Ko v zambijski vasi nekdo umre, se novica hitro razširi. Če umre v bolnišnici ali vsaj v bližini, položijo truplo v mrtvašnico, kar družini omogoča, da bolj svobodno načrtujejo pogreb. V vasi, kjer ni mrtvašnice, je pogreb, kakor hitro je skopan grob. Ne glede na to, kje je truplo, pa se določi "hiša žalovanja", ki ni nujno dom pokojnega. Žalovanje traja dan ali dva. Ljudje se zbirajo, pojejo, molijo, berejo Sveti pismo. Žalovanje traja vso noč (ali dve noči). Je tudi veliko naricanja (pravega in narejenega). Ko pride dan pogreba, truplo umijejo in mazilijo. Krsto navadno nesejo na pokopališče. Če je pokojni naš vernik, ga spotoma prinesejo (ali pripeljejo) v cerkev, kjer imamo mašo. Potem gredo vsi žalujoči na pokopališče. Pogrebne molitve preskrbijo starešine pokojnikove Cerkve. Grob smejo zasuti samo moški. Ženske pa na koncu pokleknejo okoli groba in ga poteptajo z rokami. Vse ljudstvo poje turobne pogrebne pesmi. Sledi polaganje vencev, govori in sklepna molitev.

Posebnosti: V dolini reke Luangwe ni desk za krste, zato mrliča zavijejo v preprogo iz trstja, ki jo pokrijejo še s črno kotenino. V ribiških naseljih namesto krste uporabijo star drevak. En del plemena Chikunda položi mrliča v majhno kočico iz protja in pol metra nad zemljo. P o enem letu slovesno pokopljejo kosti. Ponekod poglavarja ne smejo pokopati, dokler se ne sliši levje rjovenje v bližini.

V Zambiji je pogreb vedno zelo resna zadeva, po večini zares žalostna. Pogreb je vedno ekumenski (če so vsi kristjani), sicer pa z najvišjo mero verske tolerance. Noben poglavar ne nasprotuje katoliškemu pogrebu. Ljudje se udeležujejo pogrebov, ne glede na pripadnost. Smrt tukaj je drama, ki se mora odigrati kar najbolj naravno, javno in brez predsodkov. Ni si mogoče zamisliti, da bi skupina ljudi ne šla v cerkev, kakor so to počeli v Sloveniji. Ali pa da bi se prepirali, kaj bo šlo naprej: križ ali zastava.

Lep pozdrav,

p. Jože