PODELITEV MISIJONSKEGA KRIŽA – Karmen Košutar

V nedeljo, 11. 11. 2012, smo se zbrali v četrtni skupnosti Nova vas v Mariboru, kjer je Karmen Košutar prejela misijonski križ, ki ji ga je ob zbranih duhovnikih podelil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf.

Karmen bo kot 23-letna laiška misijonarka odšla v Mozambik k sestri Zvonki Mikec.
Maša je bila slovesna, kot je to običajno ob taki priložnosti. Bogoslužje je spremljalo ubrano petje mladih in malo manj mladih.

Škof je v nagovoru povedal, da je Karmen spoznal kot njen veroučitelj v osnovni šoli in da je bila vedno »naravna in neposredna ter že v otroštvu zahtevna«. Ko je prvič kot škof obiskal svojo nekdanjo župnijo, je imela ravno ona zanj pozdravni nagovor. Pozdravila ga je takole: »Nič se niste spremenili od takrat, ko smo vas zadnjič videli v naši župniji, le dodali so vam nekaj novih modnih dodatkov.«
Škof je še poudaril, da je poklic laiškega misijonarja tudi duhovni poklic. Vse nas pa je posvaril, da Karmen odhaja misijonarit v daljni Mozambik, mi pa moramo misijonariti v okolju, kjer živimo.

Ob podelitvi misijonskega križa je spregovorila tudi njena katehistinja. Povedala je, da ji je Karmen pred nekaj leti rekla, da bo šla v misijone in takrat ji tega seveda ni verjela. Zdaj pa je prišel ta trenutek, ko je svojo željo spremenila v resničnost.

Za njeno sodelovanje se ji je zahvalila tudi članica dramske sekcije.

Kako je Karmen zelo dejavno dekle, se je še posebej pokazalo v času njene srednje šole, ko je njihova družina postala »družina odprtih vrat«, kot se je v nagovoru izrazila njena sestra. Ves čas so bili pri njih v gosteh različni mladi obrazi iz tujine.
Da ji študij ne bi postal dolgočasen, je v izmenjavi študentov za eno leto odšla na Portugalsko, na Madeiro. Tam se je ob študiju naučila portugalskega jezika. Dokončala je študij in v njeni generaciji tudi med prvimi diplomirala.

Po dvoletni pripravi v skupini Sled, je Karmen sedaj pripravljena, da odide. Kmalu bo že v vročem in zelenem Mozambiku, obkrožena z radovednimi otroškimi očmi, željnimi znanja in topline. In vse to Karmen ima. Geslo, ki si ga je ob podelitvi misijonskega križa izbrala: Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem, kdo bo šel za nas?« Rekel sem:«Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8) bo v naslednjih treh letih udejanjala.

Želimo ji obilo božjega blagoslova pri njenem delu, mi pa bomo ostali z njo povezani v molitvi.
Za skupino Sled: Mari in Tomaž Porenta

Preberite si še, kaj je o Karmen zapisala njena sestra Manja:

Doletela me je čast, da vam predstavim našo pogumno bodočo misijonarko.

Karmen Košutar se je rodila v Mariboru pred 23 leti. Že kot otrok je bila moja 4 leta mlajša sestra precej vztrajen otrok, hitro se je učila, znanje je pobirala od vseh okoli sebe. Bila je tudi zelo živahen otrok, rada je raziskovala kako stvari delujejo, zato so bile naše igračke, pupe brez nog, rok in glave in od mojih knjig so večkrat ostale samo platnice. Kot majhna je rada počela vse, kar sem tudi jaz. Ko sem se prvič vpisala k verouku, se je tudi ona k predšolskem verouku že s 4 leti, zato je k s. Sonji hodila kar tri leta. V osnovni šoli je kazala sočutje do nemočnih in malih ljudi. Njeni sošolci in sošolke so bili velikokrat deležni njene pomoči, pa naj je to bila samo pomoč pri učenju ali pa pri poslušanju njihovih problemov. Velikokrat sem imela občutek, da je naš dom zatočišče njenih prijateljev in še danes je tako.
Po končani osnovni šoli se je vpisala na Drugo gimnazijo, v Evropski razred, v katerem je bil poudarek na spoznavanju evropske kulture. V času šolanja na gimnaziji so se vrstile izmenjave s šolami iz evropskih držav. Doma smo gostili veliko prijateljev iz tujih držav. Najbolj nam je ostala v spominu Anaesthesia, punca iz Indonezije, ki je po mojem mnenju lahko vzor marsikakšnemu verniku. Njena gorečnost je pustila vpliv na vse nas, verjamem da tudi na Karmen. To je bilo obdobje spoznavanja drugih kultur, religij in istočasno poglabljanje lastne vere.
Njen raziskovalni duh se je z leti le še stopnjeval. Zdelo se je, da hoče spoznati vsak kotiček tega sveta. Že takrat smo sumili, da Karmen ne bomo mogla dolgo zadržati doma. Vsakič, ko je prišla domov s potovanja, je že planirala nove poti. Pripovedovala nam je o svojih izkušnjah v Izraelu, Palestini, ZDA, Egiptu, Maroku, Balkanu, Malti, še najbolj pa je nam in sama sebi, dokazala svojo vztrajnost in zaupanje vase, ko je prehodila 300 km romarske poti Camino del Santigo v samo 10-ih dneh. Vedno, ko se je vrnila s kakšnega potovanja, je bila navdušena nad svetom in ljudmi, ki jih je videla, srečala ali spoznala.
Po končani srednji šoli se je odločila za študij gradbeništva po stopinjah svojih staršev. Tekom študija se je odločila za novo izkušnjo in preživela eno leto na Portugalskem na Madeiri. Med študijem se je veliko iskala in se ukvarjala z mnogimi različnimi stvarmi; preizkusila se je na gledaliških odrih, kjer je s svojo gledališko družino rasla in nastopala po Mariborskih odrih in tudi po ostalih koncih Slovenije. Veliko svojega prostega časa je namenila tudi delu z otroki, predvsem v času šolskih počitnic, ko so šli na morje ali pa na zimovanje na Pohorje. S svojim delom je navduševala še druge in vsako leto privabila še svoje prijatelje za nove prostovoljce. Aktivna je bila na vseh področjih, na faksu, v župniji, pela v pevskem zboru, sodelovala na radiu, obenem pa je še veliko delala, da si je zaslužila za svoje počitnice.
V času študija je odkrila stvar, ki jo je dolgo časa iskala. Priključila se je skupini Sled, katere člani se pripravljajo na odhod k našim misijonarjem v različnih državah sveta. Med temi pripravami smo tudi mi doma spoznavali ta svet misijonarjev in problematiko, s katero se srečujejo na misijonskih poljanah.
Karmen odhaja za tri leta v jugovzhodni del Afrike, v mesto Namaacha v Mozambiku. Jezik, portugalščina, ne bo problem, saj se je jezika naučila med študijem na Madeiri. Ker ima rada izzive, se ji ni težko podati v neznano, drugo in tujo kulturo. Verjame v človeka in njegovo dobroto in ravno tako jo rada sama podeli pomoči potrebnim. Odločila se je, da se bo odpravila v kraj, kjer je svet pristen, kjer ne poznajo dragih oblačil, nimajo hitrih avtomobilov in jim je potrošništvo tuja stvar.
Ena izmed zelo znanih misijonark je bila tudi Mati Terezija, ki je večkrat govorila, da njeno delo in življenje nista nič več kot kapljica tolažbe v oceanu trpljenja. Vendar je dodala, da če te kapljice ne bi bilo, bi v tem oceanu nekaj manjkalo. Začutila si, da to zmoreš. Karmen – bodi kapljica v tem oceanu!
Manja Gorenc

%d bloggers like this: