MISIJONSKE PRIDIGE – OKTOBER 2020

Pridige za vse nedelje v misijonskem mesecu oktobru 2020:

4. OKTOBER 2020 – 27. NAVADNA NEDELJA

Klikni tukaj za pridigoVSI SMO DELAVCI V BOŽJEM VINOGRADU (Iz 5,1-7; Mt 21,33-46)
Jezus pove priliko o vinogradu in viničarjih malo pred svojo smrtjo na križu, ko gre spor z njegovimi nasprotniki k višku in ga bo pripeljal do tragičnega konca. Ta ista smrt pa bo zmaga, ko bo v velikonočnem jutru zažarela slava njegovega vstajenja. Oznanilo božjega kraljestva je vsekakor v nasprotju s kraljestvi tega sveta in njihovo logiko: o tem nam govori življenje svetnikov; eden izmed njih je zgled sv. Maksimilijana Kolbeja, ki v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu sprejme grozovito smrt od lakote, da bi rešil življenje sojetnika.   
RODOVITNOST VINOGRADA
Idejno ozadje današnjih svetopisemskih beril, na katerega bi mogli nasloniti to premišljevanje, je Izaijeva prispodoba o vinogradu (Iz 5, 1-7). In sicer se zgodba o vinogradu nanaša na rodovitnost vinske trte. Vinograd je prispodoba božjega ljudstva, vendar tudi prispodoba Cerkve. Bog pričakuje od svojega ljudstva sadove, in sicer je to odgovornost vsakega kristjana v lastnem, osebnem življenju, kakor tudi v javnem obnašanju oziroma odnosu do skupnosti. Torej gre za vprašanje rodovitnosti in prizadevanja za to, da bi tudi mi kot posamezniki in skupnost prispevali svoj delež k rasti božjega kraljestva.
Vse, kar živi, je ustvarjeno, da bi rodilo sad. V naše življenje je vsejana namenskost rodovitnosti; potreba, da bi življenje rodilo sad polnosti in modrosti (tudi prilika o smokvi Mat 21:19-20 govori o tem).
Gospodar vinograda pa je, tako v prvem berilu kakor v evangeljskem odlomku, razočaran. Pričakoval je sad, a ga ni bilo. Mogli bi premišljevati o velikem razočaranju mnogih staršev, ko otroci zapustijo vero, krščanski način življenja in gredo po svojih potih. V čem je naša rodovitnost? In sicer v zvestobi Bogu, božjim zapovedim in evangeljskemu sporočilu. Naša rodovitnost se izkazuje v nenehnem prizadevanju, da bi v hoji za Kristusom uresničili Očetovo voljo, oziroma načrt, ki ga ima za naše življenje. 
ODGOVORNOST IN POSLANSTVO
Prilika, ki jo pove Jezus vpričo svojih nasprotnikov, opozarja na odgovornost vseh, ki so kot voditelji imeli vpliv na ljudstvo in so z lastno držo zaprli srca ljudi za sporočilo evangelija ter zavrnili Jezusa Kristusa kot preroka in Božjega sina. To so storili iz trdote in ozkosti v imenu lastne interpretacije Boga oziroma postave, v imenu lastnih interesov, v imenu oblasti nad ljudstvom. Prilika povzame zgodovino odnosa nosilcev tempeljske oziroma politične oblasti do prerokov in do božjega Sina (lastni sin gospodarja, ki predstavlja Boga). Gospodar vinograda, ne glede na tragično situacijo, vztraja v svojem pričakovanju in pošlje še svojega sina, vendar ga ubijejo s pogoltnim poželenjem, da si prilastijo še dediščino – vinograd sam. Preroke in Sina (vogelni kamen) pa zavržejo.
Prisvojili so si razodetje, vero in postavo. Tudi mi velikokrat želimo živeti svoje življenje, tako kot nam je všeč. Naša samozadostnost nas naredi manj sprejemljive za Boga. Morali bi biti občutljivi – oziroma rahločutni za to, kar Bog želi od nas; Božja beseda nas vabi k poslušnosti notranjemu glasu.
Sadu vinograda, niti vinograda samega, si ni mogoče prisvojiti, oziroma prilastiti; ni mogoče z njim neodgovorno razpolagati, kajti le-ta pripada Gospodarju. Edini, ki dokončno poseduje, je Bog, ker vse drži v bivanju. Mi ne posedujemo ničesar, in to, kar imamo, je v Božjih rokah. Zato smo za darove, ki smo jih prejeli odgovorni Njemu.
Življenje je vredno živeti zato, ker ima smisel, pomen in cilj. Vera nam razodeva končni smisel življenja (večno življenje) in nam pomaga, da bi vsakdanje življenje imelo pomen, ki je bistveni del našega tukajšnjega, vsakdanjega življenja in sicer je ta v uresničevanju življenjskega poslanstva z ljubeznijo. Le s pomočjo odgovornosti je mogoče živeti polno življenje. Mislimo na sad, ki ga v življenju mnogih bratov in sester daje trpljenje. Kristjani smo s krstom in birmo prejeli nalogo pričevanja; kajti pričevanje, je temeljni kamen, na katerem sloni izročilo Cerkve skozi stoletja in se prenaša iz roda v rod. Ali je naše pričevanje misijonsko? Ali ima sporočilo za svet, v katerem živimo?
Sporočilo misijonskega meseca oktobra: “V žrtvi križa, kjer se Jezusovo poslanstvo (misijon) dokončno izpolni, nam Bog kaže, da je njegova ljubezen namenjena vsakemu izmed nas. Od nas pričakuje, da bi imeli osebno željo po poslanstvu; kajti on je Ljubezen sama. Ljubezen je vedno “poslana”, vedno segajoča navzven, da bi dala življenje.” (Papež Frančišek, Sporočilo za misijonsko nedeljo 2020)
ODSOTNOST GOSPODARJA
V priliki o viničarjih vidimo, da je Gospodar odsoten, čeprav se ne odpove lastništvu; vendar je njegovo lastništvo odnos usmiljenja in vztrajne ljubezni. Bog je lastnik, ki se razlašča, s tem da se ne vsiljuje našim očem, naši želji po spoznanju. Je na dosego roke, pa vendar neskončno majhen in skrit.
Razmišljanje o današnjem svetu nas vodi k spoznanju, da je Bog odsoten v naši družbi; morda tudi ni navzoč v našem življenju. Gre za nepoznavanje Boga, temeljno nevednost; o kateri govori tudi Jezus na križu za svoje krvnike: “Ne vedo, kaj delajo” (Lk 23,34). Človeška nevednost (hotena ali nehotena) je razlog za mnoge nesreče narodov, zlo in krivice. Temeljni razlog misijonskega dela Cerkve je, da bi spoznali Jezusa, da bi po Jezusu spoznali Očeta in Svetega Duha in Boga častili kot stvarnika in odrešenika.
Oznanilo evangelija pride iz zahvale in hvaležnosti, iz globoke zavesti, da je vse zastonjski dar in če smo vse zastonj prejeli, je samo po sebi umevno, da bi to tudi delili. Tisti, ki je spoznal božji dar, ga bo ljubil in se trudil, da bi ga vedno bolj spoznaval, in bolj, ko ga bo spoznaval, bolj ga bo ljubil; bolj ga bo ljubil, bolj ga bo želel deliti. Misijonarji (pomislimo na naše misijonarje na Madagaskarju ali drugje po svetu) nam s svojim delom in zgledom kažejo, da so se odrekli življenjskim koristim in so se razdali; mnogi zaradi svojega trdega dela izgubijo zdravje, ga pustijo v deželah med ljudstvi, kjer so delovali. Po podatkih agencije Fides je bilo v letu 2019 po svetu ubitih 29 misijonarjev, osemnajst duhovnikov, en diakon, dva redovnika, dve sestri in šest laikov misijonarjev. Med tem, ko je bilo v letu 2018 ubitih 40 misijonarjev. Misijonarji potrebujejo našo molitev, povezanost, solidarnost in podporo.
Vesela novica odrešenja ne sme zamreti na naših ustnicah. Papež Frančišek je letošnjemu pismu za misijonsko nedeljo dal naslov iz preroka Izaija (6,8) “Tukaj sem, pošlji mene!”, ki je odgovor na Božje vprašanje preroku: “Koga naj pošljem?” Najlažje se je izogniti soočenju s tem vprašanjem; tisti pa, ki se odloči, da bo sledil Jezusu, na kateri koli način, bo izkusil neizmerno radost, da je za življenje sveta prispeval zaklad svoje vere. Poslani pa smo na različne načine!
DEDIŠČINA
Kaj je dediščina, ki si jo želijo prilastiti viničarji? Sami hočejo postati gospodarji sveta in v kratkem bodo postali gospodarji Jezusove usode. Gradijo na občutku, da so lastniki. Hočejo biti lastniki, gospodarji, vendar gradijo le na prepričanju, ideji, kakor vse ideologije današnjega časa. In to prepričanje jih oddalji od resnice in od dediščine. Dar kot tak ni prilastljiv.
Virtualni svet interneta in družbenih medijev daje zaradi tisočih možnosti občutek, da je nekdo lastnik sveta in tega, kar je na svetu. Torej je lažnivo pojmovanje sveta utemeljeno na lažnivem občutku, ki nima stika z realnostjo in resnično odgovornostjo do sočloveka.
Bistvo misijonskega poslanstva je utelesiti božje sporočilo v realnostih vsakdanjega življenja, te pa so: uboštvo, značilna kultura nekega ljudstva, omejena obzorja človeškega bivanja, predvsem pa trpljenje človeka. Vse, kar obstaja dobrega, je Božja last. Ne moremo biti dokončni, neomejeni lastniki česarkoli. Vse nam je spričo minljivosti tega sveta dano le v upravljanje. Avtomobila si ne morem dati v denarnico (kot podobico), lahko pa se z njim pripeljemo na cilj vsakič, ko ga odgovorno uporabljamo.
Če je dediščina božje razodetje, dano Izraelskemu ljudstvu, je dano le zato, da bi Božje usmiljenje doseglo vse narode, vse človeštvo. Farizeji in pismouki so ljubosumno varovali to dediščino, želeli so, da bi ostala nedotaknjena, vendar  so v svoji vnetosti šli v skrajnost, zaradi česar niso mogli razumeti Jezusovega sporočila in ga sprejeti kot Mesijo, še manj kot Božjega Sina.  Prilastili so si nauk o Bogu in postavi, moralo in kriterije o Božjem kraljestvu. Dediščina, ki jo prinaša Božji Sin, pa ni namenjena sama sebi, temveč je namenjena za odrešenje vseh ljudi. To pa pomeni tudi za nas, da imamo široko srce, odprto do bližnjega, tudi če je drugačen, in sicer zato, da bi ga dosegel Kristus. Božja beseda nas vabi k univerzalnosti, širokosti, odprtosti.
Nekatere misli za aplikacijo:
– Kot občestvo prispevati z veseljem k življenju moje župnijske skupnosti in narediti vse, kar je mogoče, da bi ljudje slišali Božjo besedo.
– Kot krajevna Cerkev biti povezani z vesoljno misijonsko Cerkvijo po svetu (zavedanje, molitev, žrtev in pomoč).
– Kot posamezniki biti povezani z našimi misijonarji po svetu (molitev in pomoč).
– Poklican sem (poklicana si), da delaš za božje kraljestvo. Kako? Kaj bi mogel (mogla) prispevati za rast Božjega kraljestva.
– Cerkev je področje služenja in ne gospodovanja; evangelij nas opozarja na neodgovorno ravnanje z zakladom, ki smo ga prejeli v oskrbništvo.
p. Martin Kmetec, Turčija

11. OKTOBER 2020 – 28. NAVADNA NEDELJA

Klikni tukaj za pridigoVSI SMO POVABLJENI NA NEBEŠKO SVATBO (Mt 22,1-14)
Aleluja. Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa naj razsvetlí oči našega srca, da bi videli, v kakšno upanje nas je poklical. Aleluja.
Dragi bratje in sestre, mladina in otroci
Besede današnjega besednega bogoslužja zvenijo v naših ušesih še bolj kot običajno, saj se, zaznamovani s karantenami zaradi virusa, še toliko bolj želimo resničnega srečanja z našim Rešenikom in upanjem.
Ali pa smo še toliko bolj veseli, da nam ni treba iskati izgovora, zakaj mi ni treba iti k sveti maši ali prižgati svečo doma na mizi ter roke združiti v molitvi in pogovoru z Bogom. Kolikokrat smo se izgovarjali, da v vsakodnevni borbi za vsakdanji kruh nimamo časa, da bi se ustavili in pomolili, da bi v nedeljo šli k sveti maši in potem pri skupnem nedeljskem kosilu zmolili v zahvalo za darove, ki so na naših mizah. Mnogokrat nehvaležni za lepo življenje, ki ga imamo v primerjavi z mnogimi ljudmi v Afriki, južni Ameriki ali Aziji, ki se v želji po lepšem življenju odpravljajo na nevarno pot kot begunci in ekonomski migranti.
Neki oče je pripovedoval takole: »Nekega zimskega večera je zmanjkalo elektrike in z njo tudi interneta. Ker tudi ogrevanje ni delalo, smo se vsi zbrali ob ognju kamina v dnevni sobi. Ko smo uspeli dvigniti oči od ekranov naših telefonov smo se začeli pogovarjati med seboj. Znova sem spoznal svojo družino in ugotovil, da otroci sploh niso tako strašni, kot sem si mislil o njih. Mislim, da bi takšno vajo lahko ponovili vsaj enkrat na mesec, če že ne vsak teden.«
Mogoče pa je ob našem brezglavem divjanju tudi Bog pomislil, da nas je treba malo ustaviti in zbrati skupaj ob kaminu Božje ljubezni. Da bi znova prižgali ta ogenj tudi v naših srcih. Mogoče pa bosta karantena in z njo virus izginila, ko bomo očistili srca in se znova vrnili nazaj k Bogu in tudi pogovoru z njim v molitvi.
Ko sem kot misijonar, redovnik in duhovnik v stiski, se spomnim na tiste dobre duše doma, ki molijo zame in vsakodnevno darujejo svoje križe in težave zame in ljudi, med katerimi delujem in mi postane lažje. Po drugi strani pa je težko gledati mlade in manj mlade, kako so osamljeni in pozabljeni, a obenem ne znajo, ne morejo moliti in biti v pristnem odnosu z Bogom in prek njega z vsemi brati in sestrami.
Bog nas vabi na nebeško gostijo, vsi smo dobili povabilo z našim krstom. Kaj bomo z njim storili, pa je naša odločitev. Se mu odrekli ali ga sprejeli. Naš škof mnogokrat ponavlja: naša naloga je vabiti in pričevati. Drugi pa se sami odločajo, sprejeti povabilo ali pa iskati izgovore.
Molimo, da bi Bog, naš nebeški Oče, razsvetljeval oči našega srca, da bi videli, v kakšno upanje nas je poklical in zanj tudi pričevali s svojim življenjem.
