V soboto, 5. junija, je v Domu svetega Jožefa v Ljubljani potekalo 33. srečanje misijonarjev v domovini. Lanskoletno srečanje je zaradi epidemije koronavirusa COVID-19 odpadlo, letos pa so zdravstvene razmere vendarle omogočale, da smo srečanje lahko izpeljali.
Srečanja so se udeležili misijonarji, ki so trenutno na oddihu v domovini, nekdanji misijonarji kakor tudi laiški misijonarji, ki so del svojega življenja posvetili pomoči ubogim v misijonskih deželah, pa tudi mladi iz skupine SLED, ki se pripravljajo na prihodnje delo v misijonih.
Od višjih cerkvenih dostojanstvenikov sta se srečanja udeležila ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, ki je tudi vodil slovesno bogoslužje, ter misijonar p. dr. Martin Kmetec, novi izmirski nadškof in metropolit.
V pridigi, ki se je zelo opirala na evangeljsko besedilo o ubogi vdovi in njenem daru dveh novčičev, je nadškof Zore poudaril, da so resnični misijonarji tisti, ki dajejo v miloščino samega sebe, torej tisti, ki se darujejo. In to darovanje »ne more biti na noben način preračunljivo, delno, ampak se mora dati scela. In ko beremo pripovedi o naših misijonarjih v preteklosti, vedno znova doživljamo potrditev te resnice, kako so se dajali scela.«
V zaključku pridige je nato nadškof pozval misijonarje, naj nas naučijo misijonariti. Okolje, v katerem živimo in v katerem se je znašel ves zahodni svet, žal ni več verno. Slovenija zato potrebuje tega misijonskega duha, ker bomo, kot pravi nadškof Zore, »potrebovali to misijonsko metodo življenja Cerkve v okolju, v katerem odmik in pozaba Boga postajata vedno glasnejša. In učite nas tudi te velikodušne miloščine, darovanja samega sebe brez pridržkov.«
Po maši je sledil govor p. Martina Kmetca, novega nadškofa Izmirja v Turčiji. Nadškof Kmetec je postal metropolit območja velikega 100.000 km² in v katerem živi kar 40 mio. ljudi. Od tega je le 10.000 katoličanov, saj je, zaradi krščanstvu nenaklonjenemu muslimanskemu okolju, zelo malo možnosti za spreobrnjenja. Na leto je v celi Turčiji, ki šteje kar 85 mio. ljudi, le 40 katehumenov in posledično krstov.
Povedal je, da je imenovanje za nadškofa te starodavne smirnske škofije, ki je z vidika začetkov krščanstva tako zelo pomembna, zanj velika čast, pa tudi odgovornost, saj je njen začetnik sam sveti Janez evangelist. V škofiji je tudi njegov grob, kakor tudi kraji, kot so Efez, Kolose, Milet – torej mesta, ki jih je prehodil sveti Pavel. Poleg tega v ozemlje te škofije spada tudi »sedem cerkva«, ki so omenjene v knjigi Razodetja.
Prvo nalogo njemu zaupanega cerkvenega občestva pa nadškof Kmetec vidi v tem, da obnovijo v zadnjem potresu poškodovane cerkve, da se ohranijo vidna zunanja znamenja krščanstva – da se ohrani krščanska navzočnost v tej deželi, ki je bila nekoč popolnoma krščanska.
Besedo je nato prevzel g. Andrej Šter, z ministrstva za zunanje zadeve, ki je povedal, da je zelo pomembno, da imamo svojega duhovnika, svojega predstavnika Cerkve za nadškofa v Izmirju, saj so se na vladi odločili, da vprašanje obstoja večreligijske skupnosti v Turčiji postavijo na dnevni red prihajajočega slovenskega predsedovanja EU. Ta vlada je namreč prepoznala, da je tudi to naloga naše države, saj smo del evropskega prostora, ki se mora za to zavzeti.
Omenil je tudi misijonsko akcijo na avstrijskem Koroškem, ki se je imenovala: `Nachbar in not` oz. `Sosed v stiski` in v kateri je bil izjemno dejaven neutrudni misijonski delavec g. Jože Kopeinig. G. Šter je povedal, da v Sloveniji že živimo v misijonskih razmerah in zato ne smemo več gledati stran, saj zdaj ni več v stiski nekdo, ki je daleč proč, ampak je v stiski `naš sosed`. Ob tem je pozval vse, predvsem pa mlajše udeležence, naj bomo pogumni in naj se ukvarjamo tudi s politiko, »da tudi doma nekdo povzdigne glas in prevzame odgovornost«.
Družabnemu srečanju je sledilo kosilo in obisk Slovenskega etnografskega muzeja, kjer nam je kustos dr. Marko Frelih predstavil zbirko eksponatov, ki sta jih v domovino pripeljala misijonarja Friderik Irenej Baraga in dr. Ignacij Knoblehar. Ogledali pa smo si tudi razstavo o znanstvenici, etnologinji, antropologinji in etnolingvistiki dr. Branislavi Sušnik, ki je svojo raziskovalno pot posvetila Paragvaju.
