kerin_tone

Tone Kerin, misijonar med pozabljenimi na Madagaskarju

Na svetu je veliko kriznih žarišč. Nekatere med njimi mediji hitreje opazijo in bolj približajo ljudem preko časopisov, televizije, interneta, radia in podobno. Trenutno so najbolj v ospredju spopadi v Siriji in Iraku, Afganistan je nekoliko pozabljen, rastejo napetosti na daljnem vzhodu. Verjetno bi lahko našli še veliko takih področij. Ob vsej množici raznih kriznih žarišč vedno znova slišimo o bombnih napadih po Evropi in Ameriki. Prenatrpanost z novicami nam jemlje veselje in navdušenje, da bi s svojimi dejanji spreminjali svet. Zdi se nam, da je nemogoče karkoli storiti. Po drugi strani se nehote ujamemo v past nasilja. Podzavestno mislimo, da je mogoče vsa ta krizna območja urediti s silo, samo če bi pomembneži v svetovni politiki tako hoteli. Ob vsej tragiki predstavljenega nasilja pa so po svetu kraji, kjer živijo ljudje, ki sploh ne vedo, kaj se dogaja po svetu. To so pozabljeni, zapuščeni, na robu svetovnega dogajanja. Težko je delati primerjave nasilja, ki se dogaja po svetu. Nobenega merila ni, ob katerem bi lahko primerjali trpljenje mater, očetov in otrok na raznih znanih in neznanih kriznih območjih.

Tudi slovenski misijonarji živijo na področjih, kjer je takšno nasilje. O tem mediji ne pišejo, tega ne moremo videti na televiziji. »RDEČA CONA« je že sama po sebi grozljiva besedna zveza. Pomeni pa področje, kjer je veliko nasilja. Tudi na Madagaskarju obstaja tako področje. Čeprav je nevarno, na tem področju vztrajajo naši misijonarji. Tja ne pride noben predstavnik medijev, politike ali znanih organizacij. Misijonarji pa vztrajajo, ker verjamejo, da je mogoče počasi spremeniti miselnost maščevanja in nasilja v sožitje in mirno sobivanje ljudi. Seveda tega ni mogoče rešiti čez noč! Za to je potreben čas, velika mera potrpežljivosti in zaupanja v človeka. Na področju misijona Befotaka, ki je znotraj te tako imenovane »RDEČE CONE«, živi in dela misijonar Tone Kerin. Sam rad pravi, da je to »na koncu sveta, pa še malo desno«.


Nedolgo nazaj je pošiljal taka srhljiva sporočila:

  1. 4. 2016: Vse je bilo v redu do Velikega petka, ko so lopovi napadli vas in ubili 2 zakonca. Tako da je bilo kar žalostno za Veliko noč. Pri nas je stanje čedalje bolj nesigurno. Napadi se množijo, oblast pa samo gleda in nič ne naredi. Stanje ni prijetno.
  2. 5. 2016: Tradicija v moji fari gre dobro naprej. Naj ti povem, da so lopovi zopet napadli sosednjo vas, ubili 4 ljudi in ukradli 160 goved – vse imetje ubogih ljudi in mirno po dveh dneh kraje odšli. Lopovov je bilo 150 in nekaj mladih deklet za korajžo. Vsi so bili oboroženi s puškami, tako da je bilo videti, kot da je vojska.

Tudi njemu so grozili, pa vseeno vztraja med temi ljudmi. Misijonarji se zavedajo, da je maščevalnost zakoreninjena globoko v teh ljudeh. Ko se nekaj zgodi, gredo takoj k vraču. Posledica nasvetov vračev je, da se oblikuje v ljudeh maščevalnost nad določenim človekom, čeprav ta ni nič kriv. Ta notranji vzgib po maščevalnosti je tako močan, da ljudje temu sledijo. Krščanstvo pa jim pomaga, da se vsaj malo znebijo te maščevalnosti. Zato je tako pomembno, da prisluhnemo tem ljudem. Povedati in pokazati jim je treba, da je možno tudi drugačno življenje, sicer bodo vedno ostali na stopnji maščevanja. Problem je, da se nihče ne zanima za te ljudi. Dostop do teh krajev je možen samo po uničenih poteh in cestah. Zakaj iti na te uničene poti? Zakaj se vedno znova podajati v nevarnost? Misijonar Tone pravi: »tam je okoli 60.000 ljudi, za katere se nihče ne zanima. Ljudje so pozabljeni od politikov, raznih imenitnih organizacij. Zanje se morda občasno zanimajo kakšni trgovci, ki pridejo prodajat svoje izdelke.« In ker se nihče zanje ne zanima, je skoraj samo po sebi razumljivo, da se začne počasi razraščati nasilje med ljudmi. Misijonarji poleg vere, ki prinaša nov pogled na življenje in jih rešuje iz utesnjenosti in strahu pred raznimi tabuji, skrbijo tudi za izobraževanje. Misijonar Tone pravi, da je največja revščina na Madagaskarju prav neizobraženost.

Tone Kerin
Sending

Ljudje imamo največkrat napačen pogled na delo misijonarjev. Predstavljamo si, da prihajajo med ljudi in vsiljujejo svojo vero. Misijonar Tone na to odgovarja: »Ljudje nas opazujejo kot katoličane, opazujejo naš način življenja, ki ga kristjani živimo. Potem pride čas, ko se sami odločajo ali bodo sprejeli krščanstvo ali ga ne bodo sprejeli. Pri oznanjevanju krščanstva je zelo pomemben zgled kristjanov. Pomembno je, kako kristjani živijo, v čem se spremenijo na boljše, da potem lahko drugi rečejo, to je pa dobra stvar, to bomo tudi mi sprejeli.« Misijonar ne vsiljuje vere, ljudje sami pridejo k njemu in ga prosijo, da bi tudi v njihovi vasi imeli cerkev, kjer bi se lahko zbirali k molitvi. Ob zgledu kristjanov v drugih vaseh vidijo, da je to nekaj pomembnega in velikega, ker se ljudje spremenijo. Manj je med njimi nasilja, več je povezanosti. Misijonar Tone pravi, da bo še naprej vztrajal: »Jaz sem vero vedno pojmoval in še vedno pojmujem, da je to en svoboden, prijeten pogled v življenje in na konec življenja, ki ti ga vera ponuja. In to svobodo, to odprtost do drugih, najdeš samo v evangeliju in v katoliški veri, nikjer drugje, vsepovsod te zaplankajo.«

Po drugi strani pa imamo tudi preveč romantičen pogled na ljudi v misijonskih deželah. Predstavljamo si, da se ljudje v misijonskih deželah lahko zbirajo tudi pod kakšnim drevesom in molijo. Misijonar Tone zelo jasno odgovarja: »Ko prideš v neko skupnost, mora ta imeti svojo hišo, kjer molijo, mora imeti cerkev. Romantično mišljenje, da ljudje lahko molijo pod hruškam ali kjerkoli, je za sanjače. Ljudje morajo imeti svojo cerkev, svoj prostor, kamor lahko gredo vsak dan molit, kjer se lahko Bogu potožijo in tako naprej.«

Po naših merilih živijo ti ljudje v zelo težkih življenjskih razmerah. In do neke mere to drži. Hiše so slabe, narejene iz blata ali lubja palme ravinala. Strehe so narejene iz palmovih vej ali kaj podobnega. Hiše so narejene tako, da ljudi vsaj malo zaščitijo pred dežjem ali soncem. V teh hišah ni kakšnega posebnega higienskega minimuma. Tujim obiskovalcem se zdi popolnoma nemogoče živeti in preživeti v takih zgradbah. Iz neke dobrohotnosti bi takoj radi nekaj spremenili. Morda bi na prvi pogled tako res živeli v boljših hišah. Vendar to ni naša odločitev. Največ pomeni, da stojimo tem ljudem ob strani in jim prisluhnemo. Sami počasi odkrivajo, kaj bi bilo boljše za njihovo življenje. In ko to odkrivajo, počasi spoznavajo, da je mogoče nekaj spremeniti. Seveda to ni »evropska hitrost«, ne gre po nekem terminskem planu, ki ga imamo v glavi ljudje iz »civiliziranega« dela sveta. To je malgaška pot in malgaški čas. Treba pa je dodati, da pogled v njihovo življenje, v njihov način življenja, kaže, da znajo živeti. Njihovo vsakdanje življenje je drugačno kot v Evropi. Tudi hiše so drugačne. Ob vprašanjih, ki jih velikokrat postavljajo kritiki misijonov, češ zakaj misijonarji hodijo med ta ljudstva, je še najbolj prepričljiv odgovor enega od misijonarjev, ki je zelo enostavno rekel: »Mar so oni manj ljudje, mar nimajo tudi oni pravice do vsega lepega in dobrega?«

Upravičeno se nehote izvije tehtno in pomembno vprašanje. Ob tako slabih bivalnih razmerah, ob vseh drugih življenjskih razmerah in nasilju, ki nenehno preži nanje, se vprašamo: »Kakšna bo prihodnost teh ljudi?« Nihče nima odgovora na to vprašanje.

Misijonar ve, da ni enostavno, vendar vztraja: »In zato bom šel še dlje. Dokler bom zdrav bom šel še dlje prinašat to veselo oznanilo ljudem in jih navajat pogumno pogledati v svet, pogumno stopiti na življenjsko pot in izvršiti svoje dolžnosti, ki jih čakajo.« Prinašati ljudem nov pogled na svet, spodbujati ljudi in jim dajati pogum, da gredo na pot poguma, to je delo, ki ga je treba spoštovati.

Misijonar Tone Kerin vztraja med njimi, ki so jih drugi pozabili. In mi lahko vztrajamo skupaj z njim. Prihodnost teh ljudi bo tako lahko drugačna, upajmo, da bo boljša in lepša, polna poguma in veselja. Misijonar Tone se zaveda, da tam ljudje sami ne morejo veliko storiti. Zaveda se dobrote ljudi, ki spremljajo delo misijonarjev in pravi: »Brez pomoči iz Evrope tega ne moremo narediti. Od ljudi ne moremo zahtevati, česar nimajo. Lahko pa od njih zahtevamo resnost, hvaležnost in delo, kolikor ga lahko naredijo. In to ga naredijo. Seveda je treba vložiti veliko napora. Ampak denar, ki nam ga darujete, je tu še kako pravilno in pametno porabljen za misijonsko delo.«

Prihodnost človeštva ni v velikih in novih odkritjih, prihodnost človeštva je, da ljudje med seboj sodelujemo z velikodušnostjo in ljubeznijo pri gradnji drugačne, upajmo, bolj človeške prihodnosti ljudi na tem planetu. In seveda, to je še toliko bolj potrebno na misijonu Befotaka,  kjer deluje misijonar Tone Kerin. Vsak dar prinaša ljudem, ki so jih vsi pozabili, novo, bolj človeka vredno življenje.

Stane Kerin

%d bloggers like this: