije proti našim bratom in sestram, je vedno posledica zavračanja Boga in njegove ljubezni (poslanica ob dnevu misijonov 2018).
Jezus je ljubezen, ki vedno prebiva v nas, zbuja tiste, ki so zaspali v spancu smrti. Ljubezen, ki je z nami od začetka naše zgodovine do konca časov in onkraj, ki se spušča v globine in dviga v višine, ki nas rešuje vseh strahov in služnosti ter pred vsakim sovražnikom in zatiralcem, ki nas osvobaja s slavo življenja preko obhajila. Jezus je ljubezen, ki nas utrjuje, ki nas navdaja z zaupanjem, drznostjo, z občutkom nepremagljivosti, ne samo proti človeškim in vidnim sovražnikom, temveč tudi nasproti nevidnim duhovom, saj je Bog z nami. Obtožbe proti nam so bile zavržene; greh je bil odpuščen, ljubezen je premagala sovraštvo; nepravičnost je premagana. V trpljenju in bojaznih smo prejeli tolažbo; prepadi so se zmanjšali in višine so se znižale proti nam; smrt se je umaknila življenju in čas je odprl svoja vrata v večnost. Ljubezen in zvestoba Boga življenja sta se odrazili v Njegovem Sinu Jezusu. Zdaj nas nič in nihče ne more več ločiti od te Ljubezni. Prišel je čas, da veselo dvignemo svoje glasove, rekoč: »Blagoslovljen bodi, ki prihajaš v imenu Boga!« – On, ki prihaja za naše odrešenje.
prevod Bernarda Ugovšek-Biščak
