UTRINKI Z MISIJONSKIH POLJAN

Tedensko prebirajte kratke novičke, ki nam jih pošiljajo naši misijonarji.


24. marec 2017

V domovini se trenutno nahajajo naslednji naši misijonarji:

s. Milena Zadravec, Izrael
s. Terezija Pavlič, Madagaskar
Lojze Podgrajšek, Malavi

V domovino prihajajo:
s. Zora Škerlj
, Bocvana
s. Fani Žnidaršič, Bocvana
Miha Majetič, Kazahstan
s. Barbara Čuk, Mehika

Priporočamo, da misijonarje, ki so doma, povabite na kakšno srečanje na župnijo.

MESEC JANI – MADAGASKAR – 20. 03. 2017
Sestre Misijonarke Evangelija v Manambondro vam sporočamo svoje veselje in zahvalo MIVI Slovenija, ki je uslišala našo prošnjo po močnem terenskem vozilu, s katerim bomo lahko uresničile naše služenje tukaj v Manambondro.
Sporočamo, da je nov močan avto prispel v Manambondro. Zares smo vesele in zadovoljne. Lahko bomo pomagale več ljudem kakor doslej.
Hvala.
Sestra Sidonie in Misijonarke Evangelija iz Manambondra

JANI MESEC DODAJA:
Matevž vam je menda že poslal sliko nove Toyote Landcruiser. Morda ste opazili, da je brez nalepk in napisov MIVA. Morda nam lahko pošljete kakšne nalepke … Sicer pa glavno, da imamo avto, primeren za naše ceste. Moja Toyota je stara pet let in mi še dobro služi po blatnih cestah. Na asfalt si pa skoraj ne upam. Večinoma sem brez zavor, tudi če jih dam popravit, je to za eno vožnjo v Manambondro. Blato, mešano s finim peskom, takoj zbrusi in poje nove zavorne obloge in sem tako spet brez. Na naši cesti proti Manambondro jih pravzaprav ne potrebujem, saj vozim le s prvo in drugo prestavo, povprečno 10 km/h. Na asfaltu pa lahko malo poženem, a moram paziti, da ne gre preko 60 km/h, ker se začne avto zelo tresti in me opozarja, da je treba voziti počasi in previdno. Nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom.
Zdaj so sestre dobile avto, ki se bo lepo dopolnjeval z mojim. Poleg Matevža in mene imamo še enega zaposlenega šoferja traktorja, ki ga tudi lahko pošljemo na nujno vožnjo v Vangaindrano ali v Farafangano. Tudi sam se iskreno zahvaljujem MIVI za poslani avto, ki bo služil pastoralnim in socialnim potrebam v Manambondro.
Jani Mesec

NOSE S. VERONIKA – TURČIJA – 13. 3. 2017
Dragi misijonski prijatelji!
Najprej se še enkrat lepo zahvalim g. Stanetu Kerinu za vso duhovno in materialno pomoč pri delu za misijone. V novem poslanstvu Vam želim obilje Božjega blagoslova. G. Matjažu Križnarju Božje pomoči in poguma pri delu za misijone. Zahvala tudi vsem, ki požrtvovalno delate v misijonski pisarni za nas. Zahvala tudi vsem misijonskim prijateljem za vso duhovno in materialno pomoč.
Turčija, kjer sem, je bila zibelka krščanstva. Tu so delovali prvi apostoli: sv. Janez, sv. Peter, sv. Barnaba, apostol narodov sv. Pavel in drugi. Tu je preživela zadnja leta svojega življenja Jezusova mati Marija. Veliko cerkva, vendar večina v ruševinah je v Kapadokiji. Od sedmih cerkva, o katerih piše sv. Janez v razodetju, so vse v razvalinah, razen cerkev v Smirni, kjer je še okrog tisoč kristjanov, en škof in nekaj duhovnikov. Danes je Turčija skoraj že čisto muslimanska, manj kot 1 % je kristjanov in to različnih obredov. Katoličanov je približno 30 tisoč. Trenutno je število kristjanov mogoče večje zaradi prihoda kristjanov beguncev iz Iraka in Sinje. Veliko jih je prišlo tudi s Filipinov in držav Afrike. Krščanski begunci težko čakajo dovoljenje, da bi šli naprej v Ameriko ali Avstralijo, pa tudi Evropo. Naše delo tukaj je omejeno, vendar v srcu želimo biti misijonarji, to je, da pričujemo za našo vero, ker tukaj ne smemo oznanjat Evangelija. Pričevanje pa ni vedno lahko, biti dober do vseh ljudi, to milost nam da le Jezus v zaupni prošnji.
Moj delokrog je skromen. Obiskujem bolnike v bolnici, jim storim majhne usluge, pri težjih bolnikih ostanem bolj dolgo, da čutijo, da niso sami. Če želijo z njimi molim, jih poslušam, ali sem samo v tišini in zanje molim. Drugi, ki še hodijo in so bolni mi radi zaupajo svoje težave in prosijo, naj molim zanje, kar rada storim in včasih tudi vprašajo ali ste danes res molila zame? Še naprej zbiram obleke za begunce. Na enem kraju enkrat na teden pomagam pri pripravi in delitvi hrane za begunce skupaj z laiki. Težko mi je, ko se ne morem z njimi kaj pogovoriti, le nasmeh si lahko podelimo. Z zaupanjem molimo za mir v deželah, kjer je vojna, da bi se mogli vsaj nekateri vrniti na svoje porušene domove.
Tukaj smo, da Jezusova luč še malo sveti, skoraj že brli. Zgodovina naroda je v Njegovih rokah, iz smrti lahko vstane življenje. Živimo v zaupanju v Božjo previdnost in Marijino varstvo.
Dragi misijonski prijatelji. Jezus je na Veliko noč premagal vso temo sveta z žarometi ljubezni. Zato z radostnim srcem praznujmo Njegovo vstajenje v upanju, da bomo en dan vstali tudi mi. Iz srca vam želim Blagoslovljene vesele Velikonočne praznike s toplimi pozdravi.
Vam vsem za vse hvaležna s. Veronika


16. marec 2017

Ciklon Enawo na Madagaskarju povzročil veliko škodo
Od 7. do 9. marca je po Madagaskarju pustošil tropski ciklon Enawo, najmočnejši v zadnjih 13 letih. Povzročil je močan veter s hitrostjo 225 km/h ter silovite nalive, poplave in plazove. Po uradnih podatkih je umrlo 38 ljudi, na deset tisoče se jih je moralo umakniti iz svojih domov. Škoda je nepopisna.
Kot nam je sporočil misijonar Pedro Opeka, naselje Akamasoa ni bilo v središču ciklona, kljub temu je za njim ostala velikanska škoda na bivališčih in infrastrukturi, prav tako v sosednjih vaseh. Mnogi so ostali brez vsega, zato Opeka prosi za hitro pomoč: »Očetje in matere me prosijo, naj jim pomagamo. Kako naj zavrnemo pomoč skrajno revnim ljudem, ki jim je ciklon uničil še tisto malega, kar so imeli? Kljub temu se z novo stisko soočajo s pogumom. Naredili bomo vse, da jim s pomočjo velikodušnih ljudi pomagamo. Vem, da boste slišali ta nujni klic k solidarnosti in ukrepanju. Hvala, ker nam stojite ob strani. Z bratskimi pozdravi, Oče Pedro.«

ČUK LUCIJA – MADAGASKAR – 13. 3. 2017
Pozdravljeni,
Ciklonsko obdobje naj bi se začelo z decembrom, vendar letos vse prihaja z zamikom, tudi deževna doba. Tokratni ciklon na srečo tu v Fianarantsoi ni bil močan, so pa v nekaterih drugih predelih zelo oškodovani, bilo je tudi nekaj smrtnih žrtev.
Otroci in straši so zelo zadovoljni in hvaležni za ležalnike. Tako se otroci lahko spočijejo, kar jim omogoča zdrav razvoj. Prej, ko ležalnikov niso imeli, so počivali sklonjeni na mize.
Letos sem prevzela svojo skupino otrok in zelo uživam, tudi starši mi vedno bolj zaupajo, ker mi jezik (malgaščina) ne dela več težav.
Na strani Radia Ognjišče sem zasledila video o Pustni sobotni iskrici in slišala, da ste zbrali veliko vsoto denarja. Slovenci smo, kar se tiče dobrodelnosti, res nekaj izjemnega. Čestitke vsem za izpeljani projekt.
Vse dobro, Lucija

ZANJKOVIČ S. MARJETA – MADAGASKAR – 15. 3. 2017
V Mahajangi nam je bilo, hvala Bogu, prizaneseno, drugje po Madagaskarju pa je ciklon zelo, zelo razsajal. Ponekod je uničil šole in hišice od 80 do 90 %. Veliko družin je primoranih bivati pod zasilnimi šotori in od milosti dobrih ljudi. Država je nekaj naredila in še dela, mi vsi ostali pa si tudi prizadevamo po naših močeh priskočiti na pomoč. Sedaj že najavljajo prihod drugega ciklona, ki je za zdaj še na morju, a upamo, da se nas izogne. Bog pomagaj!
Prej dolgo ni nič deževalo, zato so ljudje ostali brez setve riža. Drugo leto se vsem slabo piše, cene pa tudi rastejo, da je groza.
Pomoč bo najbrž zelo potrebna na jugu, tam je naše Slovence zelo prizadel prihod ciklona ter sedaj njegove hude posledice. Tako je to pri nas,” z dežja pod kap” … A ljubi Bog nas ne zapusti, to nam je vedno pokazal v svojem velikem usmiljenju.
Vi pa le uživajte lepo pomlad po dolgi in mrzli zimi.
Prisrčen pozdrav in vse dobro, s. Marjeta


2. marec 2017

ČUK LUCIJA – MADAGASKAR – 9. 3. 2017
Pozdravljeni.
Danes imamo prost dan, ker je zaradi ciklona odpadel pouk. Prav danes pa pri nas zaključuje obisk vizitatorica (sestra salezijanka) iz Italije.
Po dolgem času nam je končno uspelo urediti povezavo z internetom, tako da vam v priponki pošiljam obljubljeno potrdilo iz banke, da smo denar prejeli.
Igrišče je v večjem delu zaključeno. Iz srca najlepša hvala Sloveniji za pomoč.
Vse dobro,
Lucija


2. marec 2017

GODNIČ S. ANDREJA – PERU – 27. 2. 2017
Draga ekipa MSS,
Po dolgem času se vam spet oglašam iz sto odstotno vlažne Lime, pogreznjene v super – pasjevalovske – vročinske muke. Dihamo vročo vlago, hi-hi. V naslednjih 20 min se odpravljamo na misijon v Pachacutec in smo tam s s. Barbaro, Poljakinjo, do ponedeljka. Začenjamo šolsko leto, tečejo pogovori z vodstvi na državnih šolah glede možnosti priprave na zakramente, terapevtske delavnice, bralne značke in obiski domov …
Mi srce bije ob misli, da bom lahko več tam in manj tu, med bogatimi, 🙂
Pri vas? Zima in polarni valovi? Upam, da se bo pisma prijela vročina in vas ogrela.
Pišem tudi s prošnjo za sredstva, ki so jih ljudje pošiljali v 2016 za naš misijon. Bi bilo možno poslati na naš račun? Začenjajo se šolske kampanje in bi sredstva uporabili za nakup šolskih potrebščin, štipendij ipd. Vam dodajam podatke naše banke.
Veliko blagoslovov in naj nas post odpre za vse, ki so nevidni, marginalizirani in trpeči.
Vaša s. Andreja Godnič, osu

GODNIČ S. ANDREJA – PERU – 2. 3. 2017
Tu je branje redka stvar – čeprav sem zelo presenečena nad razliko med hribi (Pucara) in barakarskimi naselji okrog Lime. Gor smo imele uršulinke knjižnico, a je bilo izredno težko navdušiti otroke in mladostnike za branje; tu v Pachacutecu gredo otroci v naši hiši najprej h knjižnim policam – ki so za zdaj še bolj prazne; za enkrat imam samo zvezek z vpisi posojenih knjig, a sanjamo o čem bolj organiziranem; v stilu bralne značke po šolah – tu ne obstaja nič takega …
Šola se začenja 1. marca (torej včeraj), zaključujemo konec decembra; januar in februar imamo poletne počitnice in marca« zalaufamo«. Počitnice so za perujske otroke zelo različne: v džungli imajo celo leto vročino, rahel dež in zelenje; v hribih so pol leta brez kapljice dežja, z visokimi temperaturami okrog 12h in zelo nizkimi po 17h; ter pol leta večni dež (januar – februar) z ne tako skakajočimi temperaturami, a kljub vsemu bolj hladno; v Limi nikoli ne dežuje, pač pa imamo v zimi pršenje; na ostali obali dežuje in je vroče ali mrzlo, odvisno na katerem koncu si … In še in še; ko sem šla zadnjič na jug, sem čisto prepotena od limske vročine pakirala volnene pulije, zimske jakne in volnene nogavice in se hihitala sama pri sebi nad skrajnostmi!

Priznam, da počasi vstopamo v ta tako drugačen misijon, kjer se srečujemo z ljudmi iz vseh koncev Peruja, ki so odrezani od svojih korenin, družin, tradicije. Vsi poskušajo preživeti. Zadeva je tako drugačna od Pukaraja, da potrebujem čas … Nočemo izpasti kot Božički s polno denarja, zato prakticiramo naj-levica-ne-ve-kaj-dela-desnica sistem. Kakšen projekt pomoči smo z »bogato« šolo in bivšimi učenkami (kjer živim en del tedna) že izpeljali, a res rabim čas, da začutim bitje te mase, ki živi tako bolečo mizerijo … So obrazi in obrazi in obrazi … Hvala za vsak evro!
Naj Duh spreminja obličje našega bitja, da bomo Evangelij, hodec med ljudmi, ki so v temi.
Hvaležna s. Andreja Godnič, osu

MLINARIČ JOŽE – RUANDA – 2. 3. 2017
Najprej hvala za vaše čestitke, ki so prispele včeraj!
Pošiljam vam nekaj slik, da si boste lažje predstavljali, kje sem in kaj delam, s kom živim. To so mladi fantje salezijanci, doma iz treh držav: Burundi, Ruanda in Uganda. Letos jih je 24. Vsak dan se vozijo s kolesi ali avtobusom na predavanja iz filozofije v semenišče Kabwayi. Hiša je polna veselja, pesmi, glasbe in športa. Molimo pa vsak dan v lepi novi “slovenski” kapeli. Je zelo akustična. Navdušeni in lepi glasovi kar odmevajo. Jaz uživam in hvalim Boga, da sem lahko z njimi. Bogoslovje pa študirajo v Keniji in Italiji. Poklicev je veliko.
Hvala za vse!
p. Mlinarič Jože


17. februar 2017

V domovini se trenutno nahajajo naslednji naši misijonarji:

s. Milena Zadravec, Izrael
Terezija Pavlič, Madagaskar
Janez Krmelj, Madagaskar
s. Dorica Sever, Slonokoščena obala
Lojze Podgrajšek, Malavi

Priporočamo, da misijonarje, ki so doma, povabite na kakšno srečanje na župnijo.

ČUK S. BARBARA – MEHIKA – 13. 2. 2017
Prav lep pozdrav iz Mehike.
Toliko, da se oglasim in da vidite, da sem še živa.
Kljub napetim okoliščinam, ki jih živimo v Mehiki … ne izgubljamo upanja.
Maja pridem v Slovenijo na dopust.
Kmalu se vidimo.
s. Barbara fmm

ZAHVALA ZA AVTO – DAR MIVA SLOVENIJA – INHARRIME – 2. 1. 2017
V tem času, ko obhajamo Božično praznovanje, vam z velikim veseljem pišem to pismo. Najprej vam pošiljam svoje najtoplejše pozdrave z voščili sreče v novem letu 2017 in obilja uspehov pri delu, ki ga skrbno opravljate v dobro misijonov.
Na drugem mestu, v mojem osebnem imenu, v imenu salezijanske redovne skupnosti in v imenu Poklicne šole Dominika Savia v Inharrime, vre iz dna srca prisrčna zahvala za veliko pomoč, ki jo je bila vsa naša skupnost deležna s strani Misijonskega središča Slovenije. Govorim o vozilu znamke Toyota.
V vseh teh letih smo na lastni koži najbolj očitno občutili bolečino ob pomanjkanju prevoznega sredstva. Z vašo dobrosrčnostjo nam bo sedaj končno odleglo in nam uspelo še bolj temeljito stati ob strani in spremljati mlade Mozambičane na poti vzgoje, kar je poglavitno delo, in ki ga na misijonu opravljamo izključno v njihovo dobro in korist.
Še enkrat hvala iz vsega srca in naj vas povsod spremlja obilen Božji blagoslov.
Z velikim spoštovanjem,
direktor ustanove Dominik Savio, Inharrime
Pe. Pedro Alexandre Meia – sdb
(Prevod pisma: Anton Grm – sdb)

KOCIPER AGATA – BRAZILIJA – 15. 2. 2017
Kot vedno smo tukaj v amazonski džungli za “orbito”, vedno v zaostanku z novicami … ki jih prebiram kakšen mesec potem, ko so odposlane.
Tako sem danes, 14. 02. 2017, prebirala božično pošto, ki je bila pisana v novembru in decembru.
Uspela sem celo videti na internetu v MO december 2016 objavo članka tudi iz našega konca ob reki Rio Negro, ter seveda v utrinkih z misijonskih poljan zadnja moja pisma in sem bila presenečena, s kakšno hitrostjo ste to uredili …
V tej božični pošiljki sem z veseljem prebrala pismo g. Matjaža in g. Staneta s spodbudnimi mislimi in voščili. Iskrena hvala.
Čakala sem tudi na kakšno besedo o predstavitvi novega voditelja misijonov in seveda iz besed iz tistega skoraj rdečega papirja začutila utrip novih tokov v slovenski Cerkvi, ki se pridružujejo tokovom naših rek in pritokov.
Iskrena hvala za spodbude in misijonsko povezanost našim škofom v osebi škofa Stanislava Lipovška, ki nam piše, celovškemu voditelju g. Jožetu Kopeinigu in Mateji Rihter, voditelju MMZ g. Jožefu Lipovšku, ter seveda podpisanim sodelavcem v pisarni Tini, Mateji, Simonu in Saši, poleg že zgoraj omenjenih Staneta in Matjaža.
Naša molitev in kakšna žrtvica naj tudi vas krepi pri tako odgovornem poslanstvu, katerega opravljate, ki je kakor “sopro do Espírito Santo” – “gibanje Sv. Duha” v obeh smereh, navzven in navznoter.
Kot pišete, nas informirate tudi z izpisom kontne kartice.
Jutri sem še v São Gabrijelu, potem pa grem v Içano. Marca spet pridem v mesto po sestro Vietnamko, ki bo prišla prvič na naš misijon kot nova misijonarka.
Zbogom in vsem vroč pozdrav.
s. Agata Kociper


10. februar 2017

V domovini se trenutno nahajajo naslednji naši misijonarji:

s. Milena Zadravec, Izrael
Terezija Pavlič, Madagaskar
Janez Krmelj, Madagaskar
s. Dorica Sever, Slonokoščena obala
Lojze Podgrajšek, Malavi

Priporočamo, da misijonarje, ki so doma, povabite na kakšno srečanje na župnijo.

MAVRIČ TOMAŽ – RIM – ARGENTINA – 5. 2. 2017
Prisrčen pozdrav iz Argentine, kjer sem se udeležil sestanka ene od vej Vincencijanske družine “Vincencijevi laični misijonarji”.
Iz srca se zahvaljujem Vsem sodelavcem v Misijonskem središču Slovenije za lepe želje ter molitveno podporo. Tudi jaz se vas spominjam vsak dan v molitvi.
Vaša duhovna ter materialna pomoč lajša trpljenje na tisoče in tisoče ljudi!
Ostajamo povezani v mislih in molitvi.
Če Bog da, se vidimo marca v Sloveniji, kjer se bom udeležil simpozija, ki ga organizira Dom Sv. Jožefa v Celju v začetku druge polovice marca.
Prisrčen pozdrav vsem sodelavcem v misijonskem središču!
Tomaž

KOCIPER S. AGATA – BRAZILIJA – 10. 2. 2017
Spoštovani g. Matjaž Križnar, naš novi voditelj MSS! Dragi drugi misijonski sodelavci!
Najprej Vam izrekam dobrodošlico v misijonske brazde, ki se različno režejo po svetu, v našem naravnem okolju. Bog nam naklanja različne naloge v božjem kraljestvu in na vsako ob svojem času odgovorimo. Tako je tudi za vas prišel čas novega služenja Gospodu: s Cerkvijo v Sloveniji v Cerkvi po svetu. Ta nas je že veliko naučila in se v svetu izkazala!
Medtem, ko s hvaležnostjo gledam na delo g. Staneta Kerina, ki ga je pridno opravljal do zdaj, vas, g. Matjaž, pozdravljam in priporočam Mariji Pomočnici in zavetnici misijonov sv. Tereziji Deteta Jezusa, za modro in odprto vodenje MSS z izzivi in različnimi odgovori na potrebe današnjih časov.
Ker se nahajam v amazonskem pragozdu na severu Brazilije, v indijanskem kraju IÇANE, škofije São Gabriel da Cachoeira, kjer nimamo interneta, telefon pa ko dela,doseže le po Braziliji, izkoristim še danes in jutri, ko sem v glavnem mestu Amazonije – v Manausu, da vam pošljem prošnjo za letošnjo MIVO. Sicer pa se občasno moram zapeljati z motornim čolnom do našega prvega mesta SÃO GABRIEL DA CACHOEIRA, oddaljenega sedem ur vožnje po reki, kjer lahko tudi preberem e-maile in kaj odgovorim.
Dodajam še nekaj fotografij iz skupnosti, ki dela z deklicami v stiski in kršenimi pravicami, ki jim je vozilo namenjeno.
Agata Kociper iz Brazilije – Amazonije, 33 let misijonarka.

