IMG_5597

Jože Adamič – veličina in šibkost človeka

Ob prebiranju raznih raziskav o ljudstvih in plemenih po svetu se nehote spomnim na ljudi, ki sem jih srečal na svojih poteh ob obisku misijonarjev. Raziskave odkrijejo in razkrijejo samo del resničnosti, del življenja ljudstev in plemen po svetu. Nikoli ni mogoče spoznati človeka, ljudstva ali plemena, če se ne usedeš z njim in poješ nekaj hrane, riža, manioka ali kaj podobnega. Nobena organizacija, ki deluje nekje daleč od ljudi, ne more razumeti utripa življenja preprostega človeka, ki se vedno znova spopada z življenjem. To pomeni vsakdanji boj za preživetje. V Evropi smo že malo pozabili, kaj pomeni vsako jutro začeti z mislijo: »Ali mi bo uspelo preživeti dan? Ali bom lahko poskrbel zase in svojo družino?«. Ta spopad ne poteka za okroglimi mizami, v lepo urejenih pisarnah, ta boj se bije daleč stran med preprostimi hišami, ob riževih poljih na Madagaskarju, v Aziji in drugje po svetu. Vsaka zunanja pomoč pomaga reševati trenutno stisko, morda celo lakoto. Daljnoročno pa to delo ne rodi sadov. Prihodnost revnih ljudi je v rokah njih samih. Njihova pot bo morda drugačna, kot so lepo načrtovani projekti, opremljeni s kompetentnimi vizijami in dobrimi strategijami. Ampak to bo njihova pot in njihovo življenje. Oni vedo, kaj potrebujejo za človeka vredno življenje. Načrtovalci za okroglimi mizami in v lepo urejenih pisarnah lahko samo slutijo in predvidevajo.

Upal bi si reči, da so misijonarji najbolj blizu ljudem, razumejo njihov jezik, poznajo njihovo kulturo, so z njimi v eni od hiš v posameznih krajih v raznih državah po svetu. Misijonarji, ki se skupaj z domačini spopadajo z raznimi ujmami, nesrečami in podobno, bolje razumejo, kaj le-ti potrebujejo. Skupno iščejo poti za človeka vredno življenje. Potrebna je potrpežljivost, vztrajnost in veliko časa. Seveda naj bi bili za te revne ljudi odgovorni politiki, organizacije in gospodarstveniki. Na žalost pa se velikokrat zgodi tako, kot se je vedno dogajalo v vsej zgodovini človeštva. Nekateri se znajdejo, drugi pa ostanejo nekje na obrobju, odrinjeni od vsega dobrega in lepega. Že v stoletjih pred Kristusom se je pojavljala ista težava. O takratnih sodnikih je bilo napisano: »Doklej boste sodili napačno, dajali prednost krivičnim? Sodite za slabotnega in siroto, odločajte prav za nesrečnega in revnega. Osvobajajte slabotnega in ubogega, rešujte ga iz rok krivičnih. Ne spoznajo, ne razumejo, v temi tavajo, majejo se vsi temelji zemlje. Jaz sem rekel: ‘Bogovi ste, sinovi Najvišjega vi vsi; toda kakor človek morate umreti, kakor kateri izmed knezov morate pasti.’ Vzdigni se, o Bog, sodi zemljo, zakaj ti imaš v lasti vse narode.« (Ps 82,2-8). Krivice, podkupovanje, pretirana skrb za določen krog ljudi, vse to je tisto, kar je treba videti. Ne smemo si zatiskati oči. Te pravičnosti je premalo tudi v raznih organizacijah in državnih ter meddržavnih ustanovah. Velikokrat je zaznati prizadevanje za lepo lastno podobo, človek pa se v vseh teh vizijah, strategijah in projektih spregleda in izgubi. Do neke mere je to razumljivo, ker so ljudje, potrebni pomoči, daleč stran. Če človek vidi človeka iz oči v oči, je to nekaj čisto drugega.

Projekti, vodeni iz Evrope, imajo navadno terminsko, časovno omejitev. Čas v tistih krajih pa nima posebnega pomena. Tam je pomembno, da si vzameš čas in daješ človeku občutek, da si tam zanj, da mu prisluhneš, in podobno. In misijonarji so tam v dobrem in hudem, ob poplavah in sušah. Takoj lahko pomagajo, ko je najbolj potrebno. Afriški kraji in kraji na Madagaskarju v nas najprej prebudijo misel na avanturizem. Tam je svet drugačen, zato pa toliko bolj vabljiv za ljudi iz tako imenovanega razvitega sveta. Lepota pokrajine ob obali Indijskega oceana človeka prevzame. Ne vidimo pa njihovega truda za vsakdanje preživetje. Veliko ljudi se preživlja le z ribolovom. Uporabljajo čisto preproste čolne. Ko opazuješ majhne čolne, ki se spopadajo z valovi Indijskega oceana, jih še bolj spoštuješ, saj vidiš njihov pogum v spopadanju z naravo.

Misijonarji so tisti, ki živijo z ljudmi, in lahko takoj priskočijo na pomoč, ko je to potrebno.

Eden takšnih misijonarjev je tudi lazarist Jože Adamič, ki deluje na misijonu Marofarihy. Misijon leži ob Indijskem oceanu, blizu mesta Manakara. Že dvajset let se kot misijonar trudi, da bi s svojim delom pomagal ljudem, ki se vsak dan spopadajo z revščino in lakoto. Velikokrat se zgodi, da domačini sami sebi delajo škodo, ko požigajo nasade dreves in s tem uničujejo ravnovesje. Pojavljajo se suše ali poplave. V letu 2015 je bilo na področju misijona zaradi ciklonov ogromno vode, ki je zalila riževa polja. Ljudje so bili ob ves pridelek riža. V letu 2017 pa se na istem področju soočajo s sušo.

Do nas so prišla sporočila o suši, ki se pojavlja na področju misijona Marofarihy:

14. 11. 2016: Tukaj je suša, vode ni.
30. 12. 2016: Dežja ni nič. Že pet mesecev!
6. 1. 2017: Riževa polja so popolnoma suha. Riža pri meni ne bo. V soboto je bil dež, samo še premalo. Vodo za pitje je treba iskati kar daleč v reki.

Sami morajo spoznati, kaj naj storijo, da ne bo še večjih katastrof.

Dvajset let misijonar lazarist Jože Adamič zbira ljudi v kraju Marofarihy. Zanje je priskrbel tisto najosnovnejše. Poleg rednega dela na misijonu in dela z otroki in starejšimi, je postavil tudi dispanzer. O delu v dispanzerju je v pogovoru z nekdanjim laiškim misijonarjem Matijem Naredom povedal: »Kar pa se mene tiče, mi je v največje veselje to, da imam dispanzer že več kot petnajst let. Tam namreč srečujem tiste bolnike, ki so dejansko največji reveži. In če lahko tam kaj pomagam, je lepo. Ne gre samo za materialno pomoč, ampak vsak človek ob bolniku tudi sam duhovno zori. Pri bolniku človek marsikaj spozna tudi glede svojega lastnega življenja, glede svoje šibkosti, glede veličine življenja in konec koncev glede svojega niča. Človek pri tem spoznava svojo veličino in svoj propad. Dispanzer imam najraje.« Ob tem še dodaja: »Dispanzer zahteva veliko dela in tudi denarja. Ljudje imajo zaupanje v naše delo in v delo našega dispanzerja. Ljudje morajo nekaj primakniti za zdravila. Dispanzer pa ni samo za zdravila, ampak je tudi za vzgojo. Tako opažamo, da se je tudi zaradi naše vzgojne pomoči zmanjšalo obolenje zaradi glist in garij. Veliko smo se trudili z vzgojo glede higiene in hrane. Poudarek smo dali predvsem pestrejši prehrani otrok in analize kažejo, da se je smrtnost otrok v teh petnajstih letih zmanjšala za 40 %. To smo odpravili s pomočjo poučevanja v dispanzerju. Če v našem dispanzerju človek umre, je to največkrat zaradi tega, ker ljudje pridejo k nam prepozno. Opažamo pa, da imamo tudi veliko diabetikov ter srčnih in rakavih obolenj. Gotovo pa imajo svoje mesto predvsem spolne bolezni. O aidsu ne morem govoriti, ker nimamo možnosti, da bi delali analize. Veliko je sifilisa, recimo. Vsak teden nas zaradi tega obišče veliko ljudi. Tu so še tuberkulozni bolniki, ki jih je čedalje več. Pa gobavci, pred katerimi si država in mednarodna skupnost zatiskata oči in nočeta dati zdravil.«

