V četrtek, 12. 5. 2022, se je od nas poslovil FRANCI KURENT, nekdanji laiški misijonar.
Francijevi prijatelji takole pišejo o njem:
12. maja 2022 se je v eni največjih industrijskih nesreč v samostojni Sloveniji končala življenjska pot našega sokrajana in prijatelja, 54-letnega Francija Kurenta.
Franci se je rodil avgusta 1968 pri »Šuštarjevih« v Trzinu. Otroštvo je preživel kot večina trzinskih otrok v tistih časih: veliko je bil zunaj, kjer se je družil s sosedovimi otroki in prijatelji, s katerimi je kdaj tudi kaj ušpičil. Ker je bil vedno nasmejan in iskren, mu tega nihče ni zares zameril.
Po osnovni šoli, ki mu ni povzročala težav, se je vpisal na srednjo veterinarsko šolo v Kamniku. Živali je imel zelo rad, vendar je že tedaj čutil, da to verjetno ne bo njegovo poslanstvo. S prijatelji je celo stavil za tovornjak piva, da bo pri 20. letih živel v Afriki. K temu sta ga pozneje spodbudila tudi življenjska zgodba francoskega vojaka in raziskovalca, pozneje duhovnika in svetnika Karla de Foucaulda, ki je misijonaril med ubogimi in zapuščenimi v puščavi Alžirije, ter predavanje misijonarja Jožeta Kramarja o misijonu na Papui Novi Gvineji. Slednje ga je tako prevzelo, da je dejal: »Nekoč bom šel tja.«
V srednji šoli je večkrat izostal od pouka, vendar jo je kljub temu uspešno končal. Sledilo je leto v JNA, služil je v Novem Sadu. Zadnje pol leta je bil osebni voznik enega od generalov, kar brez dvoma priča o tem, da je znal narediti vtis. Po odsluženem vojaškem roku se je vpisal na fakulteto. Izbral je visoko sanitarno šolo v Ljubljani. Začetek je bil uspešen, vendar se je sredi prvega letnika vse spremenilo. Franci v študiju ni več našel pravega smisla, naveličan je bil tedanjega načina življenja. Kot je razložil sam, svoje prihodnosti ni hotel usmeriti v služenje ljudem, ki imajo že vsega dovolj. Vleklo ga je med uboge in potrebne pomoči. Pridružil se je misijonski skupini, v kateri so govorili o Materi Tereziji, ki pobira največje reveže s cest Kalkute, in k pomoči povabili tudi prostovoljce. To ga je tako nagovorilo, da je ob prihodu domov mami dejal, da bo pustil študij in šel v misijon. Tako je tudi bilo. Kupili so letalsko vozovnico in Franci se je leta 1990 kot 22-letni mladenič znašel v Indiji. Tam je preživel eno leto, vendar ga je ta izkušnja zaznamovala za vse življenje. Kot brata Matere Terezije ga je pot vodila tudi v Pariz, kjer je na ulicah pomagal brezdomcem in ostarelim, pozneje pa še na Sicilijo, kjer je poučeval romske otroke. Po osmih mesecih je Franci ugotovil, da je za brata »malce predivji«, kar pa ga ni odvrnilo od poti, ki si jo je začrtal.
V tistem času se je začela tudi osamosvojitvena vojna, v kateri je Franci aktivno sodeloval. V Trzinu je celo osebno posredoval za premirje in prepričal vojake JNA, da so se predali, s čimer je verjetno rešil marsikatero mlado življenje. Pozneje je tudi v teritorialni obrambi deloval kot prostovoljec.
Leta 1993, dve leti po vojni za Slovenijo, je v Franciju dokončno dozorela odločitev, da se kot laiški misijonar odpravi na Papuo Novo Gvinejo k Jožetu Kramarju, prav tistemu, ki ga je nekaj let prej navdušil za misijonarski poklic. Sprva je Franci na Papui opravljal najrazličnejša dela: skrbel je za vzdrževanje in prevoze, poučeval otroke, krmil živali in zagotavljal red. Življenje ni bilo preprosto, bilo pa je zanimivo, vznemirljivo in polno dogodivščin. Misijon se je razvijal, dela je bilo vse več. Ukvarjali so se z mislijo, da bi del prometa potekal tudi po zraku, in Franci je v tem videl svojo priložnost. Vrnil se je v Slovenijo in v Aeroklubu Lesce s pomočjo prijatelja in pilota Janeza Bozovičarja opravil izpit za športnega pilota. Zatem ga je pot znova vodila na Papuo, kjer so mu izpit priznali in je dobil licenco za letenje. Na začetku je po Papui prevažal tamkajšnjega škofa, bil pa je tudi eden boljših »bush« pilotov, izurjenih za vizualno letenje in posebej izšolanih za vzletanje in pristajanje na manjših letališčih v džungli in gorah. Franci je letalsko znanje nadgradil še z licenco za komercialnega pilota, kar je tedaj pomenilo, da je lahko upravljal dvomotorna turbopropelerska letala za prevoz do 18 potnikov. Pilotiral je tudi na mednarodni liniji med Papuo in Avstralijo.
Na Papui je Franci spoznal Megi in rodil se jima je sin Leopold, za bližnje Poldi. Ko je bil Poldi star dobro leto, se je mlada družina preselila v Trzin. V Trzinu se je Franci ustalil, na domačem posestvu je dal zgraditi prizidek k hiši. Ker se kot pilot ni mogel zaposliti, je delal kot voznik tovornjaka. Delo je imel rad in je tudi ustrezalo njegovemu popotniškemu duhu. Kadar je bil doma, je rad s sosedi in prijatelji posedal pred domačo hišo ob kozarcu dobrega vina ali piva. Posebej veliko so mu pomenili skupni večeri ob ognju pod kozolcem, polni smeha, pristnih pogovorov in dobre glasbe.
Franci je bil skromen, iskren, neposreden in prodoren, s čimer je marsikomu segel do srca. S svojo pristnostjo nas je vedno opominjal, da ni pomembno, kakšen vtis človek daje navzven, saj šteje le to, kar nosimo v srcu. Imel je tudi izjemen čut za sočloveka, znal je prisluhniti, več je poslušal kot govoril, ko pa se je razgovoril, smo ga vedno radi poslušali. Bil je tudi zelo nadarjen za jezike, tekoče je govoril angleško, osvojil je tudi papuanski pidžin. Obvladal je srbski in hrvaški jezik, znal je nekaj italijanščine in nemščine. Imel je posluh za glasbo in posebej veseli smo bili, ko je zapel kakšno papuansko pesem. Čeprav ga je svobodni duh vodil po svetu, se je vedno rad vračal domov. Kot je povedal tudi sam, je bil najprej Trzinec, Gorenjec in Slovenec. Takega se ga spominja tudi prijatelj in misijonar Uroš Glavač, ki rad pove, da je Franci vedno in povsod izkazoval, da je pravi Slovenec, ponosen na domovino. V misijonu sta skupaj poslušala tudi Avsenike, ki jih je imel Franci zelo rad, in besedila prevajala v angleščino ter pidžin. Franci je živel za trenutek in bil že od mladih let mnenja, da moraš na življenje gledati pozitivno, sicer ti nič zares ne uspe. Bil je tudi zelo veren, predvsem pa je vero živel. Prepričan je bil, da ne moreš delati dobrih del, če nimaš v srcu duha, in da brez poglobljene vere verjetno ne bi počel tega, kar je.
Naključje ali globlje sporočilo? Francijev velik vzornik je bil Leopold Mandić, hrvaški kapucin in spovednik, rojen v Herceg Novem v današnji Črni gori, ki so ga leta 1976 proglasili za svetnika in je po njem dobil ime tudi Francijev sin Poldi. Leopold Mandić se je rodil 12. maja, kar je tudi datum usodne nesreče, v kateri je ugasnilo Francijevo življenje.
Dragi Franci, hvala za vse. Upamo, da si že v nebesih in nam prideš naproti. Do tedaj te bomo srečevali v dragocenih prostranstvih spomina, v tvojih domačih in predvsem v stopinjah, ki vodijo k ljudem in Bogu. Čeprav ob tvojem odhodu občutimo neizmerno bolečino, vemo, da si z nami v vsem, kar si nam dal, kar si nas naučil in kar si nam predal.
Prijatelji
Drugi o Franciju …
Francija Kurenta se spominjam po njegovi širokosrčnosti, ko se je pridružil letalski družbi DOVAIR, da bi nam pomagal. V letalu je bil vedno nasmejan. Bil je srečen in prav zaradi njegovega nasmeha sem bil vedno pomirjen, da bo s potniki vse v redu. Spominjam se tudi žalosti, ki sem jo občutil, ko je Franci odšel. Želel sem ga obiskati v Sloveniji, vendar se žal nikoli ni izšlo. Francija priporočam v svojih molitvah, da bo dosegel večno zveličanje.
Cesare Bonivento, P.I.M.E Emeritus, nekdanji škof v Vanimu na Papui Novi Gvineji
Franci, tvojo odločitev in življenjsko pot, ki si jo izbral, zagotovo najbolje opiše verz iz pesmi Novi človek, ki smo jo pred odhodom v misijone prepevali na mladinskih srečanjih po Sloveniji. V prvem delu pesem izpoveduje: »Nočem več ur, ki bi zame bile, ne zase dnevov, noči. Če pridejo želje, porečem jim ne, ker zdaj jih pač zame več ni. Žrtev sprejemal odprtih bom rok, ker hočem ljubiti vse ljudi …« In tako si odšel na svojo misijonsko pot. Franci, Francis, od Slovenije do Kalkute in Papue, a zagotovo človek, ki si besede iz navedene pesmi zares živel na svoj preprost, edinstven in odprt način do vseh ljudi, ki si jih je srečeval na tem svetu.
Uroš Glavač, nekdanji misijonar na Papui Novi Gvineji in Francijev prijatelj
Odkar pomnim, naju je s Francijem družila želja po odkrivanju duhovnega sveta. Ko se je nekoč vrnil iz enega od evropskih središč, kjer je spoznaval delo misijonarjev, me je presenetil z besedami: »Bog je ljubezen.« Zame, takrat prepričanega laika, je bila to nerešljiva uganka. Danes vem, da Bog je ljubezen. Za temi preprostimi besedami se skriva globlji pomen, ki se ga ne da razumeti, treba ga je doumeti. Podobno skrivnostne besede je zapisal tudi avtor Malega princa, ki je dejal: »Če hočeš videti, moraš gledati s srcem.«
Peter Kralj, Francijev sosed in prijatelj
Spomin na Francija Kurenta lahko povzamem s tremi besedami: Prijateljstvo – Franci je bil moj velik prijatelj. Nikdar se nisva sporekla. Spominjam se smeha in klepeta ob pivu na plaži Vanima, kamor sva vsako nedeljsko popoldne peljala sosedove otroke. Za Francija je bilo prijateljstvo brezpogojno in sveto. Vera – Franci je bil globoko veren. Pogosto mi je govoril o Jezusu Kristusu in molil k Devici Mariji. Družina – Franci je bil zelo navezan na svojo družino, zlasti na sina Poldija. Vsak mesec sva se slišala in se pogovarjala o družini in načrtih za prihodnost. Franci si je od nekdaj želel, da bi Poldi šel po njegovih stopinjah in postal pilot. Dragi Franci, neizmerno te bom pogrešal. Predstavljam si, kako letiš nekje na nebu. Še naprej nas varuj in uči, da je v življenju najpomembneje biti skromen in preprost, kakršen si bil tudi sam. Hvala za vse, kar si naredil zame in me naučil.
Franco Revrenna, nekdanji misijonar na Papui Novi Gvineji in Francijev prijatelj
Vedno se z veliko radostjo spominjam sončnega vzhoda v Vanimu in načina, kako je Franci začel dan. Z ženo Gail sva živela v bližini in že navsezgodaj so iz Francijevega stanovanja z enega od dveh CD-jev zazveneli sveti napevi taizéjske skupnosti, ki naj bi spodbujali mir v srcu in izbrisali preteklo bolečino. Zdi se, da je bil to Francijev način, kako z duhovnim objemom sprave vsak dan doseči mir in spokojnost. Ko se je Franci vrnil v Slovenijo, nama je CD-ja (in predvajalnik) podaril. Še danes jima z veliko hvaležnostjo prisluhneva in na dan privrejo prelepi spomini na tega iskrenega in skromnega človeka, ki ga zdaj še bolj ceniva. Njegovo poslovilno darilo je za naju neprecenljiv zaklad. Naj počiva v Gospodovem miru.
Kevin Shorthouse, vodja letalske družbe DOVAIR na Papui Novi Gvineji in Francijev prijatelj
Zahvala …
Iskrena hvala vsem sorodnikom, prijateljem in znancem za izraze sočutja in iskrene stiske rok, ki so nam olajšali težke trenutke. Hvala za vse dobrote, ki ste nam jih prinesli, in čas, ki ste ga preživeli z nami v pogovoru ali molitvi. Vseh, ki ste nam stali ob strani, je bilo toliko, da bi težko navedli vse, vendar vsem iz srca hvala. Vaša podpora je bila neprecenljiva.
Hvala tudi govorcem za čudovite in ganljive govore, duhovnikom za doživet obred, glasbenikom, pevcem in organizatorjem letalskega preleta. Hvala za vse cvetje in sveče ter darove za maše in misijone.
Posebej hvaležni smo sosedom za podporo in nesebično pomoč, ki nas vedno znova gane, pa tudi vsem, ki ste se z darovi spomnili na Poldija, da bi mu olajšali življenje po boleči izgubi in mu omogočili, da bo še naprej lahko sledil svojim ciljem in sanjam.
Hvala, da ste imeli radi Francija in ga v tako velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti.
Družina Kurent
