Glavno mesto Madagaskarja je Atananarivo. V predmestju glavnega mesta je smetišče, kraj, kjer se ljudje borijo za življenje. Pobirajo koristne ostanke, ki jih pripelje kamion iz središča mesta. Z denarjem od prodanih uporabnih odpadkov si pomagajo pri vsakdanjem preživetju.
Pred 20 leti je med njih prišel misijonar slovenskega rodu Pedro Opeka. Leta 1990 je v junijski številki Misijonskih obzorij Pedro Opeka zapisal, da je poleg dela z bogoslovci začel delo z najbolj revnimi družinami v Atananarivu.
»Družine živijo na cesti in iščejo hrano po smeteh. Nisem mogel ostati miren pred to revščino, ki kriči do nebes po usmiljenju in pravici«. In delo z ubogimi se je začelo. Sto šest družin se je odločilo in vključilo v program pomoči in počasi so postali ljudje. Ljudje so dobili vero, pogum, voljo in veliko upanje, da so tudi oni lahko kot drugi ljudje.
Iz pločnika in smetišča v hišo
Vračati človeku dostojanstvo in samozaupanje ni vedno lahko. Premagovati sovraštvo, nasilje, ki se nabira v človeku, ki je odrinjen na rob družbe zaradi nerazumevanja tistih, ki bi lahko pomagali. Statistike lahko povedo marsikaj, pomembni pa so ljudje.
Na tisoče ljudi je prišlo k Pedru po pomoč, ko so ustanovili združenje AKAMASOA – DOBRI PRIJATELJI.
Maja 1991 se je misijonar srečal z eno od družin na smetišču. Med kupi smeti je bila tudi dekle, Lydia Tojoniaina (Tojo), takrat stara devet let. Srečanje Petra Opeka z njeno družino je bilo ujeto v fotografski aparat nekega reporterja. Ta devetletna deklica (in njena družina), je bila ena prvih, ki jih je iztrgal iz kupa smeti. Pomagal jim je, otroci so šli lahko v šolo in danes je dekle, ki jo klicejo Tojo, učiteljica v šoli. Poučuje otroke, ki živijo v raznih vaseh, za katere skrbi združenje AKAMASOA in Pedro Opeka.
Skrb za otroke ni vedno lahka
Vsak dan samo po en krožnik riža sedem tisoč otrokom. Vsak dan, ne samo občasno. Starši delajo v kamnolomu, da zaslužijo nekaj za svoje preživetje. To je delo za en evro na dan. Delajo od jutra do večera. Med šolskim letom je potrebno nahraniti tudi do sedem tisoč otrok. In Pedro vedno znova ponavlja: »OTROCI IMAJO PRAVICO DO VSAJ ENEGA OBROKA RIŽA NA DAN! MAR NI TO NJIHOVA OSNOVNA ČLOVEKOVA PRAVICA?«
Odprimo svoje srce in roke. Lačnih otrok ne bo nahranil nihče. Še naprej bodo upajoče oči zaman čakale na kakšno mednarodno konferenco o boju proti lakoti.
Mi lahko pomagamo, mi lahko dajemo upanje in prihodnost tem otrokom in njihovim družinam.
Pa ne samo enkrat, pomagajmo skozi vse leto.
Kako pomagati?
Odločimo se in darujmo vsak mesec 5.- €. S tem našim darom bo lahko Pedro Opeka kupil 10 kilogramov riža. Ta dar bo šel naravnost na Madagaskar na obrobje
smetišča v Atananarivo, za otroke in družine. Šel bo tja, kjer se mnogi tudi danes preživljajo z ostanki in smetmi, ki jih kamioni pripeljejo na smetišče. Skupaj prinesimo upanje in veselje na obraze otrok. 1.- € na dan je dovolj za preživetje petčlanske družine. In tako vsak dar pomeni veliko upanje za otroke in družine.
