Botrstvo Paragvaj

Paragvaj je dežela, velika za približno dvajset Slovenij. Leži sredi Južne Amerike in ima štiri milijone prebivalcev, med njimi je še vedno približno petdeset tisoč domorodcev Indijancev. Večina prebivalcev živi v južnem delu države, kjer tropsko podnebje omogoča dobro preživetje. Na severu pa se razteza redko poseljena pokrajina Gran Cacuaco, v kateri je tudi misijon San Leonardo. To področje je precej sušno, še posebej pozimi, ko je sušno obdobje. Spomladi, ko pridejo prve padavine, vse ozeleni. Takrat se tudi zbira voda v zbiralnikih in posušenih rečnih kanalih, da služi za ljudi in živino, ko spet pride obdobje suše. Pokrajina Cacuaco je skoraj vsa obdana s tisoči in tisoči kilometri žice, ki so kot mejniki med farmami. Te so ponavadi zelo velike in so večidel v lasti bivših vojaških starešin, ki so si zemljo prilastili na škodo domorodcev.

Šolstvo
Šolanje se v Paragvaju začne s šestimi leti in traja devet let. Na področju, kjer je delovala s. Tadeja, je mnogo indijanskih otrok, ki zaradi socialnih razmer nikdar ne morejo v šolo. Mnogi starši zaradi revščine in pomanjkanja hrane v zimskih mesecih odidejo iskat hrano in s seboj odpeljejo tudi otroke. Zato ti nikdar ne morejo končati razreda in pogosto se zgodi, da so desetletni otroci še vedno v prvem razredu.

Misijon
Misijon San Leonardo je v jugozahodnem delu Paragvaja v pokrajini Choco. Po večini na misijonu živijo Indijanci plemena Nivacle. Uradni jezik je španščina, a vsi domorodci govorijo Nivacle. Pouk v šoli je dvojezičen. Do šestega razreda poučujejo domači učitelji, od sedmega do devetega razreda pa sestre redovnice in nekateri mladi Indijanci, ki so že končali srednjo šolo in z velikimi napori mesečno polagajo dodatne izpite za učitelje. Narava je na tem področju Paragvaja zelo skopa. Velikokrat suša uniči ves pridelek, zemlja je slana in prav takšna je tudi voda talnica. Velika oddaljenost od centra (mesta), do katerega je petsto kilometrov, še bolj otežuje življenje na misijonu. Vse, kar na misijonu potrebujejo od hrane do obleke, je dvakrat dražje kot v mestu zaradi prevoza.

Botrstvo
Botrstvo v Paragvaju smo začeli meseca aprila 2003. Otroci obiskujejo dve različni osnovni šoli. Šola “San Leonardo” je v centru misijona, šola “San Jose” pa na podružnici, ki je petindvajset kilometrov oddaljena od misijona. Ti dve šoli obiskuje približno štiristo otrok, vsi pa živijo v indijanskih družinah v veliki revščini. Z junijem 2012 smo se odločili, da iz individualnega botrstva preidemo na skupinsko botrstvo. Posamezniki, ki se boste odločili, da želite postati boter, boste podpirali vse otroke na teh dveh šolah. Mesečni dar 17,00 EUR ali letni 204,00 EUR je namenjen v prvi vrsti za kritje šolskih potrebščin, najnujnejšo obleko in dnevno malico. Dvakrat letno vsak boter prejme dopis s plačilnimi nalogi ter pismo s. Tadeje.