Botrstvo Etiopija

Etiopija je zelo prostrana dežela, šestinpetdesetkrat večja od Slovenije in ima 80 milijonov prebivalcev. Več kot polovica mladih nima možnosti, da bi hodili v šolo. Med prebivalci je še vedno več kot 60% nepismenih. Je ena najrevnejših dežel sveta, kjer vladajo nezaslišane socialne in zdravstvene razmere. Svetovna zdravstvena organizacija ugotavlja, da je to ena najrevnejših dežel; od 175 držav, ki jih pesti revščina je Etiopija na 172 mestu. V Addis Abebi živi pet milijonov ljudi, od tega je več kot 70 tisoč otrok in mladih na cesti.

predmestje Etiopije

Misijon
Salezijanci imajo skupnost v Adigradu na severu Etiopije. To mesto je le trideset kilometrov oddaljeno od Eritreje, kjer je na meji razporejenih, pravijo, sto tisoč vojakov. Največja skrb salezijancev je omogočiti otrokom, posebno tistim, ki so ostali brez staršev, obiskovati šolo. Tistim mladim, ki po osnovni šoli ne morejo nadaljevati šolanja, pa omogočijo delo. V mestu imajo dve papirnici, šivalnico, pa tudi dve manjši restavraciji. V njih ne sme manjkati nacionalna jed – ingera.

Šolstvo
Vsak Etiopijec, brez izjem, želi hoditi v šolo. Kdor je dober v šoli, je sprejet tudi med vrstniki. Vpis v šolo je pri sedmih letih, čeprav nekateri začnejo že prej, saj starost otroka v Etiopiji pogosto primerjajo z višino in številom zob. V mestih in večjih vaseh imajo tudi privatne vrtce s šolnino.
Državne šole se delijo na osnovne (od prvega do osmega razreda),  nižje srednje (deveti in deseti razred) ter višje srednje šole (11. in 12. razred). Pouk v mestih poteka v izmenah – dopoldne, popoldne in zvečer. Običajno število otrok v razredih je 50, toda pogosto jih je veliko več. Obstaja tudi nekaj šol za otroke s posebnimi potrebami.
Vsak učenec mora na koncu šolskega leta opraviti izpit. V osmem in desetem letu jih ocenjujejo na državni ravni, drugače na regionalni. Neuspeh pomeni ponavljanje letnika. Po drugem neuspehu učenec ne more nadaljevati šolanja v državnih šolah. Šole so brezplačne, učenci pa morajo imeti svoje knjige in pisala. V mestih ima večina šol obvezne šolske uniforme ter obutev, kar ni poceni. Obstajajo tudi številne privatne šole s šolninami, ki jih upravljajo cerkve ali nevladne organizacije. Le te so priznane s strani Ministrstva za šolstvo in boljše od državnih. Šolarji načeloma lahko prehajajo iz državne v privatno šolo, a s težavo.
Izpita v desetem razredu, kjer učenci dobijo potrdilo o končanem šolanju, v šoli ni mogoče ponovno opravljati. Po desetem razredu učenci nadaljujejo s pripravo na univerzo (11. in 12. razred) ali z izobraževanjem ter usposabljanjem na tehničnih in strokovnih šolah (TVET). Usposabljanje na TVET zajema tečaje za učitelja telovadbe, obrtnika, tajnico, poučevanje, gostinske storitve, umetnost, računalništvo in informatiko. Zahteve za vpis so vedno višje, ker se šola vedno več otrok. Državne fakultete in univerze pa ne morejo sprejeti vseh prošenj. Za dekleta, otroke s posebnimi potrebami ter v nekaterih manj razvitih regijah so zahteve za vpis nižje. Obstajajo pa tudi številne privatne šole s šolnino za vse tiste, ki niso sprejeti na vladne tehnične in strokovne šole. Tu mladi ravno tako dobijo diplomo oziroma potrdilo. Šolanje na univerzah traja od treh do šest let, odvisno od tečaja.

Botrstvo
Salezijanci želijo otrokom v vsej tej bedi pomagati, kolikor le morejo. Eden od načinov, da tudi mi lahko pomagamo, je botrstvo. Botri s svojimi darovi skrbijo za najbolj ogrožene otroke, ki živijo v človeka nevrednih razmerah, predvsem za sirote in tiste, ki prihajajo iz družin s številnimi otroki ali so njihovi starši hudo bolni.

Vsa sredstva, ki jih boste nakazali otroku v Etiopijo, bodo namenjena šolanju in otrokovemu vzdrževanju. Darovi v višini 15,00 EUR mesečno, oziroma 180,00 EUR letno, bodo zadostovali za mesečne potrebe posameznega otroka: za šolnino, šolske potrebščine, šolsko uniformo, za hrano … Otroci se na misijonu zadržujejo večji del dneva in tam je tudi poskrbljeno zanje. Če boste želeli darovati več, bo šel darovani denar v splošni sklad za botrstvo otrok v Etiopiji. Iz tega sklada se bodo šolali tudi drugi otroci, ki ne bodo imeli konkretnega botra. Ni pa mogoče, da bi le posameznemu otroku dajali več denarja, saj bi s tem misijonarji delali med otroki razlike in bi hitro zgubili zaupanje.

Preberite si še pismo g. Jožeta Andolška:

ETIOPIJA – DEŽELA, KJER SE SREČUJETA BREZUP IN UPANJE
Kadar slišimo Etiopija, se spomnimo na otroke, ki umirajo zaradi lakote, ter na prostrano deželo, kjer izvira modri Nil, in ki z belim Nilom napaja z vodo severni in južni Sudan in Egipt.
Ob Egiptu je Etiopija zgodovinsko in kulturno najbolj bogata afriška država, ki se razprostira na več kot enem milijonu kvadratnih kilometrov. To je edina afriška država, ki ni bila nikoli kolonija zahodnega imperija in je že v prvih stoletjih po Kr., zaznamuje močno versko izročilo, ki je danes vidno v življenju koptske cerkve. Že v Stari zavezi je Etiopija večkrat omenjena. V Apostolskih delih pa je apostol Filip krstil dvorjana etiopske kraljice Kandake. (Apd 8, 26-40).
Povsem od blizu smo doživeli revščino, ki vso našo zahodno civilizacijo postavlja pod vprašaj. Slišali smo nemi krik nedolžnih otrok, ki ga ne more zaznati nobena kamera. Naši afriški bratje in sestre živijo vsak dan v boju z mogočnimi tega sveta, ki izkoriščajo njihovo bogastvo in njihova življenja. Ti otroci umirajo posamično, so preslabotni za protest, brez moči, da bi kričali. Njihova revščina ostane za nas nevidna. Ne vidimo njihovega obličja, ne njihovega boja za življenje ne njihovega trpljenja.
Bili smo pri najrevnejših ljudeh tega planeta, pri otrocih in mladih v Addis Abebi, ki noči prespijo v kanalih, pri otrocih, ki so nagi, žejni in bolehajo za malarijo, aidsom ali tuberkulozo. Bili smo pri otrocih, ki so jih starši zaradi stiske takoj po rojstvu izpostavili, v domovih za najdenčke, pri ljudeh in otrocih v odročnih vaseh in onih, ki se v šolskih klopeh učijo pisati, brati in računati. Pri beguncih iz Sudana, ki so imeli za seboj že dvesto kilometrov pešačenja in so izčrpani sedeli ob cesti, ter iztegovali roke v pomoč. Srečali smo se pa tudi z ljudmi, ki dajejo priložnost mladim, da iz njihovega življenja naredijo poslanstvo: sestre Matere Terezije, frančiškanke, uršulinke, hčere svete Ane, salezijanci in mnogi drugi.
Ob trpljenju in revščini smo doživeli tudi veselje otrok, katere oči žarijo in jim je v obraz zapisano dostojanstvo in lepota božjega otroštva. Vsem tem ljudem in otrokom smo gledali v oči in jim dali vedeti, da jih imamo radi. V zameno so nam darovali srce.

Najdenčki pri redovnih sestrah
Dom za sirote. Te otroke so sestre ali sorodniki prinesli v njihov dom. Mnogi od njih so po mestu prosjačili in na šipe avtomobilov trkali in prosili: »Lačen sem, dajte mi za jesti«, in kazali na lačna usta.
V Etiopiji je okoli 4,5 milijona otrok sirot. V vsakem otroku je zapisana tragedija, ki je ni moč izbrisati. Vsak izmed njih ima obraz in ime. Mnogi njihovi starši so okuženi z aidsom ali so umrli zaradi drugih bolezni. Sorodniki jih ne morejo vsak dan nahraniti. Veliko teh otrok so izpostavili že takoj po rojstvu. Mnogi pridejo ali jih prinesejo k angelom v človeški podobi: redovnim sestram, ki jih na mnogih krajih Etiopije sprejmejo za svoje. Med njimi je Hosana, ki so jo našli v šotoru, deklico Tarik pa jim je prinesla neka žena, ki jo je našla, ko je tavala ob robu ceste.

Botrstvo
Mnogim družinam smo prinesli dar botrstva, kar pomeni, da lahko njihovi otroci obiskujejo šolo, imajo šolske potrebščine, ter dobijo enkrat na dan topel obrok hrane.
Nekateri me sprašujejo, kako učinkovita je ta pomoč otrokom, ki obiskujejo šolo. To smo se prepričali ob Hailush-u, ki je študiral informatiko. Zgodba se je začela, ko me je pred štirimi leti duhovnik Estifanos prosil, da mu kupim računalnik. Ta fant je študiral informatiko in v mesecu juniju diplomiral, ter zaradi odličnega uspeha takoj dobil službo v Addis Abebi. Mi smo se z njim veselili in praznovali. Takole je izrazil svojo hvaležnost: »Vedno se bom spominjal dne, ko sem srečal don Boskove salezijance v Gola. Zelo težko bi se vpisal na univerzo, če mi Estifanos ne bi predstavil Jožeta Andolška. Salezijanci so bili ob meni in me materialno podpirali pri študiju. Sedaj sem uspešno diplomiral in sem zaposlen v zasebnem podjetju!« Botrstvo je mnogim pomagalo, da so prišli do poklica, da so danes zdravniki, učitelji, medicinske sestre. Veliko bivših dijakov je sedaj učiteljev v šolah, ki so jih pred leti sami obiskovali in so bili prav tako revni, kot so njihovi dijaki.


Spoštovani!

film: NEVIDNI OTROK – ETIOPIJA!

Povsem od blizu so – televizijski snemalec Ivan Klarič in montažer Valentin Čertov  z duhovnikom Jožetom Andolškom – v 20-minutnem filmu NEVIDNI OTROK prikazali vso revščino in upanje mladih v 80-milijonski državi Etiopiji.

Na nekaterih šolah v Celovcu in Sloveniji so film obdelali pisno in nato z učitelji ali animatorji v pogovoru …

Jože Andolšek je profesor verouka na Slovenski gimnaziji v Celovcu. V zgibanki, ki je spremno gradivo filma, pravi:
Bili smo pri najrevnejših ljudeh tega planeta, pri otrocih in mladih v Adis Abebi, ki noči prespijo v kanalih, pri otrocih, ki so nagi, žejni in bolehajo za malarijo, aidsom ali tuberkulozo. Bili smo pri otrocih, ki so jih starši zaradi stiske takoj po rojstvu izpostavili, v domovih za najdenčke, pri ljudeh in otrocih v odročnih vaseh in onih, ki se v šolskih klopeh učijo pisati, brati in računati.
Ob trpljenju in revščini smo doživeli tudi veselje otrok, katerih oči žarijo in sta jim v obraz zapisana dostojanstvo in lepota Božjega otroštva. Vsem tem ljudem in otrokom smo gledali v oči, ter jim dali vedeti, da jih imamo radi. V zameno so nam darovali srce.

Oče, ali tam, kjer si ti doma, otroci res vsak dan dobijo kaj jesti in zvečer še čaj?“ me je vprašal otrok v Etiopiji. Odgovora mu do danes še nisem dal …

Če želite, lahko Jožeta povabite v župnijo, mladinsko skupino, na oratorij,  šolo …

andolsek@gmx.at
0043 6768 7728 122

Če želite film prejeti na dom pišite na naslov:
Misijonsko središče Slovenije
Kristanova 1
1000 Ljubljana