Naj končam še z dvema primeroma. Mlad Kazah, ki je s 16 leti sprejel vero v Jezusa Odrešenika in ga skozi svoje življenje iskal, je ob pritisku sorodnikov, da se odreče novi veri, rekel: »Kako naj se odrečem Jezusu?« Sorodniki so poklicali policiste, da bi prijeli njega in njegove prijatelje baptiste (takrat je še bil baptist). Najprej je v strahu molil za sebe, potem za svoje prijatelje, nazadnje se je obrnil z molitvijo k Jezusu in rekel: »Ti si naš Rešenik, moj odrešenik, varuj nas«. Ob prihodu je policist rekel, da je dežela svobodna in prav tako vera ter da si vsak lahko izbere, kot mu odgovarja. Kljub temu sta ga teta in mama vrgli na cesto in je nekaj dni živel pod mostom, dokler ga ni k sebi vzela babica.
Mlada žena v duhovni stiski z mislijo na samomor je kot zadnjo rešilno bilko obiskala psihologa. Ta je na njeno začudenje ni vzel na pogovor ali predpisal tablete. Vključil jo je v skupino, s katero je delal. Večkrat je bral iz neke male knjige in citiral stavke (kasneje je ugotovila, da so bili to evangeliji in psalmi). Na koncu ji je rekel: »Zate nimam zdravila in ta niso potrebna za tvoje duševno zdravje, ampak moraš pri Bogu prositi odpuščanja.« Vzel jo je s seboj v neko čudno stavbo, jo tam potisnil v sobo in ji rekel, da mora poklekniti (to je bila kapela celodnevne adoracije). Ko je dvignila oči k monštranci, je rekla: »On je resnično živ in tukaj z nami. Govorili so mi, da on ne obstaja. Slava Bogu«.
br. Miha Majetič, Kazastan

18. OKTOBER 2020 – MISIJONSKA NEDELJA

Klikni tukaj za pridigoV današnjem evangeliju nam Jezus govori, naj damo »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Na to navodilo lahko gledamo »politično« in poskrbimo, da ne vržemo v en koš posvetno in duhovno, lahko se pa tudi zavemo, da smo ljudje »duhovno-telesna bitja«, ter se trudimo za pravo ravnovesje med duhovnimi in telesnimi potrebami. Vsako pretiravanje v eno ali drugo stran se slabo obnese. Zavedati pa se moramo, da se telesna in duhovna stvarnost ravnata po različnih pravilih. Naše telo s svojimi organi in čuti raste, se razvija, zori in doseže dovršenost tako, da pridobiva, osvaja: mi jemo, pijemo, dojemamo dejstva, se učimo spretnosti. A naša osebnost, naš duh lahko najde svojo dovršenost v ravno nasprotnem procesu: kot osebnosti rastemo toliko, kolikor gremo iz sebe, vstopamo v odnose z drugimi, in smo pripravljeni služiti, deliti z drugimi, kar imamo, se žrtvovati. Ta različna usmerjenost, oziroma neupoštevanje te razlike, je vzrok mnogih naših težav, od čisto osebnih, do političnih: bojimo se spustiti iz rok, kar imamo, bojimo se presegati naše omejitve, da se ne bi »izgubili«, čeprav globoko v srcu čutimo, da ne bomo našli miru, veselja, zadovoljstva in sreče, če se ne odpremo drugim in Bogu. Zato nam Jezus svetuje, naj damo »cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Kaj pa je tisto »Božje«, kar naj bi mi dali Bogu? Jezus je prišel na svet, da bi nam povedal prav to: namreč, da je Bog – Ljubezen, da nas On ljubi, ter da od nas pričakuje, da tudi mi Njega ljubimo. To je evangelij, to je »vesela novica«, za katero nam je Jezus naročil: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mk 16, 15) To Jezusovo naročilo je osnova in temelj vsakega misijonskega delovanja.
Misijonska razsežnost Cerkve je tako nekaj bistvenega: Kristusova Cerkev je ali misijonska, ali pa je ni. Kako so ljudje to razumeli v zgodovini, ali pa kako razumejo danes, je pa drugo vprašanje. Še ne tako davno, marsikje pa morda še zdaj, misijonsko dejavnost enačijo z delovanjem v nerazvitih deželah, ali pa s humanitarno pomočjo. Ko so na II Vatikanskem zboru pripravljali osnutek za Dekret o misijonih, se je ta miselnost pokazala, pa so se oglasili japonski škofje, češ, če je tako, potem Japonska sploh ni misijonska dežela.
Če je Bog poslal Jezusa, Jezus pa svoje učence »oznanjat veselo novico«, mar to ne pomeni, da je vsak Jezusov učenec, torej vsak kristjan, vsak izmed nas – misijonar, ki oznanja to »veselo novico«? Ki gre »iz sebe«, ki vstopa v odnos z drugimi, ki se odpira drugim, ki ljubi? Zato ni potrebno, da greš v »nerazvite« dežele, možnost za tako misijonsko delovanje je povsod, tudi, ali pa predvsem, doma.
V začetku sv. pisma je rečeno, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Sv. Janez pa pravi, da je Bog ljubezen. Torej smo Bogu podobni toliko, kolikor ljubimo. Pa bo kdo vprašal: Kaj pa je ljubezen? Nek ameriški psihiater predlaga naslednjo definicijo: Volja razširjati se, z namenom, da rasteš sam ali da raste nekdo drug. (“The will to extend one’s self for the purpose of nurturing one’s own or another’s spiritual growth.”: M. Scott Peck, M. D., v knjigi: The Road Less Traveled; Simon and Schuster, New York, 1979, str. 81.)
Ljubezen tako ni le neko čustvo, ampak je volja – torej odločitev, ki ima jasen cilj, namreč rast – svojo, ali pa rast drugega človeka. Če pa kdo hoče bolj poetičen opis ljubezni, naj pa prebere 13. poglavje prvega pisma Korinčanom.
»Dati Bogu, kar je Božjega«, ali pa biti misijonar, biti oznanjevalec evangelija, »vesele novice« torej pomeni ljubiti. Ljubiti pa pomeni, da se stalno odločaš za rast, da se odpiraš, da se razširjaš, da se razdajaš. Kot prvi korak v to smer lahko vzamemo drugi del prošnje iz očenaša »odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Odpustiti pomeni preseči samega sebe, premagati samega sebe. Zmago nad samim seboj so pa že stari Grki smatrali kot največji dosežek. Mi imamo pa še Jezusov nauk, Jezusove nasvete in zapovedi, pa še Njegovo zagotovilo, da je On premagal greh in smrt. Če Mu zaupamo, gremo lahko »veselo na delo«. Amen.
p. Janez Mihelčič, Kirgizija

25. OKTOBER 2020 – 30. NAVADNA NEDELJA

Klikni tukaj za pridigoPred nekaj dnevi sem se pogovarjal s predstojnico sester Matere Tereze v Novosibirsku v Sibiriji. Že dolga leta služi v Rusiji in bivši Sovjetski zvezi med kristjani, muslimani in ateisti. V pogovoru sva se dotaknila različnih težav v naših poslanstvih. Je veliko lepega, predvsem pa je veliko presenečenj. Velikokrat nimamo kaj dosti pokazati, ali kaj nam je uspelo narediti dobrega. Mislimo, da smo pomagali človeku najti novo pot v življenju, in pade … Ne moremo pokazati, da smo naredili kakšno razliko v življenju teh, ki jim služimo. Sestra Alošet je dejala, da je veliko takih ljudi, ki jim skušajo pomagati, a jim, vsaj na prvi pogled, niso čisto nič uspeli izboljšati njihovega življenja. Kako ostati v veselju v takih okoliščinah? Saj vendarle papež Frančišek stalno poudarja pomembnost veselja in tolažbe pri oznanjevanju evangelija.
Kot je že znano, sestre Matere Tereze služijo najbolj revnim ljudem. Pri nas v Sibiriji so najbolj revni tisti, ki so odvisni od alkohola, mamil ali česa drugega. Nimajo nobenih sorodnikov ali pravih prijateljev. Izgubili so vse premoženje, zaradi ozeblin kakšno nogo ali kar obe. In za povrh so izgubili še svoje dokumente! Po rusko pravijo: »без бумажки, ты букашка – Bez bumaški, ti bukaška – Brez papirja, si hrošč«. Človek ne obstaja v družbi, če nima dokumentov. Sestre takim revežem dajo najprej streho, hrano in pijačo, program v skupnosti, kjer se lahko zdravijo od odvisnosti, ter pomoč pri pridobivanju dokumente, da lahko pridejo do državne zdravstvene pomoči. To je ogromno birokratsko delo z ovirami na vsakem koraku!
Vse bi bilo še kar uspešno, če bi ljudje bili pri zdravi pameti in telesno pri močeh. Duhovno so razbiti. In zato pride do veliko neuspehov. Ko se človek postavi na noge in že prehodi neko pot skupaj s sestrami, ga končno pošljejo z vsemi pripravljenimi papirji in denarjem za novo izkaznico v urad za pridobitev dokumentov. In namesto da bi šel končat ta dolgi proces, gre in potroši denar za pijačo ter izgine. Potem ga kar nekaj časa ni in se ne vrača domov k sestram, če se sploh vrne … To še posebej velja takrat, ko je zunaj toplo. Čez nekaj časa se pa vseeno nekateri vrnejo. Sestre jih spet sprejmejo in skušajo naprej pomagati. 
Sestra Alošet mi je povedala, kako je našla smisel vsega tega dela, ki gre v »nič« in ostane brez očitnega rezultata. Povedala je, kako ji uspe, da se ne jezi in zameri. »Kaj hočeš, ni bilo zaman … Saj sem to naredila za Jezusa in vse, kar se naredi za Njega, velja tudi, če pride do popolne polomije!« Samo tako lahko sprejmemo poraz za porazom. V nekaterih krajih nimamo kaj pokazati, nobene lepe statistike. Sestra nadaljuje: »Ampak če sem naredila vse to za Njega, je že nekaj, kar se ne izgubi. Se šteje! Samo na ta način se ne vznemirjam in ne padam v strah ali samokaznovanje, da nisem nekaj prav naredila.«
To mi je dalo misliti! Rezultati so pomembni, ampak marsikdaj ni mogoče priti do dobrega rezultata. Ni v naših močeh zagotoviti, kako bo kaj uspelo. A kako vztrajati pri delu? Vesela novica je, da je On nas vzljubil, ko smo bili mi še Njegovi sovražniki (Rim 5,8). Sposobni smo ljubezni samo, če smo je najprej mi deležni. »Na ta način lahko vse delaš za Njega«. Nič ne bo izgubljeno. Apostol Janez piše: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.« (1Jn 4, 10). Samo če človek veruje, da je ljubljen in da lahko ljubi samega sebe in bližnjega, je sposoben odpovedati se obsojanju, primerjanju z drugimi in vsakovrstnim pojavom trdega srca. Če ni te zavesti, da smo bili mi najprej vzljubljeni, lahko hitro postanemo posvetni v pričakovanjih glede dela z našimi brati in sestrami. In vsakdanji obrok Ljubezni nam daje, da lahko vztrajamo.
Zato danes, ko spet slišimo najpomembnejše zapovedi, da ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem in da ljubimo bližnjega kakor samega sebe, naše izkušnje kažejo, da je to mogoče živeti le v stalnem zavedanju, da smo mi bili in smo še zdaj ljubljeni. To je vsakdanja pot. Če se ne obnovimo vsak dan v Njegovi ljubezni, postanemo hitro kot »strokovnjaki« v cerkvenih delih, ki nimajo posluha in nimajo dovolj širokega srca, da bi lahko sprejeli tudi poraz. Takrat bomo iskali samo še to, kdo je kriv!
p. Janez Sever DJ