KOCIPER S. AGATA – BRAZILIJA – 10. 2. 2017
Misijonarke, ko pridemo iz različnih krajev misijonov s čolnom in motorjem na obalo – pristanišče v São Gabrijel da Cachoeaira, moramo za čas, ko smo v mestu, spraviti čoln in motor na varno. V ta namen je pred desetletji bil kupljen neke vrste “splav” s streho ali bolje hiško, sedaj pa je vse že dotrajalo, od lesa pa do železnih spodnjih “čolnov” ali naprav, ki to držijo pokonci. V portugalščini je to flutuante, kar pomeni, da plava, flutua … Torej, darovi bodo podprli to prenovo, na katero že dolgo čakamo. Zadnje čase ne moremo več z motorji noter v hiško na varno, čoln le še privežemo. Pred kratkim so nam, sicer znani ljudje, odvezali naš motor in so se za en dan odpeljali po opravkih, ker jim je njihov motor odpovedal, potem pa so ga pripeljali nazaj in se nam opravičili, da so to storili brez našega dovoljenja.
Drugi sestri, ki je shranila čoln z motorjem pri drugih ljudeh, za katere je mislila, da bodo bolje poskrbeli, pa so ji odpeljali vse s čolnom vred, da se je potem po dolgih iskanjih vse našlo skrito v enem jarku. Pri tem pa še čakamo, da bo manj vode, da se bodo dela lahko začela. Vsekakor pa se že lahko naroči les in drugo potrebno za to.
Še večja skrb pa je formacijska hiša v São Gabrijelu, kjer je potrebno postaviti okrog hiše zid, kajti nevarno in nezdravo se zadnje čase vse bolj zateka v ozadje te hiše med drevesa in improvizirane barake, kjer se vse sorte dogaja. Ravno dan pred mojim obiskom v tej skupnosti, januarja letos, so sestre imele nočne obiske okrog hiše in so potem našle dele oblačil, japonk in razmetanega nekaj našega, a niso ničesar odnesli … Hvala Bogu, da niso vdrli v hišo … To se je že zgodilo, ko je bila hiša ponoči enkrat prazna, kajti sestra se je umaknila v drugo skupnost, ker je bila sama doma. Imele so tudi psa, a so ga oslepili … Prepričani smo, da nad nami bdi Marija s svojim plaščem in nas varuje, toda tudi mi moramo storiti svoje.
Tako bomo uporabili del tega denarja za izboljšanje stvari in omogočili našim poklicem mirnejše bivanje in študiranje. Navadno jih je tukaj do osem pripravnic za prvo izkušnjo. V Manausu pa jih je v aspirantad vstopilo iz São Gabijela sedem tistih, ki so že prehodile prvo izkušnjo. Štiri so šle v drugo inšpektorijo v postulat, medtem ko je ena v noviciatu v São Paulu, ena pa je naredila prve zaobljube letos 24. januarja in je že na delu v São Gabrijelu v hiši za deklice s socialnimi potrebami.
Vse so Indijanke in to je res pravi razcvet domačih poklicev. Tega razcveta želimo tudi vam in seveda za to molimo.
S. Agata


2. februar 2017

V domovini se trenutno nahajajo naslednji naši misijonarji:

s. Milena Zadravec, Izrael
Terezija Pavlič, Madagaskar
Janez Krmelj, Madagaskar
s. Dorica Sever, Slonokoščena obala
Lojze Podgrajšek, Malavi

Priporočamo, da misijonarje, ki so doma, povabite na kakšno srečanje na župnijo.

LISJAK DANILO – UGANDA – 30. 01. 2017
Dober dan in vse dobro v tem novem letu.
Si mislim, da so letošnji koledniki morali precej zmrzovati, za naše otroke, ki se kopljejo v vročini, vsaj pri meni, in bodo drugi teden začeli s poukom.
Bral sem lepo brošuro in našel tudi naš projekt.
Boglonej in hvala.
Smo že začeli s pripravami gradnje in že gradijo veliko peč za opeke. Tudi hiša za zidarje je že pripravljena sredi gradbišča. Ob priliki pošljem foto dokumentacijo.
Hitim nazaj, saj igrajo finale Bon Boskovega pokala.
Lep pozdrav vsem v pisarni in čestitke za uspelo trikraljevsko akcijo.
Zbogom, Danilo

TOMC KATARINA– MOZAMBIK – 30. 1. 2017
Pozdravljeni vsi domači in prijatelji!
Zdaj imam še malo več časa za pisanje, drugi teden pa bodo že prihajali otroci, ker se bo začela šola. Zaradi težav z internetom ne vem, ali je bilo prvo pismo odposlano, zato vam pišem še enkrat.
Potovanje je potekalo brez zapletov, vse sem prinesla čez carino brez problema. Nekaj stvari, ki bi jih potrebovala, je sicer ostalo doma, vendar najnujnejše imam. Tukaj so me zelo lepo sprejeli, sestre, delavci in drugi ljudje, ki me poznajo. Srečala sem tudi nekaj deklet. Občutek je tak, kakor da bi prišla domov. Tudi klima je ta prava. Sedaj malo dežuje, vendar je prijetno toplo. Verjetno mi kar malo zavidate.
Za zdaj še ne vem, kaj bom počela, vidim pa, da bo dela dovolj. Kot glavno sem se zapičila v vrtec. Potreben je temeljite prenove, zato bom večkrat prosila za pomoč iz domovine. Kot so mi povedali, je v vrtcu 200 malčkov, prostor pa je velik za polovico manj otrok. Zgraditi bo treba nekaj novih stranišč, ker jih je premalo, urediti prostor za jedilnico in delitev malice. Zamenjala se bo tudi streha na hiši, kjer stanujem, v moji sobi namreč zamaka. Kadar dežuje, imam tam podstavljeno vedro. Največji problem bo kupiti hrano za dekleta, ki bodo bivala v internatu, ker se je zelo podražila. Država preživlja hudo krizo, zapirajo se podjetja, plače so nizke, ogromno je brezposelnih in lačnih. Od pekarne tudi ni pričakovati velikega dobička, ker država ne dovoli podražiti kruha, moka pa se je že podražila in se bo gotovo še.
Za nova dekleta, ki vstopijo v internat, bo treba priskrbeti botre, ki bodo pošiljali denar za šolanje in oskrbo. Če bi kdo želel postati boter, naj kar pošlje prijavnico na Misijonsko središče. Toplo se priporočam tudi za denarno pomoč in molitve, za kar vam bomo jaz in tukajšnji otroci zelo hvaležni.
Iskrena hvala otrokom in njihovim staršem iz župnije Križe pri Tržiču, ki so zbirali denar in šolske potrebščine. Vse sem prinesla in zdaj čakajo novih lastnikov.
Naj bo za zdaj dovolj, pošiljam vam prisrčne pozdrave, naj vas ogrejejo sončni žarki in misel na misijone.
Vaša misijonarka
Katarina Tomc


27. januar 2017

V domovini se trenutno nahajajo naslednji naši misijonarji:

s. Milena Zadravec, Izrael
Terezija Pavlič, Madagaskar
Janez Krmelj, Madagaskar
s. Dorica Sever, Slonokoščena obala
Lojze Podgrajšek, Malavi

Priporočamo, da misijonarje, ki so doma, povabite na kakšno srečanje na župnijo.

PETERLIN S. BARBARA – UKRAJINA – 23. 01. 2017
Spoštovani vsi v Misijonski pisarni!
S s. Marto sva že malo pozni, a upava na vaše razumevanje.
Prav lepa hvala za vsa vaša voščila, spodbude in darilo ob praznikih. Zahvaljujeva pa se tudi za vso vašo dobro voljo, delo in trud, ki ga namenjate nam in našemu poslanstvu. Bog vam povrni!
Iz Kijeva vas vse lepo pozdravljava in želiva, naj vas Luč Novorojenega razsvetljuje skozi vse leto 2017!
s. Barbara

MLINARIČ JOŽE – RUANDA – 23. 01. 2017
Lepo vas pozdravljam in želim vsem v misijonski pisarni srečno novo leto.
Vesel sem, da vam lahko sporočim, da sem dobil svoj račun na EQUITY BANK. Zdaj mi lahko pošljete moj denar za pomoč šolarjem in revnim.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem!
Jože Mlinarič

ŠKERLJ S. ZORA – BOCVANA – 24. 01. 2017
Po 50 letih v Afriki se vračam letos domov. A preden grem, imam seveda še nekaj zelo potrebnih opravil na različnih poljih apostolata tu v Bocvani.
Kot vam je morda že znano, delam med in z domorodci – Bušmani. Trenutno imamo priložnost pomagati jim, da dobijo zemljo. Po mnogih rodovih “seljenja” za preživetje se sedaj morajo ustaliti. In mislim, da so kulturno sedaj kar pripravljeni na to (sicer pa nimajo druge možnosti, glede na državne zakone).
Preko Serowe ‘Land Board’ (in z našo pomočjo) so dobili približno 12,3 hektarjev zemlje v bližini naše vasi. In seveda, najprej je treba zemljišče ograditi s precej močno ograjo, da se zavaruje pred domačimi in napol divjimi živalmi. Razen, seveda, pred neugnanimi opicami, ki tako rade kradejo, se ne da …
Skušala se bom še kaj na kratko oglasiti, preden se, po 50-letih v Afriki, vrnem domov.
Pozdrave, v molitvi in misijonskem duhu združena,
Zora Škerlj osu

MESEC JANEZ – MADAGASKAR – 27. 1. 2017
Hvala Bogu, končalo se je srečno brez smrtnih žrtev. Nihče tukaj ni verjel, da je to možno. Če se zbere taka množica in zahteva kri, potem mora glava pasti, če ne od krivca pa od kakšnega njegovega bližnjega sorodnika, ki je pri roki. No, tokrat so se ljudje kar nekako pomirili, vojakov je bilo pač preveč, prišlo je cel kup raznih specialcev s puškami, pripravljenimi na strel … Ljudje so zažgali 20 hiš v Vangaindranu, ampak to se bo že postavilo nazaj, življenja pa se ne da več vrniti nazaj.
Upajmo, da je ta dogodek prinesel nekaj novega, odprl novo stran, da morda ne bodo več takoj medsebojno obračunavali v taki meri …
Hvala za molitev, mislim, da je bil to kar en majhen čudež.
Jani

TELIČ S. EMA HKL, ČILE, 1926 – 2017
Po več kot 60 letih življenja v tujini, v Čilu, je odšla domov k Očetu
Ema Telič, hči krščanske ljubezni (usmiljenka).

Rojena je bila 31. 10. 1926, Kozarišče, Stari trg pri Ložu. V Družbo hčera krščanske ljubezni je vstopila leta 1946 v Sieni v Italiji. Delovala je kot medicinska sestra v bolnici Sv. Vincencija Univerzitetne klinike Casillia Santiago v Čilu.
Umrla je v petek, 20. 01. 2017. V ponedeljek, 23. 01. 2017, je bila pokopana.

Sestra, ki je z njo živela in delala, je o njej med drugim napisala: “Učila sem se od njenega življenjskega pričevanja, njenega močnega orožja vere, o kateri je vedno govorila, da je to največji dar, ki ga je prejela od svojih staršev: močna vera in zaupanje v Boga.”
Vseskozi je bila ljubeče povezana s sestrami domače province v Sloveniji. Njene sosestre jo priporočamo v molitev.
Gospod, daj ji večni mir in pokoj in večna luč naj ji sveti. Naj počiva v miru.
s. Davorina Gregorc

K BOGU JE ODŠLA MISIJONARKA † S. M. KRISTINA BAJC
Rodila se je v Grivčah (kraju mučenca Filipa Terčelja) pri Ajdovščini 16. junija 1930. 15. oktobra 1950 je vstopila v Grottaferrati pri Rimu v noviciat šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Tam je 25. novembra leta 1956 položila večne zaobljube. Prva redovna leta je preživela v Žabnicah, kjer je z mladostno vnemo delala v župniji. Pridobila je veliko število strežnikov, ki so z veseljem stregli pri sveti maši. Zelo je ljubila lepoto župnijske cerkve in v luči vere, še posebej za praznike, je bogato okrasila oltarje. Znala se je približati vsakemu človeku in mu dati veselo, spodbudno besedo vere. Še posebej je znala navdušiti Žabničane pri delu za misijone.
24. januarja leta 1968 je odplula z ladjo Ausonia v Egipt. Če odštejemo šest let njene službe kot provincialne predstojnice, se je žrtvovala za misijone več kot 40 let. Ko je prišla v Aleksandrijo, je bilo tu še okoli 40 Aleksandrink, ki se starejše in bolehne niso nameravale vrniti v Evropo. Pod njenim vodstvom je bilo zgrajeno novo poslopje za ostarele.
Lahko rečemo, da je sestra Kristina izgorevala za tamkajšnje ljudi, posebno za reveže. Da je pomagala ljudem v stiski, je znala najti dobrotnike. Vsi so jo poznali tudi po njeni gostoljubnosti do romarjev, ki so se ustavili v Kairu, ko so poromali na Sinaj in v Sveto deželo.
Za univerzitetne študentke v Kairu, kjer jih je vedno 80, je znala biti vzgojiteljica, svetovalka in mati. Študentkam, ki so v glavnem muslimanke, je vedno priporočala molitev, ko jih je obiskala v sobah. Nevsiljivo je marsikateri rekla: »Kako to, že cel teden je tvoja preproga na istem mestu, ali nič ne moliš?« Seveda so tudi dekleta prosile sestro za molitev in se po opravljenem izpitu prišle zahvalit.
Več let je mesečno, skupaj z zadolženim patrom iz redovne družbe »Combonjani«, obiskovala zapornike v strogem zaporu zunaj Kaira. Poleg hrane in obleke jim je prinašala tudi besedo krščanske tolažbe.
Kot predstojnica je bila goreča animatorka sestrinske skupnosti. Bila je zvesta častilka Najsvetejšega. Kot provincialka je dala napraviti posebno moltveno sobo v Trstu, kjer sestre in mladina lahko molijo in častijo Najsvetejše.
Ko se je sestri oglasila neozdravljiva bolezen, so jo predstojniki poklicali v Trst. Zadnja tri leta je obležala v postelji in je potrebovala stalno nego dobrih sosester. Mirno je zaspala na večer božičnega dne, 25. decembra 2016, v provincialnem domu v Trstu in šla k svojemu Ženinu, ki ga je vse življenje ljubila in častila.
Šolske sestre


19. januar 2017

V domovini se trenutno nahajajo naslednji naši misijonarji:

s. Milena Zadravec, Izrael
Terezija Pavlič, Madagaskar
Janez Krmelj, Madagaskar
s. Dorica Sever, Slonokoščena obala

V domovino prihajajo:

Lojze Podgrajšek, DJ – Malavi – sredi januarja

Priporočamo, da misijonarje, ki so doma, povabite na kakšno srečanje na župnijo.

ČUK LUCIJA – MADAGASKAR – 15. 1. 2017
Pozdravljeni vsi v misijonski pisarni.
V petek sem prejela vašo pošto z voščili. Najlepša hvala vam, g. škofu Stanislavu, ter misijonskemu krožku za vaša voščila, spodbudne besede, lepe želje in misli. Tudi jaz vsem vam želim veliko blagoslova pri vašem delu in vse dobro v letu 2017.
Posebej pozdravljam tudi novega ravnatelja MSS Matjaža Križnarja in mu želim veliko vztrajnosti, uspeha in božjega žegna pri tem novem poslanstvu, ki terja polno novih izzivov.
Tudi mi se srečujemo z novimi izzivi in težavami. Že od septembra imamo pogoste, skoraj vsakodnevne izpade elektrike, najpogosteje zvečer, ko je poraba največja. Tudi vode pogosto ni. Hvala Bogu, da imamo pri hiši vodnjak. Z decembrom bi se namreč morala začeti deževna doba, vendar o dežju ni ne duha ne sluha. Rečne struge so zelo nizke, voda je umazana, zato so pri ljudeh zelo pogoste črevesne bolezni. Tudi sama sem iz prej omenjenih razlogov do nedavnega jemala antibiotik. Na srečo preiskave niso pokazale nič resnejšega in sem zdaj hvala Bogu zdrava.
V mesecu januarju se celotna salezijanska družina pripravlja na praznik Don Boska. Tudi v šoli, kjer delujem, bomo s praznovanjem in mašo obeležili ta praznik.
Zanima me, ali ste prejeli potrdilo o nakazilu denarja za hrano otrok? Poleg so bile priložene tudi slike. To sem namreč poslala nekje na začetku šolskega leta, vendar nisem dobila nobene povratne informacije, da ste pošto prejeli.
Druga stvar pa zadeva denar, ki ga imam na računu. Sestrska skupnost me je namreč prosila, če bi bila Slovenija pripravljena finančno pomagati pri projektu gradnje novega športnega igrišča. Polovico bi pokrila z denarjem, ki ga imam na računu, drugi del pa me zanima, če bi bili pripravljeni pokriti s strani Misijonskega središča (ta del bi znašal 3500 EUR).
Že vnaprej najlepša hvala za odgovor.
Pozdrav iz Fianarantsoe,
laiška misijonarka
Lucija Čuk

TOMC KATARINA – MOZAMBIK – 18. 1. 2017
Dragi domači in prijatelji!
Srečno sem prispela v Mozambik. Na poti ni bilo nobenih težav, vreme je bilo vseskozi lepo. Tukaj je prijetno toplo, ni kakšne hude vročine. Zelo uživam v toplem podnebju, sprejeli so me zelo lepo, vsi so veseli, ker sem prišla. Imela bom dovolj dela, saj vse nekam peša, ker ni prave komande. Srečno sem prinesla tudi vse šolske potrebščine, ki so jih zbrali otroci pri verouku. Prihodnji teden bodo prišli tukaj v internat naši, da jim jih bom lahko razdelila, potem pa vam pošljem kakšne slike.
Lep pozdrav vsem,
Katarina


12. januar 2017

Laiška misijonarka Katarina Tomc se je 8. 1. 2017 ponovno vrnila v Mozambik. Tokrat je odšla za dve leti. Spremljajmo jo z molitvijo!

Naj vas ponovno spomnimo na SREČANJA KOLEDNIKOV.

Vabimo vas:

  • za celjsko škofijo v Celju pri salezijancih, v soboto, 14. januarja, ob 9. uri;
  • za ljubljansko nadškofijo v Škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, v soboto, 14. januarja, ob pol desetih;
  • za mariborsko nadškofijo na Ravnah na Koroškem, v soboto, 14. januarja, pol desetih;
  • za mursko-soboško škofijo v Beltincih, v soboto, 14. januarja, ob pol desetih;
  • za novomeško škofijo v Novem mestu v stolnici, v soboto, 14. januarja, ob 10. uri.

Lepo vabljeni!
Število udeležencev čim prej sporočite animatorju (referentu) za misijone.
Za koprsko škofijo je bilo srečanje v Škofijski gimnaziji v Vipavi minulo soboto.

Še nekaj kratkih utrinkov:

PODGRAJŠEK P. LOJZE – MALAVI – 31. 12. 2016
Dragi prijatelji!
Ko se poslavljamo od starega in nazdravljamo novemu letu, si voščimo uspehov in dobrega zdravja, Božje previdnosti in pristnega veselja nad darovi življenja, vere, poklica in upanja na Večna bivališča …
V vsem tem se drug drugemu priporočamo v molitev, tudi računamo na tovrstno podporo, to duhovno podporo tudi sem in tja močno čutimo. To nas povezuje v Njegovo mistično Telo. V tem Telesu prebiva Vstali, na nek način doživljamo, da deležimo v Njegovi “vstalosti.”
To je podlaga za Krst Veselja in proslavljanja v Duhu, pa čeprav ne bomo sodelovali v kakem karizmatičnem rajanju po podobi tistih, ki so prejeli prvo izlitje Duha, kot se je na prve Binkošti zgodilo našim prednikom po veri.
Ampak gre pa za isti duh, isto prepričanje, isto upanje in isto zaupanje Vanj v moči istega Duha. Pa lep pozdrav in srečno novo leto!
Lojze

NOSE S. VERONIKA – TURČIJA – 9. 1. 2017
Hvala Vam za dobre želje.
Tudi jaz Vam želim enako, saj smo vsi misijonarji, tako vi doma kot mi tukaj. Za zdaj se nam dobro godi, zunaj pa se marsikaj dogaja. Zaupamo v Božjo previdnost.
Zdajle imamo pa tudi mi sneg, na nekaterih krajih ga je že več kot pol metra, mene spominja na našo lepo domovino.
Veliko lepega in dobrega Vam želim v novem letu.
V hvaležnosti za vse, kar delate, in molite za nas.
Veronika

ADAMIČ JOŽE – MADAGASKAR – 12. 1. 2017
Danes ob 1uri ponoči je bil pri nas potres. Nič ni hudega, samo malo strahu. Prvič, da sem doživel potres na Madagaskarju.
Lep pozdrav, Jože

%d bloggers like this: