Botrstvo Brazilija – Corumba

Brazilija ima 175 milijonov prebivalcev, od tega jih je po uradnih podatkih 54 milijonov (31%) revnih oz. pod pragom revščine. Verjetno bi jih lahko našli še več. Na drugi strani je Brazilija dežela pravljice, kave, veličastnega karnevala in magičnih osebnosti čarobne igre z žogo. Brazilija je torej dežela neizmernih nasprotij. Na jugu so prenatrpana velemesta, na severu so redkeje naseljena kmetijska področja. Deset odstotkov prebivalstva ima v lasti osemdeset odstotkov obdelovalne zemlje. Podeželjski reveži brez zemlje se nenehno priseljujejo v mesta, ker upajo, da bodo tam našli delo. Običajno pristanejo v favelah – revnih obmestnih kolibarskih naseljih, kjer se borijo za vsakodnevno preživetje.

Misijon
Misijon, kjer je Ernest Saksida živel in delal od leta 1935 do svoje smrti leta 2013, je v mestu Corumba v brazilski državi Mato Grosso, na pobrežju reke Paragvaj, na meji z Bolivijo. Saksida se je kot mlad fant v Braziliji srečal z umiranjem otrok zaradi pretepov, z nasiljem in sovraštvom med tolpami, zato je čutil, da mora prav tem mladim posvetiti svoje delo. V mestu Corumba je tako začelo rasti Don Boscovo mesto “Srečni otroci”, kjer so našli zatočišče mnogi otroci z ulice. Iz preproste barake, kjer je g. Ernest začel poučevati otroke, je zraslo veliko mesto, kjer vsak dan najde svoj dom preko štiri tisoč otrok. Še mnogo drugih pa je, ki so preko misijona našli možnost šolanja. Tovrstna skrb za otroke iz ulice je bila pred več kot petdesetimi leti nekaj posebnega. Delo g. Ernesta je postalo vzorec za tovrstne programe po vsej Južni Ameriki. Prav preko misijona se je veliko otrok izšolalo in stopilo v življenje z osnovno ali poklicno izobrazbo.

Šolstvo
Šolanje je v Braziliji obvezno, a slika realnosti nam daje precej drugačno podobo. Šolanje je mnogim otrokom onemogočeno zaradi pomanjkanja denarja. Mnogo otrok vzgaja ulica, ker so jim starši umrli ali pa zanje niso več skrbeli. Po večjih mestih so tolpe otrok in mladih, ki v začetku ropajo in kradejo zaradi potrebe, kasneje pa to postane njihov vsakdanjik. Mnogim otrokom je edina rešitev pred to krutostjo življenja ponudila šola. A ta nikakor ni dostopna vsem – vanjo lahko gredo le tisti premožnejši ter tisti, ki se jim je nasmehnila sreča, da so lahko prag šole prestopili po solidarnosti in darežljivosti dobrih ljudi. Z znanjem in izobrazbo je možnost, da mlad človek poskrbi sam zase, mnogo verjetnejša.
Osnovno šolanje v Braziliji traja devet let. Z osnovnim šolanjem otroci začnejo pri petih ali šestih letih.

Botrstvo
Ker vsak dan znova trkajo na vrata misijona novi otroci, smo se septembra 2002 odločili, da tudi preko dobrote Slovencev omogočimo nekaj otrokom, da bodo lahko hodili v šolo. Preko tristo otrok je tako že našlo dobrotnike v Sloveniji, ki so jim in jim še omogočajo šolanje. Botri za šolanje otroka mesečno namenjajo 21,00 EUR ali letno 252,00 EUR. Vsak boter ima tudi sliko in podatke otroka, za kogar so namenjeni darovi. S tem denarjem so kriti stroški šolskih potrebščin, šolska uniforma, osnovno zdravstveno varstvo, zdravstveni pregledi in cepljenja, prevoz v šolo z mestnimi prevoznimi sredstvi, šolska malica … Dvakrat letno vsak boter prejme dopis s plačilnimi nalogi ter pismo o življenju na misijonu. Enkrat na leto pa se iz misijona oglasijo vsakemu botru posebej, da sporočijo, kako gre posameznemu otroku.

%d bloggers like this: