Botrstvo Angola

Angola je ena izmed triinpetdesetih držav afriškega kontinenta. Velika je za dobrih enainšestdeset Slovenij. Čeprav je zelo velika, ima le deset milijonov prebivalcev, od tega jih je več kot polovica mlajših od osemnajst let. Angola je dežela trpečih ljudi. Preživela je sedemindvajset let vojne. Ta je zaznamovala prav vse. Velika revščina je predvsem posledica vojne in stalnih nasprotij. A kljub vsemu so Angolci, ki so mnogo pretrpeli, ohranili čudovite lastnosti gostoljubnosti in prijaznosti. Glavno mesto Angole je Luanda. V njem in okolici živi ena tretjina vsega prebivalstva. Mnogi so zaradi vojne pribežali v glavno mesto v upanju, da tam najdejo boljše življenje. Mesto pa seveda ni moglo sprejeti tako velikega števila ljudi, zato so razmere za življenje marsikje neznosne. Ni elektrike, ne vode, ne kanalizacije … To prinese mnogo bolezni, lakoto, trpljenje. A ljudje imajo radi življenje in se borijo za preživetje. Angolski pregovor pravi: “Neizmerno bogastvo Angole ni v nafti, diamantih in lesu, temveč v njenih pogumnih ljudeh.”

Šolarka v Lueni

Šolstvo
Šolanje je za mnogo otrok v Angoli le skrita in nikoli uresničljiva želja. Več kot polovica otrok in mladih nima nikoli priložnosti, da bi prestopili korak čez šolski prag. Šol ni dovolj, mnogi otroci in njihovi starši pa nimajo niti najmanjših sredstev, da bi se otroci v šolo lahko vpisali ali po vpisu šolanje nadaljevali. Statistični podatki govorijo o tem, da od petdeset odstotkov otrok, ki imajo možnost začeti šolanje, do osmega razreda lahko pride le polovica le teh. Do srednje šole uspe priti trem odstotkom otrok, do univerze le polovici odstotka vseh otrok. V Angoli je čez 60% nepismenih ljudi. Državne šole pa so poleg nedostopnosti mnogim obenem še neučinkovite, saj mnogi po štirih razredih šole ne znajo niti brati niti pisati ali računati.

Šola in igrišče

Misijon
Misijon oz. center Cacuaco, kjer je delovala s. Zvonka Mikec, se je prav zaradi razmer v Angoli posvetil predvsem šolstvu. Trenutno je na misijonu državno priznana šola, osemletka. Država pa ne plačuje učiteljev, zato lahko na misijonu omogočajo brezplačno šolanje otrokom le zaradi dobrote mnogih ljudi. Možnost za šolanje dajejo predvsem najrevnejšim otrokom. Najtežji trenutki so ob vpisu vsako leto, ko ni prostora za vse in starši ter otroci proseče jočejo in upajo, da bodo prišli na vrsto. Na misijonski šoli se od prvega do osmega razreda šola tisoč petsto otrok. Poln je tudi misijonski vrtec. V državnih šolah velja sistem, da pride v šolo tisti, ki lahko več ponudi. Na misijonu skušajo zato sprejeti najrevnejše, a vedno jih veliko ostane razočaranih, ker zanje ni prostora. Načrtujejo širitev in izboljšanje šolskih prostorov, saj imajo veliko učencev, ki hodijo k pouku v povsem neprimerne prostore. A prav vse je odvisno od darov in sredstev, ki jih dobijo.

Botrstvo
Botrstvo v Angoli smo začeli meseca januarja 2003, ko so se prvi botri odločili za pomoč na misijonu pri s. Zvonki Mikec. Kljub temu, da s. Zvonke ni več v Angoli, botrstvo še vedno poteka v sodelovanju s sestrami salezijankami, ki tam delujejo. Botrstvo je namenjeno otrokom in mladim na misijonu, ki so njihovi učenci in brezplačno obiskujejo šolo. S prispevkom, ki ga botri nakazujejo otrokom v Angoli, jim je omogočen nakup šolskega materiala, podpora učiteljem, najbolj potrebnim pa tudi dnevni obrok hrane. Vsak posameznik, ki se odloči, da postane boter otrokom v Angoli, dobi sliko otroka in nekaj njegovih osnovnih podatkov. Mesečni dar 21,00 EUR ali letni znesek 252,00 EUR je namenjen posameznemu otroku. Dvakrat letno vsak boter prejme dopis s plačilnimi nalogi ter pismo o tem, kako poteka življenje na misijonu in kako gre šolarjem.