Slovenski misijonarji delujejo po vsem svetu, največ na Madagaskarju. Misijon Manambondro na jugovzhodu Madagaskarja je nekaj posebnega. Pred 100 leti je prišel v to vas misijonar. Misijonarju so dodelili kos zemljišča, vendar ni ostal dolgo. Prvi redni misijonar na tem misijonu je bil lazarist Janez Puhan. Zelo dobro je zastavil pastoralno delo, kar znajo povedati tudi slovenski misijonarji na Madagaskarju. Sicer pa je o misijonu Manambondro na kratko nekaj napisal tudi Janez Mesec, škofijski duhovnik nadškofije Ljubljana. Tam deluje od leta 2011.
Takole je napisal: »Misijon Manambondro se nahaja na skrajnem jugu škofije Farafangana (v državno upravni razdelitvi je to Regija JUGOVZHOD). Na jugu torej mejimo na škofijo Fort Dauphin oz. Regijo ANOSY. Precej navad in običajev imamo podobnih kot na jugu. Od ostalih Antešakov se že bolj razlikujemo. Poleg nekaterih južnih izrazov v govorici bi tukaj omenil predvsem pogrebni obred oz. praznik »takombato«. Priredijo ga potomci pokojne/ga leto ali več po pogrebu. V tem času so se lahko dobro pripravili, zbrali denar, goveda, rum, kavo, riž. Najamejo tudi ozvočenje, ki v času obreda »takombato« vsaj tri dni noč in dan neprekinjeno dela. Močnejši kot je ojačevalec, boljši vtis naredi na ljudi. Pri tem obredu postavijo »aloalo« – lesen izrezljan kol, na katerem so nabiti rogovi goved, ki jih zakoljejo med praznikom. Zadnje čase namesto lesenih kolov večinoma postavljajo betonske spominske stebre, kar povzroči še dodatne stroške. Svet prednikov je še vedno nekaj najbolj svetega v življenju domačinov in tu nihče ne gleda na stroške, pač pa je ponosen, da je dal za ta spomenik in praznik celo premoženje. Vse pleme občuduje človeka, ki je ob smrti očeta zapravil vso dediščino in se še dolgo spominja velikega praznovanja. Ko gredo mimo »aloaloja« se spomnijo množice volov (včasih je šlo do 30 volov, danes tja do 10, pa tudi s 3 se že pride skozi), ki so jih pojedli ob tej priložnosti. Morda jim to da kaj poguma v času lakote, ki sledi veliki požrtiji.
Vse to kaže na neko pomanjkanje pogleda v prihodnost, načrtovanja in organiziranja življenja. Ljudje so bili stoletja navajeni, da so odvisni od dežja, sonca, reke, torej od naravnih danosti in vremena, ki je urejalo njihovo življenje. Zato jim skrb za prihodnost potomcev ni preveč blizu. Prihodnost prepuščajo prednikom.
Prav zato se nam zdi zelo pomembno izobraževanje mladega rodu, ki bi, seveda ob spoštovanju starih običajev, vendarle naredil korak naprej v skrbi za osnovne življenjske potrebe. S tem namenom smo leta 2015 zgradili šolo, v kateri imamo letos pouk v petih skupinah (od vrtca do 2. razreda OŠ), skupaj 181 otrok.
Lani (leta 2016) smo se spominjali dveh pomembnih obletnic za misijon Manambondro. Pred sto leti, leta 1916 je prišel v Manambondro prvi duhovnik misijonar. Domačini so mu določili kos zemlje, kjer bo lahko gradil cerkvico. Ni ostal dolgo, tako da je do prvega krsta prišlo šele čez 40 let, točneje leta 1943. Druga še pomembnejša obletnica pa je 40 let od prihoda stalnega duhovnika Janeza Puhana in s tem ustanovitve misijona in krstne knjige. On je torej ustanovitelj misijona. Zgradil je župnišče, zidano cerkev, večnamensko dvorano … Po 10 letih je za njim prišel mladi in navdušeni Tone Kerin, ki je, podobno kot Puhan, skupaj z ljudmi sadil riž in bil res pravi pastir med svojimi ovcami. Zgradil je več cerkva na prostranem področju misijona, začel pa tudi z dispanzerjem in vrtcem. Ta vrtec je ob prihodu sester Misijonark Evangelija leta 2013 postal šola Dobrega Odrešenika.
Na misijon sem prišel dve leti pred sestrami (leta 2011) in začel pripravljati teren za njihov prihod. Trenutno na misijonu deluje pet sester in pet pripravnic, novink. Vsaka ima svojo zadolžitev: sociala – reveži, kmetijstvo, več jih poučuje v šoli in vrtcu. V župnišču na misijonu Manambondro je z menoj laiški misijonar Matevž Strajnar iz Slovenije, ki vsestransko pomaga na misijonu, ki je še vedno v gradnji. Gradnje skušamo čim bolj izkoristiti v pastoralnem smislu: torej da so ljudje vključeni in aktivno sodelujejo. Še posebej je to pomembno pri gradnji cerkva v oddaljenih vaseh. Ob skupnem delu raste skupnost, ob tem pa se ljudje tudi privajajo, da je cerkev njihova. Če ne bodo oni skrbeli zanjo in jo vzdrževali, ne bo nihče tega dela storil namesto njih. Moje delo je povezovanje različnih dejavnosti na misijonu: razna srečanja katehistov, ŽPS, katehetov, mladih v raznih organizacijah. Kolikor morem sem čim več zraven, predvsem pri pripravi na zakramente. Obhajanje zakramentov po lepi pripravi je seveda krona vsega našega dela, prav tako pa tudi obisk bolnika, ki prinese tolažbo njemu in meni.
Področje misijona Manambondro je zelo obširno. Ko sem še deloval v Sloveniji, se spomnim, da je župan občasno povabil na kakšno srečanje duhovnike, ki delujejo v njegovi občini. Tukaj bi jaz lahko povabil na srečanje 8 županov, toliko je namreč občin na področju našega misijona. Najbolj oddaljen kraj se nahaja kakih 80 km iz Manambondra, cerkvico pa imamo 60 km stran od tu. Naša najbolj oddaljena podružnica se imenuje Amparihy Est. Oskrbujemo tudi veliko drugih podružnic. Vseh skupaj je sedemnajst. Na vsaki podružnici je tudi cerkvica.
Število kristjanov, ki ob nedeljah skupaj molijo, je zelo različno – ponekod jih najdem 20, v večjih cerkvah pa tudi do 400. Župnijska cerkev v Manambondro je ob praznikih veliko premajhna, ob navadnih nedeljah pa ravno prava. Pravijo, da je bilo leta 1980, ko so začeli graditi, 300 krščenih, zgradili pa so cerkev za 500 ljudi. Skupno število krščenih v 40 letih je malo čez 4500 (to je celotno področje misijona, vključno z že umrlimi).«
Najtežje je misijonarju, ko pridejo nepredvideni dogodki. V mesecu januarju (leta 2017) je prišlo v kraju Vangaindrano do precejšnje napetosti, ki je sledila umoru mlade dijakinje.
Misijonar Janez Mesec nam je v času te napetosti poslal sporočilo po elektronski pošti:
17. 1. 2017: »Ravno od včeraj pa je zelo hrupno v Vangaindranu. Umorjena je bila 16 letna učenka. Kot glavnega osumljenca so prijeli njenega fanta, ki je doma iz kraja Manambondro. Množica zahteva njegovo glavo. Čeprav je bilo precej streljanja v zrak, da bi žandarji razkropili ponorelo množico, se ta ne premakne nikamor, dokler bo osumljenec še dihal. Naj se Bog usmili nas in tega ponorelega sveta.«
19. 1. 2017: »Ljudje iz vasi Lopary zahtevajo, da jim žandarji izročijo njenega fanta. Po stari poganski navadi ga ubijejo po načelu: zob za zob, glava za glavo.«
19. 1. 2017: »Dopoldne je bil krizni sestanek vse vaške skupnosti v Manambondro. Nihče si ne upa iti v Vangaindrano. Nekateri učenci iz vasi, ki so na gimnazijah in srednjih šolah v Vangaindrano, so iz strahu pobegnili domov. Govori se namreč, da bodo ljudje iz vasi Lopary v zameno za umorjeno dekle pobili 20 ljudi iz kraja Manambondro, če ne dobijo v roke morilca. Kot prvi osumljenec je bil prijet njen fant, doma iz Manambondra. Ko so to zvedeli njeni sovaščani, je prišlo na tisoče ljudi v Vangaindrano. Zahtevali so, da jim žandarji izročijo morilca, da ga po starih navadah sami pokončajo. Šef okrožja je seveda to zavrnil in tako je napetost naraščala kar nekaj dni. Ker množica v takih primerih lahko podivja brez nadzora, nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo. Obkolili so vojašnico in na državni cesti naredili več zapor, da jim jetnik ne bi ušel. Vendar je vojska vztrajala pri svojem in ljudje so se počasi vrnili domov. Ostal pa je velik strah pred maščevanjem pri sorodnikih morilca in ti so večinoma pobegnili daleč na druge konce Madagaskarja. Tudi vsi ostali v kraju Manambondro smo bili v strahu, da ne bi prišlo do splošnega maščevanja. V kraju Vangaindrano je tudi nekaj dijakov v gimnaziji iz kraja Manambondro. Nekaj dni so bili prestrašeni in si niso upali iti iz hiš. Pouka pa tako ali tako ni bilo v nobeni šoli tisti teden, prav tako so bili zaprti vsi uradi in trgovine. Govorilo se je, da bodo začeli požigati … V resnici je zgorelo kakih 20 lesenih hišic, mrtvih pa ni bilo. Bogu hvala, da je uslišal molitve za mir in spravo. Skozi take dogodke človek spoznava, kako pomembno je delo za človekovo dostojanstvo, spoštovanje vsakega človeka, mir, spravo in odpuščanje.«
To je kratek zapis misijonarja Janeza Mesca. Poslal ga je v februarju 2017. Veliko zanimivega o delu in pomenu njegovega dela med ljudmi na misijonu Manambondro, je misijonar Janez Mesec povedal tudi v pogovoru, ki je bil narejen z njim leta 2015.
Vedno znova se ljudje sprašujemo o razliki med delom v misijonih in v Evropi. Na Madagaskarju so pri tem delu še nekje na začetku. Na primer, v Sloveniji je krščanstvo prisotno že več kot tisoč let, tam je delo še na začetku. To kar so delali pri nas misijonarji iz Irske, to delajo zdaj misijonarji na Madagaskarju. Zbirajo prve skupnosti, prve kristjane. Preko njih seveda sodelujejo s celo vaško skupnostjo. To je nekaj posebnega. To je pravzaprav poseben način dela. Orjejo ledino. Za razliko od Evrope tam ni nobene tradicije, ni utečenih stvari, ni še nekih navad, ki bi se jih domačini držali. Vsaka župnija ima svoje navade. To seveda pomeni tudi, da ni veliko kristjanov, ki bi imeli res trdno vero. Na misijonu Manambondro in drugje po Madagaskarju, so to šele začetki. Ampak je pa tisto veselje, naravna sproščenost ljudi, življenje z naravo. In to je po svoje spet lepo.
V času neprenehnega govorjenja o človekovih pravicah je lepo poslušati o raznih pravicah, ki jih imajo ljudje. Toda razmere na Madagaskarju so drugačne. Vsak dan znova se morajo boriti za človekovo dostojanstvo. Delo na misijonu ni samo pridiganje, oznanjevanje. Treba se je postaviti na stran zatiranega človeka, človeka brez pravic. O pravicah lahko govorimo takrat, ko ima država dejansko možnost nekaj narediti za ljudi. Ravno zaradi tega je treba z zgledom, s svojim delom pokazati, da si na strani pozabljenih, na strani revežev. Janez Mesec se skupaj s sodelavci trudi, da bi nekaj naredil za trpečega človeka. Prvi stik z Madagaskarjem je lahko zelo krut, če imaš seveda odprte oči za dogajanje okoli sebe. V glavnem mestu, kjer deluje misijonar Pedro Opeka, pretrese pogled na otroke in odrasle ljudje, pomešane med smeti iz celega mesta. Tam na kupih odpadkov iščejo koristne ostanke, ki jih lahko prodajo. Ideja o sožitju z naravo je nekaj lepega, toda ob vsem nas lepota narave ne sme zaslepiti do te mere, da bi spregledali ljudi, ki trpijo. Veliko je otrok, ki umirajo zaradi ozdravljive malarije. V Evropi imajo vsi ljudje dostop do osnovnega zdravstva, na misijonu Manambondro (pa tudi v drugih krajih na Madagaskarju) pa ni tako. Vse je treba plačati. Na milijone ljudi je odrinjenih od osnovnih zdravstvenih storitev. Misijonarji gledajo otroke, ki so najbolj odrinjeni na rob. Iščejo možnosti, kako jim pomagati pri čisto preprostem preživetju. Še vedno je veliko ljudi, ki so res odrinjeni, ki so res ubogi, ki so res bolni, ki umirajo od lakote, to so prvi prijatelji misijonarjev. Bolnim pomagajo v dispanzerju. To je tista nujna in hitra pomoč, s katero ne moreš čakati. Daljnoročno pa je treba veliko narediti za vzgojo ljudi. Tudi na misijonu Manambondro je tako. Državne šole ne delujejo in ne opravljajo poslanstva, zaradi katerega so bile ustanovljene. Šole, ki jih naredijo misijonarji skupaj z domačini, so neka dodana vrednost šolstvu na Madagaskarju.
Z delom na področju izobraževanja na misijonu Manambondro se Janez Mesec ukvarja že od leta 2011. Ko je prišel na misijon, je bil vrtec zapuščen. Zgradbo je naredil misijonar Tone Kerin v času, ko je tu deloval. Ker se ni nihče ukvarjal z vrtcem, je začela zgradba propadati. V njem je bilo skladišče. Prostor so vsaj toliko uredili, da so lahko sprejeli prve otroke. Takoj se je vpisalo 50 otrok. Pri tem so pomembno vlogo odigrale sestre domačinke, ki so prišle leta 2013 na misijon. Sestre se imenujejo Misijonarke evangelija. Počasi je vzniknila želja po osnovni šoli. In počasi je ta želja postajala resničnost. Želja po šoli, pripravljenost Radia Ognjišče in Misijonskega središča je sovpadlo. Na poti proti domu je bilo vse dogovorjeno preko telefona. Sestre domačinke (Misijonarke evangelija) so bile takoj navdušene in misijonar Janez Mesec je sprejel ta izziv. Pustna sobotna iskrica je imela velik odziv med ljudmi v Sloveniji. Misijonar je bil vesel, ko je videl, kako se lahko brez prevelikega pogovarjanja, ki vzame ogromno časa, naredi lahko nekaj velikega in pomembnega. Kot sam pravi, so misijonarji bolj navajeni delati, kot govoriti. Pomoč za gradbeni material je bila v veliko pomoč. Brez tega si ni mogoče zamisliti, da bi sploh lahko začeli delati. Toda tudi ljudje iz kraja Manambondro so morali prispevati svoj delež. Sestre Misijonarke evangelija so znale animirati domačine in tako so začeli nositi skupaj pesek. Vse to je potekalo v odsotnosti misijonarja Janija. Količina peska, ki so ga prinesli za gradnjo šole, je presenetila tudi njega.
Izobraževanje otrok je samo ena od nalog poleg oznanjevanja evangelija. Pomembno je tudi delo na področju zdravstva, zato bodo povečali dispanzer, ki je postal premajhen. Tudi za otroke bodo naredili igrišče.
Delo, ki ga opravlja Janez Mesec, je zelo pestro. Marsikdo še vedno gleda na delo misijonarjev kot na nekaj nepotrebnega. Misijonarji so med ljudmi 24 ur na dan. Skupaj z ljudmi na misijonu Manambondro in okoliških vaseh iščejo možnosti za boljšo prihodnost ljudi, ki jih drugi pozabijo. Čeprav je kraj ob državni cesti številka 12, ki povezuje glavno mesto z jugom države, je dostop do njih težak. Ceste so uničene, nihče jih ne vzdržuje, pa vendar so tam ob državni cesti številka 12 ljudje, ki jih ne smemo pozabiti. Misijonarji živijo med temi ljudmi in največje plačilo je njihovo veselje; veselje, ko lahko pomagamo lačnim ljudem, ki se vedno znova pojavljajo na področju misijona. Veselijo se, ko komu rešijo življenje, ko prinašajo ljudem upanje, ki ga daje vera, ter veselje do življenja. Misijon je poslanstvo, da živiš med ljudmi in pride do izmenjave različnih dobrin (kulturnih, socialnih …). Misijonarji veliko prejemajo, medtem ko dajejo ljudem na misijonu. To je tisto, kar doživljajo misijonarji na misijonu.
Vsi misijonarji se zavedajo, da so finančno sami nemočni, ne morejo veliko storiti. Potrebna je pomoč, ki prihaja iz Slovenije. Najhujše je, kadar se pojavi lakota. Pa tudi takrat je treba biti moder. Misijonarji pomoč dajejo na tak način, da ni prizadeto človekovo dostojanstvo. Lakota človeka zelo hitro razčloveči. Kadar je človek nekje na robu, takrat je pripravljen narediti vse za svoje preživetje. Pomoč, ki jo dobijo, morajo zaslužiti z delom v splošno dobro, v dobro skupnosti, ki ji pripadajo. Tako se človek ne počuti manj vrednega, ampak ve, da je pomoč zaslužil s svojim delom.
Vedno znova se je treba zavzemati za trpečega, odrinjenega. Ko misijonarji vidijo otroke, se zavejo, da so le-ti najbolj odrinjeni. Potrebna je pomoč za osnovno preživetje. To je največje nasprotje od zahodnega sveta, ki ga poznamo. Na zahodu je vsega preveč, na Madagaskarju pa manjka najbolj osnovnih stvari. Misijonarji, med njimi tudi Janez Mesec, pomagajo tistim, ki so res odrinjeni, ki so res ubogi, ki so res bolni, ki umirajo od lakote. In o povezanosti in čutenju z njimi pove tudi dejstvo, da jih imenujejo prijatelji.
In vsakdo med nami lahko nekaj naredi, da bodo ljudje v kraju Manambondro ob Indijskem oceanu, na robu državne ceste št. 12, čutili, da niso pozabljeni. Tako bo tudi zanje življenje postalo lepše in boljše. Zlasti za otroke, ki jih vsi drugi pozabijo.
S svojimi darovi pomagate, da seme vere, upanja in ljubezni raste in počasi rojeva sadove tam na vzhodni obali Madagaskarja ob Indijskem oceanu.
HVALA LEPA!