Vedno močnejša pa je bila želja, da bi v kraju Marofarihy dobili osnovno šolo. Misijonar Jože Adamič je prisluhnil tej želji. Človek mora imeti posluh za ljudi, ki jih drugi pozabijo. To čutenje z odrinjenimi ljudmi, ki so potisnjeni na rob, je prinesel s seboj iz Argentine. S ponosom pove, da je Slovenec iz Argentine. Rodil se je slovenskim staršem. Že kot mladenič v Argentini je šel delat kot prostovoljec med revne na sever Argentine. Zaveda se, da je izobrazba zelo pomembna, če ljudje hočejo nekaj spremeniti na bolje. Izobrazba je upanje za lepšo prihodnost dežele, kjer je velika revščina. Vsa mednarodna pomoč ne more spremeniti načina razmišljanja. In če hočemo, da se kaj spremeni, morajo ljudje na Madagaskarju sami najti pot.

Vedno pa je treba biti spoštljiv do kulture in navad ljudi: »Pustimo dostojanstvo vsakemu narodu. Ne silimo drugih ne z vero ne s kulturo. Naj se vsak razvija po svoje. In vsak bo prispeval svoj delež, en delež v tem malem svetu, v katerem živimo.« Na področju, kjer deluje misijonar Jože Adamič, živi pleme Antaimoro. Pri tem plemenu so še vedno vidni vplivi islama in arabske kulture. Misijonar nam o plemenu pove: »Antemurci so zelo boječi. Rečejo ‘malemi cik mafolana’. To pomeni, da je zelo mehak, ampak zlomi se pa ne. Antemurec se ne bo nikoli zlomil, ne. Je mehek, mehek po srcu, mehek po telesu, mehek v vsem, ampak zlomil se pa ne bo.« Na pomoč, ki jo pošiljamo v nerazvite dele sveta, velikokrat gledamo kot na neko veliko pomoč. Zgodi se tudi, da človek daruje z vzvišenostjo. Ob tem pozabljamo, da se lahko v tem primeru mi sami veliko naučimo od Malgašev. Zelo so povezani s predniki. Za nas je to morda malo čudno, pa vendar se lahko tudi Evropejci kaj naučimo.

Vsekakor je prav, da nekaj naredimo za prihodnost ljudi na področju misijona Marofarihy. Za otroke gre, za mlade in njihovo lepšo prihodnost. Ne gre za spreminjanje kulture in navad, gre za obogatitev tradicije in kulture, ki si jo tudi oni želijo. Vsaj 60 % prebivalstva je zelo mladih (veliko je otrok in mladih). Celo desetletje so želeli imeti osnovno šolo v svoji vasi. Vaška skupnost je na začetku, ko so ljudje povedali svojo željo, darovala potrebno zemljišče za šolo. Želja po šoli se je tako počasi začela uresničevati. Predstavniki vasi so misijonarju osebno izročili prošnjo za pomoč pri gradnji šole.

Leta 2016 so končali z gradnjo šole. Zdaj so vpisani že prvi otroci. Vesel je, da so pri gradnji preko Trikraljevske akcije pomagali otroci. Tako se med seboj povezujejo otroci iz Slovenije in otroci, ki živijo na obalah Indijskega oceana. Zelo je pohvalil odprtost otrok in široko srce, ki ga imajo. V pogovoru je rekel: »Najprej bi se rad zahvalil vsem otrokom, ki ste nabirali darove. Vi ste kot otroci začeli iskati darove pri ljudeh in ste nabrali ta denar za druge otroke. Najlepša vam hvala! … Vi ste dali roko malgaškemu otroku in zaradi tega se vam hočem lepo zahvaliti v imenu malgaških otrok. Danes je v tej šoli že 62 učencev.« Z zbranimi darovi, ki so jih otroci zbirali od hiše do hiše, so otroci podali roko otrokom na Indijskem oceanu. Misijonar je hvaležen za to pomoč in zraven dodaja spodbudo: »Nič ne bodite razočarani, nekaj dobrega ste naredili za druge. In to naj ostane še naprej v vaših srcih. Naredite še kaj dobrega za druge ljudi.«

Naredimo še kaj dobrega za ljudi na Madagaskarju. Podajmo roko tistim, ki nas potrebujejo. Spodbuda, ki ji velja prisluhniti! Vsak lahko s svojim darom pomaga ljudem, ki so jih vsi drugi pozabili. Tam ob riževih poljih na misijonu Marofarihy bodo ljudje čutili, da niso nikoli sami. Dobrota srca s čutom, da smo drug za drugega soodgovorni, povezuje ljudi po vsem svetu.

Stane Kerin

dar za Jožeta Adamiča, Madagaskar
Sending

%d bloggers like this: