V nedeljo, 6. oktobra, na rožnovensko nedeljo, je bilo v Škocjanu na Dolenjskem srečanje z Danilom Lisjakom, salezijanskim misijonarjem, ki deluje v Ugandi. Njegov misijon Atede se nahaja v bližini kraja delovanja našega misijonskega velikana dr. Ignacija Knobleharja. Srečanje se je začelo s sveto mašo v cerkvi Rožnovenske Matere božje na Stopnem, kamor je mladi Ignacij z materjo velikokrat romal in kjer se je leta 1851 med njegovim obiskom domovine zbralo več kot 4.000 ljudi, ki jih je navdušeno nagovoril.
Pri svojem delu se je Ignacij spopadal s številnimi preizkušnjami, od nasprotovanj in oviranj s strani arabskih in turških trgovcev s sužnji, z nasprotovanji samih domačinov, z malarijo, krvavo grižo, naporno klimo, smrtjo misijonarjev … A bil je pogumen mož in s svojimi misijonarji je resnično deloval v duhu 2 Tim 1,7:«Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti«.
V nadaljevanju je Danilo povedal, da je med obiskom Belih Očetov v Kampali – glavnem mestu Ugande – kar ostrmel nad odzivom redovnikov, ko jim je povedal, da je iz Slovenije. »A vi ste iz dežele Ignacija Knobleharja«, so odvrnili. »On je pionir afriških misijonov on je ponilski Mojzes. On je začel iz nič, če ne bi bilo njega, nas ne bi bilo tu, ne bi imeli česa delati. Bil je pogumen in svet možu. Tudi ni knjige v Afriki, v kolikor ima kaj veljave, ki vsaj na začetku ne bi omenjala njegovo ime.«
Danilo je tudi poudaril pomen molitve, zlasti molitve rožnega venca. In tu na Stopnem, si je mladi Knoblehar še pred odhodom v misijone »polnil« energijo. Kot je namreč Jezus naš Odrešenik in odgovor na naša najgloblja vprašanja in teženja, tako Mati Marija predstavlja Pot, ki nas pelje k Jezusu, podobno kot je mati Ignacija vodila h cerkvi na Stopnem. Rožni venec je po besedah Danila »Sveto pismo revežev«. In v Afriki to velja še danes, saj nimajo denarja, da bi si ga kupili. V vseh skrivnostih rožnega venca so namreč zaobjete vse skrivnosti evangelija. In Knoblehar kakor tudi vsi na ladji Stella Matutina, s katero je plul po Nilu, je veliko molil in molitev jim je pomagala, da so vztrajali v vseh preizkušnjah, s katerimi so se vsakodnevno soočali. V ta namen so na ladji celo podrli tri kabine, da so postavili kapelo.
Podobno se tudi mi v svojem življenju soočamo s številnimi preizkušnjami. Danilo nas je zato pozval, naj molimo rožni venec, naj se zaupamo Mariji, ki nas bo vodila k Jezusu, nam prinesla mir v srce in vodila našo »Stello matutino« k Bogu, k sreči.
V župnišču v Škocjanu je nato sledil ogled filma, ki ga je Danilo pospremil z bogatimi komentarji. Film je posnel Danilov sokrajan in dober prijatelj še iz otroških let Ivo Saksida, ki je Danila kar štirikrat obiskal v njegovem misijonu. Ob zadnjem obisku je zelo resno zbolel za najhujšo obliko malarije, a jo je »hvala bogu« uspešno prebolel. Naslov filma je »Žetev ob Nilu«. Ob koncu filma smo si bili vsi enotni, da je žetev resnično obilna, saj je Cerkev, kjer deluje Danilo Lisjak duhovno bogata, mlada in polna življenja, čeprav finančno podhranjena.
Ob tem seveda ne moremo mimo našega Knobleharja, pionirja afriških misijonov, ponilskega Mojzesa, kot so ga poimenovali Beli Očetje. On je bil tisti, ki je začel orati, da so drugi lahko sejali in da zdaj lahko mi žanjemo. Prav tako ne moremo mimo vseh ostalih misijonarjev, ki so z njim delovali, kakor tudi ne mimo Daniela Combonija, Knobleharjevega naslednika, ki je bil leta 2002, ob beatifikaciji dveh mladih afriških mučencev David Okello (16 let) in Jildo Irwa (14 let), celo razglašen za svetnika. Comboni se je pri namreč svojem delu vedno skliceval na Knobleharja in je dejal, da bi krščanstvo brez Knobleharja zamrlo že l. 1848.
Zato srčno upamo, da se bodo kmalu izpolnile želje novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana, izrečene pri sv. maši na Zaplazu ob letošnjem srečanju misijonarjev in bo Ignacij Knobelhar kmalu dosegel čast oltarja.
