Hrana in zdravila za skupnost Ambatoabo, Madagaskar in ozdravljene gobavce

Sestra Marija Pavlišič deluje na Madagaskarju že od leta 1969. Na Madagaskar je odšla kot medicinska sestra. Delala je v skupnostih, kjer je bil dispanzer, njena prvotna skrb so bili namreč bolniki. Že ko je bila na misijonu Ranomena pa je delala tudi z gobavci.

Ko sem jo obiskal leta 2009 v kraju Farafangana, mi je predstavila svoje delo v Ambatoabo. Tu je bilo dolgo časa gobavsko naselje. S Marija dela v bolnici, ki se je do pred kratkim imenovala bolnica ali dispanzer za gobavce. Ker uradno ni več gobavcev, je to sedaj splošna bolnica, kjer pa pomagajo tudi gobavcem. Kaj pomeni, da uradno ni več gobavcev? To me je presenetilo. Gobavost se pojavlja v revnih deželah, Madagaskar pa noče več biti na spisku revnih dežel sveta, zato je malgaška vlada enostavno uradno izjavila, da na njihovem otoku ni več gobavosti in da ukinjajo zdravstveno pomoč gobavcem, ker to ni več potrebno. Kljub temu je bilo v letu 2009 v Ambatoabo do meseca junija sprejetih 25 novih primerov gobavosti. Takrat sem zapisal: »In takoj so mi povedali, da so samo v letu 2009 zabeležili vsaj 25 novih primerov gobavosti. Toda kaj se dogaja. Ker je gobavost znak revščine, ker naj bi bila gobavost samo v revnih deželah in ker nihče noče biti del revnih dežel, so pač razglasili, da ni več gobavosti, in ker so razglasili, da ni več gobavosti, se sedaj ne počutijo več revne. Toda gobavost ostaja, to mi je ves čas dopovedovala s. Marija Pavlišič.« To je bilo leta 2009. Podobno sem slišal tudi v letu 2010, ko sem jo obiskal. Problem gobavosti ostaja in sestre ga rešujejo na svoj način. Ker uradno ni več gobavosti, zdravijo gobavce kot ljudi s kožnimi boleznimi. Tudi v letu 2012 se razmere niso spremenile.

Delo z gobavci in njihovo zdravljenje potegne za seboj še veliko drugih dejavnosti. Ozdravljeni gobavci velikokrat ne morejo skrbeti zase in za svoje družine. Tudi za te ljudi skrbijo sestre v Ambatoabo. Nekaterim je treba nesti hrano na dom, imajo pa tudi večjo obednico, kamor pridejo na kosilo tisti, ki lahko še hodijo. Nekateri pojedo svoj obrok kar v obednici, nekateri pa nesejo hrano tudi na svoj dom. Tudi za zdravila je treba poskrbeti. V letu 2012 je to področje prizadel še ciklon in uničil pridelek riža, kar pa pomeni lakoto.

S pomočjo sredstev, ki smo jih dobili na razpisu Ministrstva za zunanje zadeve republike Slovenije, smo (čeprav so bila sredstva zmanjšana) v celoti izpeljali projekt Hrana in zdravila za skupnost Ambatoabo, Madagaskar in ozdravljene gobavce. Vrednost projekta je 12.500€, s strani Ministrstva za zunanje zadeve smo dobili 7.000€. S projektom smo, skupaj s s. Marijo Pavlišič, z nakupom hrane in zdravil pomagali gobavcem in njihovim družinam. Leta 2009 sem ob obisku sestre Marije zapisal, česar bi se morali zavedati vsi, ki imamo možnost nekaj storiti: »Pokazala je enega od otrok z gobavostjo v začetni fazi. Na koži se pojavljajo lise. Začeti je potrebno jemati zdravila, s katerimi se gobavost lahko danes čisto ustavi in čisto pozdravi. Seveda ljudje pridejo velikokrat takrat, ko je že prepozno, ko so že uničeni prsti na nogi ali roki in podobno. Potrebno je jemati redno zdravila.«

In seveda treba je imeti zdravila, hrano in skrb za higieno.

Stane Kerin

%d bloggers like this: