Misijonsko središče Slovenije

V bogoslovju Marijinega imena na Salomonih,
Na god sv. Frančiška Asiškega, ustanovitelja frančiškanov in zavetnika narave, 4. okt. 2011

Si predstavljate, da ste v deželi, ki jo sestavlja okrog tisoč otokov, tretjina od njih pa je poseljenih? Pri tolikih otokih in ker jih dve tretjini sploh ni poseljenih, pa res ne bi pričakovali, da si bodo ljudje gradili otoke za bivanje. Da, prav ste slišali: ljudje so zgradili otoke oz. jih še kar naprej gradijo in vzdržujejo. To se že stoletja dogaja ob južnem boku otoka Malaita v Salomonovem otočju. Nekaj teh otokov sem si ogledal na poti v kraj po imenu Buma. Ta je za Slovence, ki smo potovali okrog sveta s Celjanko Almo Karlin, nadvse zanimiv kraj, saj je na tamkajšnjem misijonu leta 1925 kar nekajkrat bežala pred »divjimi ljudožerci«, kot sama pravi. Še več, v tem kraju je pustila močan pečat misijonarka s. Metoda Fabčič iz Orehovice pri Podnanosu, ki je tja prišla kmalu za Almo, in sicer že leta 1934. Na romanje po sledeh teh dveh velikih rojakinj pa se nisem podal le zaradi njiju, marveč zato, da obiščem štiri zagrebške usmiljenke, ki so v tem kraju zaorale maja letos.

Na pot v Bumo sem odšel z Markom Štirnom, gradbincem, za katerega sem vam že povedal, da bo tu gradil naš izobraževalni center. Za vodiča sva imela Michaela, 20-letnega mladeniča, ki je doma na enem od umetnih otokov v laguni Langa Langa – to je ime tudi njegovega ljudstva in jezika. Fant, ki je dokaj visok in okrogloličen za tukajšnje razmere, gibčen in iznajdljiv, je kandidat za bogoslovje v Misijonski družbi lazaristov. On se je prek mobilnega telefona dogovoril za prevoz s čolnom iz Aukija, prestolnice otoka Malaita, do Bume.

Naj se za hip ustavim pri mobilni telefoniji, ki je tu nova zadeva. Do lani je imel nad njo monopol salomonski Mobitel in je vse skupaj v glavnem stalo in spalo. A ko je lani dobil konkurenco po imenu Bemobil, se je signal nenadoma razširil po vsej deželi. No, to »po vsej deželi« je treba vzeti z rezervo, saj pomeni le, da je signal malo tu, malo tam in da ga je pač treba iskati in loviti, če se hočeš priključiti v omrežje. V bogoslovju je zelo slab in še to v glavnem zjutraj in zvečer in takrat vidiš kar nekaj ljudi hoditi sem ter tja po bogoslovju s prenosnikom v roki na lovu za signalom. Kakšna sprememba: njihovi predniki - pred samo štirimi rodovi - so bili lovci na glave, njihovi potomci pa so že lovci na signal! Težko si je predstavljati kaj bolj radikalnega. Toda za zdaj so takšne spremembe le na tehnološkem področju, medtem ko se stara plemenska miselnost in pripadnost še ni modernizirala in je zavest državljanske pripadnosti še ni zamenjala. Edina trdna pripadnost, ki je nad plemensko, je verska: ne glede na to, iz katerega plemena so in na katerem otoku živijo, se katoličani čutijo eno, anglikanci prav tako in enako je s pripadnostjo drugim krščanskim skupnostim. Krščansko prepričanje, da smo vsi ljudje sestre in bratje, počasi prerašča plemensko miselnost, po kateri so ljudje samo pripadniki našega plemena, in pripravlja pot salomonski državljanski zavesti, ki je še zelo v povojih. Kljub slabemu signalu in za salomonski »zaslužek« izjemno dragim impulzom, pa vidiš v mestu ogromno ljudi s prenosnikom v roki ali na ušesu. Kaka petina bogoslovcev ga tudi ima, a zame je skrivnost, kako so prišli do njega in od kod jim denar za telefoniranje. No, da je Michael lahko klical domov in se z otoškim prevoznikom Frankom dogovoril, da nas pride pobrat v Auki, me je stalo 200 salomonskih dolarjev, kar je 20 evrov.

Otok Malaita je najbolj poseljen otok v državi, zato je med njo in prestolnico Honiaro na otoku Guadalcanalu živahen promet, saj ogromno ljudi potuje med tema otokoma. Doslej sem v Auki potoval z letalom, letos pa smo se tja podali s hitro ladjo Discovery, ki je začela voziti lansko jesen in je v dobrih štirih urah na cilju, če ni morje predivje. No, dodati moram, da je bil promet živahen v začetku julija, ko je šla naša odprava v Bumo. Ko so pred dnevi naši Hrvati – sobrat Ivica Gregurec, misijonska pomočnica Anđelka Fitz in njen brat, ki je pred dnevi prišel naokrog – hoteli na obisk k rojakinjam v Bumo, Discovery ni vozila, ker je pokvarjena. Druge, počasne ladje ne vozijo vsak dan, z letalom pa v Auki že od konca julija ni več mogoče, ker pleme, ki je lastnik travnika, ne dovoli pristajanja, dokler mu letalska družba Solomon Air ne plača višje najemnine. Pa smo tam, v hipu je živahen promet v mrtvem teku, letalo na tleh, ladja v popravilu, ti pa čakaj. Bo, ko bo! Konec tega meseca grem na pot proti domu in bi se rad od sester v Bumi poslovil, a ne verjamem, da se mi bo ta želja izpolnila, kajti ko gre tu kaj narobe, gre dolgo narobe. Hvala Bogu, naša odprava teh težav ni imela. Ob sedmih zjutraj smo z Discovery izpluli iz Honiare in bili okrog enajstih v Aukiju, kjer nas je čakal Frank s čolnom, da nas popelje proti Bumi.

Vreme med vožnjo ni bilo kraj prida; bilo je bolj kislo, malo deževalo, malo ne, tako da človek ni mogel biti na odprtem na palubi. Ker slabo prenašam ladijsko vožnjo, sem zvit v dve gubi ždel v nekem kotu in čakal, da tresenje mine. Za nekaj časa se je to celo zgodilo, ko smo pluli med ožinami otočja Gela in ima človek vtis, da pluje po široki, mirni reki. Za Gelo pa se je morje spet odprlo in valovi so nas zibali vse do Aukija. V aukijskem zalivu smo morali čakati, da se je tovorna ladja odvezala in je njen kljun zarezal mimo nas proti odprtemu morju. Čeprav je Auki središče najbolj poseljenega otoka v deželi – slaba petina Salomoncev živi na njem – pa ima le majhen razpadajoč pomol z dvema privezoma. To je častitljiv ostanek iz obdobja pred zadnjo svetovno vojno, ko so ti otoki še bili britanski protektorat. Zdi se, da so pomolu ure štete – to pomeni v tej deželi leto ali dve, morda več – ker levo od njega, proti vasi Lilisiana, nastaja nov pomol. Upam, da to naznanja tudi kakšno industrijo kje blizu Aukija, da bi ljudje imeli delo doma in jim ne bi bilo treba s trebuhom za kruhom na Guadalcanal, kjer resnično niso dobrodošli. Kmalu bo namreč deset let, kar so Gvalci izgnali 30.000 Malaitancev po štirih letih spopadov, in rane še zdaleč niso zaceljene. Samo razvoj – in z njim več dela in »kruha« – bo ustvaril razmere, ko se bodo stare zamere pozabile in rane zacelile.

Ko ladja pluje proti pristanu, vidi človek na njeni desni manjši otok, ki se presenetljivo dviga naravnost iz morja dva do tri metre visoko. Nobene plaže, nobenega postopnega prehoda iz morja v kopno, kot smo tu navajeni. Videti je, kakor da bi bil otok obzidan s škarpo, nekakšna utrdba ali protiturški tabor, če poiščem primerjavo, ki nam je domača, le da na njem ni cerkvice. Pač pa je tam nekaj koč, ki so čisto na robu te škarpe, nekaj pa jih lebdi nad morjem dva do tri metre čez škarpo. Kasneje sem zvedel, da na njem živita dve družini in da je širok 80 m, dolžino sem pa kar sam ocenil na dobrih 100 m. Ta nenavaden otok v aukijskem zalivu, ki je posodil svoje ime malaitski prestolnici, je prvi v vrsti umetnih otokov, ki so posejani ob malaitanski obali od Aukija do Bume. Lani sem imel srečo in sem si jih ogledal iz zraka, ker je letalo za Auki leto najprej na jugovzhod Guadalcanala v Marau, od tam pa nadaljevalo proti severozahodu v Auki in to prav nad laguno Langa Langa, tako da sem mogel videti prav vse umetne otoke s ptičje perspektive. Otoki so se kopali v soncu, pogled je bil edinstven. Danes žal ne bo tako, ne le zato, ker jih bomo gledali z žabje perspektive, ampak zato, ker nam delajo družbo gosti oblaki namesto sonca.

Ko je Discovery končno pristala in smo se znašli na trdnih tleh oz. majavem pomolu, nas je tam že čakal čolnar Frank. Sam sem mu sledil do čolna, ker mi vožnja ni prav nič dobro dela, tudi vreme je bilo kislo, jaz pa z njim vred. Marko in Michael pa sta se napotila na tržnico, ki se razprostira takoj za pomolom na desni strani. Že sem zlezel v čoln in se zvil nazaj v dve gubi, ko so me zdramili vzkliki presenečenja in občudovanja. Kopica ljudi je bila v polkrogu zbrana tik ob vodi. Zgrabil sem fotoaparat, skočil iz čolna in se prerinil do prve vrste. Imel sem kaj videti! Dva velika morska psa, 2 m sta že morala biti dolga, sta ležala na obali, ribič pa jima je rezal plavuti. Te so posebej dragocene in se zelo drago prodajajo, tako da se že zato splača uloviti to zverino. Visoko ceno imajo tudi zobje morskega psa, ki jih uporabljajo za »shell money« – denar iz školjk, ki je še vedno pomembno plačilno sredstvo, za vse po vrsti pa tudi okras, s katerim se radi okitijo in z njim obdarujejo tudi svoje goste. Ogrlice iz školjk, ki jih zaljšajo zobje bodisi delfina ali morskega psa bodisi oposuma ali netopirja, so nadvse cenjene in temu primerno drage. Nerodna reč je, če se s takšno ogrlico pojaviš pred avstralskim carinikom ali policajem, ko stopiš z letala. Ne le da človeka oglobijo, tudi v keho ga lahko vtaknejo. V takšnih težavah se je znašel aukijski škof, ko se je na vrat na nos podal domov v New York, da bi se poslovil od umirajoče mame. V naglici in skrbeh mu je okoli vratu obvisela njegova ogrlica s škofovskim križem, dar vernikov, v kateri so bili tudi delfinovi zobje. A kaj, ko za kaj takega togi avstralski čuvaji postave niso imeli nobenega posluha in so škofa pridržali in zasliševali ves dan; šele po posredovanju in zagotovilih sydneyskega nadškofa so ga izpustili. Še dan je moral čakati, da je dobil zvezo za naprej in ko je končno le prispel domov, se je od mame lahko poslovil le v cerkvi in na pokopališču. A pustimo zaenkrat školjčni denar in prigode v zvezi z njim in se vrnimo v aukijsko pristanišče.

Ko sem se dodobra nagledal morskih psov in jih po dolgem in počez poslikal, sem se vrnil v čoln. Marko in Michael sta si vzela čas in ju dolgo ni bilo od nikoder. Nazadnje se vendarle prikažeta, Michael z vrečo riža na ramenih. »Ne moreva praznih rok na obisk,« je razložil Marko. Res, čisto sem pozabil, da se bomo zaustavili pri Michaelovi družini. Valovi niso zdelali le telesa, tudi spomin so odplaknili! No, Marko je rešil situacijo. Ko sva se z Markom namestila v čolnu, sta Michael in Frank čoln zrinila v vodo, zaropotal je motor in že smo pluli proti prvemu umetnemu otočku Aukiju, ki je kak kilometer proč od obale. Pod eno od koč na Aukiju smo se ustavili, da natočimo gorivo. Zdaj sem si lahko od blizu ogledal, kako je otok zgrajen z zunanje, morske strani. Visoka dvometrska škarpa je iz lomljenih grobih koralov, ki so videti kakor kamen. Ljudje jih nalomijo na koralnih grebenih, ki rastejo vzdolž otoka Malaita nekaj kilometrov proč od obale. Med otokom in z njim vzporedno verigo koralnih grebenov nastaja plitvina ali laguna. Največji med njimi sta tu na Malaiti Lau Lau severozahodno od prestolnice in Langa Langa jugovzhodno. V to slednjo se bomo podali mi, ko se pošteno založimo z gorivom.

Tako, z gorivom smo preskrbljeni in lahko brez skrbi odplujemo na 35 km dolgo pot. Na levi nas bo ves čas spremljal otok Malaita, v daljavi na desni pa je zaznati koralni greben. Ker je plima, je greben pod vodo, a dovolj visoko, da se ob njem spotaknejo valovi, ki jih morje neutrudno pošilja proti obali. Ko se val prekucne, se zdrobi v belo peno in ta je od daleč videti kot snežni pas. Koralne kamne, iz katerih je zgrajen obrambni zid otočka Aukija, so ljudje nabrali na tem grebenu med oseko, ko se voda umakne in njegov vrh pokuka nad vodo. Do naslednjega umetnega otočka imamo sedem kilometrov. Vožnja po laguni je prijetna in ni butanja v valove in poskakovanja, ker nas greben ščiti pred njimi. Nenavadnost kraja in svežina zraka sta me poživili. Slikal sem levo in desno, a s svojimi izdelki nisem mogel biti zadovoljen, ker ni bilo sonca in so zato tudi slike bolj kisle. Ko počasi meljemo skozi laguno, vam lahko povem, kar sem zvedel o umetnih otokih.

Langa Langa – ljudstvo, ki živi na njih – jih je začelo graditi sredi 16. stoletja, ker je zmanjkalo zemlje na kopnem. Večina otoških prebivalcev ima sicer kakšno njivo na kopnem, se pravi na Malaiti, ki jo čez dan obdelujejo, zvečer pa se vrnejo na svoj otoček. A to ni edini razlog za gradnjo otokov. Na Malaiti je petnajst ljudstev, ki se delijo v plemena in klane in te skupine so se nenehno vojskovale med seboj. Na kopnem se vojskovanju nisi mogel izogniti, na svojem otočku pa si bil varen pred njim. Druga vedno preteča nevarnost so bili lovci na glave, ki so nad ljudstvo Langa Langa prihajali ali iz notranjosti otoka ali pa s sosednjega otoka, Sveta Izabela po imenu. Na kopnem so te lahko vedno potolkli iz zasede, če pa so se sovražniki v čolnu ali dveh bližali tvojemu otoku, si jih videl in si se lahko pripravil na obrambo ali pa skril. Danes ni več ne vojn ne lovcev na glave, ostaja pa še tretji, morda najbolj nevaren sovražnik: komarji, prenašalci malarije. Ti se na kopnem v tropski vlagi in sparini kar trejo, na otočkih pa se krilatci smrti ne počutijo dobro, ker vetrič ves čas odganja vlago in je zrak prijetno svež. So mi pa bogoslovci razložili, da je še en praktičen razlog, in sicer ribolov, kar še posebej velja za ljudstvo Lau Lau, ki se s tem tudi preživlja.

Ljudstvo Langa Langa, med katerim bomo danes, se v glavnem preživlja z izdelovanjem školjčnega denarja, ki ga prodajajo po otokih daleč naokoli. Slovi pa tudi po ladjedelništvu in moram reči, da izraz ni pretiran, čeprav sem najprej mislil, da pomeni to le izdelovanje kanujev in morda čolnov. Ko smo namreč prispeli do otoka Falabulu, prvega za otokom Auki, nas je tam pozdravila ogromna lesena stavba, višja od vseh dreves razen kokosove palme, v njej pa je na lesenem ogrodju ždela precej velika nedokončana ladja. Ali tu popravljajo ladje, sem se pozanimal. Ne, tu so jih delali, je bil odgovor. Kot se na Salomonih rado zgodi, so se tudi tu ljudje sprli zaradi lastništva zemlje in se razšli, ta ladjedelnica in nedokončana ladja v njej pa bosta propadali, dokler se spor ne reši. Otok Falabulu zdaj ni nastanjen in morje ga počasi požira košček za koščkom, ker ni ljudi, ki bi ga utrjevali in gradili naprej. Sto metrov od ladjedelnice je stala cerkvica južnomorske evangelikalske skupnosti, zdaj ni ostal kamen na kamnu, morje je vse porušilo in preplavilo. To da človeku misliti o minljivosti vsega, zlasti tedaj, ko preminejo razumevanje, sloga, sodelovanje. To troje je bilo potrebno, da so ljudje morju iztrgali košček življenjskega prostora, in morje jim ga je takoj vzelo nazaj, ko so se sprli.

Mimo otočka Suu smo se bližali Michaelovemu otoku Lalana. Pristali smo tik pod njegovim domom. V skromni koči živita njegova mama in sestra, ki ima pri 25-ih že pet otrok. Priznati moram, da me je kar streslo; tako hude revščine že dolgo nisem videl. Še dobro, da je Marko kupil vrečo riža, da nismo med te ljudi prišli čisto praznih rok! Pogovor žal ni mogel steči, ker sta ženi govorili le svoj langalanga, Michael pa nas je priganjal naprej, da nam razkaže otok. Otok je neverjetno velik, saj kmalu nismo več videli morja predvsem zaradi dreves in zelenja, ki ga je tu na umetnem otoku nepričakovano veliko. No, če pomislim, saj so tla iz koralnega peska in tudi navadni koralni otoki so čisto zaraščeni. Koč in celo hiš je ogromno, imajo veliko osnovno šolo, kar ni čudno, saj je vse polno otrok. Od časa do časa smo korakali po ozkih uličicah, kot da bi bili na kašnem dalmatinskem otoku, pred nami in za nami pa jate golih in napol golih otrok, ki jih je radovednost prignala gledat ti nenavadni beli pojavi s širokokrajnim klobukom. Predel otoka še zaliva plima, a tu že gradijo mlade družine svoje koče na visokih kolih. Pred plimo se bodo zaščitili tako, da bodo šli ven na morje do koralnega grebena in med oseko lomili odmrle korale in jih vozili nazaj na otok. Iz njih bodo zgradili zid okrog in okrog hiše, tako zagrajen prostor pa zasuli s koralnim peskom in posadili palme in drugo drevje. Pot nas je pripeljala do hiše – to pa je prava hiša! – upokojenega ravnatelja šole in katehista Davida Walemaeja. Zelo lepo nas je sprejel, pogostil s pijačo, njegova žena Bernadet Siumae pa nam je pokazala, kako se dela školjčni denar ter Marku in meni obesila okrog vratu svoj prekrasni izdelek. Obogatena in okrašena s školjčnim denarjem okrog vratu sva sledila Michaelu, ki naju je peljal do obale, kjer nas je čakal potrpežljivi čolnar Frank.

Podobno kot v ogromnih sodobnih prodajnih centrih hodijo ljudje od izložbe do izložbe, tako se mi je zdelo, da se mi vozimo mimo izložb, ki jih je tu sredi morja postavil in ozaljšal Bog sam ob pomoči svojih človeških sodelavcev. Sleherni umetni otoček, mimo katerega smo se peljali, je bil nekaj posebnega. Že njihova imena mi zvenijo nenavadno lepo: Koalia, Kwalafala, Diliolo, Laulasi … Tudi mimo otoka Lualasi smo brzeli, a se bom zdaj za hip ustavil pri njem, ker so njegovi prebivalci vse do konca 70-tih let prejšnjega stoletja gojili zelo nenavaden srhljiv običaj. Preden so prebivalci Laulasija postali katoličani, so bili častilci morskih psov, ki so jih imeli za svoje prednike. Moški so z udarjanjem ob kamne pod vodo pritegnili morske pse v zaliv, ki jih je poganski svečenik klical po imenu od najmlajšega do najstarejšega. Ti so, ko so bili poklicani, priplavali do dečka, ki je stal na podvodni skali in jih je hranil s svinjskim mesom. Ko je vsak morski pes, se pravi prednik, dobil svoj kos mesa, je deček zajahal najstarejšega, ki ga je ponesel po zalivu in vrnil nazaj na izhodišče. Če ga je kdaj pojedel, so ljudje svečenika odstavili, ker je bilo to znamenje, da ga predniki ne marajo, in so na njegovo mesto postavili drugega. Zaradi teh običajev in verovanj sta še danes na tem otoku prepovedani rdeča in črna barva. Rdeča zato, ker je barva krvi in bi mogla razdražiti prednike oz. morske pse; črna pa zato, ker so prašiči, ki jih darujejo prednikom, črni, zato ne sme biti črn nihče drug. Če vas bo pot kdaj zanesla na Laulasi, vedite, da vas ne bodo spustili na otok, če boste v rdečem ali črnem.

Od izložbe do izložbe, od otoka do otoka … in prispeli smo do otoka Busu, kjer smo se znova izkrcali. Spet nas je obdala množica otrok, ki nas je pridno spremljala po otoku gor in dol. Ogledali smo si cerkev sv. Tomaža, šli do duhovnikove koče, kjer prespi, ko pride maševat, in že smo nadaljevali pot. Ljudstvo Langa Langa, ki živi na umetnih otokih, je skoraj v celoti katoliške vere. To so sem prinesli francoski redovniki maristi, ki so prišli na ta konec Malaite v Bumo leta 1913, dve leti zatem, ko je o. Jean Coicaue (Kvako) postavil prvi misijon v kraju Rohinari. Iz tega ljudstva je zdaj kar nekaj bogoslovcev pa semeniščnikov pri dominikancih in lazaristih. Hvala Bogu, seme božje besede, ki so ga tod začeli sejati še ne pred sto leti, daje zdaj prve obilne sadove! Celotno področje te lagune sodi v župnijo Buma, ki je naš končni cilj. Peljemo se samo še mimo otokov Radeaekoa in Feraitalona, kjer so pred dobrim letom uredili nekakšno letovišče, in že vidimo na svoji levi kraj Namoirara, ki je skrajni del Bume. Na cilju smo! Seveda bi vam moral še povedati, kako so nas bile sestre Marta, Marinka, Jasna in Slavka vesele, tudi zato, ker so spet slišale hrvaško besedo, pa čeprav v slovenski izvedbi. A o tem kdaj drugič, čas nam je namreč spet ušel. Tu na radiu Ognjišče pač teče mnogo hitreje kot na Salomonih.

Bog vas živi, hvala, da ste z nami in podpirate naš misijon in bogoslovje na Salomonovih otokih,

4. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Na god sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja Misijonske družbe lazaristov in sester usmiljenk. očeta sirot in bolnih, vzgojitelja bogoslovcev, 27. september 2011
Marijinih Sedem žalosti in sedem radosti (2. del)

Spoštovani prijatelji in podporniki misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih v Južnem Tihem oceanu!
Lepe pozdrave vam pošiljam z našega otoka Guadalcanal, ki se že kar predolgo kopa v sončnih žarkih, tako da nam primanjkuje vode. Do novembra je še suha doba, potem pa nastopi deževna in z njo pridirjajo tudi cikloni. Ko si sredi morja, ti vsaj na začetku ne pade na pamet, da bi lahko tu primanjkovalo vode. A prav to se dogaja, če predolgo ni dežja. Če so nebeške pipce zaprte, potem tudi iz naših nič ne priteče, če si nismo spravili dovolj vode, ko jo je nebo pošiljalo. Da, na otokih smo zelo odvisni od rezervoarjev – tu jim pravijo "tank".
V bogoslovju imamo veliko strešnih površin in tudi obsežne rezervoarje, tako da zajamemo precej deževnice, pa smo še kdaj v pomanjkanju. Po manjših otokih in atolih so ljudje žejni, če oblaki sproti ne dostavljajo vode. Na našem koncu primanjkuje vode tisočem priseljencem, ki so se nastanili po gričih in ravnini okrog prestolnice v upanju za večjim kosom kruha, zdaj pa ni ne tega ne vode. Kakšne 3 km od nas so po džungli razsejane koče teh priseljencev, tako da lahko govorim o večjem kočarskem naselju, ki je v celoti črna gradnja in na tuji zemlji. Pozno zvečer in zgodaj zjutraj prihajajo od tam žene do naših rezervoarjev s pisanimi in raznolikimi plastičnimi posodami za vodo. Seveda niso nikogar vprašale za dovoljenje, vodo si pač natočijo tam, kjer je, mi pa se delamo, kot da jih ne vidimo. Po eni strani smo res lahko srečni, da hodijo drugi vodo »krast« k nam in da nam ni treba početi česa podobnega, po drugi strani pa nam v ušesih odmevajo Jezusove besede: "Kdor da žejnemu piti en kozarec vode, bo prišel v nebeško kraljestvo!"

Ko sem vam zadnjič predstavil Marijinih sedem žalosti tu na Salomonih – ker sem pisal prav na praznik s tem imenom – sem vam obljubil, da bom tokrat spregovoril o njenih sedmerih radostih. Mislim, da sem danes nekaj teh radosti doživel v živo tudi sam, zato vas bom kar povabil, da se z menoj odpravite v kraj Tangarare, od koder sem se vrnil pred dobro uro. Vedeti morate, da v ta kraj na zahodni obali našega otoka Guadalcanal ni mogoče drugače kot peš ali s čolnom. Včeraj – v ponedeljek, 26. septembra – smo se ob 10. uri dopoldan podali na pot z avtom, da bi bili do opoldne v kraju Visale, kjer na bo pobral čoln. Štirje bogoslovci in prtljaga so bili zadaj na tovornjaku, v kabini pa poleg voznika Johna še trije misijonarji: Hrvat Ivica, Eritrejec Tekle in moja slovenska malenkost. Tangarare je imel zame vedno poseben čar in sem ga želel obiskati zato, ker je tam dolgo delovala misijonarka s. Metoda Fabčič iz Orehovice pri Podnanosu. Prav Tangarare je bil ena njenih zadnjih postaj na njenem skoraj polstoletnem delu na Salomonih. Kako izgleda ta kraj? Je ostal kak spomin na sestro Metodo?

Čoln je z rahlo zamudo pribrnel v Visale, a za salomonske razmere še vedno zelo točen. To je dobro znamenje, gotovo bomo v dobrih dveh urah na cilju, kot je bilo rečeno. Iz čolna se je prismejal Morris, ki je organiziral »misijonarsko odpravo«. A ne le to, Morris je predsednik odbora za gradnjo zdravstvenega doma, ki je namenjen porodnicam in otrokom do četrtega leta. Dela so končana, dom nosi ime po sv. Vincenciju, zato so želeli, da ga pridemo blagoslovit prav mi lazaristi, duhovni sinovi sv. Vincencija.

Komaj nas je čoln potegnil kak kilometer od visalskega zaliva, že je motor zakašljal in se ustavil. Treba bo nazaj in veslati, če ne vžge. No, ravno toliko je še zaropotal, da ni bilo treba veslati, potem pa je sledila ura popravljanja in čakanja v senci. Ko je spet zarezal valove, jih je počasi in utrujeno. Na pol pota pri kraju Lamby je bilo treba v gostoljubni vasi najti toliko goriva, da bomo pririnili do cilja. Ker je motor slabo delal, je namreč porabil veliko več bencina kakor normalno. Morris je iz te vasi prek radia poklical v Tangarare, naj nam pošljejo naproti drug čoln, da tega razbremeni ali zvleče do doma, če spet omaga. Tako smo se misijonarji med potjo na odprtem morju preselili v čoln, ki nas je prestregel. Po šestih urah namesto dveh smo končno stopili na tangararska tla. Sprejem je bil veličasten: najprej bojevniki, ki so nas hoteli odgnati, potem pa opravičilo vaških starešin, ker so nas bojevniki zamenjali za sovražnike. Sledile so dobrodošlice in pozdravi, čakali so nas tudi darovi: denar (24 salomonskih dolarjev = 2,40 evra) in orehi: kokosovi za odžejat in prigrizek, betelovi za dobro počutje in pozabo tegob.

Da, te so pri meni kar hitro nastopile: noge so mi gorele. Ker sem moral večkrat broditi iz čolna in vanj, sem si dolge hlače potegnil pod koleno in tam so ostale do cilja. Nebo je bilo sicer ves čas oblačno in sonce ni niti enkrat pokukalo izza oblakov, zaradi česa je bila vožnja bolj prijetna. A kaj, ko na Salomonih žge sonce tudi skozi oblake. Pet ur so se moje noge cvrle, zdaj so pa dale vedeti, da je bilo to preveč. Sestra Klotilda, ki zdravi vse bolezni z zelišči, je tudi moje noge namazala s svojimi žavbami in uspeh je bil videti popoln. Hvala Bogu za s. Klotildo! A kaj, ko se je pekel v nogah le pritajil, dokler je bila sestra pri roki, ponoči, ko je ni bilo, pa je spet zagorel in mi ni pustil spati. Pa tudi sicer ne bi mogel spati, saj so petelini prepevali na vse pretege vso noč. Zdelan ko turška fana sem zjutraj vstal s kurami in se odpravil do novega centra, kjer je bila maša. Ivica je vodil maševanje, ker zna jezik gari, sam pa sem pridigal v angleščini. Vincencij se ne bi nikoli spopadel s tolikšnim zlom okrog sebe, če ga ne bi spodbujala in priganjala Kristusova ljubezen, ki je rasla iz žive in močne vere, da je Kristus premagal zlo, in trdnega upanja, da ga skupaj z njim moremo premagovati tudi mi.

Prav živa in močna vera v Jezusa Kristusa je prvo, kar ti pade v oči, ko vidiš ves kraj zbran okrog oltarja. Kako ne bi bilo to Mariji v veliko veselje, ko pa jo je Elizabeta blagrovala prav zaradi njene vere: »Blagor ji, ki je verovala!« V Tangarare je Marija med svojimi. Prijetno mi je pri srcu, ko pomislim, da je med tistimi, ki so v tem kraju prižigali luč vere in uvajali v evangeljsko življenje, tudi Slovenka, s. Metoda. Najlepši spomenik, ki ji ga Tangararci vedno znova postavljajo, je prav ta živa vera, čeprav jo imajo tisti, ki so stari čez 50 let, v lepem spominu. Skupaj s sestro Evangelisto, pravijo, jih je učila brati, pisati in računati; imela pa je tudi krave, da je bilo mleko za sirote, ki so jih sestre rešile gotove smrti, vedno pri roki. Ljudje takšnega kova kot je bila s. Metoda, so evangelij razširili in zakoreninili po vsej Oceaniji. Naj vam na kratko spregovorim o tem.

Skoraj neverjetno je, kako se je evangelij razširil in prijel med Salomonci, a ne le med njimi, marveč po vsej Oceaniji. V mislih imam otoške države in teritorije, v katerih živijo skoraj izključno staroselci in so priseljenci bele vrane, kar pa seveda ne velja za Avstralijo in Novo Zelandijo. Znano vam je, da se Oceanija deli na tri področja: Polinezija ali Mnogi otoki, Mikronezija ali Mali otoki in Melanezija ali Črni otoki. Črni zato, ker se je prebivalstvo tod zdelo evropskim odkriteljem bolj črno kakor v Polineziji in Mikroneziji. V Polineziji je deset držav in teritorijev (brez Nove Zelandije), v Mikroneziji sedem in v Melaneziji šest. Skupaj torej 23 držav in teritorijev, kjer živi blizu deset milijonov tihomorskih staroselcev. Ljudje so prišli na Papuo Novo Gvinejo in v Avstralijo pred 60.000 leti, veliko kasneje, pred 5.000 leti, pa so južni Azijci začeli poseljevati oceanijske otoke in jih do konca prvega tisočletja po Kristusu v celoti poselili. Neverjeten pomorski, organizacijski in komunikacijski podvig, ki nima para v svetovni zgodovini.

Krščanstvo je prišlo v Oceanijo v dveh valovih: prvi katoliški in drugi protestantski.

Prvi val predstavlja véliki španski morjeplovec Ferdinand Magellan (1480-1521), ki je na svoji poti okrog sveta 6. marca 1521 odkril otok Guam v Mikroneziji. Čeprav so Španci hoteli širiti evangelij, pa to prvo srečanje ni obrodilo drugih sadov kakor začetno poznavanje nekaterih predelov Tihega oceana, njihov vnos na zemljevide in krščanska imena kot npr.: Sv. Izabela, Sv. Križ, Salomonovo otočje ipd.
Za začetnika drugega vala evangelizacije, ki bo temeljito spremenil podobo Oceanije, velja Britanec kapitan James Cook (1728-1779), ki je v ta del sveta odprl vrata britanskemu protestantizmu v njegovih številnih izvedbah. Kapitan Cook, ki je leta 1770 odkril Avstralijo, je na zemljevid vrisal še Novo Zelandijo, Novo Kaledonijo, Vanuatu in Havaje, kjer so ga domačini umorili, ker je prekršil njihove tabuje, t.j. običaje in predpise. Ta dogodek napoveduje podobne dogodke ob malodane vsakem prvem stiku med domačini in belimi prišleki.

Tudi prva srečanja belih misijonarjev z domačini se niso vedno dobro končala za misijonarja, saj je marsikateri končal v »motu«, kupu razžarjenih kamnov, v katerih pečejo in dušijo hrano, zavito v bananine liste. Vendar so se tekom 19. stoletja med domačini in misijonarji spletle prijateljske vezi, saj so oboji spoznali, da potrebujejo drug drugega. Domačini so namreč skrbeli za preživetje misijonarjev, le-ti pa so jim v šolah, ki so jih povsod postavljali, podajali poleg evangelija še zahodna znanja, veščine in tehnike, predvsem poljedelstvo, v dispanzerjih pa nudili zdravstvene usluge.

Morda bo kdo pomislil, da se je to področje začelo evangelizirati iz Azije proti vzhodu, se pravi iz Melanezije proti Polineziji, ki se razprostira južno in severno od ekvatorja vzporedno z obema Amerikama na vzhodu Oceanije. A v resnici se je zgodilo ravno obratno. Evangelizacija Oceanije je potekala z vzhoda proti zahodu. Začela se je v daljni Polineziji na vzhodu, šla počasi proti severozahodu do Mikronezije in se od tam spustila proti Melaneziji na jugozahodu, najbliže azijske celine. Samo še na Papuo Novo Gvinejo so kasneje prišli misijonarji kot k nam na Salomone. Katoliški misijonarji so bili na Salomonih sicer že v letih 1840, a so končali v »motu«, zato jih je škof s Fidžija prenehal pošiljati. Deset let kasneje so anglikanci imeli več uspeha, ker so pred njimi britanske čete vzpostavile varna območja, kjer so lahko navezali stike z domačini. Znova so prišli tudi katoliški misijonarji, a krščanstvo doživi razcvet na Salomonih šele v 20. stoletju in za njimi še zadnja Papua Nova Gvineja. Sestra Metoda je pravzaprav druga generacija misijonarjev na Salomonih, med pionirji torej. Prvi katoliški misijonar je namreč prišel na otok Malaito pred sto leti, leta 1911, s. Metoda pa 20 let kasneje, leta 1934.

Poleg zahodnih misijonarjev se v Oceaniji med protestanti hitro pojavijo tudi domači. Ti z manj tveganja in mnogokrat bolj uspešno širijo evangelij po sosednjih otokih in največkrat tudi pripravljajo pot zahodnim ali pa so njihovi prvovrstni pomočniki. Žal katoliška Cerkev ni posnemala protestantov in je do 2. vatikanskega koncila gradila zgolj na zahodnih misijonarkah in misijonarjih. Zato je tudi zelo kasno začela skrbeti za domače duhovništvo in redovništvo. Čeprav je bilo marsikaj zamujenega v primerjavi s protestanti, pa množica domačih poklicev danes kaže na to, da bodo domačini po vsej Oceaniji vzeli v svoje roke tudi katoliško Cerkev, tako kakor so že dolgo tega protestantske. Zato v Oceaniji tudi prevladujejo protestantske neodvisne Cerkve vključno z anglikansko, katoličanov pa je dobra tretjina. Če odmislimo Avstralijo in Novo Zelandijo, ki sta zelo sekularizirani, potem drži ugotovitev, da je Oceanija 98% krščanska in je po verski praksi in živi veri najbolj krščanski del sveta. Škoda le, da šteje samo deset milijonov prebivalcev.

Eden od sadov žive vere v Oceaniji in tu na Salomonih je sodelovanje. V pisani množici okrog oltarja in v gručah pod drevesi v senci je prevladovala modra barva. Žene in možje so imeli modre majice s podobo sv. Vincencija in z napisom Vincencijeva konferenca Tangarare. Latinska beseda cónfero pomeni »skupaj nositi«, kar lahko razumemo bodisi kot prinašati v skupnost svoje osebne darove in sposobnosti, bodisi kot nositi skupaj z drugimi bremena, ki so naložena ali posamezniku ali vsej skupnosti. Vincencijeve konference, ki so razširjene po vsem svetu, delajo vse to: posameznike spodbujajo, naj se s svojim talenti in sposobnostmi vključujejo v skupnost, vzamejo nase svoj del odgovornosti in nosijo bremena druge drugega in vseh skupaj. Tangararska Vincencijeva konferenca je dala spodbudo za gradnjo zdravstvenega centra in pri vseh postopkih in delih nosila levji delež. Začetki del segajo v leto 2002, ko ji je uspelo prepričati starešine tega področja, da je center potreben in da ga naj podprejo. Ko so se obrnili na Mednarodno banko za razvoj, jim je obljubila pomoč, če sami zberejo 10 % sredstev. Zdaj je bilo treba pridobiti posamezne klane, da bodo darovali les, in vse prebivalstvo, da bo seglo v prazno malho in iz nje pričaralo 50 salomonskih dolarjev. Tri leta po začetku akcije je bilo 10 % na kupu, a kaj ko si je vmes Mednarodna banka za razvoj premislila. Kakšno razočaranje! Kaj zdaj? Vreči puško v koruzo ali vztrajati? Vincencijeva konferenca ni odnehala in njena vztrajnost je bila blagoslovljena, ko ji je pri EU uspelo izvrtati 50.000 evrov.

Ni mi bilo težko med pridigo pohvaliti Vincencijevo konferenco in njeno vztrajnost, ki ni nič manjša, ko gre za najpotrebnejše, kot vztrajnost svetnika, po katerem se imenuje. Posebej sem poudaril, kako je Vincencij znal najti sodelavce in predvsem sodelavke, da je lajšal takšno zlo, kot so: nepoznavanje evangelija, nemožnost šolanja posebej za dekleta, bolezni, revščina, lakota ipd. V imenu centra je sicer omenjen samo on, a naj si vsi v srce zapišejo, da Vincencij ne bi bil to, kar je bil, če ne bi bilo ob njem kar nekaj svetih žena. V prvi vrsti je to sv. Ludovika de Marillac, ki je skupaj z njim ustanovila sestre usmiljenke. Vincencijeva konferenca goji to žlahtno izročilo sodelovanja z vsemi, predvsem pa mož in žená. Njeni člani in članice se dobro zavedajo, da se lahko le v sodelovanju uspešno spopadajo s križi in težavami, večjimi od posameznika in tudi skupnosti. Tega duha sodelovanja razširja Vincencijeva konferenca med vse prebivalce tangararskega okrožja. Sadovi so tu, ne le zdravstveni center za porodnice in male otroke, marveč tudi bolj spoštljiv odnos do žena in deklet. Tega se Marija nedvomno veseli, saj je sama doživela, kaj pomeni, če se Najvišji ozre na svojo ponižno služabnico, in kako pomembno je, da moški ravnajo z ženskami po božje.

Naj globoko verni in prizadevni Salomonci še tako sodelujejo med seboj, zdravstvenega centra ne bi mogli zgraditi, ker so daleč prerevni, da bi kaj takega zmogli. Uspelo jim je dobiti evropsko pomoč, ki je izraz solidarnosti Evropejcev z ljudstvi, ki živijo v pomanjkanju materialnih dobrin in sredstev. Solidarnost je tretja Marijina radost, ne le ko se ozre na Salomone, marveč tudi na Evropo in posebej Slovenijo.

Da, prav nič ne pretiravam, ko posebej omenjam solidarnost Slovenk in Slovencev, saj po petih semestrih mojega misijonskega dela na Salomonih ni malo tega, kar smo skupaj storili. Z vašo pomočjo – molitvijo, darovi in žulji – je zdaj v bogoslovju dovolj hrane in lahko sprejmemo vse, ki želijo postati duhovniki. Vi ste pomagali zgraditi dve nujno potrebni stavbi, prek Mive ste darovali nekaj vozil, en čoln in letos 12 koles, ki so na poti v deželo, ker tako veliko jih tukaj ni na zalogi. Nekaj otrok v šoli na Russellovih otokih so vzeli v oskrbo slovenski botri ... Gotovo je še kaj, kar mi ta hip ne pride na pamet, a eno mi je jasno: brez vaše pomoči in sodelovanja, dejavne ljubezni in solidarnosti bi marsikdo ne mogel v šolo, do marsikatere izolirane vasi ali otoka ne bi mogel misijonar, manj križev in težav bi bilo odpravljenih … Hvala vam za to in naj vas spremlja Marijina materinska podpora in solidarnost.

Časa mi zmanjkuje, pa sem komaj pri tretji Marijini radosti in še iz Tangarare se moramo vrniti v bogoslovje. Ne zamerite torej, če bom malo pohitel.

Blagoslova in odprtja zdravstvenega centra so se udeležili predstavniki oblasti in Evropske unije. Po maši in pred blagoslovom je vsak od njih prijel za mikrofon. Kar me je resnično presenetilo, je bilo to, da se je vsak govorec najprej zahvalil Bogu za Center sv. Vincencija, ta Božji veliki dar. Tudi predstavnik posvetne EU je začel tako. Si predstavljate kaj podobnega v Sloveniji!? Politika, ki bi si upal omeniti Boga, kaj šele da bi se mu zahvalil, bi mediji raztrgali in linčali, njegove politične kariere bi bilo konec. Ko si je ameriški predsednik Clinton drznil na Kongresnem trgu v Ljubljani končati svoj govor z željo in prošnjo: »God bless Slovenija!« (Bog blagoslovi Slovenijo!), so ga cenzurirali, tega niso prevedli, kakor da bi izrekel kakšno nespodobno besedo ali žalitev. Toda ko je neki komedijant zabaval predsednika Kučana in Mesića, je za njune politične nasprotnike uporabil znan južnjaški izraz za žensko spolovilo. Tega ni nihče cenzuriral, nasprotno pokazali so nam, kako se oba predsednika, hrvaški in slovenski, zadovoljno smejita in ploskata. Ko gre človek po svetu, ga je včasih sram, da je Slovenec, ker kupujemo in plačujemo tisk in druge medije, ki nas nesramno žalijo in nam lažejo. Takšni kraji, kjer se iz Boga in ljudi ne norčujejo, so Mariji v veselje. Strpnost je njena četrta radost na Salomonih. Bog daj, da bi še Slovencem izprosila nekaj prave pameti in ljubezni do Boga tudi v javnem življenju.

Med govorci je bila tudi gospa z imenom Maria-Metoda. Po uradnem delu me je poiskala in povedala, da je doma iz Tangarare in da ima ime po s. Metodi, katere krstno ime je Marija. Maria-Metoda je direktorica vladnega inšpekcijskega urada za zdravstvo. Sama se s. Metode spominja le bežno, a ji je hvaležna, ker ji je prav ona omogočila, da je lahko študirala in je danes to, kar je. Zato se je vedno spominja v molitvi in se ji v težavah tudi priporoča, saj ve iz očetovega pripovedovanja, da se je dobra redovnica v še tako težkih razmerah znala prav obrniti. Dogovorila sva se, da bo očeta, ki je bil za časa s. Metode katehist, pripeljala v bogoslovje, da mi pove kaj več o moji »onetok« (vantok), rojakinji. Takšen spomin in hvaležnost do dobrotnikov sta še en, peti razlog za Marijino veselje na Salomonih.

Po koncu uradnega dela in odprtja centra je bilo ljudsko slavje, ki se je začelo z obedom in nadaljevalo z domačo glasbo in plesi. Preden se je tod udomačilo krščanstvo, so ti ljudje živeli v izoliranih skupnostih, niso se srečevali razen med lovom na glave. Seveda so znali praznovati in se veseliti znotraj skupnosti, niso pa tega mogli deliti z vsemi, ker drugih niso imeli za ljudi, sebi enakih torej. Evangelij jim je odprl oči, da so ljudje tudi tisti, ki niso člani našega plemena in da so naši bratje in sestre. To univerzalno bratstvo in sestrstvo, ki sicer gre na Salomonih še skozi krize, se vendarle utrjuje in daje obete za sožitje v različnosti in sodelovanju vseh, ne glede na plemenski izvor. Radost več, že šesta, za Marijo, ki ni le Jezusova Mati, marveč mati vsega človeštva.

Posebej velja omeniti veselje in radost, ki tu na Salomonih kar pokata. In tudi tokrat v Tangarare so si ljudje dali duška. Kakor svetopisemski Pridigar se zavedajo, da je čas za vse: za žalovanje in veselje, za delo in počitek … In vsakega od teh časov napravijo pomembnega, če je žalost, je res žalost, če veselje, potem veselje. V doživljanju in praznovanju niso površni in v glavi se jim ne plete še tisoč drugih reči. V tem smislu znajo zajemati življenje v polnem pomenu besede. To je sedma Marijina radost, ki se je tudi sama znala v polnosti razveseliti: »Moja duša poveličuje Gospoda …!«

Ob četrti popoldan je prišel čas slovesa. Poglavarji in starešine so nas obdarili z živim prašičem, s kokosovimi orehi, kasavo (korenika podobna krompirju) in z malico za med potjo. S temi darovi vred smo zlezli v čoln, ki je bil videti boljši od onega včeraj, in že smo hiteli proti Visale. V manj kakor treh urah smo bili na cilju, kjer nas je čakal John s tovornjakom in po poti, ki jo že poznamo, smo nekaj čez osmo zvečer prišli domov. Tako, v sobi sem si noge namazal z bepanthenom, stisnil zobe in vam začel pisati.

Za konec še lep pozdrav, hvala, da sodelujete s Salomonci in ste solidarni z nami. Bog vas živi, mati Marija pa naj vas spremlja na vseh vaših potih, se v veselju z vami veseli, v žalosti pa tolaži!

3. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

V bogoslovju Marijinega imena na Salomonih,
Praznik Žalostne Matere Božje, 15. september 2011

Marijinih Sedem žalosti in sedem radosti

(1. del)

Spoštovani prijatelji in podporniki misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih v Južnem Tihem oceanu!

Do mene so prišle pošte, da ste me prvi petek v septembru pričakovali na valovih radia Ognjišče, mene pa od nikoder. Kaj naj rečem? Po resnici bom povedal. Tu na Salomonih me je delo tako potegnilo vase, da sploh nisem opazil našega petka, Da sem ga zgrešil, sem se zavedel šele naslednji dan, ko me je prijatelj po e-pošti povprašal, če sem zdrav in kod hodim. Hvala Bogu, zdrav sem, a očitno postajam pozabljiv. Zato računam, dragi prijatelji, da me bo kdo od vas po e-pošti pravočasno podrezal in spomnil, da se bliža naše srečanje.

Tokrat vam pišem na praznik Žalostne Matere Božje, ki se ga starejši še spomnite pod imenom: Marija sedem žalosti. To staro ime je ostalo navzoče v podobah in kipih, ki kažejo Marijino srce prebodeno s sedmimi meči. V trenutkih tišine med jutranjo mašo sem se poskušal spomniti, katere so te žalosti. Počasi so prihajali predme drug za drugim meči, podobe Marijinega trpljenja.

1. prvi meč je prebodel Marijino srce, ko ji je starec Simeon napovedal, da bo njen sin moral trpeti;
2. druga bolečina je bil beg v Egipt, ko je sv. družina morala zapustiti dom, da je ušla morilskim nakanam kralja Heroda;
3. skrb in žalost sta v tretje prevzela Marijino srce, ko sta z Jožefom iskala 12-letnega sina, ki je ostal v templju, namesto da bi bil z njima na poti domov v Nazaret;
4. četrti udarec je doživela ob srečanju s sinom, ko je nosil težki križ;
5. petič ji je bolečina preplavila srce, ko je stala pod križem;
6. materi se je srce že v šesto paralo, ko so ji položili v naročje mrtvega sina;
7. zadnji, sedmi meč, pa je zarezal v materino izmučeno srce, ko so njenega sina položili v grob in predenj zavalili skalo, da bo končno počival v miru.

S temi podobami trpeče matere Marije so se mi mešale podobe trpečih salomonskih mater, žena in deklet, pa otrok in ostarelih, obupanih očetov in fantov, ki najdejo uteho le še v pločevinkah z napisom Solbrew (Solbru), v katerih je pivo, eden redkih domačih proizvodov. A ko se zazrem v fante pred seboj, se te temne misli nemudoma umaknejo svetlim. Toliko bogoslovcev je, daj jih naša cerkvica komaj še sprejema. V tem zatohlem in soparnem jutru izžarevajo neko moč, odločnost, pripravljenost. Svojim hočejo pomagati, med njimi razširiti veselo novico o božji ljubezni; v njih prebuditi vero, ki prestavlja gore; vliti upanje, ki ga tudi najhujši ciklon zla ne stre; prižigati ljubezen, ki se ne ustavi pred ničemer, je garaška in iznajdljiva, streže in služi slehernemu, začenši pri najmanjšem in najmanj opaznem. Ne dvomim, da so ti fantje, ki so odgovorili na Jezusov poziv: "Hodi za menoj!", na teh otokih ena od mnogih radosti Jezusove in naše matere. Ko sem odhajal iz cerkve, sem vedel, da vam bom danes pisal o sedmih salomonskih žalostih in o sedmih salomonskih radostih naše nebeške matere Marije. Ne bi mi verjeli, če bi samo jamral, pa tudi ne, če bi samo hvalil. Vsi vemo iz lastnih izkušenj, da je življenje neverjetna in nikoli končana igra dobrega in hudega in vsega, kar je vmes, in da enkrat zmaguje to, drugič ono, za dežjem sonce, za soncem dež, vmes pa kislo in sivo in spet vse od začetka brez konca …

MARIJINIH SEDEM SALOMONSKIH ŽALOSTI

1. Položaj, razmere in stanje, v katerih živijo žene in dekleta, so danes v tej deželi gotovo prvi meč, ki prebada Marijino srce. Na Salomonih se prav na ženske zgrinja ogromno gorja, so dežurni krivec in prestreznik za vse udarce, ki zaradi revščine, brezposelnosti, prezira, pa tudi pijače padajo po njihovih očetih, možeh, bratih. In ti možje udarce, ki jim jih zadaja življenje, v pomnoženi meri delijo ženskam okrog sebe. Pred tednom dni je Amnesty International objavila poročilo o nasilju nad ženskami in o spolnih zlorabah v razširjeni družini. Kar 68 odstotkov žena in deklet je žrtev nasilja. Hiter izračun pove, da je to okrog 150.000 žena in deklet, četrtina od vseh šesto tisočih Salomonk in Salomoncev.

2. Posledice tega nasilja so neizmerne. Zaradi njega ne trpijo le žene in dekleta, marveč tudi otroci. Zaradi njih se Marijino srce na Salomonih para že v drugo. Otroci nemočno opazujejo, kako oče pretepa njihovo mamo, razjeda jih občutek krivde, ker je ne morejo ubraniti, v njih se nabira jeza in kopiči sovraštvo do očeta, česar si pa ne morejo priznati. Kakor hitro bodo dečki pri moči, bo vse to bruhnilo na dan in … spet bo letelo po ženskah. Ko bodo deklice, ki so odraščale v nasilju in so ga bile tudi same deležne, odrasle, bodo nasilje sprejemale kot nekaj normalnega, saj jim je za zgled materina vdanost v trpljenje. In tako iz roda v rod!

3. Tretja Marijina žalost na Salomonih so družine, kajti zaradi nasilja, ki vlada v njih, ne morejo nuditi svojim članom topline in varnosti, se pravi, da ne opravljajo svojega osnovnega poslanstva. Na Salomonih imamo dve vrsti prebivalstva, in sicer večinskega, ki živi na podeželju, in kakšnih 10 do 15 odstotkov, ki živi v mestih. Na podeželju prevladujejo tradicionalni običaji – kastems jim pravijo v pidžinu, njihovem pogovornem jeziku. Ti kastem so sveti in nedotakljivi, še zlasti odkar je tudi tu ogromno govora o vrednosti domačih kultur in običajev ter o potrebi, da se ohranijo. Naša Cerkev se strinja glede varovanja kulturne dediščine in je zelo aktivna v tem. Toda v teh kulturnih zakladnicah ni samo žito, ampak tudi ljuljka. In prav to je najteže izkoreniniti, zlasti v primeru položaja žensk in odnosa do njih. Po teh običajih je edini, ki kaj velja moški; on mora biti v vsem prvi, on je pameten zgolj zato, ker je moški. Čeprav se imajo moški za katoličane in se togo, po črki držijo kakih predpisov, pa jih vso katolištvo v hipu zapusti, ko bi morali z ženskami ravnati kot s sebi enakimi in enakopravnimi. Ker so boljši in več vredni, imajo vso pravico – kaj pravico, dolžnost! – da »svojim« ženskam, se pravi ženi, sestram in hčeram, komandirajo in, če se jim zazdi, jih z vso pravico pretepajo, tudi posilijo, saj so »njihove«. Proti nasilju nad ženami se v katoliških vaseh borijo poleg Katoliške ženske zveze, v kateri so samo žene, še Vincencijeva konferenca, Marijanska vincencijanska mladina in Marijina legija, v katerih so tudi fantje in moški. Saj se premika, ampak po salomonsko: počasi.

4. Četrto Marijino bol povzroča pri nas materialna in duhovna beda, v katero je potopljena večina družin, ki živijo v mestih. Da si ne boste mesta predstavljali po slovensko, naj takoj povem, da na Salomonih mesto ni mesto. Prestolnica Honiara šteje okrog 60.000 prebivalcev, vsa druga mesta Auki, Gizo, Noro, Kirakira, ki imajo tja nekje do 3000 prebivalcev, so v resnici večje vasi, a spet ne takšne kot v Sloveniji. Majhno mestno jedro sestavljajo: trgovine, v glavnem kitajske, državne ali provincialne zgradbe, kakšna šola, nekaj cerkva različnih krščanskih skupnosti, stavba z napisom »hotel« in tržnica. V tem centru živijo domača gosposka, v glavnem politiki, in Kitajci, ki imajo monopol nad trgovino. Že nekaj lučajev proč od »centra mesta« je džungla, v kateri živi večina "meščanov", in sicer v bambusovih kočah, na zemlji, ki so si jo prisvojili. Edini izraz, s katerim je mogoče ustrezno predstaviti te »meščane«, je »proletarec«. Na Salomone sem moral, da sem tu v Honiari v naši soseščini odkril pomen te besede.

Naše proletarce prinašajo vetrovi z vseh strani dežele in vse s trebuhom za kruhom. Toda delo, ki ga dobijo, je začasno oz. je v večini primerov le od danes do jutri. Na določenih krajih ob glavni cesti je sleherno jutro množica moških od mladeničev do starcev, ki čakajo na delodajalce. Mnogi čakajo ves dan in nikogar ni, ki bi jih vzel na delo za uro ali dve. Tu si lahko človek nazorno predoči tisto Jezusovo priliko o lastniku vinograda, ki je šel zarana v mesto po najemnike in zatem vsako naslednjo uro. Na koncu dneva pa je tudi tiste, ki so pri njem delali le uro, plačal enako kakor one, ki so delali ves dan. Čeprav so le-ti godrnjali, pa so bili v resnici privilegirani, ker so imeli delo in obljubljen zaslužek, medtem ko so drugi nihali med upom in obupom, ali se jim bo delo nasmehnilo ali ne. Da, pri nas na Salomonih je kolikor toliko trajno delo velik privilegij, srečen, kdor ga ima. Človek brez dela in zaslužka se počuti nepotrebnega, nevrednega in se daje v nič. Kako naj pride domov pred svoje brez vsega? Žena, otroci … vsi pričakujejo od njega, da jih bo nahranil, omogočil šolo, plačal zdravnika. A on ne zmore nič od tega. Očitajočih pogledov najbližjih se boji, od njih beži, namesto domov, se raje pridruži sebi podobnim. Po kakšnem čudežu se znajde med njimi nekaj pločevink Solbrewa ali kar steklenica »kvasa«, ne ve nihče. "Kvaso" je posebej močno žganje, po katerem dobesedno podivjajo in so, brez pretiravanja, smrtno nevarni. Zato je "kvaso" tudi strogo prepovedan in se dobi le pod roko. Potem seveda ni pričakovati, da bo "okvašen" moški sposoben za kaj drugega kakor za nasilje nad svojimi, ko se vrne domov. Raziskave Amnesty International so tudi pokazale, da je nasilja nad ženami in dekleti v mestih malodane še enkrat toliko kakor v vaseh. Frustracije, neuspehi, revščina, razočaranje, občutek nemoči in osamljenosti so v mestu oz. med proletarci neprimerno večji kot na vasi, zato tu veliko več nasilja, To je začaran krog!

5. Peta Marijina žalost pri nas na Salomonih je prostitucija, posledica nasilja, negotovosti in revščine, v kateri živijo proletarske družine. Sorazmerno s priseljevanjem in nastajanjem proletariata se je razširila prostitucija, in sicer pri najstnicah med 15. in 20. letom. Poskusi, da bi starše prepričali, naj hčeram preprečijo, da bi se prodajale, se redno izjalovijo. Starši sami namreč spodbujajo hčere v to, kajti nemalokrat je to edini dohodek za vso družino in od tega je odvisno, ali bodo mlajše sestrice in bratci dobili kaj za pod zob ali nič. Nekdo se mora žrtvovati, drugače ne gre, menijo. V zadnjih letih so na Salomone prišla tuja podjetja s svojimi delavci, ki so večinoma samski. Npr. indonezijski delavci, samski muslimani, sekajo v gozdovih les za Kitajce in Malajce. Na Salomonih nimaš kje zapraviti denarja, razen če privoščiš dekle, in ti samski delavci počnejo prav to. Pred dnevi je policija razkrinkala mrežo kitajskih preprodajalcev "belega blaga". Ti so našim proletarcem dajali kakšno delo, oni pa so jim za protiuslugo in "iz hvaležnosti" "posojali" svoje hčere.

Zlo ne pride nikoli samo! Res, s prihodom tujih delavcev se ni le razbohotila trgovina z belim blagom, marveč so se strašno razširile spolno nalezljive bolezni. Ker se tudi očetje pregrešijo nad svojim hčerami, strici nad nečakinjami in bratranci nad sestričnami, vrh vsega pa imajo tudi dekleta sama rada kakega fanta, je danes dobra polovica mladih med 15. in 19. letom okuženih s kakšno spolno boleznijo. Žal tudi okuženost z virusom HIV/AIDS ni nobena redkost več. Kaj to pomeni za slehernega od teh mladih in za prihodnost dežele, kjer je povprečna starost prebivalstva 20 let, si človek niti pomisliti ne upa. Ministrstvo za zdravje se zaveda te tempirane bombe, a kaj ko razen nekaj ekip, ki po srednjih šolah v uri ali dveh predstavijo varne spolne odnose, nima sredstev za kaj več. Kako na psu je zdravstvo, se je ponovno pokazalo te dni, ko so Japonci izročili predsedniku vlade ključ nove bolnišnice v Gizu, zaželeli uspešno delo in odšli. Najboljša bolnišnica v deželi ni začela delovati dan po odprtju, pa tudi teden kasneje ne in še vedno ne deluje. Ključ je obležal na ministrstvu, to pa napoveduje, da bo bolnišnica začela delovati drugo leto, če bo našlo zato usposobljene ljudi. Da, na vseh področjih nam krvavo primanjkuje šolanih in usposobljenih ljudi!

Na začetku tega pisanja sem si predstavljal, dragi prijatelji, da bom Marijinih sedem salomonskih žalosti predstavil hitro, saj je tu ogromno dobrega in vrednega, a čeprav se moj čas izteka, sta mi ostali še dve žalosti. Zato sem v naslovu že zapisal, da je današnje pisanje prvi del, prihodnjič bo pa drugi – Marijine sedmere salomonske radosti. Kar žal mi je, da se je ta žalostni del tako razvlekel, ker vem, da tudi v Sloveniji niste brez stisk in nadlog, da v medijih redko slišite kaj dobrega in lepega in da ste že naveličani stalnega toženja in jamranja. Ni moj namen, da bi vas zagrenil, nasprotno, rad bi vam povedal, da je ogromno razlogov za upanje in veselje. Poglejte Marijo: sedem mečev je prebodlo njeno srce, pa je to ni zlomilo, ker je zaupala v Boga. Zaradi njene neomajne vere jo je druga žena, Elizabeta, ravno tako z otrokom pod srcem, blagrovala. Bolj ko o Marijih bolečinah tu na Salomonih bi vam rad spregovoril o njenih radostih. Ena od teh ste gotovo vi, vaša dobrota, vaša podpora. Vendar vas prosim za potrpljenje, naj pridem do konca s tem, kar nas tu tare, da boste bolje razumeli razloge naše radosti in veselja in jih z nami delili še naprej.

6. Marsikaj bi bilo pri nas na Salomonih drugače, če bi imeli izšolane in usposobljene ljudi. Slab šolski sistem pač daje slabe rezultate. V njem vidim razlog za Marijino šesto žalost na Salomonih. Dobra polovica otrok hodi v osnovno šolo, od tega v prvi vrsti dečki. Spet smo pri zapostavljanju žensk že od malega. A ne gre le za to. Morda se spomnite, da si je OZN ob jubilejnem letu 2000 zadala nekaj ciljev, poimenovanih »milenijski«. Eden izmed njih je tudi ta, da naj bo do leta 2015 osnovna šola povsod brezplačna in vsem dosegljiva. Leta 2009 je salomonska vlada hotela pokazati, da se Salomoni približujejo milenijskim ciljem, in je uzakonila brezplačno osnovno šolo. Dotlej so starši morali nekaj prispevati, in sicer tako, da so otroci po vrstnem redu nosili v šolo poljščine in kakšno ribo ali kos svinjine, da je učitelj lahko preživel svojo družino, kaj tudi prodal, tako da je imel za petrolej in luč zvečer. Ta sistem je dobro deloval, od samih začetkov, ko so ga postavili na noge anglikanski in katoliški misijonarji in ti so ga v svojih šolah ohranili tudi potem, ko je vlada starše osvobodila dajatev. In kaj se je zgodilo z brezplačno šolo? Vladna politikantska in propagandna poteza kakšnih sadov ni mogla dati, saj vlada nima denarja, da bi redno plačevala učitelje. Zato gredo ti na podeželju delat na polje namesto učit v šolo, v mestih pa stavkajo in demonstrirajo, ker nimajo kje dobiti kaj za pod zob. In kdo je žrtev takšnih politikantskih modrosti? Najšibkejši, se pravi otroci, ker se jim jemlje šola in z njo možnost, da se usposobijo za življenje.

7. Proletarske družine uničuje nasilje, šole so ali pa tudi ne, kam naj gredo otroci, če ni ne pravega doma ne redne šole. Ostane jim le ulica oz. pri nas prašna ali blatna cesta. Na njej si morajo najti kaj za preživetje, kaj za utišanje kruljenja v želodcu. In vzamejo tam, kjer je. To je Marijina sedma bolečina pri nas. V petih letih, odkar prihajam na Salomone, je kriminal strahovito narasel v mestih in to prav med najstniki. Ti se zdaj povezujejo v razbojniške tolpe in napadajo podnevi v zakotnih krajih mesta, ponoči pa povsod. Kot poroča in svari edini časnik v deželi Solomon Star, ni pred temi tolpami varen nihče: ne star ne mlad, ne domačin ne tujec, ne ženska ne moški. A ne le da človeka okradejo, nad njim se tudi izživljajo, ženskam storijo silo, moške neusmiljeno premlatijo. Nasilje, ki se je v njih kopičilo od ranega otroštva, se po tej razbojniški poti sprošča v zgodnjem mladostništvu.

Naj sklenem. Vse to, kar sem vam povedal danes, ne sme biti razlog za malodušje ali občutek nemoči, še manj za obsojanje. Nasprotno, zamisliti se je treba in skušati razumeti, zakaj je med Salomonci toliko nasilja, kaj jih v njega peha. Ko pridemo koreninam zla do konca, se lahko z njim spopademo, jih poskušamo izruvati in kaj spremeniti.

Gotovo, posameznik ne more kaj veliko na svetovni ravni, čeprav tiči eden od pomembnih vzrokov za salomonsko bedo v svetovnih razmerah. Nimam v mislih le krize, ki jo zdaj čuti zahod, ne pa tudi vzhod. Nečesa drugega ne razumem. Salomoni ležijo med najbogatejšimi in najrazvitejšimi na svetu. Južno od nas sta Avstralija in Nova Zelandija, severozahodno Južna Koreja, Kitajska in Japonska, čez ocean se gledamo z ZDA in s Kanado. Si je mogoče misliti boljše sosede? In vendar smo mi med njimi črna luknja bede. Imenitnih sosedov je za dobri dve milijardi, nas Salomoncev pa samo 600.000. No, saj sosedi le niso čisto brezbrižni do nas. Sekajo naš les, nekaj malega plačajo zanj, ga obdelajo in zabeljeno prodajo v beli svet. Lovijo v našem morju, ki meri milijon tristo tisoč kvadratnih kilometrov. Neizmerna zakladnica! In kaj dobijo Salomonci? Drobtinice, npr. bolnišnico v Gizu, ki pa že veste, da še dolgo ne bo delovala, ker ni izšolanih za to delo. Saj Avstralci res skrbijo za red in mir v deželi, a v prvi vrsti zato, da lahko njihova podjetja varno pobirajo sadove kokosovih in drugih nasadov ali kopljejo zlato nedaleč od nas na Gold Ridgeu. Nekoč je papež bl. Janez Pavel II. grenko ugotavljal, da se bogati bogatijo na račun revnih, vedno bolj revnih. Kako prav je žal imel!

Če ne moremo ničesar storiti kot posamezniki na globalni ravni, pa lahko na lokalni. Tu nam je Marija, Jezusova in naša mati, gotovo lahko za zgled. V Kani ni ušlo njenemu pozornemu očesu, da je gostiteljem zmanjkalo vina in da so v silni zadregi. Lahko bi samo nemočno zavijala z očmi, češ kaj pa lahko uboga ženska stori razen tega, da se ji gostitelji smilijo in da z njimi sočustvuje. Ne nazadnje, že to je nekaj, a za Marijo veliko premalo, zato je stopila v akcijo, kot bi rekli danes, ukrepala je. Po njenih prizadevanjih so gostitelji prišli do še boljšega vina, kakor je bilo prejšnje, in svatba se je lahko nadaljevala. Ko so se Jezusu množice zasmilile, ker so bile kakor ovce brez pastirja, se je zganil in jim spregovoril o smislu življenja, ki je sprejemanje Božje ljubezni in sodelovanje z njo. Ko so bile množice lačne, ni le čutil z njimi, marveč je učencem odločno naročil, naj jim dajo jesti. Ko je videl hromega, slepega, gluhega … se mu ni le smilil, ampak ga je ozdravil. Če se sočutje ne nadaljuje in razcveti v dejavni ljubezni, ostane le brezplodno čustvovanje. Jezus in njegova mati nam jasno kažeta, da se potem, ko se je zganilo srce, morajo zganiti še roke in noge, glava in jezik, skratka cel človek in pomagati bližnjemu v stiski.

Pri koncu smo, dragi prijatelji in dobrotniki! Danes mi je uspelo predstaviti, kaj Mariji povzroča bolečino in žalost na Salomonih, drugič pa vam bom spregovoril o tem, kako gre po Marijinem posredovanju veliko stvari na bolje. Ne le veliko žalosti in skrbi, tudi ogromno radosti, veselja in upanja je tu. Razlogov za Marijino in naše veselje v tej salomonski Kani ne manjka, zato ostanite z nami na tej svatbi, če pa še niste, se nam pridružite. Hvala in Bog vas živi!

2. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na salomonovih otokih

2. Gradbena dela v teku na Salomonovih otokih

Spoštovani prijatelji in podporniki misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih v Južnem Tihem oceanu!
V prvem pismu pred štirinajstimi dnevi sem vam, dragi prijatelji, spregovoril o razlogih za gradnjo Centra sv. Vincencija in Ludovike za izobraževanje, kulturno dediščino in umetnost, ki ga bo gradilo slovensko podjetje Damahaus, t.j. gorenjski gradbinec Marko Štirn s svojo ekipo. Pred nami je velik podvig, za katerega upam, da bo pod streho do julija drugo leto. Če smo zadnjič z upanjem pogledali v prihodnost, se bomo danes ozrli na storjeno oz. na naša gradbena dela, ki so v teku.

Ko se človek po daljši odsotnosti vrne domov, po navadi pregleda, če je vse na svojem mestu, potem pa začne pospravljati in delati red. Čeprav sem prv e dni po vrnitvi na Salomone vozil okrog mojega gradbinca Marka, da se je seznanil z razmerami pri nas na Salomonih, sem vendarle utegnil pogledati, kako napredujejo dela na drugih projektih, ki sem jih zastavil ali sam ali kdo od sobratov. Na prvem mestu je gradnja rektorata in računalniških prostorov v bogoslovju. Daleč v Zahodni provinci v vasi Kanaan gradimo vrtec: dar slovenske trikraljevske akcije. V kraju Red Beach, kjer je sedež župnije Dobrega Pastirja, raste prava cerkev z ustreznimi pastoralnimi prostori, ki jo gradi sobrat Ivica Gregurec, Zagrebčan, s pomočjo Svetovne vincencijanske solidarnosti in avstralskih Hrvatov. Toda preden se podamo na vsa ta gradbišča, bi vas rad seznanil z zadnjo veselo novico.

Ko sva z Markom Štirnom šla na ogled del na Red Beachu, sva se ustavila tudi v "malem semenišču", kjer živijo fantje, ki se pripravljajo za vstop v bogoslovje. Večina jih opravlja srednjo šolo, nekaj pa sledi predavanjem na višji humanistični šoli. Prvi imajo do šole 6 km in več, drugi pa še dlje. Ker so zjutraj tovornjaki in kombiji, ki prevažajo ljudi, po navadi že polni, ko pripeljejo do Red Beacha, se tam niti ne zaustavijo. Fantje se morajo zato zanašati na svoje noge. Pešačenje ni za Salomonce nobena težava, nasprotno, to je njihov reden način potovanja. Toda več kot ura v šolo in spet toliko nazaj domov je skoraj tri ure časa, ki bi ga lahko s pridom uporabili za študij ali kakšne druge dejavnosti . V dneh, ko neprenehoma lije kot iz škafa, pa tudi ni ravno prijetno pešačiti in potem ves dopoldan ždeti v razredu kot mokra kura. Polega tega salomonski semeniščniki nimajo nahrbtnika kot npr. slovenski pohodniki ali planinci, da bi lahko želodec, takoj ko zakruli, tudi utišali z raznimi dobrotami. Po salomonskem običaju so hrane deležni le dvakrat na dan: zjutraj in pozno popoldne. Zato je to pešačenje še dodatno naporno. Fantom bi kolo izjemno olajšalo življenje in učenje.

Razmere sem razložil odgovornim pri Miva Slovenija in zaprosil za dvanajst koles. Poslal sem vso zahtevano dokumentacijo razen predračuna, ker ga trgovec ni mogel dati. 12 koles je namreč tudi zanj prevelik zalogaj in jih toliko pač nima na zalogi. Naročiti jih bo moral v sosednji državi Papui Novi Gvineji in ne ve, ali bo dobil kolesa, ki so enaka kot ti dve, ki jih ima na zalogi, ali bo cena še ista ali ne, pa tudi koliko bo tokrat stal prevoz, bo zvedel šele, ko pripluje ladja v Honiaro. Cena bo verjetno blizu sedanji, kar pomeni, da bo treba odšteti okrog 110 evrov za kolo. Zato sem Mivo zaprosil za 1320 evrov in jih že tudi dobil. Hvala Bogu, hvala Mivi, hvala vsem, ki pomagate pomagati! Čez mesec dni bodo kolesa pri nas, je obljubil trgovec, a iz izkušnje vem, da traja salomonski mesec vsaj 60 dni, zato računam, da bodo fantje prikolesarili v šolo tam nekje v začetku oktobra. Nič zato, da le bodo!
Tako, od te vesele novice pa k novostim, uspehom in zapletom na naših treh gradbiščih.

Dobro uro po prihodu v bogoslovje sva z gradbincem Markom že stopila do gradnje, ki poteka v bogoslovju samem. Čeprav smo lani s škofi načrtovali dve manjši stavbi: v eni bi bila predavalnica in računalniška soba, v drugi pa rektorat s pisarno in arhivom, pa so se nazadnje odločili, da bodo raje šli proti nebu, ker je bogoslovje na poplavnem področju. Dogovorjeno je bilo tudi, da polovico stroškov krijejo vse tri salomonske škofije, polovico pa sem obljubil iz Slovenije. Ta dogovor je padel v vodo, saj mi je nadškof prav na Miklavža lani (6. 12. 2010) pisal, da jim ne bo uspelo zbrati dogovorjene vsote in da bo treba gradnjo preložiti na bolj ugodne čase. To je preprosto pomenilo, da prostorov, ki so še kako potrebni za normalno študijsko delo, še dolgo ne bo.
Je Miklavž prinesel slabo novico za naše bogoslovje?, sem se spraševal. Ali res trosi svoje darove tako obilno v bogatem svetu, da mu za revnega nič več ne ostane? Toda sam pri sebi sem si dejal, da to ne bo držalo. V resnici je med Slovenci več ducatov "Miklavžev", ki že od leta 2008 požrtvovalno sodelujejo z menoj in redno skrbijo, da so salomonski bogoslovci siti. Še več, zaradi takšnih "Miklavžev" lahko salomonski škofje sprejmejo v bogoslovje vse, ki čutijo duhovniški poklic, ker ni več strahu, da ne bo za "vsakdanji kruh". Vendar se boste gotovo strinjali z menoj, da mladeniči niso v bogoslovju zato, da ne bi bili lačni, ampak zato, da bi se osebnostno vsestransko razvili: telesno, duševno in duhovno.
Za telo je zdaj kar dobro poskrbljeno: lačni niso, dela na njivah ne manjka, čas je tudi za prostočasne dejavnosti predvsem šport, v katerem prednjačita nogomet in tek. Duša se krepi in odpira Bogu in ljudem v skupnem obhajanju evharistije, kjer se sleherni dan posebej spomnimo dobrotnikov in v Duhu hvaležnosti in ljubezni povežemo z njimi. Fantje se radi v osebni molitvi družijo z Jezusom ali se zatekajo v varstvo njegovi materi Mariji. Telo in duša dobita torej svoje, če smem tako reči, kaj pa duh?

Mens sana in corpore sano – Zdrav duh v zdravem telesu, so modrovali Latinci. Duh ni zdrav in ne raste kar sam od sebe: treba ga je gojiti, kultivirati, mu odpirati obzorja. Za to dejavnost so imeli Grki izraz sholé, kar izvorno pomeni brezdelen, lagoden, in iz tega izraza prihaja beseda šola, šolanje. Čeprav je v očeh fizičnih delavcev nekoč in danes šolanje oz. študentsko življenje lagodje, brezdelje ali prazne marnje v primerjavi z njihovim konkretnim fizičnim delom, je resnica drugačna. Šolanje je bilo vedno zahtevna dejavnost, kajti brez nje ne more nobena skupnost dolgoročno obstati, zato tudi je »šola« povsod tam, kjer je človek.

Pred sto in več leti so salomonska plemena učila dečke, ki so stopili v puberteto, kako postati moški, se pravi bojevnik in lovec na glave. To gotovo ni bilo lahko "šolanje" - ali "uvajanje", kot pravijo antropologi - kajti v njem je šlo za življenje in smrt. Mladenič je bil namreč spoznan za moškega, ko je domov prinesel glavo kakšnega moškega iz sovražnega plemena. V melanezijski plemenski družbi je bilo to matura, zrelostni izpit, spričevalo, da se je fantič spremenil v moškega in postal sposoben prevzeti skrb in odgovornost za pleme in ustanoviti družino. Če je bila žrtev, določena za »odstrel«, močnejša ali spretnejša, je izgubil glavo mladi neizkušeni lovec. Njegova glava se je znašla na kolu, da bi bila na ogled, njega samega pa so "reciklirali" v motu, kupu razbeljenih kamnov, in se z njim pomastili. Zato se je veljalo na "zrelostni izpit", za "salomonsko maturo" res dobro pripraviti!

Morda bo kdo pomislil, da je zgornji primer zelo omejen in bolj ko ne anomalija, sprevrženost, ki nima nič opraviti s šolo in šolanjem. Toda v resnici vidimo na primeru plemenske skupnosti, se pravi dokaj preproste družbene organizacije, kako je za družbo življenjskega pomena, da svoje člane usposobi za takšne dejavnosti, ki bodo omogočale njen obstoj in obstoj njenih članov. Ali ima šolanje v sodobni družbi kak drugačen namen? V bistvu ne!

V Sloveniji imamo poleg ekonomskih in socialnih ministrstev, ki skrbijo za »telo«, pa državotvornih, ki družbeno ureditev varujejo in so zadolženi za njeno dobro delovanje, kar dve ministrstvi, ki skrbita za šolanje. Da, tudi danes je treba mladino uvesti v družbeno življenje in jo usposobiti, da bo znala, mogla in hotela to družbo inovativno poustvarjati in zanjo odgovorno skrbeti. Ker je med plemensko ureditvijo in našo ogromna razlika, je potrebno za uvajanje v našo kompleksno družbo neprimerno več časa, kakor ga je bilo za plemensko ali poljedelsko fevdalno. Zato se je šolanje tudi podaljšalo na dve desetletji in se je tako "delavcem" in starostnikom pridružila še ena družbena skupina, in sicer mladinci. Sam sem še iz tiste generacije, ki je z osemletko lahko šla skozi življenje, in se spomnim, da so bile v tistih časih, ko sem hodil v šolo, tako imenovane »večerne šole«. V njih so se šolali bolj ambiciozni ljudje, ki so hoteli napredovati v službi ali ohraniti položaj, pa niso imeli osemletke. V 80-tih nista več zadoščali ne osemletka ne poklicna šola, potrebna je bila srednja, pa kmalu zatem že fakulteta. Danes že doktorat ni kaj težji od diplome pred desetletjem. To pomeni, da more naša kompleksna družba obstati in napredovati le, če je v njej dovolj šolanih ljudi, pravzaprav, če so vsi šolani … in to čim bolj mogoče. Kdo ni v zadnjih letih slišal zarotilnih formul, kot sta: "Postati moramo družba znanja!" "Naš cilj je družba znanja." Da, danes je šolanje tako kakor nekoč življenjska nuja; vprašanje obstoja za sleherno družbo, ne le za posameznika.

Oprostite mi tale ovinek v potrebnost šolanja. Z njim sem hotel povedati le, da šolanje ni luksuz in da pravzaprav to nikoli ni bilo ne za družbo ne za posameznika. Sploh pa ne danes! Brez šolanja ni kruha, "naš vsakdanji kruh" je, če je šola. Zato res nahraniti lačnega, ne pomeni le, da se mu daje hrana, marveč tudi, da se mu omogoča kakovostno šolanje.

Ko razmišljam o kakovostnem šolanju, bi rad spomnil na zelo pomembno razliko med Slovenci in Salomonci. Slovenci smo dobili zametke šolanja, na katerih sloni sodoben šolski sistem po vsem svetu, pred več kakor tisoč leti. Saj veste, kako starodavni so Brižinski spomeniki, prvi zapis v slovenščini. Od tistih časov dalje je Cerkev poučevala naše prednike; tudi njeni oporečniki in reformatorji s Trubarjem na čelu so se izšolali v njej, ona jih je naučila pisati in brati, moliti in misliti. Naš visokošolski sistem ima korenine v jezuitskem kolegiju v Ljubljani, ki je bil ustanovljen konec 16. stoletja (1597); osnovno šolstvo je vzpostavila cesarica Marija Terezija; kdo bi mogel prezreti šolsko delo bl. Antona Martina Slomška …

Ničesar podobnega, ničesar tisočletnega, primerljivega nam Slovencem, ni bilo na Salomonih. Vse to je k njim prišlo čez noč, čez noč jih je vase posrkala zahodna civilizacija, čez noč naj bi bili kakor mi. Evropejski prišleki so spodkopali njihovo plemensko ureditev, si jih najprej podredili, potem pa jim pred 33 leti dali državo, ne da bi jih usposobili za njeno vodenje. Prav tako so jih, gledano tehnološko, prestavili iz kamene dobe najprej v železno, zdaj pa v informacijsko. Od Salomoncev, pa tudi drugih oceanijskih ljudstev, se je pričakovalo, da bodo v nekaj desetletjih napravili razvoj, za katerega smo Evropejci, pa tudi Kitajci, Arabci in Indijci, potrebovali deset tisoč let in več. Tudi če bi jim omogočili najbolj kakovostno šolanje, ni realno pričakovati, da bi nas dohiteli v generaciji ali dveh. A kot vemo, so kolonizatorji iskali svojo korist, ne koristi Salomoncev, zato se s šolanjem in zdravstvom niso ukvarjali. To so prepustili peščici krščanskih misijonarjev iz različnih Cerkva. Počasi, tako rekoč po kapljicah, misijonske šole nekoč in še danes nadomeščajo starodavno plemensko "šolanje" in si prizadevajo, da bi bil prehod iz plemenskega načina življenja v modernega, iz kamenodobskih tehnologij v računalniške in informacijske čim manj boleč in rušilen.

Kot rečeno, je v našem bogoslovju poskrbljeno za telo in dušo, trudimo pa se tudi za oblikovanje duha, za šolanje in izobraževanje, za odpiranje obzorij. Za to izjemno pomembno in zahtevno delo pa je vendarle treba nekaj najosnovnejših stvari, med katere gotovo sodijo predavalnice in danes tudi računalniki. Nekaj računalnikov pravzaprav že imamo, podaril jih je kitajski katoličan, le strehe zanje ni. Ko so škofje sporočili, da ne morejo zbrati svojega dela denarja za gradnjo rektorata in računalniške stavbe, so se moji salomonski sobratje s težkim srcem vdali v usodo, da se za enkrat pač ne da nič storiti in da bo študij še naprej potekal v silno pomanjkljivih okoliščinah. »Salomoni smo pač ena najrevnejših dežel na svetu in še dobro, da sploh imamo to, kar imamo!« so modrovali.

Sam se s tem nisem mogel sprijazniti, kajti to bi pomenilo, da se salomonski študent šola s hitrostjo pešca ali v najboljšem primeru kolesarja, medtem ko se slovenski s hitrostjo nadzvočnega letala. Ta dva študenta in njuna svetova se v takih razmerah pač ne moreta nikoli srečati; Salomonci so obsojeni, da bodo vedno zadnji, nerazviti. Stopil sem v akcijo. S salomonskim bogoslovcem Gideonom, ki je bil z menoj v Sloveniji na študiju glasbe, sva se podala med ljudi in zbrala potrebna sredstva, da so se dela lahko začela. Dragi prijatelji, hvala vsem, ki ste nam v lanskem adventnem in božičnem času priskočili na pomoč, posebej duhovnikom, ki ste naju gostili na svoji župniji! Sadovi vaše dobrote so dobili podobo prostorne enonadstropne stavbe, kjer se bodo oblikovali mladi za vse božje in dobro, resnično in lepo odprti duhovi.

Naj spomnim: z gradbenikom Markom sva se kmalu po prihodu v bogoslovje napotila k novogradnji. Njegovemu poznavalskemu in bistremu očesu ni ušlo, da nastajajoča stavba ni protipotresno grajena. Sam se seveda na te reči ne spoznam, pa mi je razložil, da bi betonski stebri morali biti pravokotni in ne kvadratni in obrnjeni različno, da bi mogli kljubovati potresnim sunkom. A vse ni zamujeno, ker je stebre še mogoče okrepiti z metrskim betonskim zidom med njimi. Hvala Bogu za Marka, mimogrede je novogradnjo naredil bolj varno in trdno. Ko sva v naslednjih dneh šla do Katehetskega centra, kjer postavljajo podobno stavbo, kakor je ta v bogoslovju, sva ugotovila, da je arhitekt že predvidel rešitve, ki so pri naši gradnji še manjkale. Očitno je Marko prekaljen gradbinec, ki se znajde na vsakih tleh: mirujočih ali gibljivih, trdnih ali močvirnih. Pri nas se zibljemo in še na poplavnem smo, zato potrebujemo za gradnjo res pravega mojstra.

Ta gradnja v bogoslovju ni edina, ki jo izvajamo na Salomonih skupaj, dragi sodelavci dobrotniki. Na otoku Kohigo v Zahodni provinci gradimo namreč vrtec. Čez sto malčkov v vasi Kanaan bo kmalu dobilo streho nad glavo. Morda se še spomnite, njihov vrtec je 2. aprila 2007 odnesel cunami in tudi nekaj življenj je vzel. Kanaanska skupnost, ki šteje okrog 900 članov, je med najrevnejšimi v vsej deželi. Kanaanci so namreč prišleki ali bolje pribežniki iz mikronezijskega otočja Kiribati, ki so morali zapustiti svoj otok zaradi dviga morske gladine. D a, zdaj že vemo, da se tudi otok lahko potopi! Brezdomci oz. "brodolomci" so našli nov dom na močvirnem delu otoka Kohiga, kjer Salomonci niso hoteli prebivati, saj je bil teren ob vsaki višji plimi pod vodo. A za brezdomce je vse dobro, tudi najslabše! Ker nesreča ne pride nikoli sama, jo je kanaanskim Kiribačanom hudo zagodel še cunami. Ne le da so ostali brez domov, ostali so tudi brez zemlje, kajti po cunamiju se morje ni več umaknilo iz vasi. Po hudih mukah in trkanju na številna vrata po vladnih uradih v Honiari so jim oblasti vendarle dovolile, da so se umaknili nekoliko v hrib in tam postavili koče. Toda koča za družino, tudi če šteje deset in več članov, je eno, vrtec za sto otrok pa nekaj drugega. Treba je kupiti cement, železo, les, Kanaanci pa denarja nimajo. Od kod le, saj komaj kaj pridelajo za v usta od danes do jutri. Tudi če bi kaj več, ne bi imeli kje prodati. Večji kraj Noro je sicer blizu, a na drugem otoku, denarja za gorivo za čoln pa ni. Hočeš nočeš so ujetniki revščine. Si lahko predstavljate, kakšno veselje je bilo, ko so zvedeli, da so jim slovenski "trije kralji" prinesli nebeško darilo: 17.000 evrov za vrtec.

Pri treh bogoslovcih, ki so iz Kanaana, sem se pozanimal, kako napredujejo dela pri vrtcu. Martin, ki si je najbolj prizadeval za pomoč, mi je povedal, da so gradbeni material nabavili, temelji so že dalj časa, zdaj počasi gradijo. A res počasi, je dodal. Potem pa razložil, da je tako zato, ker ni za hrano za delavce. Prostovoljci pridejo delat in delajo, dokler so pri moči. Ko jim moči zmanjka, odidejo na polje, da bi dobili kaj za pod zob. Pomanjkljiva in skromna hrana je glavni razlog, da Salomonci vse delajo počasi in da se njihove gradnje vlečejo v nedogled. Teh težav niti ni mogoče rešiti s tem, da bi jim dali močnejšo hrano, denimo evropsko, ker jo njihovi želodci v glavnem zavračajo oz. niso navajeni pojesti večjih količin. Če bi hoteli doseči večjo storilnost, bi bilo treba otroke že od malega hraniti bolj kakovostno, da bi telo bilo navajeno krepke hrane in bilo dovolj utrjeno za zahtevnejše delo. Tako torej tudi izboljšanje in sprememba prehranskih navad in jedilnika sodi med celosten razvoj salomonskega prebivalstva!

Ker so navajeni na šibko in skromno hrano, se dogaja, da gradbinec preneha delati, ko dobi plačilo in ga ni na gradbišče , dokler plače ne porabi. A zakaj naj jo porabi? Omare ne rabi, ker je nima kam dati in tudi v njo ni kaj dati; televizija bi bila kvečjemu za okras, saj ni ne signala ne programa … Pravzaprav denar lahko zapravi le na hrani, petroleju za osvetljavo in – žal vse pogosteje – tudi na pijači. Če gre plačilo le za hrano in petrolej, se zgodi, da ga tudi več mesecev ni nazaj na gradbišče. Drugače je, če gre plačilo po grlu. Ko pozdravi "mačka" , se gradbinec ves poklapan vrne na gradbišče. Nekaj takšnega se je zgodilo sobratu Marsupu, župniku na župniji Dobrega pastirja, ko se je pred leti lotil gradnje skromnega župnišča, vsega skupaj 5x5 metrov in eno nadstropje. Gradbinec, ki je delo začel, je izginil, ko je dobil plačan prvi obrok. Najti je bilo treba drugega. Ta je prav tako vztrajal do prvega plačila. No, zdaj kaže, da bo tretji stavbo le dokončal. Od začetka do konca te male gradnje so pretekla tri leta. Si predstavljate, kako naj s takšnimi gradbinci gradim za Salomone res ogromen Center sv. Vincencija in Ludovike za izobraževanje, kulturno dediščino in umetnost? Kolikor pa je zanesljivih gradbincev, so ves čas zasedeni in jih je treba dolgo čakati, pa še dragi so. Vse to me je prepričalo, da je Center najbolj e zgraditi s slovenskimi gradbinci in tako sem prišel do Marka Štirna in njegovega Damahaus.

Naj končam še z eno gradnjo, in sicer s pastoralnim centrom, ki ga gradi sobrat Ivica Gregurec s pomočjo Svetovne vincencijanske solidarnosti in hrvaških rojakov v Avstraliji. Tudi ta gradnja ima dolgo brado, saj se vleče že tri leta. Zdaj se vidijo zidovi pastoralne stavbe, temelji cerkve so že tudi, kdaj bo stala pa cerkev sama, ve verjetno le dobri Bog. Tu smo pač v "salomonskem času", ne slovenskem oz. evropskem.

Hvala vsem vam, dragi sodelavci dobrotniki, ki pomagate, da bi se Salomonci vendarle nekoliko vsestransko dvignili, ko z molitvijo in darovi skrbite za njihovo telo, dušo in duha. Bog vas živi, Marija pa naj vas spremlja, varuje in navdihuje pri vsem dobrem, lepem in svetem.

1. Gradnja tik pred zdajci

1. Pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Spoštovani prijatelji in podporniki misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih v Južnem Tihem oceanu!
Kot urednik revije Misijonska obzorja sem se vedno hudoval nad misijonarji in misijonarkami, ker se malo ali nič ne oglašajo. Nemalokrat sem si pošteno belil glavo, kako spraviti skupaj novo številko. Če ni šlo drugače, sem dve ali tri strani napolnil sam s kakšno aktualno temo. Zadnjih pet let to niti ni bilo prezahtevno, saj sem imel nekaj misijonskih izkušenj sam in sem pač napisal kaj s Salomonovih otokov. A kaj, ko mi je hitro kdo zabrusil: »Spet so Misijonska obzorja polna Salomonovih otokov!« Kdaj tudi kak misijonar, ki ga že leta prosim, naj kaj napiše o svojem delu, pa nič. Po petih semestrih na Salomonih te »nepismene« misijonarje bolje razumem; še huje, najraje bi se jim kar pridružil in se z njimi vred pogreznil v vsakdanje življenje in delo, kjer ima človek občutek, da se res nič ne dogaja in ni kaj povedati, še manj pa napisati.

A kaj, ko me veže tiha zaveza z mnogi znanimi in neznanimi sodelavci-podporniki našega skupnega misijona in bogoslovja na Salomonih. Če ste zvesti v molitveni in tudi materialni podpori vi, spoštovani dobrotniki-sodelavci, je najmanj, kar morem storiti, to, da sem vam zvest tudi sam in vam poročam, kaj nam uspe narediti s skupnimi močmi v tem "Raju … z napako". Hvala Bogu, po g. Juriju Devetaku lahko pridem do vas in vas seznanim z dogajanjem pri nas na Salomonih. »Greh« opuščanja misijonskega dela bi bil, če te priložnosti ne bi izkoristil!

Odleglo mi je in kamen se mi je odvalil od srca, ko smo trije sobratje Ivica, Greg in jaz končali sestanek z Markom. Kako ne, saj smo bili v končni fazi načrtovanja, in če bi Marko rekel ne, bi bilo treba spet vse znova. A hvala Bogu, Marko Štirn, ta klen Gorenc, ki se označuje za »hribovca«, ni človek, ki bi se ustrašil novih izzivov, nemogočih situacij, neprehodne džungle. Ne, ko je vse to v desetih dneh odkril, ko so se mu sesuli vsi načrti in podrli gradovi v oblakih, ki so bili postavljeni v Cerkljah, je nam trem razložil, kaj, kdaj in kako bomo gradili v tem delu sveta, kjer je vse postavljeno na glavo. V primerjavi s Slovenijo smo namreč na Salomonih spodaj, pri nas je vse »narobe«, zato je tukaj tudi gradnja nekaj povsem drugega, kot si utegne predstavljati še tako domiseln, izkušen, podjeten in ustvarjalen gradbenik. To Marko zagotovo je, saj je z bratom Davidom postavil na noge podjetje DamaHaus za skeletno gradnjo, ki je cenjeno in iskano ne le doma, marveč marsikje po svetu. Aprila in maja prihodnje leto bo s svojo ekipo, okrepljeno z mojstri prostovoljci, gradil tu na Salomonih izobraževalno središče.

Lazaristi sanjamo o tem središču in si zanj prizadevamo kar nekaj časa. Vse skupaj se je začelo leta 2008, ko sem med obiskovanjem misijonskih postojank v notranjosti otoka Guadalcanala in po bolj oddaljenih in osamljenih otokih odkril, da ogromno mladih nima osnovne izobrazbe, kaj šele kaj več. Kako jim pomagati?, sem spraševal sobrate in vsi smo se strinjali, da je treba nekaj storiti. Še ena šola več v prestolnici Honiari nima pomena, kajti za te mlade v zadnjih najstniških letih ni le prepozno, tudi sredstev nimajo, da bi preživeli v mestu. Realno bi bilo, če bi zanje imeli tečaje opismenjevanja in računanja, pa še kaj praktičnega kot šivanje in kuhanje za dekleta, in za fante morda mizarjenje ali kaka druga obrt. Skromno, zelo skromno, a ogromno za mlade, ki niso mogli v šolo. To seveda pomeni, da jim moramo nuditi tudi streho in hrano, dokler so na tečaju. Najboljša rešitev bi bila, če bi poleg predavalnic imeli še spalnice, tako da bi lahko naenkrat sprejeli do 30 mladih na en tečaj.

Kaj pa s talenti? se je hitro zastavilo še eno vprašanje. Salomoni so dežela talentov, a ostanejo zakopani, ker ni ne možnosti ne priložnosti, da bi jih razvili in pomnožili. Salomonci so malodane vsi glasbeno nadarjeni, a kaj ko dežela ne premore niti ene same glasbene šole, kaj šele šolo za kako drugo umetnost. Med lazaristovskimi kandidati je bil tistega leta 2008 Paul – zdaj je že v našem bogoslovju na Fidžiju – ki je izrazit slikarski talent. Nisem se mogel načuditi, koliko je vedel o slikarstvu, dokler mi ni povedal, da je paberkoval po vseh honiarskih knjižnicah – ne vem, če jih je pet – in prebrskal vse knjige, za katere je sumil, da bi utegnile imeti kaj o slikarstvu. Poznal je vsa slikarska orodja, vedel za vse tehnike in materiale, ni pa imel enega salomonskega dolarja, da bi kaj kupil. No, tudi če bi ga imel, bi mu honiarski trgovci ne mogli ponuditi kaj veliko koristnega za slikanje. In vendar je venomer slikal, vedno je imel kakšno platno, papir, barve in čopič. Na vprašanje: Od kod mu vse to? je povedal, da si nekaj fantov te reči izposoja ali preprodaja med seboj. Večinoma jim te potrebščine pripeljejo znanci, ki delajo na ladjah. Paulova družina izdeluje »denar iz školjk«, ki ga prodaja v Papuo Novo Gvinejo, in v njeni prestolnici Port Morsby se najde kak slikarski pripomoček. Iznajdljivost, ki prav nič ne zaostaja za tisto, ki smo jo do popolnosti izdelali otroci socializma, da smo lahko iz Trsta ali Celovca "prešvercali" kavbojke, najlonke, žvečilni gumi, kavo in podoben luksuz, ki za socialistične standarde pač ni bil dosegljiv. Še pomnite, tovariši?!

Pred nami salomonskimi lazaristi sta se tako izkristalizirali dve področji, ki sta bili doslej zanemarjeni in kličeta po ukrepanju. Prvo je omogočiti pridobitev osnovnih znanj in veščin tistim, ki sploh niso mogli v šolo. Drugo področje pa so talenti, njihovo odkrivanje in razvijanje. To dvoje je najbolj izstopalo, najbolj bodlo v oči. Prve zamisli o centru so zastavljene: izobraževanje in umetnost. A kaj hitro se je pokazalo, da to ni dovolj.

Ob 30-letnici neodvisnosti dežele, ki smo jo slavili ves teden (7.-14. julij 2008), nas je začela gristi še ena stvar. Vrhunec proslavljanja je bila namreč izdaja vsega Svetega pisma v pidžinu, ki je povezovalni jezik v deželi. Gotovo veste, da govorijo Salomonci okrog 120 jezikov in da jih ni nič povezovalo, dokler niso njihovih otokov vzeli pod svojo »zaščito« – protektorat – Angleži in je angleščina postala sporazumevalni jezik. Seveda so domačini slišali in uporabljali angleščino po svoje, tako da je začel nastajati nov jezik, ki se je v sto letih razširil po vsej deželi in razvil do te mere, da je vanj prevedeno vse Sveto pismo, v njem razpravljajo v parlamentu, učitelji v njem poučujejo, edini dnevnik, Solomon Star, ima vse več prispevkov v njem. Ko smo se v nedeljo, zadnjega julija 2011, peljali od maše v kraju Makile, je bogoslovec James poskušal Hrvatici Andjelki razložiti, kaj je pidžin, in dejal, da je to »broken english«, polomljena angleščina. Moral sem ga popraviti, da ta primerjava zavaja. Polomljena angleščina je tisto, kar govorimo uporabniki angleščine, ki je ne obvladamo dobro, npr. jaz ali James sam, pidžin pa je samostojen jezik, ki je sicer prevzel večino besed iz angleščine, a jih izgovarja in uporablja v melanezijskem duhu, ne pa v angleškem oz. indoevropskem. Če dobro pomislimo, je tudi angleščina pidžin, saj se je razvila iz srečanja in oploditve latinskega in starogermanskega jezika. V tem smislu je sleherni jezik - tudi naša slovenščina - po poreklu pidžin, se pravi mešanica različnih sestavin in logik, ki so se počasi uveljavljale, izkristalizirale in razvijale do danes.

Kakšnih 200 let bo, odkar so Salomonci stalno v stiku z belci. Ti stiki niso sprožili sprememb le na jezikovnem področju, marveč tudi na družbenem, kulturnem in verskem. Salomonci so dotlej živeli v majhnih zelo zaprtih in izoliranih plemenskih skupnostih, tehnološko pa so bili še v kameni dobi. Razlogov za izolacijo ni malo: to so otoki in plovba med njimi je (bila) nevarna; večji otoki so vulkanskega izvora in imajo neprehodne gore in reke; a verjetno bolj ko vse drugo je plemena držal v izolaciji lov na glave, ki je bil razširjen po vsej Melaneziji. S prihodom belcev se je vse to sčasoma spremenilo: vzpostavljene so prometne zveze, ukinjena sta lov na glave in ljudožerstvo, nastajajo plantaže in trg dela, misijonarji prinašajo nova verovanja, uvajajo šole in odpirajo zdravstvene centre. Zaradi vsega tega so se lahko tudi Salomonci sami srečevali in sodelovali med seboj. Ker je vsak od njih govoril svoj plemenski jezik, npr. Gari, Areare, Lau idr., se tudi med seboj niso mogli sporazumeti drugače kakor v jeziku, v katerem so komunicirali z belci. Tako je zaradi novih razmer vse bolj rasla potreba po skupnem jeziku in iz te potrebe je v kratkem času nastal salomonski pidžin, ki je zdaj skupni jezik prebivalcev tega otočja. Še več, ker je danes vse več porok, v katerih sta zakonca iz različnih plemen, se med seboj in z otroki pogovarjata v pidžinu. Tako je ta jezik za mnoge otroke že materni jezik, ki ga potem povsem normalno uporabljajo naprej v vrtcih, kjer so večinoma plemensko mešani otroci in brez pidžina preprosto ne gre. Vendar pri vsem tem ne gre le za nov jezik, ampak za veliko več. Jezik je le najbolj otipljivo znamenje, da zaradi vseh sprememb in mešanja nastaja na Salomonih nova, skupna kultura, v katero se zlivajo in topijo stare raznolike plemenske kulture. To se sicer ne dogaja brez pretresov in odpora, vendar je to edini način, da se prerastejo plemenska nasprotja in celo sovražnosti ter da se vzpostavi nova skupna zavest o salomonskem ljudstvu in državi.

V zvezi s to kulturo, ki se v porodnih bolečinah poraja pred našimi očmi, se nam je v misijonski skupnosti zastavila vrsta vprašanj prav ob praznovanju okrogle obletnice neodvisnosti. Veliki sejem, kjer se je teden dni proslavljajo in so se vrstile prireditve, predvsem zabavne, je bil v znamenju cenene ameriške hollywoodske pop kulture. Ta je daleč od tega, kar ti ljudje vidijo, čutijo, doživljajo ter daleč od njihovega načina izražanja vsega tega. In vendar jo v treh ali štirih mestih, kolikor jih dežela premore, slepo in brezglavo kopirajo. Razmere so nekako primerljive s tistimi med Slovenci v 19. stol., kjer so mesta postajala vse bolj nemška in sledila nemškim modnim tokovom, - vse, kar je bilo slovenskega in je slovenstvo gojilo, pa so zaničevali in zasmehovali. Sicer pa, ali so danes meščanske in »kulturne« elite v Sloveniji kaj drugačne od nekdanje jare gospode? A pustimo to!

Na Salomonih je »meščanov« dobrih deset odstotkov prebivalstva, ki so ali državni uradniki ali delavci in so malodane v celoti odrezani od svojega izvornega podeželskega okolja ter nekritično posnemajo in prevzemajo tuje vplive. Tudi kar je srednjih šol, so v mestih, zato to mestno ozračje vdihava tudi precejšen delež mladih. Glavni vir hollywoodske pop kulture so CD-ji in DVD-ji, ki se zlahka kopirajo in predvajajo ... celo na Salomonih! Tako nastaja nov sloj prebivalstva, ki mu še najbolj ustreza oznaka »jara gospoda«. Sam sem bil npr. navzoč pri poročnem obredu sina policijskega komandirja. Če ne bi bili malodane sredi džungle in ne bi z zunanje strani ograje, ki ima vlogo cerkvenega zidu, viseli grozdi bolj ko ne nagih radovednih in začudenih »zamorčkov«, bi mislil, da smo kje v ZDA. Nevesta, ki je imela dolgo belo poročno obleko, znamenje nedolžnosti, je bila kakopak tik pred porodom; po ameriško so bile zapakirane tudi druge udeleženke iz »visoke družbe«. Moški del svatovske druščine - z ženinom na čelu - ni zaostajal za damami. Znojili so se v belih najlon srajcah, oblečeni v črne hlače in frake, za nameček pa jih je dušila še preveč zategnjena kravata. A kaj, ko je tako lepo biti tak kakor Američani in za lepoto se že splača potrpeti!

Zaradi takšnih in podobnih karikatur kulture smo se lazaristi odločili, da bo naš center gojil in ohranjal tudi domačo kulturo in izročila. S tem želimo doseči, da bi jo cenili in gojili domačini sami, saj je slepo občudovanje in posnemanje tujega znamenje samozaničevanja, kar ni dobro ne za posameznika ne za skupnost. Ničkolikokrat se mi je že zgodilo, da me je kdo prijel za roko in dejal: »Kako si lep, patére!« Sprva sem presenečen vprašal, zakaj in dobil vedno isti odgovor: »Zato ker si bel!« V takih primerih jim vedno odgovorim, da so zame lepi oni in da bi jaz raje bil črn kakor bel, pa se ne morejo načuditi moji želji. Šele ko vidijo, da jih spoštujemo in z njimi temu primerno ravnamo; ko vidijo, da nam več pomeni njihovo kulturno izročilo kakor hollywoodska pop kultura, se začnejo spoštovati tudi sami in jim postajajo njihova kulturna izročila dragocena. Da ne bo pomote, ne gre le za vljudnost do Salomoncev in spodbujanje samospoštovanja, medtem ko naj v resnici ne bi bila njihova izročila bogve kaj vredna. Ne, njihova izročila so pomembne stvaritve človekovega duha in v marsičem zaslužijo častno mesto v kulturni zakladnici človeštva. V mešanju z drugimi izročili in v izmenjavi z njimi jih lahko obogatijo, prispevajo k novim stvaritvam in bogatenju duha. V tem je njihova veličina, zato jih je treba ohranjati in razvijati ne le zaradi Salomoncev, marveč nas vseh, vsega človeštva.

Po takšnem razmisleku smo salomonski lazaristi sklenili, da bo naš center poleg izobraževanja in gojenja talentov skrbel tudi za ohranjanje in posredovanje domačih izročil. Potrebe in namen centra so bili tako precej natančno opredeljeni, zdaj je bilo treba le še pljuniti v roke in zagrabiti za delo. Dogovorili smo se, da bo vsak po svojih močeh in zvezah poskušal zbrati čim več sredstev, da se lahko za začetek kupi teren za gradnjo. Z veliko pomočjo slovenske misijonske trikraljevske akcije leta 2009 in Svetovne vincencijanske solidarnosti smo kmalu zbrali dovolj za nakup zemljišča in začetek gradnje. Z iskanjem zemlje smo začeli takoj, saj smo se zavedali, da bo to zelo trd oreh, če ne najtežji. Na Salomonih zemlja ni naprodaj, ampak na posodo za določen čas, nekje med 50 in 75 let, plačaš pa toliko, kakor če bi bila tvoja za vedno. Po več neuspelih poskusih smo končno našli ustrezen teren nedaleč od letališča. Vse je kazalo, da bo do nakupa prišlo takoj, potem pa se je začelo zapletati. Prodajalec je namreč vedno znova odložil prodajo za mesec ali dva in tako nas je vlekel za nos celi dve leti, ko smo nad njim končno obupali in začeli iskati znova. Tokrat smo imeli več sreče in zdaj je zemljišče, sicer sredi džungle, v naših rokah … za nekaj več kot 50 let. Do njega bo treba zgraditi kilometer ceste in teren očistiti, se pravi posekati podrast; ogromna drevesa, ki ščitijo pred pripeko, pa bomo ohranili, kolikor bo le mogoče.

Meni je bilo med drugim naloženo, naj najdem kakšnega gradbinca ali v Sloveniji ali med avstralskimi Slovenci. Iz izkušenj vemo namreč, da je center prevelik zalogaj za salomonske gradbince oz. da bi ga gradili leta in leta; z odtekanjem časa pa bi odtekal tudi denar. Po navadi je tako, da nekdo začne z gradnjo in postavi npr. temelje. Ko je za opravljeno delo plačan, izgine in dela zastanejo. Se bo vrnil ali ne? Lov za njim, dogovarjanje, obljube, nazadnje nič. Najti je treba novega gradbenika … in po določenem opravljenem delu se zgodba ponovi. Ti plačuješ, upaš, prosiš, gradnja pa bolj stoji kakor napreduje. Dobrotniki, ki so nas podprli, bi radi videli, da je njihov denar dobro naložen in torej projekt izpeljan. Prav tako pereče so potrebe: položaj mladih se ne izboljšuje, nasprotno, če bi center deloval že včeraj, bi bilo pozno! V takih razmerah pri najboljši volji ne preostane drugega, kakor da uvozimo zanesljivega in sposobnega gradbinca. Založnik Baribal, ki je izdal mojo knjigo Raj … z napako, mi je svetoval, naj se obrnem na podjetje DamaHaus, ki že ima izkušnje z gradnjo v tujih, tudi eksotičnih deželah. Tako sem spoznal Marka Štirna in njegove ljudi: pogovori so stekli, sodelovanje je bilo sklenjeno, načrti narejeni. Zdaj je bilo treba samo še na terenu preveriti, ali je načrtovano uresničljivo ali ne, zato je Marko Štirn pripotoval z menoj na Salomone.

Dela sva se lotila še istega dne, ko sva prišla. Marku že prvi dan marsikaj ni šlo v glavo, drugi dan pa še manj. Nič ni tako, kakor je pričakoval in je našel v še tako zakotni deželi, kjer je že gradil. Potem je ga prevzel Greg in nazadnje Ivica. Več ko je videl, slabše je bilo. Dan za dnem sem bil bolj zaskrbljen in z menoj tudi sobratje, saj smo vsi videli, kako Marko hodi iz ene slepe ulice v drugo, izhoda in rešitve iz salomonskega labirinta pa nikjer. Zato sem bil na trnih, ko smo se Greg, Ivica in jaz v četrtek, dan pred Markovim odhodom, usedli z njim, da nam pove, kako se je odločil. Hvala Bogu, sprejel je izziv; pravi borec, lev! Da, simbol sv. Marka je lev in nekaj levjega je tudi v Marku Štirnu. Nomen est omen – ime pove nekaj o človeku, so rekli Latinci. In če je David premagal velikana Goljata, bo Marko skupaj z bratom Davidom in svojo ekipo premagal salomonske ovire in zgradil Center sv. Vincencija in sv. Ludovike za izobraževanje, kulturno dediščino in umetnost >http://www.vincent-solomon.org/<

Vas pa prosim, dragi prijatelji, da Marka in nas podpirate s svojo molitvijo, da bo delo varno in dobro teklo ter da bo gradnja uspešno končana. Hvala vam, ker ste z nami, hvala, ker pomagate pomagati, Bog vas živi.

P.S.
Če želi kdo denarno podpreti gradnjo Centra sv. Vincencija in sv. Ludovike za izobraževanje, kulturno dediščino in umetnost, se naj obrne na Misijonsko središče Slovenije, kjer imamo račun: Lazaristi Salomoni.

5. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih