Angola je ena izmed štiriinpetdesetih držav afriškega kontinenta. Velika je za dobrih enainšestdeset Slovenij in ima približno 33 milijonov prebivalcev, od tega jih je več kot polovica mlajših od osemnajst let. Angola je dežela, ki je trpela vojno za neodvisnost (1975) in potem državljansko vojno do leta 2002, ko je bila podpisana mirovna pogodba in ko je res v deželi počasi zavladal MIR. Preživela je torej sedemindvajset let vojne. Ta je zaznamovala prav vse. Velika revščina je še danes predvsem posledica dolgoletne vojne, stalnih nasprotij in trenutno velike korupcije ter socialnih razlik. A kljub vsemu so Angolci, ki so mnogo pretrpeli, ohranili čudovite lastnosti gostoljubnosti in prijaznosti. Glavno mesto Angole je Luanda. V njem in okolici živi približno 8 milijonov ljudi, to je četrtina vsega prebivalstva. Mnogi so zaradi vojne pribežali v glavno mesto v upanju, da najdejo boljše življenje. Vendar mesto ne more sprejeti tako velikega števila ljudi, četudi z gradnjo novih struktur raste. A stanovanja so dosegljiva le za tiste, ki imajo denar. Zato so razmere za življenje marsikje zelo težke, mnogi nimajo niti pitne vode. Na splošno morajo ljudje v primestju in tudi v mestu kupovati vodo za dnevno porabo. Tudi elektrike še ni povsod, predvsem na podeželju si ljudje pomagajo z malimi sončnimi napravami, da lahko zvečer prižgejo vsaj eno žarnico v hiši. Voda, elektrika, kanalizacija so res osnovni problemi v velikih obmestnih četrtih in naseljih. To pa je potem vzrok za različne bolezni, predvsem malarijo, tifus, razne infekcije, zaradi katerih še danes umira nešteto ljudi, predvsem otrok, saj je tudi državni zdravstveni sistem praktično zrušen … Za zasebno zdravstvo in klinike pa ljudje nimajo denarja. A ljudje imajo radi življenje in se borijo za preživetje. Angolski pregovor pravi: “Neizmerno bogastvo Angole ni v nafti, diamantih in lesu, temveč v njenih pogumnih ljudeh.”
Šolstvo
Šolanje je še vedno za mnogo otrok v Angoli le skrita in težko uresničljiva želja. Šol ni dovolj. Po vaseh so le preproste podeželske šole (pokrite ute brez klopi in brez stolov …) do petega razreda. V teh šolah učitelji hodijo poučevat neredno … Mnogi otroci in njihovi starši pa nimajo niti najmanjših sredstev, da bi se otroci v šolo lahko vpisali ali po vpisu šolanje nadaljevali. Otroci gredo v šolo z zvezkom pod pazduho in svinčnikom v roki in to je vse, kar imajo. Statistični podatki govorijo o tem, da je le približno petdeset odstotkov otrok, ki imajo možnost začeti šolanje in od teh jih pride do osmega razreda le polovica. Do srednje šole uspe priti 3 % otrok, do univerze le 0,5 % vseh mladih. V Angoli je več kot 60 % ljudi nepismenih. Državne šole pa so poleg nedostopnosti obenem še neučinkovite, saj mnogi po štirih razredih šole ne znajo niti brati niti pisati ali računati. Tako so po statistiki iz leta 2018 podatki še taki: še vedno več kot 25 % šoloobveznih otrok ne hodi v šolo. 60 % teh, ki končajo nižje razrede, ne nadaljuje šolanja in 56 % otrok in mladih med 11. in 17. letom še vedno obiskuje nižje razrede osnovne šole.
Misijon
Misijoni oz. Centri (v Cacuaco, Luanda, Benguela, Luena in Calulo), kjer deluje s. Zvonka Mikec, so se prav zaradi razmer v Angoli posvetili predvsem šolstvu. Trenutno je v vseh teh misijonih državno priznana šola, osemletka. V Cacuaco, Benguela in Calulo je tudi otroški vrtec in v Calulo tudi šola na podeželju, prav v notranjosti med njivami. Velik uspeh Katoliške Cerkve v Angoli je ta, da je država katoliške šole priznala. Če je možno, jim država nudi tudi učitelje, ki jih plačuje. A ker je plača učiteljev le del velikih potreb vsake šole, imajo na misijonu tudi druge zaposlene, ki skrbijo za red, vzdrževanje … Nekaj učiteljev morajo plačevati tudi sami, ker jih država nima dovolj. In v njihovih šolah dajejo možnost za šolanje predvsem najrevnejšim otrokom, ki ne morejo ali pa težko plačajo letni prispevek (šolnino), pa četudi je ta zelo majhen. Zato so najtežji trenutki vsako leto prav ob vpisu, ko ni prostora za vse in starši ter otroci proseče jočejo in upajo, da bodo prišli na vrsto in dobili prostor v šoli. Vsako leto iščejo nove načine, da izberejo res najbolj potrebne – uboge, ki sicer ne bi mogli niti v državno, še manj pa v privatno šolo … V državnih šolah velja sistem, da pride v šolo tisti, ki lahko več ponudi. Na misijonu skušajo zato sprejeti najrevnejše, a vedno jih veliko ostane razočaranih, ker zanje ni prostora. Skoraj povsod se načrtujeta širitev in izboljšanje šolskih prostorov, saj je veliko učencev, ki hodijo k pouku v povsem neprimerne prostore. A to vse je odvisno od darov in sredstev.
Botrstvo
Botrstvo v Angoli smo začeli meseca januarja 2003, ko so se prvi botri odločili za pomoč na misijonu pri s. Zvonki Mikec. Čeprav s. Zvonke v tem obdobju nekaj let ni bilo v Angoli, saj je delovala v Mozambiku, je botrstvo redno potekalo v sodelovanju s tamkajšnjimi sestrami salezijankami. Botrstvo je namenjeno otrokom in mladim na misijonu, ki so njihovi učenci in brezplačno obiskujejo šolo. S prispevkom, ki ga botri nakazujejo otrokom v Angoli, jim je omogočen nakup šolskega materiala, šolske uniforme, podpora za vzdrževanje šole, najbolj potrebnim, predvsem mlajšim, pa tudi dnevni obrok hrane. Vsak posameznik, ki se odloči, da postane boter otrokom v Angoli, dobi sliko otroka in nekaj njegovih osnovnih podatkov. Mesečni dar 21,00 EUR ali letni znesek 252,00 EUR je namenjen posameznemu otroku. Dvakrat letno vsak boter prejme dopis s plačilnimi nalogi ter pismo o tem, kako poteka življenje na misijonu in kako gre šolarjem. Trenutno botri iz Slovenije pomagajo otrokom v Cacuaco, Calulo, Luena, Luanda in Benguela, to so otroci, ki so v morju več kot 10.000 vseh šolarjev salezijanskih misijonov.
