|
Ob sliki lačnega človeka se človek vsaj za trenutek ustavi in v njem se vzbudi občutek sočutja. Podatki o lakoti v svetu niso preveč spodbudni. število lačnih po svetu narašča. In kaj naj storim?
V avgustu 2008 sem obiskal naše misijonarje na Madagaskarju. Povedali so, da se vsako leto v zadnjih mesecih leta, malo pred žetvijo riža vedno znova pojavi lakota. Ko človek to prebira daleč stran od lačnih otrok, ko ne pozna obrazov ljudi, ki jim lakota uničuje življenje, se lahko kaj hitro navadi na poročila o lačnih. Velikokrat smo slišali pregovor: Ne daj ljudem ribe, nauči jih ribe loviti. Na misijonu Vangaindrano, kjer deluje Janez Mesec, sem srečal zanimiv način reševanja revščine in lakote. Revni se zbirajo v združenju, kjer si skušajo sami pomagati.
Rešitev
Ob tem pa sem naletel na problem riževih polj. Veliko ljudi se znajde včasih v takšni stiski, da svoje riževo polje zastavi za izposojen denar. Čeprav so velikokrat zneski majhni (povprečno 71€), matere in očetje ne morejo vrniti izposojenega denarja. Riževega polja, ki ga zastavijo, tako ne morejo obdelovati in so kar naprej odvisni od pomoči drugih. To seveda pomeni lakoto za vso družino.
Sestre usmiljenke, domačinke z Madagaskarja, so našle pot, kako pomagati tem ljudem. Dolg, ki ga imajo, bi bilo treba povrniti in ljudem omogočiti, da lahko delajo na svojih riževih poljih. Malgaši imajo sami zanimiv izraz za tak način izposojanja denarja, kot nam pove misijonar Klemen Štolcar: "Pač vsi tu predobro poznamo ta njihov "mifampihinana', kar bi se po naše reklo, da se med seboj pojedo. Za sposojeno stvar so vedno 100% obresti in lumpje mastno služijo na račun revežev" Vendar je tudi pot iz tega začaranega kroga. Sestre usmiljenke bi prevzele skrb za odplačilo dolga. Vzele bi v zakup riževa polja, ljudem pa omogočile, da bi lahko delali na svojih riževih poljih ter preživljali sebe in svoje družine. Z leti bi morda del teh dolgov ljudje odplačali z rižem, ki bi ga pridelali. S tem bi ljudem vračali samozavest. Ni dovolj dajati pomoč, potrebno je ljudi naučiti, da si lahko sami pomagajo, skrbijo zase in svoje družine.
Zaenkrat imamo spisek 40 družin, ki bi jim radi pomagali. Povprečno bi za odkup riževega polja rabili 72€. Vabimo vas, da se tudi vi vključite in pomagate, da bodo ljudje v okolici misijona Vangaindrano na Madagaskarju sami pridelovali riž na svojih riževih poljih, kjer sedaj ne morejo delati. Ni treba, da darujete cel znesek, lahko podarite samo del. Vsak dar bo vrnil nasmeh na lica mož, žena in otrok. S tem bomo pomagali ljudem, da bo v njih rasla zavest: Sam lahko pridelam riž zase in svojo družino. Najhuje je, ko človek čuti, da mora za vsak grižljaj, za vsako pest riža skloniti hrbet pred drugim človekom in ga prositi za krožnik riža, ki pomeni življenje. Prepričan sem, da se bo med nami našlo toliko dobrih ljudi, ki bodo razumeli stisko ljudi in z odprtim srcem pomagali tem 40 družinam.
VESELJE IIN UPANJE NA RIŽEVIH POLJIH – MADAGASKAR
Leta 2008 v mesecu decembru smo povabili ljudi dobre volje, da bi darovali za riževa polja, da bi darovali svoj dar za riževa polja. Lakota vedno znova udarja iz razni poročil svetovnih organizacij. Pri tem smo velikokrat nemočni. Nikoli ne bo mogoče rešiti pred lakoto vseh ljudi. S svojimi darovi ste vrnili upanje družinam v kraju Vangaindrano na Madagaskarju. Zbrali smo 9.700,00 €. Od tega zneska je bilo poslano na Madagaskar 4.000,00 € in odkupljen dolg za 50 polj. S tem je petdeset družin postalo bolj samostojnih, veselih in zrejo z upanje v prihodnost.
Besede ne povedo vsega, naj bodo besede žena, ki so prišle na srečanje ob letošnjem obisku na Madagaskarju meseca avgusta:
Žena Pepaline: »Polna veselja sem, ker sem dobila riževo polje. Riževo polje smo morali dati v zakup, ker je prišla bolezen v družino. Sedaj, ko je moja družina dobila nazaj riževo polje, lahko jemo svoj riž. To pomeni veliko spremembo v moji družini.«
Marija: »Hvala! Sedaj delamo v svojem riževem polju. Otroci so poprej hodili po ulicah, sedaj lahko delamo na svojem riževem polju. Veliko se je spremenilo v moji družini. Naj vas Bog blagoslovi in ohrani!«
Germaine: »Moj otrok je bil duševno prizadet (motnja v duševnem razvoju). Očeta ni bilo, sedaj lahko pomagam svojemu otroku, da bo lepše živel. Naj Bog blagoslovi tebe in vse v Sloveniji, ki so pomagali. Zagotavljamo ti, da te ne bomo prevarali.«
Josephine: »hvala za pomoč. Otroci so sedaj v šoli, v družino se je naselil nek mir, ki ga prej ni bilo, ker smo se kar naprej prepirali zaradi revščine in lakote.«
Pagine: »Rešil si nas. Moj otrok je mongoloiden. Sedaj mu lahko vsaj malo pomagam. Spregledali smo in vidimo, da lahko sami zase nekaj naredimo.«
Dauphine: »Vesela sem, srečna in zadovoljna. Nič nisem, znala. Sedaj sem se naučila šivati, obdelujem riževo polje. Vidim, da se bomo lahko preživeli. Če ne bi bilo te pomoči, ne vem kako bi šlo naprej. Težko je biti vsak dan v negotovosti.«
Jacline: »Oče je bolan, otrok dve leti ni znal hoditi, zrasel je in upam, da bo imel lepšo prihodnost tudi s vašo pomočjo.«
Hvala vsem, ki ste darovali, hvala za upanje, ki ste ga preko svojih darov dali tem družinam na Madagaskarju v kraju Vangaindrano!
Misijonsko središče Slovenije
Stane Kerin
|
