8.Konec sveta

Osmo pismo prijateljem in dobrotnikom bogoslovcev in misijona na Salomonovih otokih
Torek, 12. oktober, sv. Maksimilijan celjski, škof in mučenec

Čeprav hitim, kar je v popolnem nasprotju z načinom življenja na Salomonih, pa kljub temu nikamor ne pridem, oziroma sem vedno v zaostanku in lovim čas kakor utapljajoči se človek zrak. Tako je tudi z današnjim pisanjem. Namenil sem se, da vam pišem o duhovniškem posvečenju na koncu sveta, v kraju Nila na Shortlandskih otokih na skrajnem zahodu Salomonov na meji s Papuo Novo Gvinejo. Tega posvečenja sem se posebej veselil, najprej zato, ker je bil v duhovnika posvečen prvi diplomant našega bogoslovja, ki je vseh sedem let študija opravil pri nas, potem pa predvsem zato, ker je posvečenje prejel Steven Te'e. Prav ta je bil tri leta moj angel varuh in spremljevalec na skoraj vseh potih in postojankah po otoku Guadalcanalu. Za marsikaj mi je odprl oči, me popeljal v verovanja in običaje svojega ljudstva Areare na otoku Malaita, sam pa sem ob njem oblikoval in brusil nekakšno tolmačenje krščanstva za salomonsko rabo. A kot rečeno, ker mi teče voda v grlo in sam ne bom zmogel popisati vsega, kar smo doživeli na koncu sveta, sem zaprosil za pomoč Ano Rici, našo misijonsko sodelavko. Tudi njo je Steven povabil na mašniško posvečenje, saj sta se lani, med njenim dvomesečnim delom v bogoslovju, spoprijateljila, ko sta pogosto po uro in več tekla za rekreacijo. Z Ano sva si delo razdelila tako, da bom sam popisal dogajanja na »koncu sveta«, ona pa to, kako smo malodane doživeli "konec sveta", ko je grozilo, da se naš čoln sredi odprtega morja prelevi v podmornico.

***

O kraju Nila sem doslej le slišal, in sicer največ od škofa Chrisa. Ta zdaj škofuje daleč proč od Nile v Aukiju na otoku Malaita, toda svoje misijonsko delo je začel prav v Nili. O njegovih čolniških poteh od otočka do otočka, pa tudi čez odprto morje do sedeža škofije v Ghizu, sem svoj čas že pisal. Čeprav tega Newyorčana občudujem tudi zaradi njegovega poguma in drznosti, ki sta zakoreninjena v globokem zaupanju v Boga in goreči skrbi za blagor ljudi, pa me ni doslej prav nič mikalo, da bi tudi sam kdaj plul po odprtem morju zgolj z navadnim čolnom. Zato sem bil trdno odločen, da se z Ano udeleživa posvečenja le, če je do Nile mogoče ali z letalom ali s kolikor toliko pošteno barkačo. Poznavalci so mi svetovali, naj se obrnem na škofa v Ghizu, Luciana Capellija, ki bo plul v Nilo s svojo ladjico, in se pozanimam, če bi naju z Ano sprejel na krov. »Vabljena in dobrodošla,« je škof odgovoril po e-pošti, »upam, da bo ladjica do takrat že plovna.« Še nekaj e-pisem je romalo sem in tja med Honiaro in Ghizom in nazadnje se je izcimila dobra rešitev. Na otočku Balalae nasproti Nile je letališče, kamor ob sredah prileti letalce iz Honiare, ki mimogrede še odda in pobere potnike v Ghizu. Z Ano bova na tem letu, škof Luciano se nama pridruži v Ghizu in tako bomo vsi trije v četrtek, 7. oktobra, na Stevenovem posvečenju. Dan ali dva zatem, pa pride po nas škofova ladjica in nas odpelje nazaj v Ghizo. Bolje res ne more biti v deželi, kjer so prometne zveze in prevoz na psu, smo se strinjali vsi in z Ano sva v sredo zjutraj (6. oktobra) poletela proti Ghizu.

Sonce se nama je smehljalo in iz letalca za kaka dva ducata potnikov sva najprej vsak s svoje strani po dolgem in počez merila severovzhod domačega Guadalcanala. Že nekaj minut potem, ko smo ga pustili za nami in zajadrali nad sinjim morjem, so se pod nami prikazali otočki Russellovega otočja. Z Ano sva poskušala najti med to skupino 99 otokov tri: Loun, Alokan in Moe, ki so naju gostili, a vse zaman. Sva pa v en glas vzkliknila Pavuvu, ko se je pod naju pripeljal največji otok te skupine. Razdaljo med našim Guadalcanalom in prvimi otočki Russellove skupine smo v začetku avgusta premagali z desetmetrskim čolnom v dveh urah in z njim obredli kar precejšen del tega otočja, ki ga zdaj gledava z neba. Sicer pa sta Guadalcanal in Russell ravno toliko narazen, da se v lepem vremenu še vidi z enega na drugega.

Nad morjem, ki se je razprlo za Russellom, sem zadremal. Moralo je miniti kar nekaj časa, ko me je prebudil Anin glas: "Glej, glej!" Leteli smo nad otočjem Nove Džordže (New Georgia). Ljudstva tega otočja so v preteklosti zbujala strah in trepet daleč naokoli, posebej na Guadalcanalu, kajti v središču njihove kulture je bil lov na glave. V zgodovini tega otočja sem prebral, da so morali Džordžijci »zaradi lova na glave delati velike vojne kanuje, izdelovati orožje, pripravljati praznovanja in izvajati obredja. Vse to je večalo povezanost med njimi in ponos; razvijali so bojno pripravljenost, pomorske veščine in vodstvene sposobnosti« (O'Brien 1995, 137). Danes se to otočje ponaša s številnimi morskimi plitvinami (lagunami), med katerimi je največja Marovo, ki je tudi med tekmeci po svetu na prvem mestu. Kakšnih deset vulkanskih otokov obdaja več vencev koralnih otočkov. Ti so poraščeni s kokosovimi palmami, tropskim drevjem in ob obali z mangrovami, ki pasejo svoje dolge zračne korenine po morju. Še tako nadebuden kopalec bo tu težko tekmoval z bujno vegetacijo in ji iztrgal kak košček obale, ki bo prijeten za kopanje in sončenje. Seveda se vedno najde kakšna izjema - turistični vodiči so polni slik prelepih plaž - toda v resnici je nesporni gospodar na teh otokih malodane neprehodna vegetacija, ki komaj kje dovoli čolnu, da se usede na otoček in da človek pretegne svoje otrdele ude. Od tega otočja do Shortladov, kjer je Nila, se razprostira Zahodna provinca, ki je najbolj turistična in z najboljšimi prometnimi in komunikacijskimi zvezami v deželi. No, moram se popraviti, to velja za področje okrog Nove Džordže, medtem ko so Shortlandski otoki nekak oddaljen privesek ne le na koncu dežele, temveč tudi sveta.

Ko se je na naši desni pokazal vulkanski otok Kolombangara, sem vedel, da bomo kmalu v Ghizu. Ta otok se v skoraj povsem pravilnem stožcu dviga proti nebu do višine 1770 m in človek mora imeti res srečo, povedo domačini, da vidi vrh, ki ga redno zakriva gosta tančica oblakov. Sam sem to srečo imel pred tremi leti, letos se mi ni ponovno nasmehnila. Letalce je pristalo na otočku pred Ghizom in pilot je povabil vse, da zapustimo letalo. Pri letališki zgradbi, ki je bolj podobna postaji mestnega avtobusa kakor čemu drugemu, smo se pozdravili s škofom. Medtem ko sta delavca privaljala do letala vsak svoj sod goriva in ga ročno prečrpavala, naju je škof seznanil z manjšo spremembo potovalnega načrta. Njegova ladjica še ni usposobljena, zato nas pač ne more priti pobrat v Nilo, kakor je bilo predvideno, ampak se bomo vrnili s čolnom. Ta je varen, dolg dobrih deset metrov in tudi motor je zanesljiv. Če nama to ne ustreza, lahko ostaneva v Nili in počakava na letalo, ki spet prileti čez teden dni … če ne pride kaj vmes. No, če vožnja s čolnom ni problematična za škofa, sva se strinjala z Ano, potem tudi za naju ne bi smela biti. Ko smo bili spet v zraku in leteli proti zahodu, sem vzel v roke uro in meril, kako dolgo smo še leteli nad kopnim. Že po petih minutah smo pustili za seboj otok Vella Lavella, ki je zadnji, najbolj zahodni v otočju Nove Džordže in kar 35 minut smo leteli nad odprtim morjem preden se je pojavil prvi otok Shortlandskega otočja.

Na letališču Balalae nas je pričakal (takrat še) diakon Steven s spremstvom, ki je zagrabilo našo prtljago in že smo se skozi goščo napotili proti obali, kjer so čakali čolni. Na robu letalne steze nekaj korakov proč od letališke zgradbe - spet nekakšno »avtobusno postajališče«, se razume – sem ujel v oči in fotoaparat betonski križ z napisom: "V ponosen spomin na člane Kraljevskega topništva, ki so umrli kot japonski vojni ujetniki med gradnjo tega letališča na otoku Ballalae leta 1943." Japonci so to letališče potrebovali zato, ker so imeli na sosednjem otoku Poporang na misijonu v Nili generalni štab za južni Pacifik.

Ko sem se malo sprehodil po Nili, sem videl, da je kraj sam bolj ko ne močvirnat in prepreden z jarki, po katerih se voda odteka v morje. Čez jarke so postavljeni železni zarjaveli mostovi, kak železen drog z ostanki električne napeljave priča, da so Japonci imeli tu tudi električno omrežje. Več betonskih bunkerjev, ki jih še po 70 letih nista načela tropska vlaga in rastlinje, še vedno ponosno straži in varuje otok, čeprav sovražnika že dolgo ni več nikjer. Ana se je pod vodstvom bogoslovca Juda, ki je na pastoralnem letu v Nili, povzpela na najvišji vrh otoka Poporang in si ogledala ostanke mogočne japonske obrambe. Vidi se, da so Japonci zapustili otok v naglici, saj je dolgocevni top trdno na položaju, ob njem vrsta manjših topov, ob drevo je prislonjen celo zarjavel motor. Vse to so Japoncem zvlekli na hrib in tam postavili britanski ujetniki, "člani Kraljevskega topništva", ki so pred tem morali zgraditi tudi gladko cesto od pomola do vrha. Cesto je prerasla džungla, tako da sta Ana in Juda rinila v hrib po kozji stezi, ponekod do kolena v blatu.

***

Misijonsko postojanko v Nili sta leta 1899 ustanovila nemška marista očeta Karl Flaus in Eugen Englert, pomagala pa sta jima katehista Lino in Kario s Samoe. Takrat so namreč Nova Gvineja in otoki okrog nje spadali pod nemško cesarstvo. Tudi otočje Alu, kakor so takrat po domačem ljudstvu imenovali Shortlandske otoke (O'Brien 1995, 141-145), je bilo nemško, zato so tu zaorali nemški misijonarji. Misijon in cerkev so posvetili roženvenski Božji Materi. Sedanja cerkev je od zunaj vsa bela in videti je kot razpotegnjen ogromen šotor, ki se bolj stiska k tlom, kakor pa vzpenja v višave. Toda ko stopiš vanjo, deluje prostrano, pusti dihati, ne pritiska k tlom, ampak dviga k višku. Kar 33 let so jo gradili in lani, ob 110 letnici misijona, na praznik roženvenske Božje Matere, 7. oktobra, jo je škof Capelli posvetil. Ker je diakon Steven vse leto, večinoma sam, vodil to župnijo, saj je novi župnik misijonar prišel s Filipinov šele pred nekaj tedni, je škof izbral ta kraj in ta praznik za njegovo duhovniško posvečenje.

Slovesnosti so se začele ob devetih zjutraj pred diakonovim bivališčem, kjer se je zbrala množica vernikov. Diakon se je prikazal na pragu oblečen v albo in čez ramena prepasan z več zajetnih verig iz školjk in zob morskih psov in delfinov, iz enakih materialov pa je bila tudi ogrlica, ki mu je objemala in krasila čelo. Vse to so znamenja dostojanstva in veličine, ki ju uživa v svojem ljudstvu, in Steven se je vsemu temu »odličju« ustrezno držal vse do konca posvečenja. Pod roke sta ga prijela poglavarja iz njegovega ljudstva Areare z otoka Malaita in ga načelu procesije odvedla proti cerkvi. Na pol pota je procesijo pričakal poglavarski par domačega ljudstva Alu. Arearska velikaša sta pripadnika svojega ljudstva predstavila in izročila alujskima voditeljema. Poglavarka je navesila Stevenu okrog vratu še nekaj alujskih verižic in ga s tem sprejela med Alujce. Po tej "primopredaji" je Stevena prijel pod roke alujski poglavarski par in povedel naprej proti cerkvi. Na cerkvenem pragu se je zgodila še ena »primopredaja«. Tokrat sta Alujca izročila svojega člana škofu Capelliju in škofa razglasila za Stevovega poglavarja. Škof se je zahvalil za tako velik dar in stopil s "svojim" Stevenom v cerkev, da ga bo s posvečenjem izročil Bogu. In to bo zadnja, dokončna Stevenova "primopredaja" kakemu "poglavarju" in njegovemu "ljudstvu".

Kakor vse "primopredaje" dotlej je tudi ta zadnja potekala zelo nazorno. Pred samim obredom posvečenja so namreč Stevenu pristopili pripadniki obeh ljudstev, Arerae in Alu, ter mu počasi in slovesno sneli verižico za verižico. Nazadnje je ostal Steven v beli albi, tako rekoč gol, brez vseh odličij in znamenj veličine, ki mu jih morejo dati plemena ali kraljestva tega sveta. Pokleknil je pred škofa, ki mu je drugega za drugim izročil znamenja in odličja božjega kraljestva: Sveto pismo, da bo oznanjal veselo novico o božji ljubezni; štolo, da bo služil božjemu ljudstvu; z oljem mazil roke, da bo daroval in obhajal zahvalno daritev, evharistijo. Ko je pravkar posvečeni duhovnik vstal opremljen s temi novimi »odličji«, insignijami, in novim poslanstvom, je šest žena v sprevodu prineslo razprto preprogo spleteno iz palmovih listov in jo položilo pred oltarjem na tla. V njo so bile vpletene besede: "Bog blagoslovi očeta Stevena Te'e. 'Ne boj se, jaz bom s teboj in te varoval!' Jer 1,8." Steven se je zleknil na trebuh nanjo, vsa cerkev pa je navdušeno prepevala litanije vseh svetnikov. Obred posvečenja je bil pri koncu, nadaljevalo se je evharistično slavje, maša, po ustaljenem redu. Steven je daroval skupaj s škofom in kakimi desetimi duhovniki svojo prvo evharistično daritev.

Moje srce je prepevalo od radosti zaradi Stevena, zaradi Cerkve na Salomonih, ki je dobila domačega dušnega pastirja, zaradi našega bogoslovja, ki daje prve sadove, zaradi samega sebe, ker mi je dana milost, da sodelujem pri vsem tem dogajanju, zaradi vas vseh, ki pri tem pomagate z molitvijo in darovi. Hvala Bogu, hvala vam!

Tu svoje pisanje zaključujem in predajam besedo Ani Rici, naši misijonski sodelavki, ki nas bo iz Nile na koncu sveta, popeljala proti "koncu sveta", ki smo se mu na dolgi poti iz Nile v Ghizo le za las izognili.

***

Četrtek smo preživeli v duhu posvečenja domačega duhovnika, k čemur je sodilo prijetno celodnevno druženje tisoč glave množice. Posebno pozornost so pritegnili plesi, s katerimi so domači Shortlandci, priseljeni Kiribačani in gostje s sosednjega Bougainvilla razgrnili pred navdušenim gledalstvom "baletno" in "dramsko" razkošje svojih kultur … in lepoto svojih teles.

V petek zgodaj zjutraj smo vstali s petelini, ki so ravnokar začeli svoj "pokaži, kaj znaš", kajti prišel je dan odhoda iz idilične vasi Nila proti Gizu. Na pot smo se odpravili zelo zgodaj in si v popolni temi s svetilko pomagali do obale. Nila, tako kakor večina drugih krajev na Salomonovih otokih, nima elektrike. Vse se mi je zdelo zelo pustolovsko, zelo zabavno, pravzaprav pravljično. Ko smo že odrivali čoln, tu mu pravijo kar »kanu«, nas je novopečeni duhovnik še blagoslovil za na pot in sestre, pri katerih sem bivala, so prešerno dobre volje in z nasmehi na obrazu molile za nas. Mi pa smo odšli na pot, tradicionalno kot se le da, s kanujem, ki je glavno prevozno sredstvo na Salomonih. Naj bo to mali leseni kanu ali pa večji, plastični z motorjem, kot je bil naš. Pa smo šli, ne ravno s trebuhom za kruhom, temveč jutranji zarji naproti. Obzorje sredi Pacifika je bilo povsem mirno in otočki, ki so nas obdajali so še tiho spali. Prečudovito stvarstvo je pokazalo še več kakor to. Nekaj najlepšega na Pacifiku je prihod dneva, ko iz popolne teme v nekaj minutah obsije morje dnevna svetloba. Domačini so tega vajeni, jaz pa sem očarana spremljala dogajanje in se prepuščala takrat še mirni vožnji s kanujem po svežem jutranjem morju.

Na kanuju smo bili kar zajetna ekipa, in sicer sedem "pogumnih". Trije smo sedeli spredaj: poleg mene še dominikanka s. Loretta in dominikanec oče Simon, oba zelo simpatična domačina. Kanu je krmaril dominikanec brat Henri ob pomoči Maria, ki je bil pri takšnem delu prvič, pred njima pa sta sedela spoštovani Drago Ocvirk in sam škof Ghiza Luciano Capelli. Vožnja naj bi trajala približno štiri ure in to, da smo imeli na krovu škofa, je bilo zame jasno znamenje, da se ne gremo nevarnih stvari in da naj bi bila pot gladka. A kaj ko temu ni bilo tako!

Kot se na Salomonih rado zgodi, in sam škof ni pri tem nobena izjema, se je naša pravljica začela spreminjati v grozljivko. Ne da bi kaj slutili, smo se odpravljali potopu naproti. Po slabi uri vožnje, takoj ko smo zapustili varno zavetje manjših otokov in prišli na odprto morje, je le-to začelo peneče udarjati ob čoln. Najprej je bilo seveda še sprejemljivo, kajti po nekaj mesečnem bivanju na Salomonih se kar privadiš, da ta zadnja v kanuju pač kdaj boli. In sem si mislila O.K., očitno pač ne bo idilična vožnja, kakor bi sicer lahko bila. Zgodilo pa se je obratno, peljali smo se naproti eni bolj katastrofalnih voženj. Kmalu ni več bolela samo ta zadnja. Vreme se je iz trenutka v trenutek slabšalo in valovi so postajali čedalje višji. Nikjer ni bilo več sence prelepega jutra. Svetlo obzorje se je obarvalo v sivo in temno modri oblaki so prekrili prej jasno nebo. To so Salomoni, kjer noč v trenutku preide v dan in kjer sonce izgine v nepredvideni nevihti. Vse močnejši dež je jasno nakazoval našo nadaljnjo pot. Dojela sem, da nas je zajelo neurje in da smo pravzaprav ujeti v razburkanem morju. Stisnilo me je pri srcu, ker sem se zavedela, da ne bom ravno mirno dihala, dokler ne pridemo do kopna. Vožnja je postajala zelo resna in le še škof se je nasmehnil, ko si ga pogledal, krmar Henri pa je bil vse bolj nemiren. Iz izkušenj sem vedela, da boš na vodi vsaj še dve uri, če si na odprtem morju in ni nikjer na obzorju otoka. Ko ga zagledaš, pa lahko začneš odštevati od dveh ur, seveda, če imaš srečo …

Spet me je stisnilo pri srcu, še prej pa sem ponovno konkretno butnila ob stranico kanuja in s trtico nazaj v desko. Medtem ko me je tiščalo v prsih, sem lovila sapo in se trudila izogniti valovom, ki so butali v kanu in vame. Ostala sta mi le upanje in nekakšna vera, da se vendar mora vse to dobro končati, da ne moremo kar takole prenehati bivati. Prežemala me je ironija o misijonarski smrti na morju, čeprav sem si po naslednjem udarcu kanuja in morja želela samo še kopnega, ne pa kakršnekoli smrti. Vse drugo bo že nekako, da le pridemo do kopnega.

Naš krmar se je negotovo oziral naokoli. Jasno je bilo, da ga je strah. Vprašal nas je, če smo za to, da bi se vrnili. Škof Capelli je na to odločno odvrnil, da bi se bilo po dveh urah vožnje nesmiselno obračati, če je pot pred nami in za nami enako slaba, kar je bilo seveda res. Morje peneče, razburjeno in deževno vsepovsod, kakšnega otoka pa nikjer na vidiku. Katastrofa! Škof je prevzel pobudo in vzel v roke kompas, ki ga je Henri komaj kaj videl, ker mu je morje zalivalo obraz in sol razjedala oči. Poravnali smo smer in šli malce bolj optimistično naprej. Kanu pa je še naprej butal po morju. Kljub visokim valovom smo morali ohranjati določeno hitrost in "skipper" je kar vneto dodajal moč kanuju. V zadnjem delu čolna se je voda neustavljivo nabirala in ni manjkalo veliko, da bi dosegla rob kanuja. V tem primeru bi bili seveda izgubljeni in morje bi nas pojedlo. Za večno bi postali del morskega stvarstva. Mladi voznikov pomočnik je ves prestrašen z nekakšno cevasto lopatico odlival vodo iz kanuja. To je bila njegova edina naloga za nadaljnjih nekaj ur in to je počel z vsem srcem in zelo resno. Da bi se iztrgali objemu valov, je Henri privijal plin. Toda kar je bilo dobro za nas vse skupaj, za naše preživetje, je bilo za trojko, ki smo sedeli spredaj, prava tragedija. Vsakič ko je namreč Henri povečal moč motorja, se je čoln z vso silo zaletel v val in ga presekal, nas tri pa je odneslo v zrak in vrglo nazaj v kanu brez vsake kontrole. Po njem smo popadali trdo kot kokosovi orehi z vitke palme. Ker pa kanu seveda ni iz žimnice, je vsak tak poskok nečloveško zabolel in bolečina je postajala vse bolj nevzdržna. Padala sem ob stranico kanuja, s ta zadnjo ob desko, na kateri naj bi v miru sedela in se sončila, z bokom ob tla, ker mi je pri vsej mokroti spodneslo smer in kar je bilo še najhuje, s hrbtom sem letela ob desko, ki je za menoj ščitila naš tovor. Vsakič znova je bilo, kot bi me prepolovilo.

Po treh urah takšne vožnje nisem zmogla ničesar več. Morje mi je pljuskalo v obraz in moči so me zapuščale. Kakega otoka, ki bi nam dal vsaj začasna tla pod nogami, pa ni in ni bilo na spregled. Nekje vmes sem se spomnila, kako sem na začetku vožnje opominjala prof. Ocvirka, naj pospravi fotoaparat pod platno za prtljago. On pa meni nazaj, naj ne kompliciram. Mislila sem si: "No, pa bomo izgubili vse slike s prelepega posvečenja!" Bila sem rahlo jezna, da nam bo dež po nepotrebnem uničil fotoaparat. Tri ure kasneje smo lahko samo še molili za naša življenja, saj smo skupaj s prtljago napol plavali v morju. Zdaj mi je bilo malo mar za nekaj sto evrov vreden aparat in za vse lepe slike našega novopečenega duhovnika Stevena! Spomnila sem se filma, v katerem glavni junak noče pustiti svojega zlata morju. Medtem ko tone, si ga toliko nadene okoli vratu, da plava navzdol namesto navzgor. Če je cena tega širnega morja samo fotoaparat in prtljaga z vso škofovsko opremo vred, jo bomo še kako dobro odnesli, se si mislila. Kakorkoli že, vožnja je postajala neznosna in moje nenehno butanje ob kanu je bilo primerljivo z udarci težkega lesenega kola. Henri pa je reševal čoln in vso posadko. Iz komolcev mi je tekla kri in hrbet je postajal neuporaben. Dež je še naprej padal in valovi so se grozeče penili nad kanujem in ga zalivali. Nadvse ironično je bilo, da je topla voda prebujala v meni še ostanke življenja in preganjala mraz vetra.

Po dobrih štirih urah nisem bila več čisto pri zavesti, obrazne mišice so se mi povesile in telo se je izčrpano zgrbilo v svojevrsten krč. Stisnila sem se k sestri Loretti, ki je tudi zelo trpela, čeprav je vožnje s kanujem navajena od malega. Ko sem se ozrla nazaj, pogled ni bil kaj obetajoč. Edini, ki je ves čas ohranjal pozitivno naravnanost, je bil škof Capelli. Sedel je pokončno, držal v rokah kompas in z roko "salutiral" smer. Ni nas pomiloval, je pa glasno govoril, še malo, še malo pa bomo. Edino on je imel rešilni jopič s seboj, a si ga začuda ni nadel. Naslednji dan je pojasnil, da bi nas druge to samo prestrašilo, zato tega ni storil. Še kako prav je imel!

Pogled na prof. Ocvirka, ki si je delil mesto s škofom, pa ni bil tako obetaven. Brez kakršnihkoli pritožb je že nekaj časa slonel čez rob kanuja in z želodčno vsebino hranil ribice. Zjutraj smo zgodaj odšli, tako da jim ni mogel privoščiti česa boljšega kakor le rumeni kisli žolč. Valovi so mu spirali glavo, telo pa je ždelo in trpelo brez reakcij. Barve je bil sivo blede, usta pol priprta, telo se mu je sesedlo na tla in brez moči obviselo na stranici kanuja in se samodejno nagnilo čez njo, ko je bilo treba izbruhati želodčni val … Kot je kasneje povedal, se mu je zdelo, da je bil želodec že zunaj in je visel le še na tistem rumenkastem curku, ki je drl iz ust, njegova duša pa se je držala telesa le še za konec jezika. Otrpnil je brez misli in bolečine, neizmerna hvaležnost za dar življenja ga je prevzela, hudo mu je bilo le, če meni ne bo dano dočakati naslednjega dne, ko bi imela rojstni dan.

Po štirih urah bitke s Pozejdonom - če se prav spomnim, je to grški bog morja - se je na obzorju končno prikazal otok Vella Lavella. Olajšanje je bilo samo trenutno, kajti otok je bil še zelo daleč, situacija pa do kraja neznosna. Preživela sem še nekaj udarcev, ki pa so bili vse bolj boleči. Pogledovala sem proti morju in šlo mi je na jok od obupa in bolečin. Po še enem udarcu sem se obrnila in se s trebuhom na pol ulegla na prtljago. Takrat pa je prišel nov val in z rebri sem priletela v desko. Omamljena od bolečine sem, v boju z vetrom in valovi, zlezla na prtljago. V tistem trenutku mi je bilo vseeno, če me morje enostavno odplakne z nje, bilo bi manj hudo kakor na kljunu čolna. Z vsemi štirimi sem se vpela ob robove kanuja in obležala. Težki udarci so končno prenehali in izmučena sem padla v stanje pol zavesti. V takem položaju sem dočakala pristanek na otočku ob Vella Lavelli.

Ni mi šlo na jok. Preživeli smo. Nisem se mogla premikati. Telo je bilo raztreseno v koži, mišice in kosti so bile razmajane in udarjene, vsa sem bila plava in krvava, v obraz zabuhla od soli in udarcev. Na otoček je posijalo sonce. Bili smo živi, hvala Bogu! Postanek je bil kratek, pred nami pa še poldruga ura vožnje, ki sem jo prestala na prtljagi. Razburkano odprto morje je ostalo za nami, pluli smo v zavetju vzdolž Velle Lavelle, prepluli Ghizovo ožino, obvozili še koralni greben pred mestecem Ghizom in tam končno vrgli sidro. Bili smo na varnem!

Vedela sem, da misijonarsko življenje vključuje določen avanturizem, določeno nevarnost, tveganja. Samo, da pa je lahko tudi dejansko smrtno, je bilo zame novo, pretresljivo. To ni pik komarja, prevelika vlaga ali vročina in podobne tovrstne motnje v okolju. Nekaj dni kasneje smo izvedeli, da so tistega dne, ko je nam uspelo preživeti, trije izginili na morju, in sicer s podobnim čolnom, kakor je bil naš. To, da potone kanu pri teh močnih neurjih in tokovih na prostranem morju, ni tukaj očitno nič novega. Za Salomonce je to tako kakor za nas avtomobilska nesreča. Vse to sem seveda izvedela kasneje, drugače bi resno premislila, če grem na tako vožnjo.

Naslednjega dne, na moj rojstni dan, je škof Capelli pri pridigi dejal: "Bodi srečen, če imaš malarijo, kajti življenje je lepše, ko ta nadloga mine. Takrat si hvaležen, da je ni več in da je vse normalno. Postaneš hvaležen za življenje." Tako sem hvaležna jaz in vsa posadka, čeprav nas po enem tednu še vedno vse boli. Mimo je in preživeli smo! Seveda upam po tihem, da ne bo nikoli več tako hudo. Sem pa med to nečloveško vožnjo veliko razmišljala. Vse, kar me je še matralo v življenju, je šlo v predal za napisom: »Nepomembno«. Ko že vidiš smrt, toliko bolj ceniš življenje. In zgodilo se je vsem nam. Hrana ima boljši okus, zrak lepše diši, vsak nasmeh je podarjen. Zato pa bodimo prijatelji in bodimo močni, če se kdaj vreme življenja nepredvideno spremeni! Po nevihti preverjeno sledi olajšanje in tiha sreča bivanja.

To sem napisala tudi v trpki misli na tiste tri ljudi, ki jih pogrešajo, in na vse, ki jim ocean ni tako dobrohotno prizanesel, kakor je nam. Podaril nam je novo življenje in meni prvi rojstni dan. Dan kasneje sem namreč praznovala 29 let. Bila sem na idilični plaži in se igrala z otročki v zalivu in jim kazala svoje bojne rane. Bila sem srečna!

P.S. Prof. Ocvirk mi je povedal, da bo to prebrano na Radio Ognjišču. Moja stara mama Albina Rici ga ves čas posluša, pa bi ji rada sporočila, da naj ne bo v skrbeh, ker sem dobro in srečna in mi nič ne manjka. Naj ve, da sem med divjo vožnjo mislila tudi nanjo, da bom kmalu doma in da jo lepo pozdravljam.

***

Ani lahko samo pritrdim, v njenem pisanju ni pretiravanja. Anino in moje delovno bivanje na Salomonih se bliža h kraju, Ana je s predavanji že končala, jaz bo v ponedeljek, potem sledijo izpiti. Čeprav bo pot v Slovenijo dolga, pa upam, da ne bo v ničemer podobna tej, ki jo je opisala Ana. Pred odhodom se bom še oglasil, saj se je na poti od Ghiza do Honiare še marsikaj pripetilo, predvsem obisk med skrajno revnimi Kiribačani v Kananaanu je naredil name velik vtis. Do prihodnjič torej lep misijonski pozdrav in hvala, velika hvala, da ste z nami in nam pomagate pomagati, Drago Ocvirk, lazarist, misijonar na Salomonovih otokih

O'Brein, Claire. 1995. A Greater Than Solomon Here. A Story of Catholic Church in Solomon Islands 1567-1967. Honiara: CCSI.

7. Naši gospodarji so ubogi

Sedmo pismo prijateljem in dobrotnikom bogoslovcev in misijona na Salomonovih otokih Torek, 14. september 2010, praznik povišanja sv. Križa
Ko sem vas v zadnjem pismu popeljal v zgodovino misijona na otoku Malaita, sem vam obljubil, da vas bom tokrat vzel s seboj na pot v kraj Mbuma (beri Buma). Tja sem že dolgo želel iz treh razlogov in vsi so povezani z ženskami. Mbumo omenja v svojih potopisih rojakinja Celjanka Alma Karlin, ki je na tamkajšnjem katoliškem misijonu preživela nekaj tednov, če ne kar mesecev. To moram še raziskati! Na tem istem misijonu je dolga leta pred drugo svetovno vojno in po njej delovala naša misijonarka s. Metoda Fabčič. In na ta misijon bodo drugo leto, če Bog da, prišle hrvaške redovnice iz družbe zagrebških usmiljenk. Ko sem v juniju imel v Lužnici, nekaj kilometrov proč od Dobove na slovensko-hrvaški meji, tridnevno pripravo za kandidatke za ta misijon, sem jim obljubil, da si ga bom tudi sam ogledal in jim kaj več o njem povedal jeseni, ko se vrnem s Salomonovih otokov. Rečeno, strojeno!
Na pot se nisem odpravil sam, ampak z vsemi tremi pomočniki: Ano, Barbaro in Ilijem. Ana in Barbara poučujeta v bogoslovju, prva teologijo, druga pa glasbo. Ilija, ki je cele dneve fotografiral in snemal, se je počutil kar manjvrednega v primerjavi z dekletoma, ker ni počel nič »koristnega«, kot je menil. Tolažil in spodbujal sem ga, da naj kar pridno opravlja svoj posel, saj se bo s časom pokazalo, kako zelo koristno in potrebno je njegovo delo. Njega sem vzel na Malaito zato, da bo fotografiral, saj potrebujem slikovno gradivo, da bom lahko pokazal sestram, kako je videti njihov prihodnji dom v Mbumi. Dekleti sta se nama pridružili zato, da bolje spoznata deželo in ljudi, saj je življenje v bogoslovju v bližini glavnega mesta vendarle precej drugačno, bolj lagodno, v primerjavi z življenjem večine Salomoncev. Nova spoznanja in izkušnje jima bodo koristile pri njunem delu z bogoslovci, saj človeka bolje razumeš, če poznaš okolje, kjer je rasel in se oblikoval in kamor se bodo vrnili delat kot duhovniki. Bolj ko bomo mi, tujci v tej deželi, začutili njen utrip, bolj ji bomo lahko služili in storili kaj koristnega. S takšnimi nameni in v tem duhu smo se odpravili na pot. Kako smo leteli v Auki po ovinku preko kraja Marau, od koder je prišel prvi misijonar na Malaito pred 98 leti, sem popisal v prejšnjem pismu. Tudi to, da nas je sprejel, gostil in vozil naokoli aukijski škof Chris, že veste.

***

Auki, prestolnica otoka Malaita, šteje zdaj kakih pet tisoč prebivalcev, desetkrat manj kakor Honiara, prestolnica Salomonov, vendar je večina njenega življa prav z Malaite. Potemtakem je Honiara največje malaitansko mesto, tako kakor je menda svoj čas bilo več Slovencev v Clevelandu v ZDA kakor pa v Ljubljani. Mestece se steče v rt, kjer sta pomol in tržnica. Tu bije njegovo srce, tu se srečata cesti, ki v obliki črke L pripeljeta, ena s severne stani, druga pa z vzhodne. Medtem ko je ob vzhodni cesti stavb le za sto, največ dvesto metrov, potem pa cesta krene navkreber in proti jugu naprej za Mbumo, pa se severna ponaša vsaj s kilometrom stavb na obeh straneh. Potem se stavbe zredčijo in nazadnje povsem umaknejo cerkvam, ki si v presledkih sledijo druga za drugo. Ena od njih je katoliška stolnica, posvečena sv. Avguštinu, druge pa pripadajo različnim krščanskim skupnostim, ki se drenjajo na tem otoku in tudi sicer po Salomonih.
Škof Chris, ki ni le škof, marveč tudi župnik stolne župnije, me je povabil, naj v nedeljo pri maši pridigam, po njej pa se srečam s člani Vincencijeve konference, sam pa bo šel v bolnišnico obiskat bolnike in obhajat katoličane. To je namreč poleg maše njegovo redno nedeljsko opravilo, razen kadar je odsoten zaradi obiska kakšne od enajstih župnij drugod po otoški škofiji.
Nedeljsko jutro se je predramilo vso mokro in nebeški mehovi so bili videti brez dna, tako je lilo iz njih. "Danes ne bo veliko ljudi pri maši, je poznavalsko napovedoval škof, kajti večina jih prihaja od daleč, steze pa so preveč spolzke, da bi si upali na pot. Pa tudi sicer je pravilo, da ostaneš v koči, če lije ko iz škafa." Tudi sam ne bi šel nikamor, po takšnem dežju, me je prešinilo, a tu se je bilo treba ukloniti volji naslednika apostolov in visokega gostitelja. No, bolj kakor vsi ti imenitni nazivi me je nagovarjal škofov zgled. Bil je še mrak, ko je prižgal svoj poltovornjak, da odpelje v stolnico prvo skupino vernikov. »Škofovski dvorec« - no, koča z dnevno sobo, kuhinjo in tremi sobami – je nekaj kilometrov proč od stolnice postavil Chrisov predhodnik, »da ne bi bil še med spanjem v službi«. Med tem ko je škofovski bus driver, avtobusnik, marljivo delal, smo mi, njegovi gostje, v miru zajtrkovali pod streho, po kateri je bobnelo, kakor da bi bil sodni dan. Pločevina je pač inštrument, ki daje od sebe toliko glasu, kolikor močneje udariš po njej. In dež je tokrat res tolkel, ne le padal. A v prijetni družbi okrog mize, kjer teče beseda o edinstvenih in vsekakor nepričakovanih doživetjih v družbi tako človeškega, kaj človeškega, evangeljskega škofa, se tudi strešna glasba ne zdi več strašna.
Okrog osmih se je škof vrnil po nas. Zložili smo se v poltovornjak in se kmalu priključili na cesto, ki pelje z letališča v mesto. Tam je čakala skupina od otrok in mater z dojenčki do stark in starcev. Neverjetno urno in vešče so se vsi od najmlajšega do najstarejšega zavihteli na vozilo, ki se je še nekajkrat ustavilo, da bi pobralo božji tovor, največkrat po dve ali tri matere z dojenčki v naročju, ki so hitele k maši. Katedrala sv. Avguština v Aukiju ni vredna omembe, če jo merimo z umetniškimi merili, saj je le funkcionalna sestavljenka iz dve večjih montažnih učilnic. Oltar ni na koncu dolge ladje, kakor smo vajeni v slovenskih cerkvah, marveč na sredi ladje ob eni od sten, tako da ima maševalec vse občestvo pred seboj na dlani. Pred mašo sva šla s škofom spovedovat, a ne v spovednici, ker ju ni, temveč vsak v svoj kot. Tik preden sva pristopila k oltarju, mi je škof šepnil, da je za čuda veliko ljudi v cerkvi: želja videti in srečati obiskovalce je bila močnejša od dežja. Po maši je Barbara svoje glasbene talente in znanje za dobri dve uri neutrudno razdajala skupini štiridesetih mladih in manj mladih pevskih navdušencev, sam pa sem se na drugem koncu stolnice srečal s podobnim številom članov Vincencijeve konference.
V škofiji še ni razpredene mreže dobrodelnosti, zato si škof skupaj z laiki prizadeva v vseh župnijah ustanoviti takšne konference. Po vzajemni predstavitvi so me člani Vincencijeve konference zaprosili, naj jim najprej povem kaj o sv. Vincenciju, po katerem se njihova ustanova imenuje. Začel sem s tem, da se v moji domovini Sloveniji ta ustanova imenuje Vincencijeva zveza dobrote, ker ob besedi konferenca pač vsak pomisli na učeno predavanje ali zbor učenjakov, ki razpreda o rečeh, ki so navadnim smrtnikom nerazumljive. Sam Vincencij pa je za laike obeh spolov ustanovil Bratovščine ljubezni, da bi v njih svojo vero tako poglobili in dojeli, da bi se hotela in znala udejanjati v dobrodelni ljubezni. Že pred Bratovščinami pa je ustanovil Misijonsko družbo lazaristov, skupaj z vdovo Ludoviko de Marillac pa še Družbo hčera krščanske ljubezni ali usmiljenke, kot jim pravimo po domače. Vsem, misijonarjem, usmiljenkam in članom bratovščine, je vedno znova polagal na srce misel, da so ubogi njihovi gospodarji.
Ker me je škof poslal med člane Vincencijeve konference čisto nepripravljenega, sem govoril o Vincenciju, kolikor mi je pač spomin dopuščal. Zdaj, ko vam pišem iz bogoslovja, mi ni treba improvizirati in lahko prepustim en odstavek zanesljivemu zgodovinarju, da nam predstavi Vincencija sredi njegovega dela in misli, saj bomo tako bolje razumeli pomen in smisel konferenc, ki nosijo njegovo ime.
"Vincencij je poslal še več duhovnikov in bratov laikov (v Alzacijo in Lotaringijo), da bi vzpostavili Bratovščine ljubezni in tako slehernega pritegnil k dobrodelnosti. Poskrbel je za hrano in obleko, pa tudi za seme in pluge, da bi si ljudje mogli povrniti samospoštovanje in zadostiti svojim potrebam z lastnim trudom. 'Nekaj pošiljamo, da bi pomagali revežem zasejati košček zemlje. V mislih imam najbolj uboge, tiste, ki brez te pomoči ne bi zmogli poskrbeti zase' (VII 387). Leta 1642 se mu je mestni svet Lunevilla zahvalil z besedami: 'Zdelo se je, da Nebesa nimajo za nas ničesar drugega kakor kazen. Potem pa je prispel eden od vaših duhovnikov, obložen s pomočjo in teža naše stiske se je olajšala, naši upi pa so spet zrasli.' Toda tudi to ni bilo dovolj za Vincencija: 'V teh nesrečnih časih si moramo sposojati denar, da preživimo mi sami in da pomagamo ubogim.'" (Mezzadri 2010, 55). Vincencijev poznavalec še pove: »Ker Bog rešuje ljudi po ljudeh, je Vincencij verjel, da morajo ubogi reševati uboge. Ker Bog rešuje ljudi z ljubeznijo, je bil prepričan, da je treba vse graditi na ljubezni. Ker se je Bog učlovečil v Jezusu Kristusu s pomočjo žene, je bilo po Vincencijevem neizogibno, da odrešenje ubogih izpeljejo žene. A ne kakršnekoli žene, marveč le takšne, ki morejo kakor diamant odsevati številne izraze Marijinega obraza. Zato je ustanovil Hčere ljubezni, hčere Boga in hčere Marije« (Mezzadri 2010, 48). Še zadnja zgodovinarjeva misel o Vincenciju Pavelskem: »Sleherni ima šibko točko: denar, spolnost, oblast, stremuštvo. Vincencijeva šibka točka so bili ubogi. Vse svoje moči je razdal zanje; odkrival je nove možnosti in razširil poklicanost za delo z ubogimi in zanje na vse ljudi« (Mezzadri 2010, 70).
Kratko predstavitev Vincencija sem zaokrožil z Vincencijevim vodilom, izrečenim že uvodoma: "Ubogi so naši gospodarji!". Ko sem besedo vrnil poslušalcem, so poizvedovali, kako in kaj drugod delajo te konference in, predvsem, kdo bi jim lahko pomagal, da bi bolje delovali. Radi bi se povezali z lazaristi v bogoslovju na Guadalcanalu, da bi imeli duhovno vodstvo in dobili kakšne smernice za delo. Sami že obiskujejo bolnike po mestu, vsako nedeljo popoldne gredo v zapor, kjer je kakšnih dvajset zapornikov deležnih njihove pozornosti, pomoči in skromnih darov, kot so cigareta ali dve, betelov oreh, bonbon ali tableta. A bolj kakor teh skromnih dobrin, ki jih tudi sami člani Vincencijeve konference nimajo kaj veliko več, so zaporniki veseli njihovega obiska. Obiski v zaporu so namreč kaj redki, saj domači zaradi slabih in zelo dragih zvez, kadar so, pač ne morejo pogosto do njih. Navidez majhne dejavnosti, a potrebne in znamenje zavzetosti za obrobne! Sami člani konference so prepričani, da bi se dalo storiti več, če bi bilo več znanja, kako se to dela. Ne prosijo za materialno pomoč, najnujnejše že sami zberejo, znanje in duhovno vodstvo bi radi. Obljubil sem jim, da bom o njihovih željah in gorečnosti obvestil svoje sobrate v bogoslovju, hkrati pa podvomil, da bi zmogli redno v Auki, ker jih še za delo v bogoslovju in na župniji ni dovolj. Če bi se jim pridružila vsaj še dva ali trije, potem bi morda zmogli še to, sicer zelo pomembno delo. Povabil sem jih, naj molijo za poklice, predvsem pa za vztrajnost in gorečnost lazaristovskih bogoslovcev s Salomonov, ki jih je kar enajst. Na žalost ne študirajo v našem bogoslovju, ampak so v sosednji državi Fidži, ker lazaristi še nimamo svoje hiše na Salomonih. V koči na Rdeči obali, kjer je sedež naše župnije, pa se drenja deset kandidatov, ki obiskujejo ali srednjo šolo ali pripravljalni letnik za bogoslovje.
No, tudi kratkoročno ni stanje brezupno, sem se spomnil, in ljudem naznanil, da je rešitev pred vrati. Drugo leto pridejo namreč štiri sestre krščanske ljubezni, kot se uradno imenujejo zagrebške usmiljenke, ki tudi same gojijo duha sv. Vincencija in Ludovike. Nov misijon, misijon na Salomonih, so želele odpreti prav ob 350 letnici smrti teh dveh velikanov dobrodelne ljubezni, ki jo obhajamo letos (2010). One jim bodo torej že znale pomagati pri razvijanju njihove konference in ustanavljanju še drugih po Malaiti. Upam, da sestre ne bodo hude, ko jim jeseni povem, da sem našel še eno delo zanje.

***

Kar nekaj časa smo že danes skupaj, pa še nisem izpolnil obljube, ki sem jo dal na začetku. Se spomnite? Obljubil sem vam, da vas popeljem v Mbumo, a smo še vedno v Aukiju. Zdaj bomo kolo časa zavrteli nazaj za en dan in tudi vreme temeljito spremenili.
Sobotno jutro je, na nebu brez oblačka se razdaja sonce, naša odprava pa se že pelje navkreber po vzhodni cesti, Auki je izginil za ovinkom, cesta pa zavija proti jugu in sledi obali. Žal je med cesto in obalo tako gosta džungla, da se ne vidi na morje in tudi znamenitih umetnih otokov ni mogoče videti zaradi nje. V tolažbo je to, da je cesta lepo vozna, makadam dokaj gladek, prometa pa nič, tako da nam ni treba jesti prah, ki ga dvigujejo vozila. Po slabi uri vožnje smo zavili z glavne ceste na prav tako gladek kolovoz, ki nas je brez posebnih pretresov po več kilometrih pripeljal do misijona v Mbumi. Ob morski obali nas je pričakala ta častitljiva ustanova, ki bo čez tri leta (2013) obhajala stoletnico in je že v rosni mladosti nudila streho dvema Slovenkama: Almi Karlin in s. Metodi Fabčič.
Ustavili smo se pred župnijsko cerkvijo, ki je za salomonske razmere ogromna, vsekakor večja od aukijske stolnice. Ljudje iz bližnje in daljne okolice jo vsako nedeljo napolnijo, je pripovedoval škof, ki se je iz šoferja prelevil v vodiča. Misijon je na samem, prve vasi so dobre četrt ure v njegovem zaledju, tako da vaščanov med našim kratkim obiskom nismo videli. Razlog več, da se vrnem, ko bodo tu usmiljenke in se z njimi podam po vaseh. Velik del misijona zaseda Katehetski center, ki ga sestavljajo lične koče za bivanje in nekaj predavalnic, v katerih si mladi kateheti in katehistinje nabirajo znanja in veščin, ki so potrebne za vodenje vernega občestva po vaseh. Ko so nas marljivi študenti ugledali, je bilo takoj konec predavanj. Iz predavalnic posejanih po naselju so se vsuli fantje in dekleta in prihiteli pozdravit svojega škofa in njegove goste. Skupaj smo odšli v katehetsko cerkvico, kjer je škof podelil novim kandidatom za katehete križ, ki je znamenje njihovega poslanstva. In to poslanstvo je tu na Salomonih kakor tudi drugod v nekdaj misijonskih deželah ključnega pomena.
Brez katehetov in katehistinj bi Cerkev izginila, saj ni dovolj ne misijonarjev ne domačih duhovnikov, da bi mogli kolikor toliko redno obiskati vsa občestva na malodane neprehodnih področjih. Kaže, da podobne razmere nastajajo sedaj na Zahodu, tudi v Sloveniji, ko je življenje cerkvenih občestev in posredovanje vere vse bolj odvisno od laikov samih in njihove zavzete dejavnosti v skupnosti. Cerkev v misijonih je bila vedno laiška, odvisna od laikov, na Zahodu pa smo se navadili, da vse opravljajo duhovniki, ker jih je (bilo) dovolj, in ustvaril se je vtis, kakor da je Cerkev kleriška posest in podjetje, laiki pa le občasni odjemalci kleriških dobrin. V tem je eden od razlogov odtujenosti laikov Cerkvi, ki se jo žal največkrat enači s klerom in hierarhijo. Da je s tem nekaj hudo narobe, je ugotovil že drugi vatikanski koncil, ko je priklical v življenje predstavo o Cerkvi kot Božjem ljudstvu, kjer imamo vsi verni enako dostojanstvo in poslanstvo, različne so le službe in dolžnosti. Toda njegova spoznanja in smernice še niso prodrle dovolj globoko v zavest katoličanov in tam, kjer je še dovolj duhovnikov, in v Sloveniji jih je še, se kar naprej ohranja klerikalni koncept in praksa Cerkve. Misel, da smo Cerkev mi vsi, ne le duhovniki, še ni meso postala! Če kaj, potem lahko prejmemo od misijonov prav to spoznanje in prakso, da smo Cerkve vsi krščeni in vsi smo dogovorni za njeno rast in krepitev naše vere. To ne pomeni, da duhovniki niso potrebni, seveda so, a ne kot oblastniki in lastniki Cerkve, marveč kot njeni služabniki in strežniki. Tako deluje tu škof Chris, tako je deloval Vincencij Pavelski … tako so vedno delovali dobri pastirji. Niso oni gospodarji ubogih, ampak so ubogi njihovi gospodarji, delodajalci, njihov raison d'etre, smisel obstoja ali kakor učijo zadnji papeži: Cerkev je prednostno poslana služiti tako ali drugače revnim.
Uf, bo kdo zavzdihnil, zdajle se je pa Ocvirk zateoretiziral. To je pa daleč od kakega lagodnega popotovanja od Aukija do Mbume. Ne, mislim, da je to del tega popotovanja, saj na naših poteh vedno tudi razmišljamo, usklajujemo nove izkušnje s starimi, nova spoznanja s starimi. Potovanje je vedno tudi razmišljanje in razmišljanje potovanje.
Zdaj pa na pot od katehistinj in katehetov k sestram domačinkam, kjer nas čaka kosilo. Kaj drugega kakor sveže ribe nekaj korakov proč od morja. Tri sestre imajo v svoji skupnosti štiri kandidatke, ki se pripravljajo na vstop v sestrske vrste. Iz pogovora se izlušči spoznanje, da je na Malaiti več moških duhovnih poklicev kakor ženskih, čeprav tudi teh ne manjka. Nekaj je za to krivo dejstvo, da je bilo do nedavna tu precej tujih misijonark in te niso čutile potrebe, da bi sprejemale v svoje vrste domačinke. Zato se med Salomonkami še ni utrdilo spoznanje, da je redovništvo tudi zanje. Ne majhen delež pri tem pa ima kultura, ki tako visoko ceni materinstvo, da dekleta sploh ne morejo uvideti, kako je mogoče življenje uresničiti še drugače kakor v materinstvu.

Zjutraj med sončno vožnjo smo načrtovali popoldansko namakanje v morju, a se je med obedom sonce umaknilo za oblake, prej mirno morje pa je pokazalo svoje valovite zobe. Nič ne bo s kopanjem smo ugotavljali skupaj s škofom in se podali na ogled še zadnje postaje na misijonu, in sicer nove hiše, ki čaka na zagrebške usmiljenke. Poleg kuhinje, dnevne sobe in sanitarij so še štirje prostori, ki jih bodo sestre uporabljale, kakor se jim bo zdelo najbolj primerno. Preden bodo prišle, bo dal škof vso hišo prebeliti, tako da bodo sestre prišle na čisto in lahko takoj začele z delom. Ker so vse iz zdravstva, bo na misijonu spet zaživela ambulanta in bolnike po vaseh bo spet zdravila nežna sestrska roka in krepila njihova skrbna pozornost. Hčeram krščanske ljubezni je Vincencij dejal nekaj, kar velja tudi za sestre, ki prihajajo v Mbuno: "'V preteklosti je bilo polno redov; ustanovljeno je bilo ogromno bolnišnic za pomoč bolnim; veliko je bilo požrtvovalnih redovnic, ki so jim stregle; toda doslej še ni nihče videl, da bi se za bolne poskrbelo na njihovem domu. Če je v družini ubogega kdo zbolel, se je mož moral ločiti od svoje žene, žena od svojih otrok, oče od svoje družine. Vse doslej, moj Bog, nisi določil nobenega reda, da bi jim pomagal, zato je bilo videti, kakor da tvoji prečudoviti previdnosti, ki nikogar ne prezre, zanje ni mar (IX 246).' Vincencij ne govori o kakšni stari obliki pomoči. Duša takega obiska na domu je ljubezen, in to tista ljubezen, ki hoče pokazati Božjo dobroto do bolnih in ubogih in ki vidi v takšnih ljudeh gospode in gospodarje (X 331-333)" (Mezzadri 2010, 44).

***

Po dolgem poslavljanju smo se le poslovili od Mbume. A že za prvim ovinkom smo ugledali na desni čredo kakih dvajsetih krav, ki jim je gospodoval orjaški bik. To si velja pogledati in poslikati! Bik je pozorno sledil premikom neznanih in neobičajnih motoviležev, mi pa smo z enim očesom pazili, če se nas bo naveličal in se pognal proti ograji, da nas odžene. Za vse se je dobro končalo in ko smo nadaljevali pot, sem škofa povprašal, če krave molzejo. Ne, se je glasil odgovor, le za meso so. Vprašanje sem zastavil zato, ker sem se spomnil, kako je s. Metoda krave molzla, da je četica njenih sirot imela vedno mleko. Za ljubezen ni nobeno delo pretežko in odveč, ljubezen je sposobna vsega, celo podrediti močne šibkim, zdrave bolnim, bogate ubogim …
Dragi prijatelji bogoslovja in misijona na Salomonih, vse dobro in pustimo Božji ljubezni, naj nas vodi po svojih čudovitih potih. Potovanje z njo je osrečujoče, pa tudi če je samo do Aukija do Mbume in nazaj.
Bog vas živi, hvaležni Drago Ocvirk, misijonar.

Literatura

Mezzadri, Luigi. 2010. A Short Life of st Vincent de Paul. Dublin: The Columba Press.

6. Slovenki v zgodbi, ki presega domišljijo

Šesto pismo prijateljem in dobrotnikom bogoslovcev in misijona na Salomonovih otokih
Sreda, 24. avgust 2010, sv. apostol Jernej.

Otok Malaita buri mojo domišljijo in spodbuja radovednost, a nikoli ne najdem prave priložnosti, da bi tam ostal dlje časa in ga vsaj malo raziskal. Zato sem se veselil konca tedna, saj sem se s tamkajšnjim škofom Chrisom Cardonejem dogovoril, da ga obiščem. V petek popoldan sem s svojimi pomočniki Ano, Barbaro in Ilijem kmalu po drugi že sedel v skromni stavbi, ki je s svojimi tremi pulti, predpotopnimi tehtnicami in grmado cul in plastičnih vreč bolj spominjala na zapuščeno skladišče kakor na letališče. Nikjer oglasne deske, nikjer informacij. Na karti sicer piše, da letimo ob 17.00 uri, a me je dekle v agenciji opozorilo, da utegnemo leteti tudi kaj prej in se pozanimala, kam naj mi sporoči morebitno spremembo. Pri Solomon Airu je to bolj opozorilo kakor vprašanje, saj dobro vedo, da nimajo kam poklicati, ker gotovo nimam telefona, brezžični pa deluje samo v Honiari. To pač sodi k tukajšnji letalski loteriji in si velja vzeti k srcu kot resen nasvet, naj raje čakamo več ur na letališču kakor pa da ostanemo na tleh. Malo pred četrto je za enega od pultov stopil možakar in napovedal združen let za Marau in Auki, četrt ure kasneje je bil 24-sed s 15 potniki že v zraku.
Imeli smo dvojno srečo, in sicer zato, ker nam letalo ni ušlo in ker smo naredili ovinek proti Marau na vzhodnem delu Guadalcanala. Zato smo leteli po vsej dolžini otoka in si ga večji del nenadejano ogledali. Ko smo se približali laguni Marau, se je vulkanska masa otoka spustila na morsko raven, se v njej potopila in razdrobila v plejado otočkov. Snežna belina je polagoma lezla iz smaragdno zelene vode in objemala temnozeleno šarenico palm. Moje oči so se spogledovale z morskimi in se pasle po njihovi lepoti. Kolesa so se dotaknila tal, nekaj trenutkov smo poskakovali po travniku, potem pa se je letalce umirilo, se obrnilo in oddrdralo proti gruči domačinov na drugem koncu steze. Letališke stavbe ni bilo videti. Takšna je večina letališč v deželi, zato letijo ta letalca zaradi vidljivost le podnevi. Letalce je zapustil škotski par poznih srednjih let, Stan in Oli v hetero izvedbi. Gospod je suhljat možic, ki med čakanjem na polet ni nehal mežikati Ani in Barbari in ju ogovarjati, ko se je njegova ogromna spremljevalka nekoliko oddaljila. Imenoval jo je »chief« in ne brez razloga, saj je bila ves čas v gibanju, vreščanju in komandiranju; še med letom je bentila, ker mobi ni imel signala. Olajšani smo se dvignili, si še enkrat pomežiknili z očesi, ki so zrle za nami iz marauske smaragdne zelenine, in jo udarili čez morje.
Ni minilo pol ure že je začela lesti iz morja Malaita in se prikazal njen vršac, z nenavadno slovensko zvenečim imenom: Kolovrat ( 1303 m). Malaiti sta pravzaprav dve: Velika in Mala. Če si predstavljate podolgovati otok kot kačo, potem je Mala počez odsekan rep, ki je ostal na vzhodu, kača pa se je potegnila nekoliko naprej proti zahodu. Prileteli smo do Male, pod nami je vas Rokera, se obrnili proti zahodu in že leteli ob otočkasti laguni Are Are, ki se konča z vasjo Rohinari. Pod nami so se že vrstili otočki lagune Langa Langa, ki je ena od velikih znamenitosti in lepot tega kraja in je v celoti delo človeških rok. Ker ni bilo dovolj prostora na kopnem, je ljudstvo Langa Langa od 16. stoletja dalje gradilo otoček za otočkom, kakih 25 vsega skupaj, ki so se spletli v 25 kilometrsko verigo. Naše letalce se je vzpenjalo po njej in ko je prišlo do vrha, se je pred nami pojavil Auki. Mestece, ki se imenuje po umetnem otočku pred njim, je prestolnica otoka vse od leta 1909 in se ponaša s kakimi štiri tisoč prebivalci. Čeprav je Malaita manjša od Guadalcanala, živi na njej enkrat več ljudi, kar 122 000, ki se delijo v 15 ljudstev in nekaj več jezikov.
Nedaleč za mestom smo pristali na travniku, kjer nas je pričakal škof s širokim nasmehom pod košatimi brki, v kratkih hlačah in majici. Na prsih je imel iz školjk narejen križ, ki je visel na verižici iz dragocenih zob delfina in morskega psa. Zaradi te verižice so ga avstralske mejne oblasti več ur pridržale, ko je moral v naglici domov v New York, da bi se poslovil od umirajoče mame. Posredovanje sydneyjskega kardinala ga je rešilo kehe, a mame ni več videl žive. Nič uradniški ali maziljen, le močno človeški in prežet z evangelijem. Večer smo preživeli v prijetnem klepetu, v soboto zjutraj pa smo se po maši in ogledu mesteca odpravili v kraj Mbumo (beri: Buma). Ta kraj je tudi bil cilj mojega obiska na Malaiti. Toda danes vas ne bom popeljal po makadamski cesti na ogled Mbume, ampak vas vabim na pot v preteklost, v čase pred slabimi sto leti, ko je to za Evropejce bila še vse divjina in kraljestvo lovcev na glave.

***

Začetki misijona v Mbumi segajo v same začetke Katoliške cerkve na Malaiti, zato bom začel z njimi. Ne ustrašite se, ne bomo šli daleč v preteklost, kajti vse skupaj se je začelo šele v časih, ko so se naše babice možile. Glasniki evangelija se niso prav nič zlahka pririnili na Malaito, kajti njena ljudstva so ljubosumno čuvala svoja izročila in neodvisnost in so tujca naglo odpravili, če ni bilo videti, da bo od njega kakšna korist. Mala Malaita in laguna Marau se ob lepem vremenu vidita in ljudje z obeh koncev so se v kanujih prevažali sem ter tja. To je opazil francoski misijonar Jean Coicaud (beri: Žan Kvako), iz družbe maristov, ki je leta 1905 odprl misijonsko postajo v Marau. Mikalo ga je, da bi evangelij ponesel med Malaitance. Toda kako do njih, da ga ne bodo zavrnili? Slišal je, da so misijonarji radikalne južnomorske evangelikalske Cerkve pogoreli, ker so od Malaitancev zahtevali, naj se čez noč odpovedo vsem poganskim šegam. Ob trdoživih Malaitancih so si polomili zobe tudi že anglikanski glasniki. Kako neki bi mogel imeti katoliški misijonar več sreče oz. blagoslova in božje pomoči!? A kakor vedno, so božja pota nerazumljiva in tako je bilo tudi v tem primeru.
Med ljudstvom Areare je ob začetku 20. stoletja posebej slovel ramo (bojevnik), lovec na glave in dostojanstvenik Araiasi, ki je 'delal red' za araha, t.j. poglavarja, Iavaoja v kraju Tarapaina na Mali Malaiti. "Kadarkoli ga je araha poklical, je bil pripravljen za napad, boj ali maščevanje. Kopja ali puščice ni potreboval, moril je kar s svojimi rokami, tak silak je bil. Med ljudstvom je užival strahospoštovanje, ker je verjelo, da ga imajo v posesti duhovi prednikov, ki mu dajejo tolikšno moč" (O'Brien 1995, 175). Ko je umoril avstralskega trgovca, ki ni hotel pošteno plačati kopre, posušenega kokosovega oreha, so ga začele kolonialne oblasti loviti. Dolgo časa neuspešno, se razume. Ta mešanica Robina Hooda in našega razbojnika Guzeja, strah in trepet belcev na Malaiti, je nekoč slišal o črnobradem visokem belcu v Marau, da je nekaj posebnega. Hotel ga je spoznati. Rečeno, storjeno!
Nekje v letu 1911 - še nekaj mesec in bo sto let tega – je naš junak priveslal v Marau in poiskal misijonarja. Moža sta se takoj ujela, si zaupala in patere Jean Coicaud je s svojo ekipo odplul z Araiasijem na Malo Malaito v Tarapaino. Ker tam niso našli ustreznega terena za misijon, je Araiasi odpeljal svojega novega prijatelja v laguno Areare na Veliki Malaiti do svojega soborca in lovca na glave araha Harisimaeja. Misijonar Louis Raucaz, ki je spremljal "Kvakoja", je to srečanje popisal. "Stari ljudožerec se je že bil srečal s patere v Marau. Vendar je hotel podrobnosti o njegovi darežljivosti: koliko tobaka, pip in vžigalic bo pripeljal s seboj. Religija mu ne pomeni nič in se je ne bo pritaknil. Kaj neki bi si namreč njegovi duhovi mislili, če bi storil kaj takega? O vsem tem se je pozanimal med posadko, pa tudi pri Araiasiju, svojem tovarišu z južnega otoka. Harisimaejevo poizvedovanje o patere 'Kvakoju' je moralo biti zelo ugodno, saj je stari razbojnik takoj pristal, da proda otoček Rohinari in precejšen kos zemlje na glavnem otoku" (O'Brien 1995, 177). Tako, zdaj pa ima misijonar kam stopiti in misijon kje pognati korenine! V kraju Rohinari, ki je na področju ljudstva Areare, je tako julija 1912 začel rasti prvi katoliški misijon na Malaiti.
Ta hip mi je prišlo na misel, da je bila na stavbi moje osnovne šole zapisana letnica 1912 in da še vedno stoji. Bližnja preteklost pač, še del naše osebne zgodovine! Medtem ko je patere Jean Coicaud zavihal rokave v Rohinari, je njegov sobrat Louis Raucaz odšel proti severu v laguno Langalanga, kjer je pol leta kasneje začel z misijonom v Mbumi. Leta 1917 ga je zamenjal patere Donasiano, kot so domačni klicali Donatiena Coicauda (Donacijana Kvakoja), rodnega brata drugega 'Kvakoja', Jeana, tistega, ki je uspel prodreti na Malaito. Ta brata, mi je dejal škof Chris na poti v Mbumo, sta v resnici skupaj z domačimi katehisti in redovnimi sestrami razširila katoliško vero in postavila Cerkev na Malaiti. Vendar ne pozabimo: te nenavadne, skoraj čudežne epopeje ne bi bilo, če se ne bi za misijonarje zavzela in jih ves čas podpirala ramo Araiasi in araha Harisimae, lovca na glave in ljudožerca. Ali sta bila ta dva kaj bistveno drugačna od cesarja Konstantina, ki je dal krščanstvu svobodo in polet, ali od frankovskega kralja Klodovika, ki je odprl vrata pokristjanjevanju Barbarov? Vsi so bili vojščaki, morilci, vladarji z mečem v roki, takrat se drugače pač ni dalo, a vsi so imeli tudi bolj sončno plat: srce, čut in razumevanje za misijonarje. "Kdor vas sprejme, mene sprejme," pravi Jezus svojim učencem.
Naj končam zgodbo o začetkih naše Cerkve na otoku Malaita z junakoma, ki sta ji velikodušno odprla vrata in jo ščitila, da je mogla rasti. Poglavar Harisimae, ki je ostal zvest svojim duhovom, je bil na stara leta vsak dan v cerkvi pri maši. Še pomnite: takrat je bila v latinščini! Sedel je zadaj v kotu in kadil pipo, kadar pa mu je ugasnila, je stopil do oltarja in si tam na sveči sredi maše pipo ponovno prižgal, potem pa se v oblaku dima vrnil v svoj kot. Na glavo je obrnil psalmistovo prošnjo: "Naj se moja molitev dviga pred tvoje obličje kakor kadilo, o Bog." Dim iz pipe je bila Harisimaejeva molitev. Bogu je bila očitno všeč, saj je na smrtni postelji prejel milost spreobrnjenja, obrnil hrbet svojim duhovom in bil krščen. Drugačno pot je prehodil ramo Araiasi. Kakor se je zalomilo našemu Guzeju, tako se je tudi njemu. Leta 1918 je padel v roke kolonialnim oblastem, ki so ga spravile pod ključ. A v kehi ni ostal dolgo, saj je h komisarju Bellu prihitel patere »Kvako«, ki je svojega prijatelja in dobrotnika spravil na prostost z obljubo, da bo odslej živel z njim. Araiasi je ostal na misijonu, leta 1922 zaprosil za krst in si izbral ime Petero. Odtlej je tudi sam neutrudno oznanjal evangelij in razlagal: "Rad bi bil steber vere, ker sem jo prinesel na Malaito" (Laracy 1969, 95). Res, nenavadna so Božja pota!

***

Se more pripetiti še kaj bolj nenavadnega kakor zgodba, ki se je pravkar iztekla? Bi se moglo v tistih pionirskih časih, ko so najbolj drzni zgolj iz ljubezni do Boga in v zaupanju v njegovo pomoč šli pomagat "divjim" sestram in bratom, zgoditi še kaj bolj zanimivega? Kaj če bi vključili v nadaljevanje zgodbe, ki se je začela s prijateljstvom med Araiasijem in misijonarjem "Kvakojem", še Slovenko ali dve? To se še v domišljiji ne bi izšlo, kaj šele v resničnosti, utegne kdo pomisliti. In vendar … se moti! Kar ni mogoče v domišljiji, je v resničnosti. V drugi desetletki naše zgodbe, nastopa Celjanka Alma Karlin, v tretjo vstopi za skoraj pol stoletja Primorka Marija Fabčič iz Orehovice pri Podnanosu, ki pride na Salomone kot s. Metoda iz Družbe sester maristk.

***

Celjanka se je prevažala okrog Malaite in na njej živela leta 1925, če so moji izračuni točni. Dobrih deset let po ustanovitvi misijona v Mbumi torej. Na splošno ima na ta otok slabe spomine, saj je zanjo "najbolj divji" v vsem Salomonovem otočju in "je še vedno poln ljudožercev" (1996, 73-74). Po nekaj dneh bivanja v kraju Suu, piše Alma, "mi je poglavar že sporočil, naj mi ne hodi na misel, da bi se oddaljila več kot tri milje v notranjost otoka. Globlje preži smrt in požrli bi me" (1996, 74). Na podlagi tega, kar že vemo, ni nobenega razloga več, da bi kakorkoli podvomili v to in podobne reči, ki se v Alminih knjigah nizajo stran za stranjo. Naj mimogrede omenim, da leži Suu južno od Mbume, približno sredi Malaite ob ustju reke Kvariekvi na ozemlju ljudstva Dorio. Zdaj je tam letališče oz. pristajalna steza Afutara.
A vse le ni bilo tako črno na Malaiti, kajti nekaj lepih trenutkov je Alma vendarle doživela in to na misijonu v Mbumi, ki je ob njenem prihodu že stopal v dvanajsto leto. Znamenito pustolovko je sprejel pod streho drugi in dolgoletni vodja misijona (1917-1957) patere Donasiano (Laracy 1969, 149 in 399). Tega sicer obiskovalka sama ne pove, kot tudi tega ne, da je tam srečala še patra Josepha Halbwachsa, Donasianovega pomočnika. Tako ne vemo, kdo od teh dveh je bil tisti pater, ki ji je pripovedoval o domačinih. "Pater v Bumi nam je veliko pripovedoval o starih navadah in smeje je poročal, da so se domorodci grenko pritoževali čez vlado, ker je prepovedala trgovanje. Oni so seveda imeli v mislih trgovanje s trupli, kajti v starih časih, če je kdo v vasi umrl, so takoj naročili žrtveno truplo in priredili praznovanje, ko je bilo dostavljeno. Prodajalec ni prejel le visokega plačila v školjkah in otoškem okrasju, temveč je smel poskusiti tudi sočno človeško pečenko, kar naj bi predstavljalo vrhunec užitka" (1996, 85).
Na svojih potovanjih po svetu in še zlasti po otoški Oceaniji je Alma mnogokrat uživala gostoljubje misijonov in si je tako njih ustvarila svoje mnenje. "V vseh smislih najbolj nesebični so nedvomno katoliški misijoni. Druge sekte se pustijo za vse plačati. Na Bumo in Baokwo se pride skozi preliv Langalanga. V Bumi je katoliški misijon. Včasih so živeli tam patri, dva ali trije, zdaj pa tudi nune. Te so nujno potrebne, kajti kdo bo sicer kuhal, pral, krpal, kdo bo ponudil belo roko ženam v njihovih najtežjih trenutkih? (…) Če odmislim brezupnost spreobračanja, so se mi zdeli misijoni zelo lepi" (1996, 85). Kakršnokoli izkušnjo in pogled na misijone že si je Alma ustvarila, je za nas zanimiva informacija, da so v Mbumi že tedaj bile "tudi nune", kot zapiše.

***

Prav tem "nunam" se je nekaj let za celjsko pustolovko, in sicer leta 1934, pridružila s. Metoda Fabčič, ki je že imela za seboj dve leti misijonskih izkušenj na Guadalcanalu (O'Brien 1995, 251). Ko se je že dodobra udomačila v Mbumi, so v deželo v začetku leta 1942 vdrli Japonci. Belci, kolonialni uslužbenci in trgovci, vključno z adventističnimi, metodističnimi in evangelikalskimi misijonarji, so že pred njihovim prihodom pobrali šila in kopita. Z domačini so ostali solidarni le katoliški in anglikanski misijonarji, med njimi tudi s. Metoda. Dober pastir ne zapusti svoje črede, tudi za ceno življenja ne, je bilo načelo katoliških misijonarjev in misijonark. In nekateri so to zvestobo plačali z življenjem. V Ruavatu so npr. Japonci zadnjega avgusta 1942 mučili in ustrelili dva duhovnika in dve sestri. Zaradi tega je ameriški general Vandegrift ukazal evakuacijo vseh misijonarjev na področjih, ki so jih nadzorovale njegove čete, čeprav so se misijonarji temu upirali. Kljub temu so Američani do decembra 1942 odpeljali na varno v francosko Novo Kaledonijo večino (37) misijonarjev in misijonark, med njimi tudi našo s. Metodo ((Laracy 1969, 264-266)
Pregnanci so se po koncu vojne vrnili in sestre so nadaljevale svoje človekoljubno delo. Bolj kakor kuhale, prale in krpale misijonarjem, kot bi kdo utegnil sklepati iz Almine pripovedi, so sestre skrbele za prebivalstvo, še zlasti otroke in žene. Tem so nudile "svojo belo roko v njihovih najtežjih trenutkih", kot še zapiše Celjanka. Vedeti je namreč treba, da so v Katoliški cerkvi skupnosti Bogu posvečenega življenja samostojne in se ravnajo po lastnih pravilih, ki jih največkrat odobri papež in so zato neodvisne tudi od krajevnega škofa. To velja tako za moške kakor za ženske skupnosti. Ker pa roka roko umije, si te skupnosti pomagajo, če je takšna obojestranska volja, potreba in dogovor. Sodelovanje je sploh pravilo pri oznanjevanju evangelija, še zlasti v misijonskih deželah, ker je tam malo misijonarjev in malo sredstev. Nadškof Adrian, ki je kot mlad misijonar konec 60 let prejšnjega stoletja deloval v Mbumi in po cele tedne obiskoval oddaljene postojanke v notranjosti otoka, mi je pripovedoval o takšnem sodelovanju. Ko se je utrujen, umazan in raztrgan vrnil domov, mu je s. Metoda naglo pripravila topli obed, ki se je začel z okusno juho, kar na teh otokih ni navada. Poleg vsega drugega dela je prav po materinsko in z velikim veseljem, ne da bi ji bilo treba, poskrbela tudi za misijonarje. "To je bilo v njeni naravi. Bila je dobra, vse je naredila z veseljem, brez težav in godrnjanja. Takšnih sester skoraj ni več. Ne prigovarjam današnjim, samo drugačne so. Metoda je očitno prihajala iz zdrave kmečke družine in ji trdo delo ni bilo tuje in odveč," je svoje spomine nanjo sklenil nadškof.
V pogovoru s Francetom Boletom za revijo Ognjišče je s. Metoda o sebi povedala: "Živela sem v zelo verni številni družini, mati in oče sta bila globoko verna in sta se zelo dobro razumela. V družini nas je bilo dvanajst otrok. Spominjam se, da me je oče držal kot majhno deklico za roko, ko je prišel k nam neki mož in vprašal, le kaj bo s tolikimi otroki. Pa mu je oče odgovoril, da nas je Bog ustvaril in bo za nas tudi poskrbel za kos kruha. 'Saj je tudi grm ustvaril najprej, potem šele kozo,' je pristavil. To sem v sebi ohranila in sama videla, da božja previdnost daje vsakemu človeku življenje in mu daje tudi, kar potrebuje. Kar pa me je posebej pritegovalo, je bilo 'Angelovo čaščenje'. Premišljevala sem ga in to mi je dalo veliko ljubezni do družne, ko sem spoznala, kaj je dober oče, dobra mati, dober otrok, koliko je vreden, da je krščen, da so otroci velika sreča, ki jo imamo, in še bolj sem imela rada uboge otroke, ki so trpeli in bili brez staršev. (…) Ko sem bila v Torinu, sem bila služkinja pri družini, ki je vsak dan kupovala svež kruh in so kruh od prejšnjega dne vrgli proč. Tisti kruh sem jaz skrbno zavila in ga odnesla drugam, kjer so ga bili lačni" (1987).
V 45 letih misijonskega delovanja je s. Metoda opravljala raznovrstna dela. Ko sem se pred časom pogovarjal z očetom bogoslovca Josepha Roma, mi je povedal, da ga je vse, kar ve o poljedelstvu in sadjarstvu, naučila s. Metoda v misijonski obrtni šoli v Tangarare na Guadalcanalu. Dodal je še, da je majhne otroke poučevala osnove pisanja, branja in računanja. To postojanko, na kateri je nazadnje delovala, sama takole opiše: "Ne, ni veliko mesto, pač pa so bile velike katoliške šole, v katerih so poučevali duhovniki in redovnice. Pri tem jim je pomagala vlada, tako je ena naših sester, ki je poučevala v šoli, dobivala plačo od države, druge smo pomagale njej in otrokom in smo si tudi med seboj pomagale, se preživljale z obdelovanjem zemlje, ki smo jo kupile, kupile smo tudi nekaj živine, kravo, kokoši, prašiče, da je bilo za nas in otroke" (1987). Spoznal sem ženo, Bibi po imenu, ki ima s. Metodo za mamo, ker je zanjo skrbela v sestrski sirotišnici v Mbumi. Tistih časov se je misijonarka takole spominjala: "Misijonarji na naši postaji so dobili iz Avstralije kravi; eno so zadržali doma, da smo imeli mleko, drugo pa so zaklali in meso razdelili ljudem. Z mlekom smo reševali otroke, če jim je umrla mati, ker v tistem času tam ni bilo mogoče dobiti mleka v prahu, živine pa niso imeli, ne koze ne krave. (…) Na misijonski postaji na Malaiti je bilo deset do petnajst otrok, katerim so umrle matere in smo jih vzgojile me. Nekatera dekleta so dobila redovni poklic, druge so se vrnile v vas in s svojim življenjem širile vero, prav tako so pa dobro vzgojo dobivali dečki in deklice na naši misijonski šoli" (1987).

***

Začetki delovanja s. Metode v Mbumi leta 1934 se niso kaj prida razlikovali od tistega, kar je tako zanimivo, strastno, včasih tudi v jezi ali strahu, doživljala devet let prej Alma Karlin. Srečevala se je z ljudožerci; se rokovala s človekom, ki je do takrat pojedel že 47 ljudi, a je kasneje postal katoličan. "Malokdo je bil krščen," pripoveduje misijonarka in nadaljuje. "Ko sem šla okoli ljudi, sem prišla tudi k bolnemu očetu, ki je imel hudo pljučnico in smo imeli njegovo hčerko že pri nas, ker ni mogla živeti brez kravjega mleka. Imel pa je še mlajšega sina. Drugi, pogani, so ga nagovorili, naj gre k njim, da ga bodo zdravili z njihovimi zdravili, on pa naj jim da sina, da bo živel med pogani. Ko smo ga obiskali, mi je rekel: 'Sestra, samo nekaj vas prosim: jaz sem kristjan in zelo si želim, da bi tudi moj sin živel krščansko življenje. Ker ga ne morem imeti tu na zemlji ob sebi, bi ga želel imeti v nebesih. Vzemite ga in hitro odnesite domov, da mi ga ne bodo ukradli'" (1987). Ko se je s. Metoda po 45 letih poslovila od misijonskega dela in Salomonovih otokov, je lahko s hvaležnostjo in ponosom zrla na opravljeno delo. Ko je zagrabila za plug, je bila komaj kje kakšna brazda, ko je odhajala z misijonskega polja, je bilo preorano. Sodelovala je v velikem podvigu, ki ga je sprožilo prijateljstvo med razbojnikom in misijonarjem, vodil pa ga je Bog.
Cerkev na Salomonih je zdaj pred novimi in drugačnimi, a nič manjšimi izzivi, kakor so bili misijonarji pred sto leti. Prebivalstvo se je v tem času šestkrat pomnožilo, skoraj polovica od šesto tisoč je mlajša od 15 let. Vse te je treba izšolati in predvsem posebno skrb nameniti ženski populaciji, ki je v marsičem zapostavljena. Ogromno otrok pomeni tudi ogromno bolezni in drugih skrbi. Vse to je na ramenih žena. Njim je treba pomagati. Sestre Metode so še kako potrebne. V Mbumo se peljemo, ker bi rad videl kraj, kamor bodo drugo leto prišle štiri zagrebške usmiljenke in mi bo škof razkazal hišo, ki jo je pripravil in namenil zanje. Tako jim bom mogel jeseni, ko se vrnem v Evropo, o tem kaj povedati in jih še dodatno spodbuditi, naj pridejo med naše Salomonce.
Hvala, dragi prijatelji in prijateljice, da ste mi tudi tokrat prisluhnili in se zanimate za naš salomonski misijon.
Z bogoslovci vas vse hvaležno vpletamo v osebne in skupne molitve in kličemo na vas in vse vaše božjega blagoslova. Bog vas živi, Drago Ocvirk, misijonar

Literatura

5. Prazni vrtci polni otrok

26.6.2010
Peto pismo prijateljem in dobrotnikom bogoslovcev in misijona na Salomonovih otokih

Sobota, 14. avgust 2010, sv. Maksimilijan Kolbe, misijonar na Japonskem in mučenec, umorjen v Auschwitzu leta 1942.
"Koliko otrok je v vrtcu?" je za menoj ponovil Stanley Sande. V mislih jih je na hitro preštel in odgovoril: "Nekaj čez petdeset." Potem se je skozi ovalne leče na tanki žici zazrl vame s svojimi milimi, skoraj prosečimi očmi, polnimi pričakovanja. Z desnico si je počasi, enakomerno gladil lepo urejeno sivo brado in čakal na mojo reakcijo. Stanley si bo čez dve leti nadel sedmi križ, a mu tega človek ne bi prisodil. Svoja leta zelo dobro nosi za razliko od večine moških na Salomonih. Je to zato, ker je bil učitelj, ali zato, ker ima očitno izjemno mil in plemenit značaj? Najbrž vsakega nekaj!
Pred desetimi leti, ko so se na otoku Guadalcanalu, kjer je Stanley poučeval, začele razprtije med domačimi Gualci in priseljenci, večinoma Malaitani, se je upokojil. Na vprašanje, ali dobiva pokojnino, se je zasmejal in nepoučenega vpraševalca blago poučil, da česa takega na Salomonih ne poznajo. Državi zmanjkuje denarja za redno in spodobno plačevanje njenih uslužbencev, ki delajo zdaj, kje neki naj bi potemtakem vzela denar za upokojence. Solidarnost in pomoč potekata v tej deželi po rodbinskih in plemenskih kanalih. Tu žlahta ni raztrgana plahta, kot meni slovenska modrost, marveč edina zagotavlja osnovno socialno varnost. Tega se sleherni dobro zaveda, zato z vsem srcem in nesebično sodeluje v rodbinski vzajemnosti. Za razliko od zahodnih družb, kjer mnogi gledajo najprej ali celo zgolj na svojo korist in poskušajo čim bolj oskubiti skupnost, pa Salomonec ve, da bo najbolje poskrbel zase, če bo skrbel za svoje. Poleg tega mu čast in ponos ne dovoljujeta, da bi mislil le nase, skupnost pa izkoriščal in prinašal okrog. Dokler je bil Stanley zaposlen, je skrbno pomagal svojim na rodnem otoku Alokanu tako z denarjem kot gostoljubnostjo. Čeprav je sam imel sedem otrok, je pod njegovo streho vedno živelo še nekaj mladih sorodnikov, ki so hodili v srednjo šolo. Na Alokanu sploh ni šole, zato gredo osnovnošolci čez šolsko leto živet k sorodnikom na bližnji otok Loun, srednješolce pa vzamejo sorodniki po oddaljenih otokih, kjer je kakšna srednja šola.
Roka roko umije. Ko se je Stanley z ženo in tremi še ne poročenimi otroki vrnil ob upokojitvi na domač otok, ga je že čakala nova koča. Človek, ki ima rad svoje, ne more stati križem rok, tako tudi Stanley ni. Kaj naj učitelj najprej opazi, če ne to, da se kopica otrok ves dan preganja po otoku, čofota po morju, lovi ribe iz kanuja in še ogromno podobnih prostočasnih dejavnosti, nima pa nobenega pouka. Res, vsi ti otroci so mlajši od sedem let in igra je njihov glavni posel. Toda ko bodo šli v osnovno šolo na otok Loun in bodo vse šolsko leto proč od staršev in doma, bo to zanje hud šok. Dodaten in nepotreben šok bo šolski red in učenje, saj ne bodo nanju prav nič pripravljeni. A temu se da odpomoči in otroke vsaj nekoliko pripraviti na šolo. Stanley je hitro dosegel, da so ljudje postavili vrtec, skromno podolgovato kočo iz bambusa in streho iz palmove slame, pač iz tistega "gradbenega materiala", ki je na razpolago na koralnem otoku. Celó šolsko tablo mu je uspelo dobiti. Pravo razkošje! – pove ponosno. Ni treba posebej omeniti, da je tabla tudi vsa oprema v njegovem vrtcu, kakšnih klopi ali stolov ni. Stranišča tudi ne, zato je ali džungla na desni strani vrtca ali morje na njegovi levi. Tla, ki so na srečo betonska in kolikor toliko ravna, so miza, na kateri čez petdeset nadebudnih predšolskih otrok sedi in pridno riše po listih, ki so že bili vsaj enkrat porisani. To "recikliranje" rabljenih listov razberem z njihove razstave na prednji steni iz bambusa, ki je edina cela stena v vrtcu.
Stanley mi razkazuje to razstavo in razlaga, da mu pri uvajanju predšolskih otrok v skrivnosti sveta in življenja pomagata mladi materi, ki sta končali vzgojiteljsko šolo v Honiari. Kadrovsko smo kar dobro zasedeni, je ponosen vodja vrtca, a kaj ko nam primanjkuje učnih pripomočkov in gradiva. Pozanimal sem se, kaj potrebujejo, saj sam nisem hodil v vrtec in nimam nobenih izkušenj, kaj pride v njem prav in kaj ne.
Oh, ko bi imeli liste, svinčnike in barvice, da bi lahko otroci risali, bi že bilo ogromno. Pa kakšne knjige in igrače za otroke od tretjega do sedmega leta. Imamo sliko z afriškimi živalmi, otroci ved,o kako zgledajo slon, lev, žirafa; tudi zemljevid sveta je tamle. Tako vedo, da je svet veliko večji, kakor njihov otok. No, podobnih slik bi rabili več. Saj se dobijo v Honiari, a so predrage, si jih ne moremo privoščiti.
Zaprosil sem ga, naj mi napiše, kaj potrebujejo, pa bom videl, če je mogoče kako pomagati.
A ja, nisem še povedal, da je na otoku Alokan le okrog tristo ljudi. Prisluhnite zdaj številkam, da si boste lahko ustvarili pravo podobo o njih. Čez petdeset otočanov je v vrtcu, prav toliko v osnovni šoli na sosednjem otoku in toliko v srednjih šolah po vsej deželi; blizu petdeset je še malčkov do tretjega leta. Ste sešteli? Otrok in najstnikov je okrog dvesto, za pol manj pa je odraslih, torej kakih sto. Ti morajo poskrbeti za ves ta živ žav. Nič presenetljivega potemtakem, če ni denarja za najosnovnejše potrebščine v njihovem skromnem predšolskem hramu.

***

Skupnost na otoku Alokan je ena od štirih, ki sestavljajo pastoralno področje Russel, in sodi v župnijo Visale na otoku Guadalcanal. Največja katoliška skupnost, okrog tisoč duš, je na otoku Lounu, čeprav je nekoliko manjši od Alokana. Še manjši je otok Moe, ki se ponaša z dobrimi tristotimi otočani. Na teh treh otokih je razmerje med mladino in odraslimi tri proti ena za mlade. Na drugih maloštevilnih poseljenih otokih tega otočja so anglikanci, izjema je le otok Mbanika (beri: Banika), kjer je v kraju Jadina, četrta, najmanjša, stočlanska katoliška skupnost. Od celotnega prebivalstva tega otočja je katoličanov približno 1.700, še trikrat toliko pa je anglikancev.
Katoličani so torej razpršeni po štirih otokih. Z otoka Louna so narazen dobro uro vožnje z motornim čolnom po mirnem morju, drugače več, mnogokrat pa so zaradi vremena odrezani drug od drugega. Do nedavna so morali najeti čoln, da so lahko pripeljali župnika ali kaplana iz Visale. To je bilo mogoče največ štirikrat letno, ker obsega župnija še druge otoke in težko dostopne podružnice na samem Guadalcanalu. Organizirano in redno versko življenje in sploh kakršnakoli komunikacija, ki je še kako pomembna za obstoj skupnosti, praktično niso bili mogoči. Zato so voditelji cerkvene skupnosti naslovili na slovensko Mivo prošnjo za čoln in motor. Prošnja je bila uslišana in russelski katoličani imajo zdaj svoj čoln. Da bi videl, kako zelo ga potrebujejo in kako prav jim pride, so me povabili, da bi šel za konec tedna k njim maševat. V tretje gre rado, sem se šalil, potem ko je vreme dva vikenda zapored preprečilo morsko odpravo. In res, v tretje je čoln zmogel čez morje do Visale, kjer smo se vkrcali in odpluli otoku Lounu naproti. Poleg Francisa, vodje odprave in njegovega pomočnika, so bili z menoj v čolnu sobrat Ivica, misijonski pomočnici Ana Rici in Barbara Rubil ter pomočnik Ilija Katavić.
Od 99 otokov, kolikor jih po pripovedovanju domačinov šteje Russelovo otočje, večina pokrivajo nasadi kokosovih palm. Na plovbi z Guadalcanala smo se po dveh urah vožnje pripeljali do prvih otokov in se potem ob njih vozili naprej proti cilju na otoku Loun. Medtem ko je motor le s težavo porival naš deset metrski čoln v razburkanem morju, sem strmel v kilometre dolge divizije strumnih palm. Tiste v prvi vrsti ob morju, ki jih je veter neutrudno suval in tiščal v otok, se mu niso vdale, temveč so se mu kljubovalno postavile po robu in svojo pahljačasto krošnjo spremenile v vetrnico. Enkrat so se mi zdele kakor ogromne vetrnice za pridobivanje elektrike, ki sem jih pred leti videl južno od Essna v Nemčiji, drugič so bile kakor letalski propelerji, ki bodo zdaj zdaj dvignili otok visoko pod oblake in ga ponesli Bog ve kam. Narava je razkazovala svojo moč, mi pa smo njeno predstavo zrli iz orehove lupine, ki so jo valovi nenadoma dvignili skoraj navpično proti nebu, potem pa so te morske roke v hipu omahnile, mi pa štrbunknili v globino, da so vse kosti zaječale od udarca. In spet navzgor, pa navzdol in tako brez konca. »Morje zna biti v tem času kdaj bolj nemirno ko ne, oktobra pa je gladko kakor olje,« je Francis nekajkrat povedal v tolažbo in pogum.
Ti mogočni nasadi kokosovih palm so že desetletje neizkoriščeni in zanemarjeni. Konec prejšnjega stoletja je prišlo do spora med novim lastnikom nasadov in delavci, ki niso hoteli delati pod slabšimi pogoji več ur za manj denarja. Ker sporu ni bilo videti kraja, saj se je izgubil nekje v sodnih labirintih, se je večina, ki je na te otoke prišla s trebuhom za kruhom, odpravila po kruh drugam. Ostali so staroselci, a tu zdaj tudi zanje ni kruha in živijo iz rok v usta. Kokosova palma menda hudo izčrpa zemljo in porabi ogromno vode, tako da je vse težje pridelati dovolj hrane za vse otočane, ki jih je zaradi visoke rodnosti vedno več. Najbolj pereče pa je pomanjkanje vode. Vsi poseljeni otoki razen največjega, Pavuvu po imenu, so koralni in edina voda, ki jo imajo, je deževnica. Ob dežju se voda s streh iz palmove slame steka v kovinske ali plastične rezervoarje in potem zelo skrbno uporablja, da je do novega dežja ne bi zmanjkalo. Ponekod imajo tudi vodnjake, skopane v koralna tla, vendar voda ni pitna in jo uporabljajo le za pranje in zalivanje vrtov. Ko so letos oblaki od maja do avgusta Russelovo otočje le preletavali, ne da bi nanje izpustili eno samo kapljo, so morali ljudje s kanuji po pitno vodo na otok Pavuvu. Tam je nekaj rečic in potokov po pobočjih najvišje gore, ki je v primerjavi z našimi vršaci pravi palček, visok le 488 m. Džungla je na tem otoku še divja in nedotaknjena tako, da so ponekod v teh vodah krokodili.
Otok Loun je s svojimi tisoč dvonožci prenaseljen in jih ne more več ne nahraniti ne odžejati. Zato je država pred nedavnim dala ljudem v uporabo teren na otoku Pavuvu, kjer je skupina pionirjev, na čelu s poglavarjem Robertom, začela krčiti džunglo. Ker je bilo morje mirno, sta nas Robert in Francis, ki sta nas pripeljala na Alokan, zapeljala še naprej na Pavuvu pogledat nastajajočo naselbino. Med plovbo smo vrgli trnke in vaba je premamila več lepih tun, tako da je bilo hitro dovolj hrane za večerjo. Še bolj kakor ribolov pa so našo pozornost in občudovanje pritegnili delfini. Kar naenkrat jih je bilo vse polno okrog nas in razigrano so nam razkazovali svoje akrobatske veščine. Ob vzklikih čudenja in vzhičenja smo jih lovili v svoje fotoaparate in kamere in kar nekaj jih je v njih tudi ostalo. Za spomin! A je mogoče še kaj več? smo se spraševali. Je! Robert je na vsem lepem ugasnil motor in pokazal čez delfine. Nekaj sto metrov proč od čolna je dostojanstveno plul kit, kakor da bi iz varne razdalje opazoval bučne dvonožce in razigrane delfine. Brizg vode v zrak in kopasta gmota je izginila. S pogledom smo jo lovili na vse strani in čez nekaj minut jo je izurjeno Robertovo oko spet zapazilo, njegova roka pa je tja usmerila tudi naše poglede. Veličastno! Še nekajkrat smo med bivanjem na tem otočju imeli priložnost srečati te naše vodne sorodnike in vleči v čoln razne ribe, celo strah zbujajočo barakudo.

Ko smo pripluli do otoka Pavuvu, smo zavili v rečico, čez katero so se sklanjala drevesa z obeh strani obale in jo kakor mogočen sončnik varovala pred gospodarjem neba. Motor je bilo treba dvigniti v čoln, ker rečica ni bil kaj prida globoka, pa še z vodnim biljem je bila poraščena. Robert je na krmi s kolom odrival čoln naprej in ga hkrati usmerjal, Francis pa je od zadaj pomagal z veslom. Med plimo je lažje pluti, čeprav so takrat bolj nadležne veje, ki se že tudi ob oseki namakajo v potoku. Končno smo se le prerinili do cilja sredi džungle. Visoko pobočje levo od potoka je bilo posekano in po jasi je že rasel taro, glavna hrana na teh otokih. Na desni strani vode pa je na planoti stalo nekaj šotorov in koč, ki so nudili zatočišče pionirjem garačem. Ko smo se odžejali s kokosovim mlekom, smo si ogledali kraj. Medtem so fantje v taboru razrezali eno tuno in ob vrnitvi smo lahko gurmani ugriznili v svežo surovo tuno. Razume se, da vsem Evropejcem ta »sašimi« ni vzbujal zaupanja in teka. Fantje so se pohvalili, da si tod poleg rib kdaj pa kdaj privoščijo tudi oposuma. Kaj je to? Pomislil sem, da govorijo o svinji, ki je tu najbolj cenjeno meso, a so mi uspeli dopovedati, da oposum ni prašič, ampak žival podobna koali. Oposuma ni težko odkriti, saj živi le v visokih drevesih, ki imajo proti vrhu kakšno luknjo, kjer spi. Menda je še bolj zaspan in počasen kakor koala, zato je tudi lahek plen. Nazaj grede proti morju so nam fantje pokazali eno takšno luknjo, a oposuma ni bilo več v njej, ker se je preselil v njihove želodce, so se pohvalili. Da živijo tu vrečarji in jih ljudje celo jedo, je bilo zame odkritje, in to toliko večje, ker v štirih letih, kar preživim tretjino leta na Salomonih, nisem o tem nič slišal. No, po vsej verjetnosti to ni bilo zadnje presenečenje in se smem nadejati novih. Bogu hvala!

***

Z otoka Pavuvu smo se v spremstvu delfinov vrnili na Alokan, kjer je bilo vse nared za sv. mašo, naju s sobratom Ivico pa sta pričakali vrsti za spoved. Prav zaradi zakramentov so nas bili Alokanci najbolj veseli, saj je duhovnik plul zadnjič tod mimo pred tremi meseci. Ko sva podelila zakrament sprave, je zadonela alokanska pesem in sv. maša se je pričela. Vodil sem jo jaz, Ivica pa je pridigal v pidžinu, ki je v tej deželi jezik sporazumevanja. Sicer govorijo redek russelski staroselci jezik, ki ima med 120 salomonskimi jeziki le enega samega sorodnika in to na vulkanskem otoku Savo. Cerkvica je poleg vrtca in igrišča v središču kraja in pred njo se dogajajo vse pomembnejše skupnostne reči. Tu smo se po maši tudi poslovili. Med poslavljanjem od gostoljubnih in prijaznih Alokancev, mi je Stanley Sande izročil štiri liste, iztrgane iz zvezka. Pomočnica je popisala vse, kar vrtec potrebuje, je razložil Stanley in pristavil, da mi pač daje to v vednost, ker me očitno zanima. Če bo kaj dobrega iz tega, Bogu hvala; hvala Bogu tudi, če nič ne bo! je zaključil, kakor v božjo voljo vdani svetopisemski trpin Job. Ljudje po otokih so dostojanstveni in ponosni, ne prosijo in ne nadlegujejo, kar se zna večkrat zgoditi med honiarskimi proletarci. Nevsiljivo predstavijo obiskovalcu svoje življenje s sončno in senčno platjo vred, in ti pustijo vso prostost, da kaj storiš ali pa tudi ne. Up to you, odvisno od tebe, od vsakega posameznika!
Takoj, ko smo izpluli in se je čolnov kljun obrnil proti otoku Lounu, kjer smo domovali, sem se poglobil v pismo, ki ga je v pravilni angleščini kaligrafsko spisala ena od dveh alokanskih vzgojiteljic. Dragi patere, prijazno ste se pozanimali, kaj potrebuje naš vrtec. Dovolite, da naštejem nekaj najpotrebnejših reči: svinčniki, barvice, krede, listi velikost A4, plakat z abecedo in številkami, plakat z živalmi in rastlinami vsega sveta, zemljevid sveta … Prav bi prišli sledeči učbeniki za vse stopnje vrtca: K1 matematika za vrtec in delovni zvezek 3-5 let … Videli ste, da ni ne stolov ne klopi, najbolj pa potrebujemo rezervoar za vodo. Ker ga nimamo, moramo med sušo vrtec zapreti, naši pikinini, malčki, pa so na prisilnih počitnicah, kar jim gotovo ne koristi. Hvala za dobrohotnost in razumevanje, Everlyn Simonia.
Podobne razmere kakor na otoku Alokanu so tudi na drugih dveh otokih, ki smo jih obiskali. Vrtec na otoku Moe je lepa prostorna zgradba, na kateri piše, da jo je v znamenje prijateljstva zgradila avstralska vlada. Prijateljstvo pa tako, sem pomislil, ko je poglavar povedal, da stavbe ne smejo več uporabljati. Les so namreč od znotraj pohrustali termiti in mravlje, tako da je samo vprašanje časa, kdaj se bo vse sesulo. In tako je zdaj vrtec ob lepem vremenu pod drevesom, ko dežuje pa ostanejo otroci doma. Ko bo cerkvica, ki jo končujejo, dobila streho, jo bodo uporabljali tudi za vrtec. Na otoku Loun imajo dva vrtca, oba sta v privatnih kočah, majhna in utesnjena, ker za skupnega večjega ni denarja. Leta so namreč zbirali denar, da so lahko postavili osnovno šolo, ki jo letos obiskuje čez 150 šolarjev, drugo leto pa pričakujejo, da jih bo 200. Šola je sicer katoliška, a ker izvaja državni program, prispeva levji delež za plače učiteljev država. Učiteljska plača je nekaj manj kot tisoč salomonskih dolarjev, kar je približno sto evrov. Ravnatelj je izlil na papir svoje sanje in načrte za razvoj šole: na prvem mestu je rezervoar za vodo, sledi knjižnica … Vendar se zaveda, da upa proti upanju, ker vsa katoliška skupnost na Russelovem otočju zbira denar za srednjo šolo, da bi se njihova mladina mogla šolati doma. Ne le da šolanje po drugih otokih veliko stane, ampak se mladi odtujijo domu, saj se tja vračajo le za šolske počitnice. In kar je še huje, mnogi podležejo slabemu vplivu in se predajajo hudo strupeni alkoholni pijači »kvasiju«, po Honiari pa že krožijo tudi mamila. Ljudje so zato upravičeno zaskrbljeni za svoje otroke in so pripravljeni na kakršnekoli odpovedi, da bi jim mogli nuditi kakovostno šolanje v bolj zdravem domačem okolju. Verjamem, da jim bo s solidarnostjo in pomočjo dobrih ljudi to uspelo. Naj Bog blagoslavlja tako njihove načrte in prizadevanja kakor vse, ki jim jih bodo pomagali uresničiti!
Leto, ki je pred nami slovenskimi katoličani, je leto krščanske dobrodelnosti in solidarnosti in poteka v duhu apostolovega naročila: " Nosíte bremena drug drugemu!" Papež Benedikt XVI. pa nas vabi v Poslanici za letošnjo misijonsko nedeljo k solidarnosti z mladimi Cerkvami z naslednjimi besedami: "Naj na to misijonsko nedeljo, dragi prijatelji, ko se pogled srca razširi na prostrana misijonska področja, vsi začutimo, da je sleherni od nas dejaven udeleženec, protagonist, pri delu Cerkve za oznanjevanje evangelija. Misijonski polet je bil za naše Cerkve vedno znamenje življenjske moči. Ta se kaže v sodelovanju med Cerkvami in edinstvenem izkazovanju edinosti, bratstva in solidarnosti med njimi, kar vse dela glasnike ljubezni, ki rešuje! Zato znova vabim slehernega, da bi z molitvijo in konkretno bratsko pomočjo, kljub gmotni stiski, podprl mlade Cerkve."
Vsi, ki bi radi sodelovali pri nakupu potrebnih gradiv za vrtce in osnovno šolo na otokih Loun, Alokan in Moe v Russelovem otočju na Salomonovih otokih, se oglasite v Misijonskem središču Slovenije ali pa tja pokličite in radi vam bodo razložili, kako in kaj je treba storiti. (Kristanova 1, 1000 Ljubljana; tel. 01 300 59 50; missio@rkc.si; www.missio.si).
Vsem, ki spremljate delo v bogoslovju in misijonu na Salomonovih otokih prisrčen in hvaležen pozdrav. Veselimo se skupaj božje darežljivosti in ljubezni in se zahvaljujmo Očetu za sleherno priložnost, ki nam jo nudi, da smemo sodelovati z njim v prid sester in bratov.
Vse dobro in Bog vas živi, Drago Ocvirk, misijonar.

4. Blagoslov in prekletstvo tehnike

Četrto pismo prijateljem in dobrotnikom bogoslovcev in misijona na Salomonovih otokih 06.08.2010

Pisanje začeto v petek, 6. avgust 2010, praznik Jezusove spremenitve na gori, - končano v soboto, 7. avgust, na 68. obletnico izkrcanja Američanov na Guadalcanalu in začetka vojne za Pacifik .

*

Sem se že bal, dragi prijatelji, da tokrat ne bom imel kaj pisati, a so se proti koncu tedna dogodki vrstili s takšno naglico in gostoto, da vseh sploh ne bom mogel omeniti, kaj šele popisati v današnjem pismu. Naše življenje tu na Salomonih je podobno vremenu. Ko že obupaš, da bo še kdaj deževalo, se sonce v hipu odene v goste sive oblake in nebo začne neustavljivo jokati. Kakor na nebu, tako na zemlji! Kajti kar na vsem lepem, sredi ljubega miru, ko ni videti, da bi se utegnilo kaj zgoditi, se stečejo peripetije kakor lava iz vulkana, ki ga je, Bog ve kaj, prebudilo.

*

Praznik Jezusove spremenitve na gori, ki ga praznujemo 6. avgusta, je bil pred 55 leti edinstven in vreden spomina v življenju našega rektorja Binga. Čeprav se sam ničesar ne spominja, se mu je takrat pripetila usodna sprememba, saj je izpod materinega srca in varnega zavetja privekal na svet in se podal v neznano. Avantura, ki se je začela na Filipinih, se zdaj, dve leti po operaciji srca, nadaljuje v bogoslovju na Salomonih. Dve petici (55 let) v rektorjevem življenju sta bili dovolj tehten razlog, da smo se pred praznikom odločili za večerjo v mestu.
Ekonom je že pred tem primerjal cene in jedilnike med štirimi restavracijami, ki so tega imena vredne, in je predlagal kitajsko. Hrana ni slaba, je menil, predvsem pa mu je všeč, ker je absolutni zmagovalec v bitki za nizke cene. Neverjetno, česa so Kitajci sposobni! Iz enakih razlogov sem med študijem v Parizu tudi sam kdaj zašel v kitajsko restavracijo. Nečakinja, ki je pravkar prišla delat v Peking na svetovno razstavo, je nad tem ljudstvom navdušena, čeprav ugotavlja, da o Sloveniji ne vedo kaj prida. "Slovenski paviljon so dali med afriške," mi piše, "in eno izmed vprašanj, ki nam jih Kitajci zastavljajo, je: Kje v Afriki je Slovenija? Sprašujejo tudi, zakaj so v Sloveniji vse strehe rdeče; če jemo človeške ribice in če so žive; a se najdejo tudi bolj pametna vprašanja." Razlog več torej, da podprem večerno ekspedicijo h Kitajcem, morda jim uspem dopovedati, kje je Slovenija. Tako se nas je v sredo zvečer trinajst junakov, od tega dve junakinji, naslikalo pri njih. Ta dan smo izbrali, ker so bile čez dan parlamentarne volitve in kakšne posebne gneče verjetno ne bo. Res, restavracija je bila prazna in ker ni bilo nevarnosti, da bi koga vznemirjali, smo si dali duška in slavljencu zapeli. Najprej seveda obvezni Happy birthday to you, dear Bing, potem je zadonela slovenska Kol'kor kapljic tol'ko let, za sklep pa še hrvaška Lijepo ime Bing … Kako ne bi, saj nas je kar pet z obeh bregov Kolpe, oz. Kupe, ki ta semester poučujemo v bogoslovju.
Že ob prihodu h Kitajcem sem debelo pogledal, ko sem pri šanku zagledal televizijo. Gospodarica se je hitro odtrgala od nje in nas prijazno sprejela, gospodar pa se od nje ni odlepil, le roko je privzdignil v pozdrav. Slika je bila več kot slaba in prav buljiti si moral v ekran, da si razločil, kaj se na njem dogaja, in da si od silnega šumenja razbral, o čem teče beseda. Bila so poročila, in to o poteku volitev. Gospodar je bil videti zaskrbljen, gotovo se je spraševal, kako se bo tokrat iztekel povolilni čas. Ali bodo spet nemiri in bo njegov lokal znova končal v plamenih ali pa bo vendarle vse v najlepšem redu? Opazil sem, da so poročila v pidžinu in se pozanimal, če imajo Salomoni zdaj svojo televizijo. Da, že nekaj mesecev je v Honiari TV hiša, no, bolj TV koča, se je popravil domačin Jafet. Ta naj bi oddajala vsak večer do dve uri, pa vedno pride kaj vmes, da oddajanje odpade ali pa je prekinjeno. Zmanjka elektrike, se kaj pokvari, ni tehnika, gradivo z drugih otokov ni prišlo zaradi razburkanega morja ... "Skratka, kot vidiš," je začel modrovati Jafet, "pri nas še vedno dela človeku družbo drug človek. Ta je zanesljiv, ker še ni navajen biti sam. Televizijski aparat ne more nadomestiti človeka, pa naj je še tako zanimiv. Zaenkrat imajo pri nas televizijo Kitajci in belci, a če bo mir in razvoj, bo tudi po naših kočah. Za kakšno reč bo to že dobro, samo za druženje in prijateljevanje pa ne bo več časa. Kako bomo zmogli brez tega, si ne znam predstavljati."
Jafetu sem dal prav, saj sem prebral kar nekaj študij o tem, kako tehnologija spreminja družabno življenje na teh otokih. Vzemimo na primer otok Tikopia. Ta je najbolj oddaljen in osamljen otok v deželi, na katerem živi okrog 1400 ljudi v štirih vaseh. Življenjski pogoji so zelo težki in če je bil v kolonialnih časih reden ladijski prevoz, pa se zna zdaj v neodvisni državi zgoditi, da ladje tudi po več mesecev ni. Ljudje zapuščajo otok in gredo v svet s trebuhom za kruhom; danes je več Tikopijcev na Gaudalcanalu kakor na domačem otoku. Ti so domov poslali video in raznovrstne aparate za predvajanje glasbe. Te aparature že spodjedajo tradicionalen način življenja in če bo tekel razvoj v to smer, bo edinstvena tikopijska civilizacija poniknila v tehnološkem produ. Ni dvoma, da je tehnični napredek ogromen blagoslov za človeštvo. Če ne bi imel pod prsti tipkovnice in pred očmi ekrana, bi bilo to pisanje povsem drugačno, če bi sploh bilo. In da pride do vas, ga naložim na ključ, odpeljem v internetcafe, kjer ga zaupam elektronski pošti, valovi Radia Ognjišče pa vam ga dostavijo do vas domov.
Toda tehnologija ima tudi svojo senčno plat, je prekletstvo, ki uničuje vse - od medčloveških odnosov prek civilizacij in kultur do narave. Ni kaj, je pač takšna, kakršen je človek, njen izumitelj. Tudi ko ima najboljše namene, se lahko stvari spridijo, kaj šele, če se zavestno odloči, da bo delal hudo. Vsi vidimo, kako npr. računalnik že sam po sebi spreminja ne le način dela, marveč tudi razmišljanja, predvsem pa odnose med ljudmi in v družbi. V dobro in hudo! In tako je z vsako novo tehnologijo. No, če pa ob vsem tem upoštevamo še človekovo nagnjenje k zlu, potem ne bomo presenečeni, da se že tako ali tako dvorezna tehnologija uporablja v slabe namene. Ko pomislim na svoj prenosnik, ki ga je pred dnevi požrla neka golazen, virus ali črv, se mi zastavi vprašanje, zakaj neki ljudje nenehno tuhtajo, kako bi škodili drugim in pri tem uporabljajo vsa sredstva in si izmišljujejo še nova? Čemu počnejo škodljive reči iz ljubega miru? Ali ni dnevu dovolj že lastna teža?
Kakor sem se razveselil, ko sem zvedel, da imajo zdaj tudi Salomonci svojo televizijo, čeprav le v prestolnici in, če je vse po sreči, le uro ali dve zvečer, pa me je vendarle zaskrbelo, kaj to pomeni za njihovo kulturo, predvsem kulturo medčloveških in družbenih odnosov. A bo menda tudi glede tehnologije držalo, da ne moreš imeti obojega: celo jajce v hladilniku in omleto na krožniku!

*

Presenečenje! Ko sem včeraj, na praznik Jezusove spremenitve, odprl vrata v skupno hišo, kjer sta kuhinja in dnevna soba, sem zagledal Crisa, mladega in prijetnega škofa iz Aukija na otoku Malaita. Med nami bo ostal do ponedeljka. Če me ne bi zvečer že v tako ali tako vročem in soparnem večeru še dodatno pogrela vročina, bi se mu danes zjutraj ob šestih pridružil in odšel z njim na spominsko slovesnost na ameriško pokopališče in memorial. Ker je Američan in še škof povrhu, ga ameriško predstavništvo vsako leto povabi na to slovesnost, da opravi molitve za padle v bitki za Guadalcanal. Z njim je odšel naš mlad slovensko-hrvaški trojček - Ana, Barbara, Ilija - in me bo o vsem podrobno seznanil. Prav zdaj, ko pišem te vrstice, verjetno pridno pritiskajo na sprožilec, tako da si bom vse skupaj lahko tudi ogledal.
Na današnji dan, 7. avgusta 1942, bil je petek, se je čez noč nagnetlo kakšnih 75 ladij okrog področja, ki je dobilo ime Red Beach – Rdeča obala. Kaj natančno se je dogajalo tik pred zoro, bomo zvedeli, če pogledamo skozi oči vojaškega dopisnika Richarda Tregaskisa.
"Zdaj je brazdata masa Guadalcanala postajala vse bolj razločna in razpoznati je bilo mogoče koničaste hrbte visokih gora. Vendar z obale ni bilo slišati nobenega streljanja, pa tudi sovražnih letal ni bilo.
Nenadoma sem z mostu zagledal zaslepljujoč rumeno-zelen snop svetlobe, ki je prihajal iz sive sence križarke na desni strani našega kljuna. Rdeče črte raket so se zarisale čez nebo in na temni obali Guadalcanala, kamor so padale, sem videl bliskanje. Sekundo pozneje sem zaslišal b-rruummm-buuum topovskih strelov. Čeprav bi moral biti na to pripravljen, sem bil tako živčen, da sem poskočil, ko je počilo.
Naša pomorska blokada, ki naj bi nam omogočila izkrcanje, se je začela. Pogledal sem na uro. Bilo je 6.14. Dve minuti kasneje je začela streljati križarka za nami. Tudi njene salve so bile rumeno-zelene, enake rdeče rakete so v loku letele čez nebo, gejzirji rdečega ognja so izbruhnili na obali, kamor so padale granate, in zastrašujoče bobnenje in bučanje eksplozij.
Zdaj sta dve križarki - ena pred nami in druga za nami - pošiljali salvo za salvo na obalo Guadalcanala. Fascinantno je bilo opazovati navidezno počasnost raket, s katero so po zraku risale krivuljo. Razume se, da je vtis počasnosti povzročala razdalja. Čeprav sta bili križarki kar oddaljeni, je krov naše ladje podrhtaval in naše hlačnice poplesovale zaradi sunkov vetra, ki jih je povzročal ognjeni udar.
Ob 6.17, ko je snop svetlobnih raket deževal z morja proti obali, smo zaslišali hrup letalskih motorjev. Vedeli smo, da naši bombardirajo, čeprav zaradi polmraka nismo mogli opaziti obrisov letal.
Ob 6.19 je začela streljati neka druga križarka ravno pred nami. Hip kasneje so se ji pridružile druge ladje. Bliskanje od njihovega streljanja in sledi njihovih letečih raket so razsvetljevali nebo.
Skupina ladij pod vodstvom generala Rupertusa se je obrnila levo proti otoku Tulagi in glasno bobnenje njihovih topov je zadonelo tudi s tiste strani." (Tregaskis 1984, 31-32).

*

Kaj je človek sredi te strahotne mašinerije, njenega grmenja in bliskanja, smrtne toče, ki jo bruha in ne prizanaša nikomur in ničemur, ki potolče vse, kar je živo in spreminja obličje kraja in zemlje!? Danes, 68 let po dogajanju, ki ga Richard Tregaskis opisuje po minutah, so se na pokopališču poklonili kakim 4.000 padlim na strani zmagovalcev; morda tudi neznanemu številu domačinov, ki so jih pokončale salve in bombe, ki so tako fascinirale našega dopisnika. Se kdo spomni žrtev na strani poražencev, ki so jih sem, pod kolesje ameriškega vojaškega stroja, poslali japonski nacionalisti, obsedeni s slo po gospodovanju? Njihovo pokopališče, ki je le lučaj ali dva proč od ameriškega, bi zanemarjeno samevalo, če ne bi okretne in vreščeče dvonožne mravljice iz soseščine uporabljale za nogomet.
A naj končam zgodbo o bitki za Guadalcanal. Na veliko presenečenje Američanov jih Japonci niso pričakali na nož. Sploh jih niso pričakovali, zato bi lahko osvajalci na večer prvega dne mirno počivali "pod visokimi palmami in odejo mehkih zvezd, kar bi bilo prečudovito doživetje, če ne bi bilo vse polno žuželk in komarjev, pa tudi žeje", je v svoj dnevnik zapisal Tregaskis (46). Če pokomentiram dopisnikovo spoznanje z lastno izkušnjo, je resnični car, vladar teh otokov - mrčes in golazen s komarji na čelu, in nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače. Po prvi noči, ki je niso skvarili Japonci, ampak krilatci, so se začele vrstiti noči, ko so napadali oboji.
"Šest mesecev po prvem pristanku na Guadalcanalu, 9. februarja 1943," piše proti koncu svojega dnevnika Tregaskis, "so sklicali dopisnike v štabu generala Patcha. Tam so nam izročili radijsko sporočilo, ki so ga poslali admiralu Halseyu: 'Danes ob 16.25 so Japonci v celoti in vsestransko premagani na Guadalcanalu.'
Guadalcanalske vojaške kampanje je torej konec. Šest mesecev krvi, znoja in trpljenja, pa tudi hladnokrvnosti in poguma, ki sta premagala grozo in strah. Na kopnem in v zraku je umrlo več kakor 1600 marincev, več tisoč je bilo ranjenih. V pomorskih bitkah je dalo življenje za ta mali in dotlej neznani otok vsaj še 2000 Američanov.
Je bilo to vredno? Z vojaškega vidika zagotovo. Na kopnem, morju in v zraku smo se soočili z najboljšim, kar lahko dajo Japonci od sebe, in smo jih odločno premagali. Več kakor 20.000 Japoncev je padlo v salomonski akciji, se pravi petkrat toliko kakor nas Američanov. Poleg tega, da smo postavili na laž mit o japonski nepremagljivosti, smo napravili prvi korak na krvavi lestvi od otoka do otoka, ki je vodila do Tokia in končne zmage" (161-162).

*

Koliko manj mrtvih bi bilo, si reče človek, če bi bilo človeštvo tehnološko manj razvito. Nedvomno, a tudi veliko manj bi nas bilo, ker nam je prav tehnologija omogočila, da so se izboljšali osnovni življenjski pogoji od hrane do zdravja. Pred prihodom Evropejcev na te otoke so ljudje živeli - tehnološko gledano - v kameni dobi. Temu primerno je bilo tudi število prebivalstva in orožje, ki je še največ škode naredilo, se pravi tu in tam kak mrtev, ko so šli na lov na glave. Evropejci, ki so bili prepričani, da so jim prinesli »civilizacijo«, so bili tehnološko visoko razviti, takšno je bilo tudi njihovo orožje in temu ustrezno število žrtev vojn. Te so od francoske revolucije naprej zahtevale vedno več žrtev in, če se je zmaga na Pacifiku začela z osvojitvijo Guadalcanala, jo je potrdila in okronala atomska goba nad Hirošimo in Nagasakijem tri leta kasneje, prav tako v začetku avgusta.
Sanjamo o miru in po njem hrepenimo, mirú pa od nikoder! V resnici je človek silen, močen. Njegova sila in moč sta dragoceni, ker lahko gradita, in sta zastrašujoči, ker lahko uničujeta in morita. Gre za dve plati iste reči. Če bi ukinili silo, bi ukinili človeka. Blaise Pascal nas je že davno posvaril: "Kdor hoče človeka spremeniti v angela, bo iz njega napravil zver." V naši moči pa je, če verjamemo Jezusu in ga posnemamo, da spreminjamo silno in dvorezno moč v tisto pozitivno in ustvarjalno silo, ki jo imenujemo ljubezen. Jezus si je drznil preoblikovati vso svojo moč v ljubezen do vsega stvarstva, posebej človeka. V njem se je razodela človekoljubnost našega Boga, neizmerna moč ljubezni, ki ji je ostal zvest za ceno življenja, zato ga je ta Božja ljubezen obudila in poveličala.
Vsem vam, dragi prijatelji našega bogoslovja in misijona na Salomonovih otokih, želim, da bi vas moč Kristusove ljubezni utrdila v dobrem in dala moči, ko se srečate s križi in težavami. Hvala za vso vašo duhovno in materialno pomoč in Bog vas živi,

hvaležni Drago Ocvirk, misijonar na Salomonih

LITERATURA
Tregaskis, Richard. 1984. Guadalcanal Diary. New York: Random House

3. Prihodnost za volilni riž?

Tretje pismo prijateljem in dobrotnikom bogoslovcev in misijona na Salomonovih otokih
Sobota, 31. julij 2010

"Spet bo riž," je dejal Ivica, in pokazal na dolg tovornjak, napol naložen z rumenimi vrečami, ki je pripeljal iz China Towna – Kitajskega mesta - in se poskušal prebiti na glavno cesto. Tako Ivica, ki je ekonom misijonarske skupnosti, kot rektor Bing, ki ima enako zadolžitev v bogoslovju, sta že ob mojem prihodu pred tremi tedni tožila, da so police v trgovinah s prehrano bolj ko ne prazne. Riž prodajo le po kilo ali dve, običajnih deset in dvajset kilogramskih rumenih vreč riža ni nikjer za dobiti. Sobratje to nenadno pomanjkanje pripisujejo bližnjim državnozborskim volitvam, ki bodo v sredo 4. avgusta.
Za petdeset stolčkov v parlamentu se poteguje 508 kandidatk in kandidatov. Na prvem mestu omenjam kandidatke, ki naj bi jih bilo "ogromno" po pisanju dnevnika Solomon Star, a koliko je to, ne pove. Glede na to, da je od neodvisnosti Salomonov leta 1978, do zdajšnjih volitev sedelo, v parlamentu 349 moških in le ena ženska, to "ogromno" ne more biti pretirano veliko. Patriarhalna ureditev in miselnost tu dokaj trdno in natančno določata vlogo in mesto posameznika, naj bo moški ali ženska, mlad, odrasel ali star, poglavar ali član klana in plemena. Posameznik je vpet, da ne rečem vklenjen, v patriarhalno ureditev, kjer ima natančno določen položaj, dolžnosti in pravice, hkrati pa mu skupnost zagotavlja varnost in pomoč v potrebi. Vsega tega država ne more nuditi, ker nobena od treh vej oblasti (zakonodajna, sodna in izvršna) niti približno ne deluje; neučinkovita je tudi državna uprava; projektov, ki bi zajeli vso deželo, ni, razen na papirju. Ljudje države enostavno ne zaznajo, ne vidijo, da bi kje kaj delala: ni ne cest ne delovnih mest, ne šol ne bolnišnic in še vsega drugega ne, kar se od moderne države pričakuje. Doslej se še ni pojavila nobena skupina, ki bi ponudila vsedržavni program in imela somišljenike po vsej deželi oz. vseh 333 poseljenih otokih. Stranke sicer res že obstajajo, a vlade ne sestavljajo po strankarskem ključu, marveč postane predsednik vlade človek, ki pridobi zase (beri: podkupi) večino poslancev. Če izhajamo iz slovenske državnozborske izkušnje, bi lahko rekli, da sedijo v salomonskem parlamentu v glavnem Pucki, ki gredo k tistemu in za tistim, ki jim da več.
Najvišja oblika družbene zavesti in pripadnosti, ki se je tod razvila in presega zgolj klan in pleme, je otoška. Naj ponazorim s primerom, da boste lažje razumeli. Na najbolj poseljenem otoku Malaita živi 15 ljudstev, ki govorijo 15 jezikov v številnih narečjih. Vsako od teh ljudstev se poteguje zase, ko gre za kakšno reč med njimi na otoku, ko pa gre za njihov otok v odnosu do drugih otokov in celotne države, pa Malaiti stopijo skupaj, tudi če so sicer sprti med seboj. Ker so Malaiti daleč najbolj podjetni med Salomonci in obvladujejo državo politično in upravno, so se ljudstva po drugih otokih povezala v tiho zavezništvo proti njim pod vodstvom Gualov, prebivalcev največjega otoka Guadalcanala, kjer sta prestolnica in naše bogoslovje. Volilna kampanja se odvija kot spopad otoških lokal-patriotizmov, kar je sicer bolje od spopadov med klani in plemeni, a je še vedno daleč pod modernimi standardi. Tako se zdaj za glasove potegujejo lokal-patrioti, ki prebivalstvu svojega otoka obljubljajo "mleko in med" v obliki cest, rednih ladijskih povezav, nova delovna mesta, šole, bolnišnice in še vse drugo, kar ljudje radi slišijo in še lažje verjamejo, če to obljublja njihov " vantok", se pravi sokrajan, "lancman" po štajersko. V tem primeru zagotovo ne drži Jezusova ugotovitev, da ni nihče prerok v svojem kraju.
Uf, morali ste skozi ta dolgi in tudi dolgočasni prikaz političnih razmer pri nas na Salomonih, da bi mogli razumeti, zakaj je zmanjkalo riža. Slovenci poznamo volilni golaž, salomonski lokalpatriotski kandidati pa s svojimi privrženci prenašajo vreče riža čez hribe in doline, jih prevažajo po rekah in morju, da bi z njim ja prišli do zadnje vasi in zaselka ter slehernemu volivcu naznanili čase rižne mane, ki se bodo pričeli z njihovo izvolitvijo. Kdo pa še deli riž zastonj in vsem »vantokom«, če ne le njihov »vantok«?! Res, da vsa štiri leta, ko je garal v parlamentu, ljudje niso videli svojega izvoljenca in še manj kaj od njega dobili, a tokrat bo zagotovo drugače, saj je to ne nazadnje tudi sam obljubil. Ker je riž postal najtežji ( 20 kg vreče!), najbolj prebavljiv in zato najbolj prepričljiv volilni argument, ga je zmanjkalo v prestolnici Honiari in v drugih večjih krajih na drugih otokih. A to ni bil edini razlog.

***

"Previdnost je mati modrosti," pravijo in ker je volilno obdobje vsaj nekoliko tudi čas negotovosti, je bolje biti previden. Če k temu dodamo še, da so po mirnih volitvah pred štirimi leti (2006) v Honiari izbruhnili hudi nemiri, ker so salomonski "pucki" izbrali za predsednika vlade med ljudmi osovraženega človeka, potem tudi podvojena previdnost ni preveč. In kaj ima to opraviti s pomanjkanjem riža? Ogromno, kajti tarča in žrtev ljudskega besa ni bil "puckovski" parlament, kakor bi utegnili po vsej pameti predvidevati, ampak China Town. Celotno kitajsko naselje, ki je eno samo trgovsko mravljišče, je pogoltnil ogenj in " vaku ", kakor zaničevalno imenujejo Kitajce, so komajda rešili golo življenje. Kogar je pičila kača, še pravi ljudska modrost, se ustraši tudi vrvi. In tako so se tokrat na volitve odzvali Kitajci. Ker ne vedo, kaj bo ljudi pičilo, ko bodo znani izidi volitev in izbran nov predsednik vlade, so naročili manj hrane in drugih dobrin kakor po navadi. Če se pripeti, da bodo ljudje razočarani in si dajo znova duška v China Townu, potem je pač bolje, da gorijo prazne trgovine kakor polne. "Vaku" ni osel, da bi šel dvakrat na led!

Izraz " vaku ", s katerim označujejo v pidžinu Kitajca, pomeni hkrati skopuh, oderuh, stremuh in zaničevalec. Tako Salomonci doživljajo Kitajce in ko stopiš v trgovino, razumeš zakaj. Najprej ti pade v oči Kitajec, visoko nad pultom v nekakšnem zaboju, ki še najbolj spominja na prižnico v starih cerkvah, kjer je pridigar lebdel visoko nad glavami svojih ovčic in imel pregled nad celotnim dogajanjem v božjem hramu. Ta povezava ni neumestna, kajti Salomonci vedo povedati, da sta za Kitajce denar in dobiček vse: smisel, cilj in bog. Iz svojih prižnic sledijo s pogledom ubogim salomonskim param kakor jastrebi svojemu plenu. Prek glav vreščijo v samo njim razumljivem jeziku in s kriljenjem rok opozarjajo gorile pri izhodu, naj bodo bolj pozorni. Nikoli ne veš! Tile Salomonci so revni ko cerkvene miši in ti lahko mimogrede kaj odnesejo iz Mamonovega svetišča. Nezaupanje, prezir in izkoriščanje, ki jih Salomonci občutijo v kitajskih trgovinah – drugih tako ni! - poraja v njih odpor, zavračanje in prezir. Pač po načelu milo za drago. Zato se ljudski bes, kadar se razvname, znese najprej in v glavnem le nad China Townom, ne glede na to, da se ljudje jezijo ali na svoje politike ali na priseljence z drugih otokov. "Vaku" jih bo vedno dobil po grbi. Podobno kakor "vaku", je v domišljiji Evropejca deloval "Žid". Vemo, kako je na struno izkoriščevalskih in bogatih "Židov" brenkal Hitlerjev nacionalsocializem. Njegov dvojček, Stalinov in Titov socializem, pa je v Sloveniji vlogo "vakujev" in "židov" določil katoličane, posebej duhovnike. Ker titoizem v Sloveniji še kar cveti, ni videti konca njegovemu boju proti domačim "vakujem", kar seveda so katoličani in njihova Cerkev. Če mora salomonska država prerezati popkovino s plemensko in lokalpatriotsko prakso in miselnostjo, pa mora slovenska to storiti s totalitarno titoistično.

A vrnimo se še za hip nazaj v salomonske hribe na misijonsko postojanko. Tam sem bil za konec tedna in izpraznila se mi je baterija. Ko sem povprašal katehista, ali jo je mogoče dobiti kje v vasi, je odvrnil, da pri Kitajcu. Bo kar skočil po njo, saj je čisto blizu. Ne, sam bom šel, povej, kje je ta Kitajec. Radoveden sem bil, kakšen je Kitajec in predvsem, kaj ga je pripeljalo sem na konec sveta. Kitajska vendarle velja za najhitreje razvijajoče se gospodarstvo in je velesila, zakaj neki bi bilo Kitajcu bolje na Salomonih kakor doma. Ali pa njihova navzočnost v tej revni deželi vendarle pomeni, da mnogi Kitajci tu lažje preživijo in bolje živijo, kakor v Maozedongovi deželi? Eno je Kitajska napredka, drugo pa Kitajska zaostanka, revščine in pomanjkanja, ki se skriva za bleščečo fasado Pekinga, Šanghaja in drugih velemest? S temi mislimi sem se napotil h Kitajcu. Ko sem že mislil, da sem na cilju, sem ugotovil, da tam ne domuje Kitajec, ampak eden od cerkvenih pevcev. Nekje sem zgrešil Kitajčevo kočo, sem mu začel razlagati in ga zaprosil, naj mi jo pokaže. "Jaz sem Kitajec," mi je odvrnil in pojasnil, da so v bushu, goščavi "Kitajci" tisti domačini, ki prodajajo kaj iz mesta prinesenega.

***

Če so bližajoče volitve izpraznile police v trgovinah, pa so napolnile prestolnico in okoliške vasi s policijsko-vojaškimi patruljami. Policijski del teh patrulj so pripadniki Salomonskih kraljevskih policijskih sil v lahkih modrih kratkosrajčnih uniformah in brez orožja, vojaški del pa so pripadniki Regijske pomoči Salomonom (RAMSI), od vratu do peta v rjavo-zelenkasti uniformi in do zob oboroženi. Ta koktajl domačih in tujih sil je dobro izurjen in bo brez težav obvladal situacijo med volitvami in po njih, zagotavljajo oblasti, da bi pomirile prebivalstvo. Ne boste verjeli, a pri volitvah sodelujemo tudi Slovenci, ne neposredno, ampak preko EU. Ta in Oddelek za razvoj žensk pri OZN sta z dobrim milijonom salomonskih dolarjev (120 000 eur) omogočila usposabljanje 55 od 300 neodvisnih opazovalcev civilnodružbenih organizacij, ki bodo v vseh 50 volilnih enotah bedeli nad potekom volitev.
Podobno kakor drugod po svetu so salomonski škofje pozvali katoličane, naj se volitev udeležijo in s svojim glasom podprejo prizadevanja za skupno dobro in blaginjo. Nad tem pozivom se ni tu nihče zgražal ali škofom očital, da se vmešavajo v politiko. Nasprotno, pričakovali in pozdravili so ga, saj podpore pravični družbeni ureditvi ni nikoli dovolj. Za razliko od Katoliške cerkve, ki je dala le načelne smernice, pa so druge krščanske Cerkve in skupnosti veliko bolj konkretne. Anglikanski duhovniki, metodistični pastorji, evangelikalski ministri in voditelji sekt in sektic so se namreč spustili v volilni boj, oz. v razdeljevanje volilnega riža, da bi si izborili mesto pod parlamentarnim svodom. Njihove skupnosti jih pri tem neutrudno podpirajo, saj računajo, da bo njihov pastir iz parlamenta poskrbel, da jim nikoli ne bo zmanjkalo dobre paše.
Riž se je vrnil na police, videti je, da je varnost zagotovljena, petdeset mest v parlamentu bo tudi zasedenih, saj se za slehernega poteguje v povprečju deset "najboljših", v glavnem moških. Se bo kakšna od tisto malo žensk, ki se za tukajšnje razmere zdi ogromno, uspela v tej gneči preriniti v parlament, ni zanesljivo. Škoda, če ne! Brez glasu v parlamentu bo namreč ostal levji delež prebivalstva, saj žene, tu predvsem matere, ne predstavljajo le ženskega glasu, marveč tudi otroškega. Otrok je čez 40 odstotkov vsega prebivalstva in ti, ki naj bi bili prihodnost dežele, so zaradi nevešče, zlorabljene in skorumpirane politike tudi sami brez prihodnosti. Zdaj pred volitvami drži svojo prihodnost v rokah ljudstvo samo, ko bodo oddali svoj glas, jo bodo izročili izvoljenim. Bodo svojo prihodnost zabarantali za žlico riža, kakor je svetopisemski očak Ezav svojo pravico do prvenstva za skledo leče, ali pa bodo volili razsodno, z mislijo na prihodnost dežele, prihodnost svojih otrok? Bo šla ljubezen skozi želodec ali pa se bo zaradi boljše prihodnosti vseh, posebej otrok, odrekla mamljivemu volilnemu rižu? To je dilema, pred katero stojijo naši Salomonci s svojimi polpraznimi trebuhi ali kar krulečimi želodci. Priznali boste, da izbira ni preprosta!
Vsem, dragi prijatelji, ki ste z menoj v duhu, molitvi in dobrimi deli ali pa zgolj iz zvedavosti, se od srca zahvaljujem za vso naklonjenost in pomoč našim salomonskim bogoslovcem in misijonu. Bog z vami in njegov blagoslov nad vami na vseh vaših poteh in v vseh vaših prizadevanjih,
hvaležni Drago Ocvirk, misijonar na Salomonih

P.S.

Dve novici, dobro in slabo, imam.
Dobra je ta, da lahko v avgustovskih Misijonskih obzorjih, ki sem jih uredil tu na Salomonih, preberete marsikaj zanimivega, nekaj tudi s Salomonov izpod peresa misijonskih sodelavk Ane Rici in Barbare Rubil.
Slaba novica pa je, da mi je virus ali črv snedel prenosni računalnik in se zdaj mučim na počasnem v knjižnici. Upam, da bo računalničarki Heleni iz Slovaške, ki ob torkih pri nas ves dan poučuje, uspelo nadležno virtualno bitje premagati in ozdraviti mojo "desno roko". Ja, hudobnih virusov in črvov se je treba varovati, virusi in črvi dobrote nas pa kar naj napadajo in glodajo, pa bo vse in vsem prav!

2. Glasbeni mojstri

Drugo pismo prijateljem in dobrotnikom bogoslovcev in misijona na Salomonovih otokih
Sreda, 28. julij 2010

Prva seja profesorskega zbora se ni hudo zatikala in po slabi uri in pol smo bili pri točki razno. V duhu smo že vsi odšli po opravkih, ki so nas čakali, zato ni bilo nobenega odziva na rektorjevo vprašanje, če ima kdo še kaj za povedati. Vidno zadovoljen se je rektor začel zahvaljevati navzočim za dobro opravljeno delo in hotel zaključiti z molitvijo. Opazil sem, da soseda na levi, Toma, nekaj muči, kajti njegove ustnice so vedno bolj na veliko mlele. Nekaj bo: ali bo molitev ustavila njegov mlin ali pa bo mlin nekaj le namlel pred molitvijo in bomo morali tisto vsi skupaj premlevati, čeprav je voda, ki je poganjala naše mline med sejo že odtekla. Tom je le izdavil dolgi "Eeeee!" No, pa smo tam! Kaj neki ga žuli, smo ga pogledali in se spogledali.
Tom je krasen in dragocen možakar pri sedemdesetih; na pogled visok in koščen kakor don Kihot. In nekaj donkihotovskega je v njem. V Avstraliji je poučeval krščansko etiko in bil dva mandata na čelu avstralskih dominikancev. Ko je leta 2007 stopil v pokoj, se je javil za službo vzgojitelja dominikanskih bogoslovcev. Čeprav je med množico mladih edini starec – na Salomonih si starec po 50 letu, če ga dočakaš – in vrh tega edini belec med salomonskimi dominikanci, opravlja svoje delo z vsem žarom in ni težko opaziti, da ga imajo njegovi gojenci res radi. Tudi naši bogoslovci ga cenijo kot dobrega predavatelja etike, predvsem pa so mu hvaležni, ker si vedno vzame čas za vsakega posebej, če je treba, da mu pomaga streti trde orehe učenosti, če jih sam ne more. Zato bo na vsaki seji vedno znova predlagal, če bi lahko imeli fantje kakšno uro predavanj več, da bi snov bolje dojeli, si jo zapomnili in znali uporabljati. Hvalevreden predlog, ki pa naleti med kolegi in kolegicami na gluha ušesa. Toma to nič ne moti, saj bo še kaka seja in bo spet poskusil. Mar ni pisano: "Trkajte in se vam bo odprlo, prosite in se vam bo dalo, iščite in boste našli"!?
"Gledam urnik," je mencal Tom, "in vidim, da ima vsak letnik po dve uri glasbe na teden, dvakrat na teden pa še pevske vaje. Ali ni tega preveč? Ali ne bi bilo bolje, če bi se takrat učili kaj bolj pomembnega?" Spogledali smo se. Kdo bo reagiral? Jaz gotovo ne, saj sem glasbeno vzgojo in zborovsko petje zakuhal prav jaz. Sem sem namreč pripeljal glasbenico z zagrebške glasbene akademije, Barbaro Rubil, ki bo z nami dva meseca ravno zato, da bogoslovce uvede dalje v njim še neznana prostranstva in lepote sveta, nad katerim bdi zavetnica cerkvene glasbe sv. Cecilija. Vsi, kolikor se nas je gnetlo pri sestavljanju urnika, smo bili mnenja, da je treba to edinstveno priložnost izkoristiti in dati Barbari čim več ur, da bodo bogoslovci res kaj odnesli. Molk je prekinil presenečeno začuden, plašno obarvan rektorjev glas. "Ali predlagate, da skrčimo ure glasbe?" " A very wrong question!" " Napačno vprašanje!" je zajamrala na moji desni soseda s. Cora, Filipinka, ki poučuje psihologijo. Prikimal sem ji. Res, Tom je dobil idealno priložnost, da nam odpoje svoj priljubljeni refren, kako morajo imeti bogoslovci več ur resnih predmetov – res resnih!, kot pa jih imajo sedaj. Izgovarjanje na stisko s časom je brez osnove, če se je za glasbo kar naenkrat našlo toliko ur.
A tokrat so moji možgani mleli prazne otrobe, kajti Tom ni povedal nič od predvidenega, ampak je le obupano zakrilil z rokami in zavzdihnil. "Za božjo voljo nikar. Nikar! Nič ne zmanjšujte, saj se ne pritožujejo študenti. Oni so na Barbarine ure čisto nori, še več bi hoteli. Tragedija je, da v glasbi uživajo in jim je ni nikoli dovolj. Saj me poznate, Avstralec sem in petje je zame nebodigatreba, ti tule bi pa kar prepevali in igrali. Če jim skrčimo ure, se jim bom hudo zameril, ob vso veljavo in avtoriteto bom. Pustimo zdaj, kakor je, saj ne bo dolgo." Resignirano je še enkrat zakrilil z rokami, kakor da bi odganjal nadležne komarje, sklonil glavo, njegove ustnice pa so spet začele nekaj mleti. Odleglo nam je, nobenega prepričevanja ne bo treba in premlevanja je konec še preden se je začelo. Seja je vendarle pri koncu. Rektor se je Tomu vljudno zahvalil za njegove misli in začel: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha …

***

Gotovo vas zanima, kaj dela Barbara in kako doživlja svoje delo med nami. Da bi se izognil ugibanjem, sem jo naprosil, da je o tem spregovorila kar sam. Prisluhnimo ji!
"Z vami bi rada podelila svojo srečo in zadovoljstvo, ki ju doživljam tu na mednarodnem misijonu lazaristov v bogoslovju Marijinega imena na Salomonovih otokih. Vedno znova odkrivam, kakšna milost je biti tu med Salomonci in delati z njimi. Za glasbenika je to raj, verjamem pa da tudi za druge. Seveda je tu tudi svojevrsten "pekel", a tu smo zato, da ga čim bolj zmanjšamo, če ga že ne moremo odpraviti.
Moja prva dolžnost je poučevanje glasbe bogoslovcem, in sicer tako teorije kot zborovskega petja. Pred prihodom sem sem se spraševala, kako bi mogla čim bolje pomagati mladim, med katere odhajam. Nobene predstave nisem imela ne o kraju, ne o ljudeh in njihovih običajih ne o bogoslovju. Skladno s tem so bila tudi moja pričakovanja. Najpomembneje se mi je zdelo, da se dobro pripravim za predavanja in podajanje glasbenih veščin, ki jim bodo prišle prav kasneje v življenju in še posebej v duhovniškem služenju.
Ko sem prišla na Salomone, sta se me globoko dotaknili preprostost in dobrota ljudi, ki so naju z Ilijem izjemno lepo sprejeli. Že prvi dan sem lahko pri sv. maši prisluhnila skladnemu večglasnemu petju, ki ga je sicer mogoče slišati na vsakem koraku. Nekaj dni po prihodu sem začela poučevati teorijo glasbe in zborovsko petje. Tu me je šele čakalo pravo presenečenje. Pri prvi uri zborovskega petja smo namreč določali glasove, zato je moral vsak bogoslovec sam zapeti in izvajati določene vaje. Sleherni, da dobesedno, sleherni ima posluh in smisel za ritem, kar je resničen fenomen in ga je zelo težko najti kje na Zahodu.
Drugo, še večje presenečenje, pa je dejstvo, da ti mladi ljudje igrajo na inštrumente, ne da bi poznali note. Nekatere od teh inštrumentov izdelujejo sami. Bogoslovci so nam z veseljem šli na roko, tako da smo lahko sledili celotnemu poteku izdelovanja bambusovih orgel in orglic, od iskanja ustreznega bambusa v džungli, prek izdelave glasbil, do igranja nanje. To je bila edinstvena priložnost, da mi Evropejci zvemo nekaj o njihovi tradicionalni glasbi in običajih. Nič manj ni fascinantno to, da fantje melodijo, ki se je naučijo, samostojno po posluhu obdelajo in jo potem večglasno prepevajo v zelo zanimivem harmonijskem izvajanju.
Medtem ko imam pri glasbeni teoriji za cilj bogoslovce glasbeno opismeniti, pa jih pri urah zborovske glasbe želim naučiti pravilno peti in jih seznaniti z duhovno in svetno glasbeno literaturo drugih dežel. Poučevanje glasbe tem mladim fantom ni nikakršna težava, ker je glasba sestavni del njihovega življenja. Učenje glasbe in petje sta zanje nekaj povsem naravnega, kot dihanje na primer. Poučevanje glasbe je zelo dinamično in polno smeha zaradi aktivnosti in sodelovanja študentov, ki brez težav sprejemajo moje metode učenja petja, čeprav so jim bile doslej tuje. Že zato, ker so takšni, kakršni so, je delo s temi mladimi ljudmi poseben užitek, deliti z njimi svoje znanje, pa tudi učiti se od njih, spoznavati njihovo kulturo in uživati v njihovem neomejenem zanimanju za glasbo.
Povsem nova izkušnja zame je življenje v skupnosti očetov lazaristov. Čeprav so z vseh koncev sveta, pa se v lepem skupnem življenju in sodelovanju trudijo storiti vse najboljše za te mlade ljudi in jih usposobiti za njihovo službo. Prav zaradi tega sta naju z Ilijo prof. Ocvirk in misijonar Ivica Gregurec povabila na Salomone in nama omogočila, da sva zdaj tu, njuni sobratje pa so naju z veseljem in gostoljubno sprejeli v svojo sredo. Tako lahko, po treh tednih bivanja z lazaristi in dela z bogoslovci, z gotovostjo rečem, da mi bo to bivanje na Salomonovih otokih ostalo v spominu kot edinstveno doživetje, ki ni dano vsem, ki pa je, tako kakor v mojem primeru, resničen blagoslov.«

***

Hvala, Barbara za to pričevanje. Očitno je, da je zadovoljstvo vsestransko. Zagotovo se nam bo v tem razpoloženju kmalu pridružil še Tom, če ne prej, pa ko bo na koncertu slišal svoje fante ubrano žvrgoleti. Nenazadnje je tudi on tu zato, da pomaga tem fantom svoje talente razvijati, ne pa jih pustiti zakopane. In če je glasba eden njihovih največjih zakladov, zakaj ga ne bi oplemenitili in v veselju delili z drugimi. Že tako, žal, ni veliko možnosti in priložnosti, da bi razvijali številne darove, s katerimi jih je obdaril Bog.
Sicer pa ali nam sv. Avguštin ne zagotavlja, da kdor poje, dvakrat moli. Kolikokrat moli šele tisti, ki lepo poje! Naši fantje so že doslej lepo peli, z Barbarino pomočjo bodo pa še lepše … in peli in molili. V prid glasbi še lahko omenim, da beseda muzika prihaja od grških muz (musis), sedmih boginj, ki so z gore Parnas navdihovale umetnost in umetelnost med zemljani pod njihovim visokim bivališčem. Kar štiri muze od sedmih imajo opraviti z glasbo. Posebej zanjo je zadolžena Evterpa, ki igra na dvojno piščal. Za zborovsko petje in ples skrbi Terpsihora z liro v roki, Polifimnijo, muzo junaških spevov in svetega plesa, spoznamo po harmoniju ali lutnji, Erato, muza lirične in ljubezenske poezije, ki jo ponavadi spremlja labod, pa pesni in poje ob spremljavi lire in tamburina.
Dragi prijatelji in dobrotniki naših bogoslovcev, naj vam za konec zaupam, da je Barbara med nami po vaši zaslugi. Študentka je še in na Hrvaškem imajo študenti še bolj raztrgane žepe kot v Sloveniji. Zato sem ji vozovnico kupil z vašimi darovi, žulji in znojem. Hvala vam. Naj se vaše srce pridruži pesmi zahvale, ki vre iz src naših bogoslovcev, saj imamo vsi skupaj enega velika dobrotnika in smo ves čas deležni njegove pozornosti, skrbi in pomoči. Naj bo hvaljen Bog v naših srcih, pa tudi na cimbale milozvočne in bobne ropotajoče … Med nami pa naj se širi njegovo kraljestvo ljubezni, pravičnosti in lepote.
Hvala vam in Bog vas živi,
hvaležni Drago Ocvirk, misijonar na Salomonih

1. Vina nimajo, 18.07.2010

1. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Za prvo nedeljo na Salomonih so me poslali maševat na postojanko v Burns Creeku - Burnsov potok. Čeprav se kraj imenuje po ameriškem heroju iz druge svetovne vojne, pa se ne morem otresti občutka, da v resnici pomeni Goreči potok. Tam je namreč pred dvema letoma možakar, ki ustrahuje vso okolico, podtaknil ogenj v župnijsko dvorano. Za nekaj časa so ga vtaknili v zapor, a je bil kmalu na prostosti. Zdaj je grozil, da bo zažgal še cerkvico sv. Vincencija. A preden je grožnje uresničil, je spet sedel, ker je med mašo z nožem napadel enkrat misijonarja Ivico, drugič pa Binga. Kadar sem lani šel maševat v Burns Creek, me je vedno stiskalo pri srcu in skrbelo, kaj vse se utegne pripetiti. Ko sem bil zdaj določen za to dokaj nevarno predmestje, če lahko tako imenujem brezštevilne koče in blatno, kot njivo preorano cesto v njem, sem samo stisnil zobe. Vem: nekdo pač mora iti tja! Ivica in Bing tja ne gresta, šok je bil prevelik, 81 letni Victor, je bil tam pred tednom dni, drugih pa trenutno na misijonu ni. A sem kaj hitro nehal stiskati zobe, saj so se kar sami postavili v "cheese", ko mi je Victor povedal, da so ljudje cerkev prestavili na drug, bolj miren kraj ob reki Lungi.
Pred osmo sem krenil še s tremi bogoslovci na pot. Sicer gredo fantje tja redno pred sedmo uro z busom – to zna biti ali kombi ali tovornjak – ker poučujejo v nedeljski šoli. Poleg verouka in priprave na prejem zakramentov učijo otroke še pisati in brati, saj jih kar polovica ne hodi v šolo. Nekaj zato, ker se staršem to ne zdi potrebno, večinoma pa zato, ker ni denarja za šolnino. Nedeljska šola je tako za množico otrok edina priložnost, da iz branja in pisanja pridobijo nekaj osnovnih veščin, ki jim bodo prišle še kako prav. Tokrat so fantje počakali name, da so me vodili k novi cerkvi.
Kmalu za mednarodnim letališčem smo zavili na luknjast, lužast in blaten kolovoz in se po njem kobacali mimo nekdanje cerkvice sv. Vincencija. Proti njej sem se ozrl z nostalgijo in grenkobo. Res revna cerkvena skupnost v tem kraju se je namučila, da je zbrala denar za nakup zemlje in postavila cerkvico in dvorano, potem pa mora vse to opustiti zaradi nekega nasilneža. Ta je cerkvico spremenil v spalnico za samske delavce in jih pošteno skubi, so povedali fantje. Zadeva je še toliko bolj neverjetna, ker je na začetku leta vrhovno sodišče potrdilo razsodbo nižjega, da ima cerkvena skupnost vso pravico do uporabe tega terena. Razsodba je ostala mrtva črka na papirju, ker je država prešibka, da bi zaščitila pravice, ki jih prek sodišča priznava. Zato našim katoličanom ni preostalo drugega, kakor da so še enkrat zbrali denar in kupili nov kos zemlje, da bi se lahko tam zbirali in v miru slavili Boga.
Z glavnega kolovoza smo zavili na manjšega, manj preoranega, kar pomeni, da kaj veliko avtov po njem ne vozi. Gladko, brez posebnega poskakovanja ali ovinkarjenja smo se pripeljali na jaso ob reki. Lepa nova cerkvica nas je pozdravila vsa obsijana od sonca. Bili smo zgodnji: množica ljudi je opravljala jutranjo toaleto v reki, na enem koncu moški, na drugem ženske z otroci. Katehist nas je pričakal z nasmehom in beseda je dala besedo. Povedal je, da se je pozno ponoči vrnil z domačega otoka Malaite in da je pravkar odkril, da ni vina za mašo. Ni preostalo drugega, kot da sem bogoslovce odložil in se vrnil v bogoslovje po vino.
V Kani Galilejski bi se svatba klavrno končala, ko je zmanjkalo vina, če ne bi Marija spodbudila Jezusa, da je posegel vmes in rešil gostitelje iz stiske. Tu na Salomonih je pomanjkanje vina še najmanjša reč. Salomonskemu ljudstvu primanjkuje tistega »vina«, ki poganja vsestranski celosten človeški razvoj in napredek. Otroci ne morejo v šolo, ker so starši brez dela ali prerevni, da bi jih šolali. Ljudje ne morejo do pravice, tudi če sodišče razsodi njim v prid, ker nazadnje obvelja zakon močnejšega, bolj nasilnega, bolj grabežljivega. In kljub vsemu je Jezus med njimi in dela čudeže. Eden takih je ta nova cerkvica sv. Vincencija, ki razodeva, da ljudje niso obupali, ampak so v obupnih razmerah zmogli ostati skupaj zaradi vere v Jezusa in premagovati hudo z dobrim. Očitno je, da se čez noč ne da ničesar storiti, za vse in enkrat za vselej. Le po kapljicah, korak za korakom, s potrpežljivim delovanjem se da kaj izboljšati. Jezus je rešil le eno svatbo, ozdravil samo tiste, ki so mu prišli naproti, nasitil tiste, ki so se zbrali okrog njega … In učencem pravi: "Kdor da žejnemu kozarec vode, pride v nebeško kraljestvo." To ni poziv k enemu samemu dobremu delu, marveč svarilo pred zavajajočo miselnostjo, da je moč zlo, krivice in vse hudo, odpraviti enkrat za vselej. 20. stoletje je bilo polno takšnih megalomanskih revolucionarnih projektov, pa so se vsi končali v množičnih pomorih milijonov ljudi, ki naj bi jim prav ti projekti še kako izboljšali življenje. Tisti, ki hoče vse postoriti takoj in za vselej, bo hitro razočaran dvignil roke in obupan zaključil, da se ne da ničesar storiti, in bo potem s pomirjeno vestjo skrbel le še za sebe. Od vseh revolucij je potrebna samo ena in to je revolucija srca. Srce se mora znova zavrteti (to pomeni latinski glagol re-volvo) in obrniti k sočloveku tako, kakor se je obrnil Bog v Jezusu Kristusu. Zato je vera pomembna, odločilna, zveličavna in odrešilna že tu in danes. Vera je revolt (re-volvo), obrat k drugemu, ki se upira zatiranju in poniževanju človeka in si v dejanjih prizadeva za njegov vsestranski celosten razvoj. Kar stori človek najmanjšemu, najbolj nebogljenemu, stori Jezusu in s tem Bogu. To je naša vera!

***

Že popoldan sem izkusil vso težo odgovornosti za sočloveka, ki jo nalaga evangelij. Na vrata je potrkala Elizabeta Biti z vnukinjo Selino. Elizabeto sem spoznal pred dvema letoma, ko sem zbiral podatke o redovni sestri Metodi Fabčič. Elizabeta jo je dobro poznala, saj je vse otroštvo preživela z njo in drugimi redovnicami v Bumi na otoku Malaiti. Sestra Metoda je gojila krave molznice in ko je kakšna mati umrla na porodu ali kmalu za njim, so ljudje prinesli dojenčka k sestram in med njimi je bila tudi Elizabeta. Sestre so bile njihove mame in Elizabeta pravi, da je Slovenka, ker je njena mama, s. Metoda, Slovenka.
Elizabeto in Selino sem povabil v sobo. Obiskovalka je povedala, da je slišala, da sem znova na Salomonih, pa me je prišla pozdravit. Beseda je stekla o s. Metodi. To vidi Elizabeta skozi svojo izkušnjo in zato pripoved o sestri preskakuje v pripoved o Elizabeti. Sestra Metoda je njej in še mnogim drugim rešila življenje s kravjim mlekom. Vedeti moramo namreč, da Salomonci niso živinorejci. Gojijo le prašiče, a ti se v glavnem prehranjujejo sami. Govedo so na otoke pripeljali belci in to za meso, le sestre na misijonskih postojankah so imele krave molznice. Danes ni več veliko sester, zato tudi ne krav. Elizabeta je odraščala v Bumi pri s. Metodi in še s štirimi drugimi sestrami iz družbe maristk. Prav s. Metoda jo je učila abecedo, branje in pisanje, po njeni zaslugi je pismena. Ker je bila bistra, so jo sestre poslale na otok Guadalcanal, kjer je njihova družba imela šole z več razredi. Pri štirinajstih, ko je bila doma v Bumi na počitnicah, se je zaljubila in poročila. Pet let ni mogla zanositi, potem pa je rodila 14 otrok. Trije so umrli. Eden od dvojčkov, deček, se je zadušil na porodu, ker se mu je popkovina ovila okrog vratu; dve deklici sta hodili že v šolo, ko je eno vzela malarija, drugo pa bolečina v trebuhu in je na poti k zdravniku izdahnila. Enajst otrok je živih, dekleta so poročena, zadnja dva fanta hodita še v srednjo šolo.
Zaradi njiju prihaja – šolnina je zelo draga. Mož je bolan, ne more več delati, zaslužka ni, zato ne more več plačevati šolnine. Prosi, če ji lahko pomagam. Ko se pozanimam, koliko naj bi to bilo, odgovori, da ne ve točno. Dogovorila sva se, da se bo pozanimala v šoli, jaz pa tudi. Razložil sem še, da ji lahko pomagam le, če mi bodo dobri ljudje pomagali pomagati. Brez njih nimam nič in ne zmorem nič. Povprašal sem jo, v kateri razred hodi vnukinja Selina, in je odvrnila, da še ne gre v šolo in da je njen oče obljubil, da jo bo dal v šolo drugo leto. A Elizabeta v to ne verjame preveč, saj to obljublja že dve leti. In koliko je deklica stara, me zanima. Stara mati ne ve, Selina tudi ne. Ugibava, da bo tam nekje med deset in dvanajst. Ubogi otrok, kmalu jo bodo začeli možiti, pa še ni prestopila šolskega praga. Vse, kar zna, je pobrala v nedeljski šoli. Elizabeta žalostno ugotavlja, da je bilo v njeni mladosti bolje, ker so bile povsod po misijonskih postojankah redovne sestre, ki so ogromno storile za otroke, tudi deklice. Ona, stara mati, je pismena, njeni otroci tudi, večina vnukov, no predvsem vnukinj, pa ne bo več.

***

Lahko si predstavljate, kako mi je bilo pri srcu, ko smo se z Elizabeto in Selino razšli. S kakšno hvaležnostjo sem objel vse vas, ki velikodušen podpirate naše bogoslovce! »Vino«, ki priteka iz vaše duhovne in materialne skrbi in dobrote, je »vino«, ki nas drži skupaj in razveseljuje kakor nekoč v Kani, in je »vino«, ki ga usmiljeni Samarijan vliva skupaj z oljem v rane oropanemu nesrečniku, da jih razkuži, olajša bolečino in reši življenje. Nobeden od naših bogoslovcev ne bi mogel odgovoriti na Božji klic in ga uresničiti, če ne bi bilo vas, ljudi, ki ste solidarni in radi priskočite na pomoč, ko zveste, kje so potrebe. Res, šolanje bogoslovcev je dolgoročno in drago vlaganje, sadov ne vidiš takoj, a eno je gotovo: s kolikor toliko zadostnim številom domačih duhovnikov se bo dalo marsikaj izboljšati. Z njimi se bo namreč Cerkev okrepila in bo lahko še več storila za vsestranski in celostni razvoj in napredek slehernega človeka in vseh skupaj tukaj na Salomonih … in tudi drugod.
Hvaležen sem vsem, ki ste tako ali drugače povezani z menoj in misijonom, posebej pa v molitvi. Naj sklenem ta pogovor z vami z mislijo papeža Benedikta: "Zavest o neuničljivi božji ljubezni je tista, ki nas podpira pri napornem in prizadevnem delu za pravičnost, za razvoj narodov, med uspehi in neuspehi, v neprestanem sledenju pošteni ureditvi človeških zadev. Božja ljubezen nas kliče, da zapustimo to, kar nas omejuje in je končno, ter nas opogumlja, naj delamo in napredujemo v iskanju dobrega za vse, četudi se ne uresniči takoj, četudi je tega, kar uspe nam, politikom in gospodarstvenikom, vedno manj od tistega, po čemer hrepenimo. Bog nam daje moč, da se borimo in trpimo iz ljubezni za skupno dobro, zakaj On je naše vse, naše največje upanje (78). (…) Vse to je nujno, če hočemo spremeniti "kamnito srce" v "meso" (Ezk 36,26), da bi tako življenje na zemlji "pobožanstvili" in zato počlovečili. (…) Naj nas Devica Marija varuje in ohranja s svojo nebeško priprošnjo, s potrebno močjo, z upanjem in veseljem, da bi se še naprej velikodušno posvečali dolžnostim "razvoja celega človeka in vseh ljudi" " (79). (Ljubezen v resnici).

valežni Drago Ocvirk, misijonar na Salomonovih otokih