"Kako ljubke so noge glasnika, prinaša veselo novico!"

1. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 31. julij 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
počasi se izteka tretji teden drugega semestra v medškofijskem bogoslovju v Tenaru na Salomonovih otokih. Letos sem v tem času tu že tretjič zaporedoma in upam, da mi bo ljubljanska Teološka fakulteta še naprej omogočala to solidarnostno pomoč, ki postaja vse bolj tudi moje strokovno in raziskovalno izpopolnjevanje. V teh krajih bogatim namreč na terenu in v praksi znanje o misijonskem delu Cerkve. Sproti opazujem in študiram srečevanje zelo različnih svetov: evropskega in melanezijskega po eni strani, po drugi strani pa krščanstva, se pravi vere v enega Boga, ki nam ga je razodel Jezus iz Nazareta, in domorodnih verstev, ki temeljijo v glavnem na strahu pred različnimi nadnaravnimi silami. To srečevanje se dogaja v globalnem svetu, ko noben kraj ni več zakoten in odročen, ampak smo nasprotno vsi soodvisni, čeprav so eni razviti in bogati, drugi pa nerazviti in revni, zelo revni. Podobni procesi se dogajajo povsod - tako tu na Salomonih kot v Sloveniji, le da z različno močjo in različnimi rezultati: bodisi pozitivnimi bodisi negativnimi. Lahko si predstavljate, da ima gospodarska kriza tu na Salomonih bolj ostre zobe kot v Sloveniji, čeprav tudi Slovencem ne prizanaša.

***

A tu na Salomonih nas ne pesti le gospodarska kriza, marveč tudi ekološka. Ta kaže zobe po vsem svetu, čeprav so Salomonci med tistimi ljudstvi, ki so najmanj krivi zanjo, ker so pač med najmanj razvitimi. Medtem ko sami v glavnem onesnažujejo naravo z odmetavanjem polivinil vrečk ob cestah, kolovozih in stezah okrog prestolnice Honiare, pa jim Kitajci in Indonezijci sekajo deževne gozdove in cela področja spreminjajo v goličave, s katerih dež spira zemljo, in vse več je videti golih kamnitih pobočij, na katerih ne bo več ne zelenja ne življenja.
Že ko sem prišel v začetku julija, so ljudje tožili, da je nekaj narobe z vremenom. In res, vse do predvčeraj, torka (21.07.), ni deževalo. To je bilo zame novo, saj sem bil iz izkušenj prejšnjih let vajen, da je vsaj enkrat na dan deževalo, če ne večkrat. Zdaj sem prvič videl v bogoslovju razpokano zemljo, ki je vsak dan bolj zijala in odpirala številna usta proti nebu in ga tako že več kakor očitno rotila, naj se je usmili in ji da piti. Takšna suša je okrog bogoslovja kaj nenavadna, saj smo na močvirnatih tleh, ki se zlahka ne posušijo. Res je zdaj pri nas suha doba in rekel bi lahko celo nekakšna zima. Smo namreč na južni strani ekvatorja in v juniju, juliju in avgustu se sonce preseli na severno poloblo, tako da je temperatura čez dan rahlo pod 30 °C, čez noč pa se spusti tudi na 22 °C, kar je tu že res prava zima. Vedno kak bogoslovec obleži zaradi prehlada, drugi pa med predavanji smrkajo in hrkajo bolj kakor od vsega hudega vajeni Eskimi. Zdaj se dvigne ta, zdaj oni, gre iz predavalnice in se kar s stopnišča dol – naše predavalnice so namreč na kolih slab meter nad tlemi – izkašlja, izpljuva in odsmrka. Robcev ne poznajo in na splošno imajo domačini belce za čudake, ker spravljajo smrkelj v robce in te v žep. Te nesnage se je menda ja treba takoj otresti, ne pa jo prenašati s seboj!
Dež je močno lil vso noč in vso sredo, shladilo se je, tako da mi je bilo prav prijetno, fantje pa so hodili okrog v dolgih rokavih in hlačnicah, potegnjeni vase in tisti, ki imajo kapo, so si jo potegnili malodane čez oči. Ker prekrivajo nebo gosti temni oblaki, je čez dan kar nekam mračno in v dušo se ti naseli pravo otožno zimsko razpoloženje. Da je zima res prava, pa se mi je zdelo predvsem zato, ker smo za sredo popoldan načrtovali koline. Prašič je na Salomonih in sploh na južnomorskih otokih najbolj čislana žival in najimenitnejša jed. Kako tudi ne, saj je poleg psa in kokoši edina domača žival in brez njega ni praznika.
O pomembnosti prašiča v Salomonovem otočju se je prepričala tudi rojakinja, Celjanka Alma Karlin, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja potovala po teh otokih. V knjigi Urok Južnega morja, pripoveduje, kako so po obedu modrovali otroci, ki so se pripravljali na prvo obhajilo v sestrski sirotišnici:
"Ko bom jaz prišel v nebesa, bom jedel samo svinje."
Drugi pa je ponosno odvrnil: "Ja, ampak ne črnih goščavskih svinj, temveč bele, take kot jih imajo sestre."
" O, pujs, ti najvišja zemeljska blaženost," (1996, 127) sklene pripoved naša pustolovka. Ob drugi priložnosti, in sicer na misijonu Svetega Marka na otoku Kieta, pa je izvedela, kako so dekleta poizvedovale o njej pri misijonarju:
»Poslušaj, patere, nova misisi prihaja iz revne dežele, kjer ni niti svinj niti tara.« In so vzdihnile.
»Zakaj tako mislite?«
»Ah, patere, nič trebuha nima!!!« (1996, 107).
Sam zagotovo popravljam vtis o "revni deželi", ki ga je pred dobrimi 80 leti zapustila suhljata pustolovska misisi iz Celja, ne zato, ker ne bi videl čez trebuh kakor znameniti gospod Trebušnik, pač pa zato, ker me je kar nekaj skupaj. Nič kolikokrat se je že pripetilo, da mi je tu kdo dejal: "Kako ste lepi, patere! Kakšen hrust ste!" Slovenske najstnice, ki venomer hujšajo, čeprav jim le koža drži skupaj kosti, da jih ne raznese veter, bi morale priti sem na Salomone, pa bi hitro začele pridno jesti. "Velik trebuh je namreč prva nuja za bougainvillsko lepoto. Vse ženske nosijo svoje sramne predpasnike globoko pod popkom in zavezane tako, da štrli trebuh ven," še pojasni naša popotnica. Ta naš ljubi svet je vedno tudi narobe svet: za lačne je lepo debelo in mastno, za site in preobjedene pa suho in koščeno!
A vrnimo se v bogoslovje. Za sredo večer so bila načrtovana kar tri praznovanja v enem. Najprej je bilo treba proslaviti začetek drugega semestra. Slovesno dobrodošlico sem si prislužil tudi sam, tokrat toliko bolj, ker sem s seboj pripeljal prostovoljko Ano Rici. Ta sedaj pridno predava v Nazaretu v Katehetskem središču tako bodočim katehetom in voditeljem cerkvenih skupnosti kot fantom v pripravljalnem letniku za bogoslovje. Tretji razlog za praznovanje pa je slovo od predstavnikov avstralske Vincencijeve dobrodelne zveze, ki so pripeljali dva zabojnika pomoči na sosednji otok Malaito. Sivo vreme, koline, praznovanje … vse kakor nekoč pri stari mami na Dobrni, ko je sredi zime za koline prišla skupaj cela žlahta in se veselila srečanja in pečenke. Verjetno so silno prijetni spomini na domače koline razlog, da sem o pomenu kolin pripovedoval marsikomu, ki ga je zanimalo, kako je kaj na Salomonih. Kar nekaj jih je ob mojem pripovedovanju seglo v žep in nabralo se je okrog 500 evrov oz. 5 000 salomonskih dolarjev. To je za pet prašičev. Velika hvala vsem, ki ste poskrbeli za pečenko naših bogoslovcev!
Prvi, za salomonske razmere kar spodoben prašič, je že v torek zvečer prišel v bogoslovje. Do konca šolskega leta bodo torej še štirje. Prašič je zadnjo noč prespal privezan pod drevesom pri kuhinji. No, bogoslovska kuhinja, kot vsaka domača kuhinja v tej deželi, je majhna zasilna koliba, v kateri je večji zaboj rečnega kamenja in odprto gorišče. Kamenje, ki služi za peč, se razžari, potem pa se vanj zagrebe v bananine liste zavito meso, sluzasta zmes kasave za pogačo ali kaj drugega. Te reči se v kamenju napol pečejo, napol dušijo, dokler kamen ne ugasne, se nato odvijejo iz zoglenelih in počrnelih bananinih listov, zavijejo v sveže liste in razstavljeni po tleh čakajo jedce. Zaradi dežja in vode, ki je izsušena tla že spet spremenila v spužvasta in rinila iz njih na površje, tudi če si stopil čisto na lahno, nismo mogli večerjati na prostem. V smehu in zadovoljstvu smo se zategadelj stiskali v bogoslovski jedilnici … po domače, podobno kakor nekoč v "hiši", najimenitnejši sobani, pri stari mami. Tudi zdaj sem bil med svojimi, med svojo žlahto, med brati in sestrami, ki se pripravljajo, da bi Jezusovo "sorodstvo", Božjo družino, razširili in okrepili med vsemi Salomonci.

***

Zanimivo, v župnijskih cerkvah, na postojankah s cerkvijo ali pod drevesom - nikjer nisem doslej videl spovednice. Vendar se verni pred mašo in po njej veliko spovedujejo, želja po spravi, Božjem usmiljenju se zanje mora pokazati v konkretnem dejanju, v katerem sodeluje ves človek, ne le njegov »duh« ali misel, kot to radi pravijo v Sloveniji. Ljudje kar sami prinesejo stol v kot pri oltarju ali pod drevo in se postavijo v vrsto. Torej bo spoved! Tudi v bogoslovju ni spovednice, je pa vedno priložnost za spoved, če bogoslovci tako želijo. Včeraj je bila priložnost za redno mesečno spoved. Tokrat sem sedel za oltarjem. Fantje so prihajali bosi, nekateri so pokleknili, drugi so sedli. Glavo sem sklonil med roki in prisluhnil izpovedi. Pogled, uprt v tla, se je ustavil na njihovih nogah. V oči mi je padlo, da so zelo sploščene, lopataste, zelo razhojene, bi rekel, prsti precej vsak k sebi, nič stisnjeni kot naši, ki se morajo prilagajati čevljarjevim kopitom. Noge so tudi ranjene, razpokane, na kakšni nezaceljena rana, sveža krasta. Kakšen prst odsekan, kakšen zvit, nohti "Bog pomagaj!". Po kamenju in travi, po džungli in vodi, v cerkvi in predavalnici … te noge so vedno bose.
Na misel mi je prišla prerokova hvalnica:
Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: "Tvoj Bog kraljuje!" (Iz 52,7).

"Kako ljubke so noge glasnika …" Prekovih besed nisem mogel več utišati, z vsakimi bosimi nogami so bile bolj glasne v meni in sam ne vem, kdaj sem začel v sebi moliti. Molil sem, da bi te noge, vse enako ploščate, lopataste, ki se vrstijo in izmenjujejo pod mojim pogledom, res bile noge oznanjevalcev vesele novice, evangelija o božji ljubezni, noge apostolov, ki jih je Jezus umival, noge, ki si bodo upale stopiti v sleherni dom, pristopiti slehernemu človeku, noge, ki jih bo uporabljal Jezus, da bo mogel priti do najmanjšega, najnepomembnejšega ... "Kako ljubke noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev!"

Hvala vsem, ki v letu duhovništva in duhovnikov pomagate bogoslovcem na Salomonovih otokih, da bodo njihove lopataste noge nekoč noge Jezusovih duhovnikov.

Drago K. Ocvirk, cm
sezonski misijonar na Salomonovih otokih

Prostovoljci za celosten razvoj

2. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 06. avgust 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
Danes, na praznik Gospodovega spremenjenja na gori, ni med bogoslovci in kandidati prazničnega razpoloženja. S težkim srcem so se namreč poslovili od Vatroslava Vudjana, ki jim je zlezel v srce tako rekoč skozi ušesa. Vatroslav je namreč izjemno talentiran glasbenik, ki se je izšolal v Avstriji in Poljski, zdaj pa poleg koncertiranja poučuje glasbo v Zagrebu. K nam na Salomone ga je privedlo prijateljstvo iz šolskih dni z misijonarjem Ivicom Gregurcem. Razumljivo, Vatro je bivanje na Salomonih izkoristil tudi za spoznavanje salomonske glasbe. In ta je prekrasna, nad njo je bil očaran … tako kakor mi vsi, ki imamo srečo, da živimo (vsaj občasno) na Salomonih.
Z Ivico so v župnijski koči na Rdeči obali fantje, ki bi radi stopili v Misijonsko družbo in postali lazaristi. Ko je bil Vatro z njimi in so bili prosti, jim je razlagal note, izpopolnjeval njihove samoučne kitarske spretnosti in jih uvajal v dirigiranje. Njihove zavzetosti, učinkovitosti in talentov ni mogel prehvaliti. "Toliko so vase posrkali v slabem mesecu kot razvajeni in naveličani zagrebški otroci v enem letu ne," je zanosno in hkrati ogorčeno pripovedoval učitelj glasbe. "Najraje bi ostal pri vas na Salomonih. Tem otrokom in mladini je vredno pomagati. Tako ukaželjni so in cenijo učiteljev trud," je še pribil.
Pri sebi sem pomislil: "Železo se kuje, dokler je vroče" in ga zaprosil, naj posveti zadnji teden, ko je še med nami, našim bogoslovcem. Z veseljem je sprejel in rektor mu je dal eno uro po kosilu, in sicer od pol dveh do pol treh. Kar polovica bogoslovcev je izkoristila priložnost in ob uri vsa vznemirjena pričakala glasbenika, a po koncu ure ga na njegovo veliko presenečenje niso pustili oditi. Kot eden so vstali, se vstopili pred njim in ga zasuli z vprašanji: "Samo še to, kaj pa ono, ali lahko poveste še tole, kaj pa v tem primeru …" Saj pravim, pri nas je raj za učitelje, seveda, če so voljni delati za Bog lonaj, streho nad glavo, da ne bodo mokri, riž in taro, da ne bodo lačni, bodo pa že dobili!
Vatro je v Burns Creeku odkril nekaj, kar je od daleč podobno glasbeni šoli. Deluje v sklopu šole, ki jo imajo adventisti sedmega dne in se ponaša z oznako "mednarodna". "Glasbeno" šolo vodi Avstralec, ki pride na Salomone tri tedne na leto. Kakim tridesetim učencem razdeli note, pove, kaj se morajo naučiti in se vrne v Avstralijo. Učenci potem vse leto vadijo sami, kakor vejo in znajo, dodatne napotke ali pojasnila pa dobijo po elektronski pošti. Kako ta deluje oz. ne deluje in da je dostopna le v javni "pletilnici", sem že večkrat povedal. Ob koncu leta morajo mali glasbeni samouki na izpit v Brisbane v Avstralijo, ker je njihova šola podružnica neke brisbanske in prav zato ima zveneč naziv "mednarodna". Gotovo se boste tako kakor jaz vprašali, kaj se lahko ti otroci sploh naučijo v takih razmerah? Ne le da so brez učitelja, šola ima le en sam električni klavir, na katerem lahko vadijo, in še to samo tedaj, ko je elektrika. Kadar se klavir pokvari, poroma za dalj časa v Avstralijo na popravilo, ob vrnitvi pa carina teden ali dva ugotavlja ali se je res vrnil stari klavir, ali pa so Avstralci morda podtaknili novega. Kaj se lahko torej ti otroci naučijo, sem vprašal Vatra, ko je pripovedoval, kako šola deluje. "Vse, fantastični so!" je bil vzhičen odgovor. Povabili so ga namreč na koncert, kjer so mladi pokazali svoje znanje in tudi sam jim je zaigral. Ni mogel verjeti, samo strmel je in se čudil, koliko znajo in kako dobro. "V resnici so samouki," je ponavljal, "pa znajo vsaj toliko, če ne več, kot moji učenci v Zagrebu, ki imajo skozi vse leto tedensko posamično dve uri klavirja in vsi skupaj še po dve uri teorije."
Zdaj, ko leti Vatro visoko nad Tihim oceanom proti Avstraliji, naši fantje pa sanjajo, kaj vse bi se še lahko naučili, če bi ostal z nami, tudi sam premlevam ko kak star vol v sebi misel, željo in prošnjo hkrati: Kaj ko bi se našel v Sloveniji kak glasbeni talent, navdušenec, človekoljub, preprost, ki bo želel svoj talent pomnožiti med ukaželjno mladino tu pod tropskim soncem!? Vas, ki boste te besede slišali ali brali, obrnite se okrog sebe, poznate glasbenika, glasbenico, povejte, da tu hrepenimo po njem ali njej. Naj me jeseni, ko se vrnem v Slovenijo, poišče in začnemo skupaj uresničevati sanje! A ja, pa še to: gotovo je kje v kakšnem kotu kak inštrument, pa ne veste, kaj bi z njim, pri nas na Salomonih pa to zelo dobro vemo … in še hvaležni vam bomo!

***

No, naj bo dovolj glasbe, saj so še druge reči na svetu in tudi te so potrebne. A z njimi je enako kakor z glasbo. Če je človek, ki jih zna podajati, potem jih bo naša mladina z žarom in talentom posrkala vase, če človeka ni, potem tudi znanja, izobrazbe, vzgoje ni. Brez tega pa tudi prave prihodnosti ne za naš mladi rod.
Letos je delo naše misijonske posadke izjemno blagoslovljeno. Istega dne kot Vatro, ravno 7. julija, na dan neodvisnosti Salomonov, se nam je namreč za dva meseca pridružila Ana Rici, študentka teologije v Ljubljani. Pred študijem teologije je že delala kot medicinska sestra in to delo s srcem in znanjem opravlja občasno, zlasti med počitnicami, še naprej. No, letos počitniškega zaslužka ne bo, ker je julij in avgust posvetila mladim Salomoncem, ki se pripravljajo za delo v Cerkvi v Apostolskem centru v Nazaretu (Nazareth Apostolic Center).
V Centru, ki je četrt ure peš od bogoslovja, je pripravljalni letnik za bogoslovje in šola za voditelje pastorale po župnijah in župnijskih postojankah. Brez laikov, ki vodijo krajevne, t.j. vaške cerkvene skupnosti, bi pri nas vera ne mogla živeti. Razdalje so namreč tolikšne in vse je treba prepešačiti - v glavnem skozi džunglo - da se ljudje lahko zberejo na sedežu župnije le ob največjih praznikih. Pa še to le, če ne dežuje in so poti prehodne, reke pa ne previsoke. Tisti z malih otokov pa tako ali tako ne morejo tudi ob mirnem morju do otoka, kjer je župnijska cerkev, ker ni denarja za bencin za motorni čoln, s kanujem pa je predaleč in prenevarno.
Osem desetletij je minilo, kar je Celjanka Alama Karlin potovala skozi naše kraje, in njeni vtisi še kar držijo, še posebej, ko se oddaljimo od treh ali štirih mest, ki jih premore ta dežela.
"V kraljestvu južnomorskih otokov sem se vedno počutila kakor sužnja: sužnja žuželk, ki se jih nisem mogla ubraniti; moških dvonožcev, ki so zavirali moje korake; poti v goščavi, ki so se mi zapirale s plezalkami in ležečimi drevesi; ladij, ki niso prihajale, kadar si jih potreboval in ki so terjale blazen denar, ker ni bilo nobene konkurence; vročine, ki je človeka uničevala; samote, ki mi je sledila kot prekletstvo. Seveda, če sem stala spodaj na obali poleg rakov samotarcev, sem tudi jaz lahko porekla: Jaz sem gospodarica vsega! Hvala lepa! Dvajset velikih otokov ne bi marala, tudi ko bi jih metali za menoj …" (Urok južnega morja, 1996,132).
Povsem razumljivo torej, da je v takšnih okoliščinah vsakdanje, sprotno življenje cerkvenega občestva v celoti v rokah odgovornih in zavzetih laikov. Njihovo delo in trud poplača vaška cerkvena skupnost s kakšnim tarom, morda z ananasom ali ribo. Fantje in dekleta, ki se usposabljajo v Apostolskem centru, si morajo sami pridelati hrano za preživetje na njivah okrog Centra, riž, sol in sladkor, petrolej in sveče, zvezke in knjige, morda še kakšen kos obleke, pa jim priskrbi Cerkev na Salomonih. Nadvse pomembno je, da bodoči voditelji cerkvenih skupnosti dobijo čim boljšo izobrazbo, tako versko kot svetno, da bodo mogli opravljati svoje poslanstvo v zadovoljstvo in korist svojih ljudi, pa naj ti živijo globoko v džungli ali na samotnem otoku. Kakor na vseh področjih tako tudi na tem, ni dovolj domačih moči. Preprosto ni izšolanih in usposobljenih ljudi, ki bi mogli v celoti voditi Katehetski center in nuditi nujno potrebno izobrazbo in vzgojo. Zato je dobrodošla sleherna pomoč iz razvitih držav, zato smo tudi zelo veseli Ane, ki bogati našo ponudbo in usposabljanje v Nazaretu.

***

Da ne bi današnje pisanje zvenelo preveč šolsko, ne bom za Vatrovim poučevanjem predstavil še Aninega. Gotovo boste raje prisluhnili doživetju, ki ga je Ana popisala sama. Preden ji dam besedo, pa kratek uvod.
Ko sem bil prvič tu pred tremi leti (2007), sem pri pomivanju posode opazil, da jo zlagajo v police poveznjeno navzdol. Čemu tako, sem začuden vprašal Ivico, pa je odvrnil, da zaradi ščurkov. No, ko sem kasneje videl, kako ogromni in nagnusni so, mi je bilo vse jasno. Zatem, ko je Alma Karlin naštela za cel odstavek raznih žuželk, ki so ji grenile življenje, je z njimi nadaljevala še v drugem.
" To pa še zdaleč ni izčrpalo bogastva živalskega sveta, kajti neka vrsta murna je rezala perilo kot z nožkom, ščurki so napadali hrano, usnje, ja, celo kožo okrog nohtov na rokah in na nogah in celo same nohte, in stonoge in škorpijoni so povzročali blazne bolečine, majhnega otroka so lahko celo usmrtili. Pri vratih sem videvala rožičastega hrošča, čigar glava je spominjala na lobanjo – skratka, Salomonovi otoki so raj za lovce na hrošče in kraj groze za navadne smrtnike. Samo pod mrežo za komarje sem se počutila vsaj delno varno" (1996, 79-80).
No, zdaj ste že gotovo uganili, o kakšen doživetju vam bo pripovedovala Ana. Prisluhnite ji!

Pozdravljeni!
Kdor ima preslab želodec in občutljivo dušo, naj prvi del enostavno spusti. Drugače pa naj prej pomalica.
Skratka, padla je odločitev: Narediti kako slovensko jed. Povsem nemogoče ... če pa imaš moko, jajca, sol, olje in pivo, so prave slovenske palačinke "hitro" na meniju.
Ker problem prinese problem, se hitro ugotovi, da ni prave posode. Trgovine so tu pretežno kitajske in taka je tudi roba. O teflonu ali njemu približni kvaliteti lahko potemtakem razpravljamo kdaj drugič. O tem, da je pred začetkom štedilnik pokvarjeno kašljal in bruhal smrtno nevarni ogenj, tudi. Pa vse to je nepomembno. Sestavine veljajo! Lahko začnemo in kar tudi končamo pri moki …
Moka, zaprta v neprepustni posodi, je več kot očitno postala udobno gojišče različnega živalskega stvarstva. O.K., nisem fina, nočem biti punca, v tem momentu moram speč palačinke: obljuba dela dolg! Pa pride mimo simpatični Father Bing. Ves navdušen prijavi, ko mu pokažem "sterilno" posodo: " Oooo ... This is also good!" (To je tudi dobro!). Skoraj sem omedlela ... No, pa mi je le naredil veliko uslugo in sva precedila "životinjsko carstvo". Na velikem kovinskem cedilu je ostalo za pest črvičkov, ščurkcov … itd. Spet sem skoraj omedlela, moja edina misel je bila: "Dihaj globoko!" Nato sem presedlala za prestavo nižje, da vsaj diham … " This is also food!" (To je tudi hrana!) je nato romalo v posodo za pse. Psi tukaj jedo vse, ljudje pa nismo daleč stran! Vse se porabi, nič se ne meče proč. Ko je Father Bing polil pasje ostanke z vročo vodo, sem pogrebščino humano pokrila s servetkom. Pa seveda, da bi si prihranila še kakšno nadaljnjo solzo gnusobe.

O.K., nazaj k palačinkam. Bile so naravnost odlične. Mrčesa in golazni, ki je cedilo ni ujelo, sem med peko suvereno pobrala ven. Česar nisem, naj bo za bogove in lačne ljudi!
Še nekaj živalskih. Naravnost ljubki so martinčki. Vse povsod jih je polno, so marljivi čistilci okolja. Cepljajo in hitijo po stenah, po mizi, po tleh. O mravljah in bolhah sem tudi že prej kakšno rekla. No, če si bolj jutranje sorte, kot sem jaz, in je vroče, bosa noga hitreje stopa. Dejstvo pa je, da hrustav zvok pod stopalom v kuhinji v bosih trenutkih ni ravno zaželen. O.K., mrtvo hladno sem se obrnila in šla po natikače. Zato pa smo jih izumili, da jih nosimo! Nato sem se vrnila v kuhinjo in še bolj mrtvo hladno pojedla zajtrk. Tega mi nihče ne bo preprečil! Niti pokojna divizija tri centimetrskih ščurkov ne. Prejšnji večer je namreč Father Greg šprical tla s strupom za ščurke. Bravo Greg, uspelo ti je! Zdaj imamo žive in mrtve ščurke vsepovsod. Mrtvi se hrustavo odzovejo, ko jih pohodiš, živih pa ravno ne vidiš na vsakem centimetru.
Od vseh navedenih življenjskih tegob pa naj le poudarim, da mi domujemo v hiši. Mi smo tukaj veličastni nadstandard. Domačini povečini živijo v majhnih kolibah na kolih … in ne pečejo palačink."

***

No, kljub vsemu, nad čemer vzdihujeta Alama in Ana, pa je tu rajsko lepo, ljudje so prekrasni in vredno se je truditi skupaj z njimi, da bi tudi oni ali vsaj njihovi otroci lahko enkrat živeli v "hiši in pekli palačinke"! Gospod se je spremenil na gori, v njegovem imenu nam pomagajte spreminjati ta svet v bolj božjega in človeka vrednega. Pridite nam na pomoč ali osebno ali z molitvijo.

Bog z vami,
hvaležni Drago Ocvirk, sezonski misijonar na Salomonih

Ora et labora –
Posvečaj se duhovnim in kmečkim opravilom!

3. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 14. avgust 2009

Dragi prijatelji in podporniki!
Telo je bilo že povsem zabetonirano od celodnevnega sedenja pred računalnikom. Ni čudno, da so na koncu zmrznili še možgani in se je bilo treba malo zmigati, čeprav volja kakega posebnega veselja do gibanja žal res ni kazala. Sploh pa ne ob pol treh popoldan, ko se je popoldanski ples prstov po tipkovnici ponavadi šele dobro začel. A zvečer ne grem maševat na Red Beach, zato običajne dobre ure hoje do tja ne bo, od neustvarjalnega sedenja pred računalnikom pa tudi ni nobenega haska. Klobuk na glavo, teniske na noge in en krog po bogoslovju.
Komaj sem dobro zakorakal, glej ga zlomka, četica fantov oborožena z mačetami, lopatami in motikami sem, četica tja in tako več četic v več smeri. To utegne biti zanimivo za fotoaparat, sem pomislil, in že se je v meni prebudil lovski nagon. "Levo ukrug", je padla vojaška jugo komanda in do tistega trenutka svinčene noge so me z vso naglico ponesle v sobo po aparat in nazaj dol. Prebujeni možgani pa so že odločili, da bom sledil najbližji četici in tako je tudi bilo.
Vincent, Eric in Malcolm so izginili v džunglo proti reki. Tja v treh letih nisem še nikoli pomolil nosu, ker me je strah srečanja s krokodilom. No, če gredo bogoslovci tja, jih bodo že pregnali, če so res tam, če pa so le plod mojih strahov, pa se jih tako ali tako ni za bati. Fantov ne vidim, le njihovemu smehu sledim in kar naenkrat sem na precej veliki jasi, ki je eno samo polje. Fantje že kopljejo jame in ko pridem do njih, povedo, da bodo sadili jam. Jam je korenika kakor tudi taro in kasava, ki so bili kralji želodcev, dokler jih ni začel izpodrivati uvožen riž.
Fotoaparat je opravil svoje in lahko sem se podal na lov za drugimi kmetovalci. Hodil sem ob robu džungle in vlekel na ušesa, kje se bo slišal smeh. Nisem rabil veliko časa in spet sem zavil za glasovi v džunglo. Nova jasa, novo polje, kjer so Augustin, Jimson, Ben in Nickson izkopavali kasavo. Prvič sem videl to koreniko v njeni naravni obliki. Več rjavih korenov, bolj podobnih stožčasti zaobljeni korenini kot slovenskemu korenju, povezuje skupna korenina. Ljudje rjavi sad olupijo in dobijo bel ali rumenkast plod, ki ga pripravijo na dva načina. Za vsak dan kasavo skuhajo in ima podoben okus kakor krompir v oblicah, za praznike pa pripravijo iz njene moke testo, ki ga pečejo v njihovi peči iz razžarjenih kamnov in to okusno gumijasto pogačo imenujejo puding. Tudi ta vod kmetov sem posnel in nadaljeval lov.
Obredel sem osem ali devet skupin poljedelcev in se sam sebi nisem mogel načuditi, da šele zdaj po treh letih odkrivam, koliko polj se skriva v džungli okrog bogoslovja in kako intenzivno morajo fantje kmetovati, da niso lačni. Ko sem o tem govoril z rektorjem, mi je pojasnil, da so tako intenzivno začeli kmetovati šele lani, ko so cene hrane strahovito poskočile, za sto in več odstotkov, in ko se je število bogoslovcev krepko povečalo.
Dejstvo je, da več kakor 90 odstotkov Salomoncev živi od ekonomije preživetja, ne pa skladiščenja in prodajanja. To pomeni, da pridelajo le za golo preživetje in da ni kakih viškov hrane, ki bi jih mogli prodajati. Kak ananas, nekaj korenov tara, kasave, jama, snopič dolgega stročjega fižola ipd. se že prihrani za petrolej, sol, sladkor in seveda nekaj mora biti za obvezni delež pri šolnini. A to je tudi vse premoženje, ki ga spravijo skupaj za teh nekaj nujno potrebnih reči. Razumljivo in modro je, da v podobnih razmerah kakor vsi drugi živijo tudi bogoslovci. Ko bodo šli na župnijo, bodo morali kmetovati in se preživljati z delom svojih rok, zato jih v bogoslovju ne gre razvajati, čeprav jim je treba hkrati nuditi vse potrebno za uspešen študij. Tega ni malo in to stane! Ni dvoma, da bo tako v tej deželi še dolgo, kajti svetovna kriza gotovo ne bo prinesla kakega gospodarskega napredka, prej nazadovanje. Zaradi vsega tega imam zdaj tu v bogoslovju občutek, kakor da bi bil v kakem srednjeveškem samostanu, kjer so se menihi držali pravila »ora et labora« - posvečaj se duhovnim in telesnim dejavnostim. Kajti kljub nadvse dragoceni podpori, ki jo marsikateri Slovenec ali Slovenka nakloni za salomonske bogoslovce, pa so le-ti zdaj sleherni dan pri kmečkih opravilih. Hrana se je podražila, barake v bogoslovju se starajo in kličejo po obnovi, potrebna je še ena učilnica, cerkev je premajhna, danes ni študija brez računalnikov …
Če je večina naših ljudi na Salomonih še vedno na pragu preživetja, gledano materialno, pa so v manj kakor sto letih duhovno izredno napredovali. Zasluga za to gre prav misijonarjem, katoliškim in protestantskim, ki jim oznanjajo evangelij in jih uvajajo v bogastvo življenja po njem. Čeprav je Alma Karlin, ki je tod potovala pred osmimi desetletji, kritična do misijonskega dela, pa vendarle opazi v njem tudi kaj dobrega. "V vseh smislih najbolj nesebični so nedvomno katoliški misijoni. Druge sekte se pustijo za vse plačevati. (…) Katoliški misijoni se od protestantskih razlikujejo po tem, da ravnajo z domorodci kot z brati, a z neizkušenimi brati, ki jih je treba voditi. Otroke spodbujajo predvsem k delu, šele nato k molitvi in petju in jih ne trgajo iz njihovega domačega okolja« (85). Skozi več rodov v zadnjih sto letih so si ti "neizkušeni brati in sestre" nabrali dovolj izkušenj v Jezusovi šoli in v prijateljevanju z njim, da lahko zdaj na njegovo besedo "odrinejo na globoko". To jim bo uspelo, če bodo imeli dobre krmarje. Kandidatov ne manjka, izšolajmo jih, dajmo jim potrebno izobrazbo, pri Jezusu pa so že dobili tudi po zaslugi misijonarjev vero in delavnost, srčnost in pogum.

***

V petek zvečer sem srečal bogoslovca Josepha in ga spomnil, naj bodo fantje zjutraj točni, ker ob sedmih odrinemo v njegovo vas Verahue. "Ne, ne, Father," me je zaskrbljeno pogledal, "mislil sem ob sedmih po salomonsko, ne po slovensko!" No, kljub temu smo se odpravili na pot skoraj po "slovenskem" času. Ker na severozahodnem delu otoka Guadalcanala še nisem bil dlje od župnijske cerkve v kraju Visale in poti do vasi Varahue nisem poznal, sem pač hotel imeti dovolj časa, če bi se pripetilo kaj nepredvidenega.
Pot do Visale, zadnjega večjega kraja na naši poti, je za salomonske razmere zelo dobra, čeprav se po makadamski cesti premetavaš kot barkača v razburkanem morju. Kadar dežuje so luknje polne vode, izsušene struge, ki sekajo cesto na nekaj sto metrov, pa nenadoma oživijo. Takrat pljuska okrog avta, po njem in čez njega, kakor da bi res že bil sto metrov nižje v razburkanem morju.
Med letošnjo deževno dobo od decembra do marca je ravno ta predel otoka prizadel ciklon, tako da so ga hude poplave za nekaj tednov odrezale od sveta. Visoke vode in plazovi so vzeli štirinajst življenj, zalili njive in odplavili ves pridelek. Edina hrana, ki je ljudem ostala, so bili kokosovi orehi. Z njimi se da preživeti, ne pa tudi nasititi, tako da je tod vladala lakota. Pomoč več tednov ni mogla do poplavljencev, ker se ciklon ni hotel pomiriti, vode so zalile cesto, poti in steze, morje pa je divjalo, tako da tudi z njega ni bil mogoč dostop do poplavljenih vasi. In ko je pomoč nazadnje vendarle prišla, je bila skromna, neprimerno bolj skromna, kakor si to utegne predstavljati slovenski bralec, ampak saj je na Salomonih tako za vse reči. Zelo malo je tu že veliko, skromno je že razkošno, krožnik pustega riža pa gostija.
A saj veste, nesreča nikoli ne pride sama, marveč vedno z družbo sebi enakih. Kakor se rado zgodi v revnih deželah, se je potem, ko je narava prenehala razkazovati svojo moč, razkrila vsa nemoč in bedo človeške narave. Pomoč, ki se je nabirala, je namreč hkrati tudi kopnela … ker so jo skorumpirani organizatorji sproti pod roko prodajali na črnem trgu. Zato že ni bilo več bogvekaj deliti, ko je nastopil čas za to. Se razume, preiskava je že v teku … do prihodnjega ciklona! Sobrat Ivica Gregurec, župnik naše župnije Dobrega Pastirja, mi je iz lastne izkušnje ponazoril "požrtvovalnost" organizatorjev pomoči. Med ciklonom se je na župniji ustavil človek iz kriznega štaba in zaprosil župnijsko Karitas za pomoč. Ivica mu jo je obljubil, saj so lani nekaj podobnega doživeli ljudje prav na nižinskem delu njegove župnije in so bili tudi sami deležni pomoči. Ko sta se dogovorila, kdaj naj pridejo po pomoč, je možakar zahteval za povrh še osem kartonov piva - to je 200 pločevink. Ivica ga je pognal iz svoje koče, pomoč organiziral sam in s tem prihranil denar za več kot 200 kg riža, ki bi ga sicer organizatorji "pomoči" pognali po grlu ali pa si z njim napolnili žepe.

***

Poleg Ane Rici, prostovoljke, ki poučuje v Katehetskem centru, in mene za volanom, so bili v odpravi v vas Verahue še trije bogoslovci: Joseph, Steven in Peter. Kmalu za prestolnico Honiaro se je začela makadamska cesta, a kot že rečeno, dokaj dobra. Na poti do Visale ni bilo zame od lani drugih novosti kot rečne struge do vrha napolnjene s prodom zaradi omenjenih poplav in pa to, da si je reka Sasi utrla novo pot, bolj povprek, do morja. Po dobri poldrugi uri vožnje smo se ustavili pred mogočno cerkvijo v Visale s tremi ladjami in masivnim čokatim zvonikom. Ne boste verjeli, a je res: visok križ pred cerkvijo in velika platna v njej so delo rojaka dr. Antona Ivančiča. Tega botanika in genetika, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja deloval v raziskovalnem centru v Dodo Creeku, boste zdaj srečali na Madagaskarju in tudi tam naleteli na njegove kipe na slovenskih postojankah in celo na zvoniku stolnice v Farafangani.
Na šolskem dvorišču, ki je del župnijskega kompleksa, je bil prešeren živžav, čeprav je bila sobota. Kot oglje črn srednješolec mi je povedal, da so prišli Američani in je za vse zastonj zdravniški pregled. Bo držalo, sem pomodroval, tudi v bogoslovju smo dobili obvestilo, da je pred prestolnico zasidrana ameriška vojaška ladja in bo tak pregled za naše okrožje konec avgusta v salezijanski bolnišnici v kraju Tetere. Marmorno črn mladenič je potegnil slonokoščene zobe v nasmeh do ušes in se poslovil. Nikjer drugje na otoku niso ljudje tako črni kot tu, kar je posledica lova na glave. Na ta najzahodnejši del otoka so namreč prihajali lovci na glave z otokov blizu Papue Nove Gvineje, kjer so ljudje črni »kakor krokarji«, če uporabim prispodobo iz Visoke pesmi (5,11). Vešči morjeplovci so v majhnih gibčnih kanujih preveslali 250 km in več. Na cilju so čisto po lovsko potrpežljivo oprezali in v ugodnem trenutku napadli vas, moške pomorili, glave porezali za trofejo, ženskam pa storili silo. Ena življenja so vzeli, druga spočeli … in zato so ljudje okrog Visale tako bleščeče črni.

***

Ni več časa, da bi vam povedal, kako smo nadaljevali pot naprej do vasi Verahue in kaj vse smo tam lepega doživeli. Pa kdaj drugič.
Jutri je veliki šmaren, praznik Marijinega vnebovzetja. Vnebovzeta nam razodeva, h kako velikim rečem je človek poklican, koliko dobrega more storiti, če sodeluje z Bogom. Ta človek, ki je lovec na glave in ljudožerec, sebičnež, pokvarjenec in skorumpiranec, je lahko blagoslov zase in za soljudi, če prisluhne Božjemu poslancu, angelu, Kristusu, njegovim apostolom, glasnikom evangelija. Iz vsega srca molim pod žarečim salomonskim soncem:
Marija, kraljica duhovnikov, izprosi nam v letu duhovništva novih duhovniških poklicev v Sloveniji, na Salomonovih in povsod drugod,
Marija, pomoč kristjanov, pomagaj nam, da bomo po tvojem zgledu radi sodelovali pri gradnji kraljestva tvojega Sina.
Hvala, ker ste mi prisluhnili in vsem prisrčen misijonski pozdrav,

Drago Ocvirk, cm, sezonski misijonar na Salomonovih otokih

Hrana življenja

4. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 20. avgust 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
Ko sem bil prvič v Lungi, sem maševal pod drevesom. Takrat sem bil še čisto svež iz Evrope in temu ustrezno pameten. Ljudje so postavili oltar pod drevo, ki se ni kaj prida upiralo sončnim žarkom, saj jim je dopuščalo, da so me praskali po pleši in bodli v oči. Katehistu sem predlagal, naj prestavijo oltar pod sosednje drevo, ker je košato in je pod njegovo krošnjo skoraj mrak in z njim gotovo tudi kaj hladu. Tega je potrebovalo moje telo, ki se je prve dni bivanja v tropih topilo in cedilo ko špeh na žaru. Katehist se ni zganil, zato sem ponovil. Zopet nič. V tretje gre rado, sem se opogumljal. A zaman, kot bi metal bob ob steno. Vdal sem se in se zlobno tolažil, da se bodo tudi oni cvrli na soncu in tako ne bom edini ocvirk pod tem žarkopustnim drevesom.
Sredi maše se je ulilo. Strahoma sem se ozrl navzgor, kdaj bo začelo liti po nas, a drevo, ki je prepuščalo žarke, se je izkazalo za vodotesno. Potem se mi je pogled zaustavil še pod senčnim zelencem. Njegovi listi so se povesili, kaplje pa po njih drsele kot po toboganu in namesto pri maši bi bili zdaj pod prho, če bi ljudje prisluhnili prišlekovi »modrosti«. Takrat se mi je posvetilo, da bom v tej deželi veliko bolje prišel skozi, če bom poslušal, opazoval in se učil, ne pa poskušal soliti pamet izkušenim domačinom. Še po treh letih sem Lungajcem hvaležen za to lekcijo in mi vedno pride na misel, ko me zaskeli jezik, da bi Salomonce učil živeti na Salomonih.
V nedeljo sem se vrnil v mojo prvo življenjsko šolo na Salomonih. Kakšno presenečenje! Pred menoj je stala majhna, lična cerkev v melanezijskem slogu. Okrog in okrog so betonirana tla, tako da ni treba preorati njive blata do božje »zidanice«, ko skreneš s steze. Z ljudmi smo se pozdravili kot stari znanci in navdušeno sem jim čestital za pomembno pridobitev. Vedeti je namreč treba, da so ti ljudje prišli sem s trebuhom za kruhom, da nimajo praktično ničesar in jih razen vere ne povezuje nič drugega. Govorijo različne jezike, vsak se bori za preživetje svoje družine, možakarji po ves dan, dan za dnem, iščejo delo in ponujajo svoje mišice za drobiž, morijo jih brezposelnost, pomanjkanje in skrb, kaj bodo jedli otroci … Za skupne zadeve zmanjka moči, časa, volje. Samo vera jih še spravi skupaj. In res, sleherno nedeljo se zberejo k maši, trije bogoslovci ostanejo z njimi ves Gospodov dan, kdaj tudi ves konec tedna, katehist skrbi za reden verouk …
Cerkvica pričuje, da so stopili skupaj in se povezujejo v skupnost. Zdaj so se že toliko zbližali in si zaupajo, da so postavili svoje svetišče. In če so zmogli to, bodo skupaj zmogli še marsikaj. Vera jih je privedla pod drevo, potem jim dala moč, da so zgradili cerkvico, ob njej pa zdaj gradijo naprej svojo živo Cerkev in skupnost. Sodelujmo, zmagujmo! je bilo vodilo sobrata, ki je zgradil cerkev iz kamnov in src.
Ti ljudje bodo razumeli današnji evangelij, sem razmišljal sam pri sebi, saj so se morali odpovedati marsičemu, da so postavili svojo cerkvico. In tudi v prihodnje ne bo šlo brez ljubezni, ki se razdaja in odpoveduje, če naj živijo kot močna, solidarna in uspešna skupnost. Jezus pravi namreč, da je on sam kruh, ki prihaja od Boga, in kdor ga uživa, bo živel vekomaj. »Kajti kruh, ki ga bom dal, je moje meso, ki ga dajem za življenje sveta« (Jn 6,47-51).

***

Priznati moram, da sem se bal tega odlomka v teh krajih, saj sem marsikaj preštudiral o ljudožerstvu in lovu na glave, ki so ju kolonialne oblasti prepovedale šele leta 1923. A zakon ni bil kaj prida učinkovit, če gre verjeti Almi Karlin, ki je tod potovala po tem datumu in nič kolikokrat omenja ljudožerce in lovce na glave. Na otoku Espirito Santo (zdaj v državici Vanuatu) ji je misijonar, »pater v oguljeni kuti, a prijazen in vesel kot vsi maristi,« pripovedoval o bojih z ljudožerci, neki plantažnik ji je pokazal drevo, »pod katerim so ljudožerci ubili in požrli že štirideset Evropejcev« in povedal, da le »tri milje v notranjost otoka lahko že srečaš kakšno tako tolpo«. Otok Santa Cruz je »poln še čisto divjih ljudožercev«, otoka Malaita in Tulagi, pa »sta najbolj divja otoka Salomonovih otokov« (Urok Južnega morja 1996, 67-68). Še zlasti Malaita je slovela kot strah in trepet, saj »je še vedno polna ljudožercev,« piše naša popotnica. »Ravnokar sem brala o grozljivem pokolu in še bolj grozljivi kazenski odpravi, med katero so požgali številne vasi in pobili veliko črncev. Ti so ubili okrožnega sodnika, in petnajst mož, ki so ga spremljali, enostavno požrli. To je bilo prijetneje kot plačati zoprn davek« (74).
Si morete predstavljati, Tulagi je danes del naše župnije Dobrega pastirja. Tam stoji nova cerkev, ki jo je sobrat Ivica postavil s pomočjo avstralskih rojakov, stara pa služi kot dvorana. In prav to nedeljo, ko sem bil sam v Lungi, je bila na Tulagiju prostovoljka Ana Rici s patrom Marsupom: pater je maševal, Ana pa imela duhovno obnovo za žene.
In kaj je z »divjo« Malaito? Leta 1934, samo kakih osem let za celjsko pustolovko, je tja prišla misijonarka s. Metoda Fabčič iz Orehovice, župnija Podnanos. Za revijo Ognjišče je pred leti povedala:
Na Malaiti sem se srečala tudi z ljudožerci. Tega svojega početja se sploh niso zavedali kot nečesa slabega, dokler jim o tem niso spregovorili misijonarji. Bili so pogani, imeli so več žena in dosti otrok, v vsem je ukazoval samo mož, žena je bila le za rodnjo otrok, ob prazniku pa so odločili, da ubijejo najdebelejšega otroka, kot bi izbirali najboljšega petelina. Meni je nekoč prišel dat roko človek, ki je pojedel že 47 ljudi. V kapelici je duhovnik prižgal sveče za mašo in ta mož si je šel k sveči prižgat svojo pipo in začel kaditi. Bi1 je pogan z več ženami, kasneje pa se je spreobrnil in umrl kot kristjan. (Ognjišče, 1987, št. 8, str. 7-10)

Otok Malaita je danes od vseh otokov najbolj katoliški in z največ bogoslovci. Tudi večina v cerkvici v Lungi je od tam. In zdaj naj tem potomcem ljudožercev in lovcev na glave pridigam, da je Jezusovo telo res hrana in njegova kri res pijača. Kako to razumejo? Kaj si pod tem predstavljajo? Popotnica Alama je menila, da »je imel črnec o 'umivanju v Kristusovi krvi' le tako predstavo, kot jo pač imajo ljudožerci« (85). Morda je v tem zrno resnice za tiste čase, ni pa nujno, saj ljudožerstvo vendarle ni edina izkušnja teh ljudi v preteklosti, danes pa jim je tuje tako kakor vam in meni. Ali ni mogoče označiti predanosti zakoncev drugega drugemu za hrano njune zveze? Ali ni starševska razdajajoča ljubezen dolgoletna transfuzija, s katero spravijo sčasoma na noge svoje slabokrvno potomstvo, leta in leta nesposobno samostojnega preživetja? In ali ne črpa ta skupnost v Lungi svojo življenjsko moč prav od Kristusa? On je dobesedno njena hrana in vir življenjskih moči.
Še več. Odkril sem, da imajo Salomonci vrsto pripovedi, ki so jim v preteklosti pomagale razumevati življenje, razločevati dobro od hudega ter ceniti darovanjsko ljubezen in zaupati v njeno moč, ki je močnejša od zla in smrti. Na eno teh njihovih zgodb sem jih spomnil, da bi jim približal skrivnost Jezusovega razdajanja v mesu in krvi. V njej so že zrna evangelija in dovolj je, če jih misijonar opozori nanje. Dovolite, da s to pretresljivo zgodbo, polno nežnosti in sočutja, sklenem to kramljanje z vami.

***

Nekoč sta na nekem otočku živela brata, ki sta izgubila starše v rosnem otroštvu. Ker sta bila na otoku sama, je starejši skrbel za mlajšega. Preživljala sta se z ribolovom in bila srečna in zadovoljna. Nekega večera sta se domenila, da gresta zjutraj na ribolov. Ni se še zdanilo, ko sta s kanujem že odrinila na odprto morje. Ves dopoldan sta namakala trnek, a vse zaman: ribe niso prijemale; popoldan se jima je sreča nasmehnila, tako da je bil kanu kmalu do vrha poln. Zaveslala sta proti domu.
Takrat je starejši brat ugledal plavut morskega psa, a je molčal, da ne bi preplašil mlajšega. Ko se je morski pes čez čas spet pojavil, ga je videl tudi mlajši. Zverina je bila ogromna: kanu bi lahko pogoltnila z ribičema vred; a je znova izginila izpred njunih oči. Brata sta krepko veslala, da bi ušla zli usodi, a zaman, kajti kanu se je sunkovito zamajal, skoraj prevrnil. Mrcina se je bila z vso močjo zaletela vanj. Mlajši brat se je od strahu tresel in jokal, starejši, ki je še močneje veslal, mu je ukazal, naj vrže psu ribe, da ga odpravi. Ribe v kanuju so kopnele, zver v vodi pa besnela. Ko je rib zmanjkalo, je kanu divje suvala z vseh strani.
»Oba ne bova preživela,« je ugotovil starejši brat in mlajšemu ukazal, naj ga umori, razkosa in zmeče kos za kosom nenasitni zveri. Mlajši se je upiral, jokal, rotil, starejši pa mu je dopovedoval, da se tako morda vsaj eden reši in to mora biti mlajši. Le njegove glave naj ne vrže mrcini, ampak jo naj pokoplje blizu doma v spomin na njuno lepo bratstvo. Mlajši se je končno vdal, se zjokal, stisnil bratovo roko in se mu zahvalil za njegovo neprecenljivo žrtev, da bi mu rešil življenje. Z neizmerno bolečino v srcu ga je zabodel in razkosal. Medtem ko je ud za udom počasi izginjal v žrelu, je mladi ribič divje veslal in res priplul do obale samo z bratovo glavo v kanuju. V solzah jo je pokopal blizu doma, da bo manj osamljen in zapuščen.
Čez kak mesec je opazil, da iz groba poganja drevo. Pustil ga je rasti. Ko je nekoč v osamljenosti obujal spomine na brata, si je močno zaželel, da bi ga spet videl, zrl v njegov obraz. Zgodaj je legel, da bi spanec odnesel samoto in bolečino. Ko je z dnevom vstal in s pogledom objel grob, je videl, da je drevo obrodilo sadeže. Šel si jih je ogledat, enega je odtrgal in olupil. Na lupini je opazil tri vdolbine, a ko jih je bolj pozorno pogledal, je začuden ugledal bratove oči in usta. Solze sreče so mu privrele v oči: spet je zrl bratov obraz. Ko so se valovi sreče in veselja malo unesli, je poskusil kokosovo mleko in za njim še meso. Kako slastna sta, se je čudil! Mir in zadovoljstvo sta se vrnila v njegovo srce, kajti zdaj je vedel, kje bo lahko spet videl svojega brata in užival v njegovi navzočnosti in dobroti.
Med ljudmi se zvedelo za nov sadež, ki so ga poimenovali »lamas«. kar pomeni »glava, ki je obrodila sad«. Te tri vdolbine – oči in usta - so ostale na kokosovi lupini vse do danes.

Eksplozije: takšne in drugačne

5. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 28. avgust 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
Bummm! Hiša je poskočila kot teliček. Aej! Krik presenečenja se je razlegel v odmev poku čez ves kampus, za njim pa: ha-ha-ha, smeh olajšanja. Hiša je počepnila nazaj na kole, mir se je spet ulegel čez bogoslovje, fantje so se potopili znova v predavanja, kakšen tudi v nepremagljiv spanec, moji prsti pa so nadaljevali ples po tipkovnici. Ne mine teden, da ne bi vsaj enkrat doživeli česa podobnega. Tehnično osebje regijske pomoči Salomonovim otokom (kratko RAMSI: Region Assistance Mission to Solomon Islands – Misija regijske pomoči Salomonovim otokom) ima dobre tri kilometre od nas polje za razstreljevanje eksplozivnih teles iz druge svetovne vojne. Ta vojna tako tu bučno odmeva, a ne z miniranjem celotne družbe kot v Sloveniji, ampak zgolj z uničevanjem rjavečega, a še vedno smrtno nevarnega arzenala.
Nekdanji okupatorji, Japonci, ki so se s svojo krutostjo še kako zamerili Salomoncem, so zdaj tu navzoči s svojo razvojno pomočjo. Lani so npr. dokončali več mostov na edini kolikor toliko spodobni cesti na našem otoku Guadalcanalu. Še marsikaj drugega storijo, čeprav znajo to po drugi strani dobro zaračunati, in sicer z ribolovom v salomonskih vodah, ki že meji na ropanje. Salomonci žal nimajo ne ladjevja ne znanja, da bi sami izkoriščali ogromno bogastvo svojih morskih prostranstev, ki se razprostirajo kar na 1 300 000 km/2. Osvoboditeljev Salomonov, Američanov, tu ni zaznati, razen na lepo urejenih vojaških pokopališčih, čeprav so jim Salomonci med vojno ogromno pomagali z opazovanjem in sledenjem Japoncev in tako rešili prenekatero ameriško življenje. Naj navedem le najbolj slovit primer.
V zahodnem delu Salomonov je z bujnim rastlinjem in kokosovimi palmami poraščen otoček, ki ga obhodite v 20 minutah. Ne boste verjeli: imenuje se Kennedyjev otok. John F. Kennedy se je vojskoval v teh vodah in poveljeval rušilcu s posadko kakih desetih mož. Ljudje v mestecu Gizo so mi pripovedovali, da so se ga fantje napili in bili ponoči zelo glasni. Sovražniki na patruljnem čolnu so jih slišali in razumljivo: rušilec je bil v prvem hipu v plamenih, v drugem pa že pod morjem. Fantje so se v vodi nemudoma streznili, se prešteli in si oddahnili: vsi so bili živi. Odplavali so proti najbližjemu otočku in se potuhnili, dokler sovražnik ni opustil kontroliranje in odplul. Zjutraj so ugotovili, da so na nezaraščenem otočku, kakršnih je vse polno v tistem koralnem morju. Ker so bili izpostavljeni žgočemu soncu, predvsem pa se ni bilo kjer skriti sovražnikovim očem, so se drugo noč odpravili do bližnjega poraščenega otočka. Zaradi koral je morje dokaj plitvo in toplo, tako da tam ni morskih psov in je selitev brez težav uspela. Na otočku so prebili že šest dni s kokosovimi orehi kot edino hrano, ko sta jih odkrila Salomonska izvidnika. Kennedy je v kokosov oreh zarezal koordinate, kje se nahajajo, izvidnika pa sta oreh varno prepeljala mimo japonskih kontrol do ameriškega poveljstva. To je že odpisalo in prenehalo iskati Kennedyjevo posadko, saj od nje ni bilo glasu že ves teden.
Kako čudovita in nepredvidljiva so Gospodova pota! Si lahko predstavljate zgodovino sodobnega sveta brez predsednika Kennedyja? Kako drugačen bi bil svet, če ne bi naši Salomonci zaveznikom posodili svojih oči, veščin, poznavanja džungle in morja, celo svojih življenj … Ne vprašajmo, kako so se jim Američani oddolžili, dovolj pove to, kakšne pozornosti sta bila deležna izvidnika, ki sta rešila Johna Kennedyja.
Ko je bil ta izvoljen za predsednika, ju je povabil na slovesno razglasitev. Razume se, da je povabilo hvaležnega predsednika prve svetovne velesile vključevalo tudi kritje vseh stroškov obiska teh dveh posebej častnih gostov. Toda ali mislite, da sta prišla? Nista! A ne zato, ker ne bi hotela, marveč zato, ker jima britanski guverner, ki je v imenu angleške kraljice upravljal tedanji Salomonski protektorat, ni hotel izdati potnega lista. »Nista spodobna, da se pojavita v javnosti!« je odločila njegova excellenca. Nič jima ni manjkalo, ko so ju brodolomci potrebovali, ko pa se je ponudila priložnost za priznanje, nista bila več dobra! Lani avgusta, ob trideset letnici samostojnosti Salomonovih otokov, se je tu ustavila ameriška vojaška ladja in general je še živemu izvidniku izročil ameriško odlikovanje in zastavo. Ko sem to prebral, sem si mislil, da bi bilo veliko več vredno, če bi mu namesto zastave dal vrečo riža. A da ne bom delal krivice Američanom, moram povedati še to, da je te dni končala obisk vojaška ladja, ki je ves mesec na dveh najbolj naseljenih otokih, Guadalcanalu in Malaiti, izvajala zdravniške preglede na več krajih. Podobno pomoč so nudili pred dvema letoma, aprila 2007, v zahodni provinci, kjer sta potres in cunami zravnala mestece Gizo in številne vasi in vzela več življenj.

***

V sredo, 26. avgusta, je spet počilo, toda tokrat na letališču. Ne, ne, ni bila bomba, tudi teroristi ne. Eksplodirala sta veselje in upanje. Sobrat Marsup je na letališče pripeljal z Rdeče obale lazaristovske kandidate, ki so bili oboroženi z venčki iz orhidej, naš kamionček pa je tja pridrdral z dragocenim tovorom desetih najbolj muzikalnih bogoslovcev. Ti so svoj glasbeni repertoar na hitro razširili z dvema hrvaškima pesmima. Bo letalo iz Brisbana v Avstraliji prispelo ob uri ali ne, nisem mogel ugotoviti, kajti na našem mednarodnem letališču ni nikjer informativne plošče ali česa podobnega, da bi človek mogel zvedeti, kdaj prihajajo in odhajajo letala, od kod in kam. Po tihem sem upal, da se menda ne bo prav ta dan uresničila grožnja letalskih družb Solomon Air in Pacific Blue, ki nas povezujeta z Avstralijo, se pravi s svetom, da bosta prekinili lete zaradi lukenj na letališki stezi. Vlada jih roti, naj nikar ne storita tega, in obljublja, da bodo luknje zakrpali, kakor hitro bo kaj denarja v državni blagajni.
Sicer pa to naše letališče še bolj kakor po luknjah slovi po svoji zgodovini in minuli slavi. Najprej gre zasluga za to Japoncem, ki so ga začeli graditi takoj, ko so zasedli naš otok, da bi mogli od tod obvladovati južni Pacifik. Avstralija in Nova Zelandija, zadnji zavezniški trdnjavi na tem koncu sveta, sta bili ogroženi, zavezniki, v prvi vrsti Američani, so morali ukrepati. Cilj akcije, poimenovane Watchtower - Stražni stolp ali Svetilnik, je bil zavzetje letališča Gudalcanalu. Izkrcavanje se je začelo ob 6.14 zjutraj pred 67 leti, v petek 7. avgusta 1942, in do 8.00 je bilo na obali, ki jo bodo kasneje poimenovali Rdeča, okrog 16 000 marincev. Ti so presenetljivo lahko osvojili letališče in general Archer Vandergrift, poveljnik vojaških sil na Guadalcanalu, je sporočil v Washington veselo vest: »Letališče smo osvojili, ne da bi naleteli na hud odpor.« Vse se je zgodilo prehitro in prelahko, da bi moglo trajati. In res, že v drugi noči po osvojitvi letališča, 8. avgusta, so Američani z obale nemočno opazovali, kako jim sovražnik potaplja ladjo za ladjo, tudi mogočno Canberro, avstralsko admiralsko ladjo njenega veličanstva (HMAS Canberra). To noč so Američani doživeli največji pomorski poraz v vsej svoji zgodovini, morski psi pa pojedino kot še nikoli prej ne pozneje. Ta preliv med otokoma Savo in Guadalcanal se odtlej imenuje Železno dno (The Iron Bottom Sound). Krvav boj za Pacifik se je šele zdaj res začel in Američani so morali za sleherno ceno obraniti in ohraniti letališče, ki so ga poimenovali po enem od strmoglavljenih pilotov Henderson field.
Na tem slovitem letališču nas je torej nekaj misijonarjev in bogoslovcev dočakalo izkrcanje naših zaveznikov oz. zaveznic. Osupnili smo, ko sta skozi izhod za diplomate stopila dva vitka visoka angela v dolgi beli obleki in se radovedno ozirala okrog sebe. Pomahal sem jima, napotila sta se proti nam, fantje pa so se prerivaje strnili v zbor. Ko sta prišla do nas, je zadonelo: »Dobrodošle časne sestre …«. Zdaj sta osupnili in obstali redovnici s. Veronika in s. Augustina iz družbe Zagrebških usmiljenk. Hrvaški dobrodošlici je sledila domača v jeziku areare, saj je večina pevcev iz tega ljudstva na otoku Malaiti, kamor sta sestri namenjeni.
Škof Chris iz Aukija je namreč zaprosil zagrebške usmiljenke, naj pridejo v njegovo škofijo. V pismu, ki mi ga je pokazal, je med drugim zapisal:
»Mi smo kmečka škofija in skoraj vse prebivalstvo živi od poljedelstva in ribolova, ki komajda zadoščata za vsakdanje preživetje. Samo slaba polovica otrok hodi v osnovno šolo in kakih 80 odstotkov ljudi ima dostop do minimalne zdravstvene pomoči.«
Sestram se odpira ogromno področje dela, med drugim bi lahko izbrale naslednje: Pastoralno delo posebej z ženami in njihovim razvojem;
Poučevanje v vrtcu in osnovni šoli;
Škofija ima šest manjših klinik, zato bi bilo zdravstveno osebje zelo dobrodošlo;
Zelo radi bi videli, če bi kakšna sestra za pastoralno delo mogla izvajati program »Družinskega življenja« in »Naravnega načrtovanja družine«.
»Če bi nas mogle obiskati in tako spoznati naše razmere, sem prepričan, da bi hitro videle ogromno potreb, na katere bi mogle odgovoriti skladno z duhom in namenom vaše redovne skupnosti.«
No, zdaj sta poslanki, še več: izvidnici zagrebških usmiljenk tu, na letališču, kmalu bosta z ladjo odpotovali naprej na otok Malaito k škofu Chrisu. Vsi smo ju neizmerno veseli, in predvsem polni upanja. Kako goreče si želimo, da bi v škofovi prošnji in predvsem razmerah, v katerih živijo ljudje pri nas, spoznali Jezusovo vabilo: »Pusti vse in hodi za menoj … tu na Malaiti, tu na Salomonih!« O, da bi kmalu prišle k nam iz Hrvaške prve prostovoljke misijonarke! Kako bi bil srečen šele sobrat, Zagrebčan Ivica, ki gori za salomonske ljudi!
Saj ni treba posebej razlagati, zakaj so bogoslovci poleg hrvaške in areare dobrodošlice za konec sprejema zapeli še čudovito Marijino pesem »Čuj nas Majko«. Seveda sem jim razložil besedila pri vajah in so torej prav dobro vedeli, kaj pojejo. In peli so z neverjetnim žarom, nekateri s solzami v očeh: »Poslušaj nas o Mati«. Solze so se utrnile tudi presenečenima sestrama, sem opazil.
Naj bo danes, dragi prijatelji in dobrotniki, ta pesem naša skupna molitev za Salomone in za Slovenijo. Hvala!

Čuj nas Mati, nada naša,
k tebi vpijemo mi vsi,
vsak srce ti zdaj prinaša,
srce polno vdanosti.
Sprejmi, sprejmi Mati milo,
srca naša ti,
to je vse kar lahko damo,
tvoji ljubljeni.
(prevod mss)

Strah ima velike oči

 6. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 06. september 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
»Nič nisva spali,« sta odgovarjali sestri Veronika in Augustina na naše vljudno jutranje povpraševanje. Vso noč se nekaj dogaja, vse je živo, vse mrgoli, gomazi, šumi, žvižga, škripa, hrči, prha … Kdo bi mogel opisati vse te glasove, sta tožili. Seveda, sestri nista vajeni naravnih glasov in zvokov, ki vso noč odgovarjajo drug drugemu, prodorno in vztrajno koga kličejo, ob snidenju zadovoljno piskajo in hropejo, z obupnim cviljenjem naznanja žrtev svojo smrt ... Vse to je za novinca res zastrašujoče, grozo zbujajoče, sam pa sem tu že toliko doma, da ponoči prav uživam ob tem naravnem večglasju, ko pretvarjam misli v črke in jih lepim na ekran. Nič kolikokrat se prsti ustavijo in z njimi enolično drdranje tipk, da se lahko duša prepusti čarobnim napevom džungle. Občutek imam, da džungla ponoči živi in umira, dela in praznuje, poje in joka. Lunin soj boža, ne peče, zato nič od tega, kar leze, gre in leta, ni v nevarnosti, da se scvre kot čez dan na žgočem soncu. Lažje se je tudi potuhniti in skriti pred zalezovalcem, če ni opremljen z radarji in drugimi napravami za odkrivanje žive hrane.
Razumem, da sestri ob takšni delovni vnemi v tej nočni tovarni in industriji življenja nista mogli spati. Preveč tuje, preveč primitivno je, se pravi naravno, prvobitno, da bi se prišlek iz »civilizacije« čez noč ali v nekaj nočeh navadil na to. Ponoči so namreč naša mesta – mislim na slovenska in hrvaška - pokopališča v primerjavi z džunglo, pa tudi ljudje so preveč zgarani, da bi slišali »civiliziran« ropot in hrup, denimo šviganje, trobljenje in zaviranje avtov, piske in drsenje vlakov, vpitje in zmerjanje pijancev, razbijanje objestnežev, nabijanje nečesa, kar ni več podobno glasbi … Vse to so za evropskega človeka pomirjajoči zvoki »civilizacije«, nič nevarnega, nič divjega, nič zastrašujočega - ob vsem tem se da prav mirno spati. Nič se ti ne more zgoditi, na varnem si, kvečjemu te morda sredi noči zbudi televizija, to uspavalo »civiliziranega« človeštva. A njej oprostimo, saj ji gre zasluga, da večer za večerom mimogrede zdrsnemo v spanec. No, vem, sestri v samostanu ne zaziba v spanec televizija, ampak hvaležna molitev in radostna misel na čudovitega Boga. A kaj ko jima tudi to ni prineslo spanca v naši džungli, tako da ju je rešila šele skrajna neprespanost. A tak spanec v sili je bolj slab spanec.
Nekoč se je s. Veronika prebudila sredi noči z nič kaj prijetnim občutkom, da se je nekaj pravkar odplazilo z njenega vratu. Strahoma se je previdno potipala, a ker ni ničesar otipala, je prižgala luč.
Ko sem že pri luči, naj povem, da smo letos res srečni, saj ni ponoči niti enkrat zmanjkalo elektrike, kar sem tu. Zato mi še ni bilo treba sredi noči čez dvorišče v drugo poslopje, kjer čaka v pripravljenosti majhen generator, če bi bilo treba poganjati mojo dihalno napravo, ki mi pomaga spati. Tega nočnega sprehoda nisem nikoli maral, saj se mi je med njim vedno vsiljevala nadležna misel, da morda kje pod stopnicami ali za grmom preži kak krokodil in me bo zdaj zdaj zagrabil za nogo. Te živalce domujejo namreč dobrih sto korakov od mojega bivališča v reki Tenaru in človek ne ve, še zlasti ne sredi trde noči, ko se tudi luna skriva za oblaki, kje takrat lovijo. Doslej se je ta misel izkazala le za prazen in nepotreben strah, hvala Bogu. A povsem drugače je bilo s sestro Veroniko.
Ko je s pogledom prestrašeno preiskovala po razsvetljeni sobi, je zagledala, kako izpod zavese visi kačji rep. To se je torej plazilo po njej, to jo je davilo. Trda od strahu je začela šepetaje klicati s. Augustino, ki je bila v sosednji postelji nedvomno na zanimivem potovanju po mežavi deželi, saj je nista zbudila ne nenadna svetloba ne piskav šepet sosetre. Zato jo je ta zdaj zavpila Avgustinino ime in jo le priklicala v svojo družbo. S prstom je pokazala proti kači. Augustina je Veroniki namignila naj bo pri miru in tiho, previdno vstala in odšla na hodnik. Vrnila se je z metlo in začela udrihati po kači, ki se je skrivala za zaveso. Kača je divje opletala z repom, a oditi ni hotela. Augustina je še močneje mahala po njej, a spet brez učinka. Kaj zdaj, sta se spraševala pogleda sester, ko sta se srečala: ta zverina se ne pusti odgnati. Ali naj zapustita sobo? Toda kam naj gresta sredi noči, morda je zunaj še več kač, preden prideta do bogoslovskih barak se jima lahko marsikaj pripeti. Vso to neutrudno cviljenje, piskanje, žvižganje, hropenje … ki jima vliva strah v kosti že v hiši, ne obeta nič dobrega tam zunaj. Kačo je treba odgnati, ona naj gre ven, sta sklenili po hitrem posvetu. Še enkrat se je vsula toča udarcev po kači, a ji ni prišla do živega. Kakšno neobčutljivo bitje je to, je začelo zanimati s. Augustino. Z metlo je počasi previdno odgrnila zaveso in zgroženi sestri sta zagledali … pas. Da, navaden pas za hlače. Sestri sta planili v smeh: smeh olajšanja, posmeh lastnemu strahu.
Od srca smo se nasmejali tudi mi duhovniki, ko sta nam sestri pri zajtrku pripovedovali svoje nočne dogodivščine. Še posebej vesel je bil sobrat Ivica Gregurec, ki je že nekaj dni neutrudno vlekel hlače gor, ker je bil brez pasu, a se ni mogel spomniti, kam ga je založil. Ivica, ki je župnik Dobrega pastirja, domuje sicer na Rdeči obali, a včasih prespi v sobi, ki zdaj gosti sestri. Zanju je bila to odlična priprava za Malaito, kamor sta že odpluli in kjer je džungla neprimerno bolj divja kakor pri nas. Če Bog da, bodo zagrebške usmiljenke začele svoje misijonsko, humanitarno in razvojno delo v eni od vasi na tem otoku sredi zelene goščave … brez elektrike in ceste, se razume.

***

Če sem se zjutraj smejal praznemu strahu, mi zvečer ni bilo do smeha. Šlo je zares. Prvič kar sem na Salomonovih otokih, sem videl pravo kačo. Bila je že tema, pri meni so bili Louis, Joseph in Jimson in se uvajali v skrivnosti notnega pisanja. Fantje so glasbeni talenti z izjemnim posluhom, a kaj ko so brez slehernega teoretičnega znanja, s katerim bi lahko svoje prekrasne talente razvili in pomnožili. O tem, kako bi tu potrebovali učitelja glasbe in kako izvrstne učence bi imel, sem vam že pravil. Zato samo ponovim prošnjo glasbenikom, naj se mi drugo leto kdo od njih pridruži za dva meseca ali tri v bogoslovju na Salomonih.
Skratka, bili smo v notah, ko se pod oknom moje sobe razleže vreščeče vpitje: »Kača! Kača!« Jimsona je pognalo v zrak, kakor da bi imel vzmet na zadnji plati, in že je bil zunaj. Debelo sem pogledal za njim. Louis mi je razložil: »Jim je 'kačji človek'. Ne boji se jih, lovi jih.« Previdno smo se tudi drugi odpravili za njim. Jimson je že z metlo odganjal kačo, Emanuel, indonezijski sobrat, ki mu kača ni pustila do sobe, je z baterijo osvetljeval stopnice in ga spodbujal, naj jo prežene. Kača se je ovila okrog železne stopnice, se izogibala metle, s katero jo je Jimson drezal, in dvigala glavo proti njemu. Stekel sem nazaj v sobo po aparat in ta neenakopraven boj slikal. Kakšna kača je to? Ali je nevarna? Je strupena? Nič jasnega nisem zvedel. »Pripravlja se na skok, človeku se ovije okrog vratu in ga davi,« je trdil Joseph. Fotografska mrzlica me je v hipu minila in umaknil sem se nazaj v notranjost stopnišča, čeprav mi je pamet velevala, da ta kača že ne more skočiti vsaj tri metre navzgor meni ali Jimsonu za vrat. A nikoli ne veš, Joseph je domačin s tega otoka in že ve. »A je strupena,« sem spraševal. »Ni,« se je glasil odgovor. »Ne ubij je Jimson, samo preženi jo,« sem ponavljal. A kača ni hotela nikamor, kakor da bi se igrala z metlo se je zvijala sem ter tja, švigala z glavo gor in dol. Emanuel je hotel v svojo sobo, kača pa ostati na stopnicah. Oboje ne bo šlo, me je prešinilo. Metla jo je zadela v glavo, ki se je povesila, in kača je negibno obležala na stopnicah. Jimson jo je pobral in raztegnil: bila je zelo vitka, a je merila več kakor poldrugi meter. Napravil sem nekaj slik, zadovoljen pa nisem bil. Jo je res bilo treba umoriti, če ni strupena, sem spraševal. A vse se je zgodilo tako naglo, skoraj v paniki, reagirali smo v strahu brez preudarka.
Kako se kača imenuje po angleško in v pidžinu fantje niso vedeli, v Josephovem jeziku di je doli, v Louisovem in Jimsonovem jeziku tolosi pa mwalele. Zato sam ne vem, kako bi se imenovala po slovensko. Vsekakor ni bila »speča kača«, ki v glavnem kar spi in jih je menda okrog bogoslovja vse polno (sleeping snake; v jeziku di je lungu, v tolosi pa mwamwauru). Ali je to gož ali ne, tudi ne bi vedel povedati. Nobena od teh dveh kač ni strupena; takšna je na našem otoku samo ena vrsta malih kač. Bo že držalo, da je strup v malih flaškah! Iz knjig sem izbrskal, da je na Salomonih sedem vrst kač, od tega štiri strupene, okrog pa se tod plazijo še neka vrsta igvana in dve vrsti krokodilov, od katerih so res nevarni tisti, ki živijo pretežno v slani vodi. Teoretično se mi torej teh, ki čofotajo v reki za mojim hrbtom, ni treba bati.
Sicer pa so me fantje o kači, ki je bila žrtev našega strahu, poučili še, da pleza po drevju in opreza za ptičjimi jajci, ki so njena glavna hrana. Z drevesa skoči tudi na človeka, se mu ovije okrog vratu, ga davi, tudi ugrizne, čeprav odraslemu ni kos. Sicer pa je igriva, saj menda švigne v džungli človeku med nogami, se obrne in to ponovi, pa še o drugih mojstrovinah so pripovedovali, a si ne znam prav predstavljati, za kaj gre. No, krona njihove znanosti pa je bila, ko so povedali, da lovi tudi miši in podgane. Najbrž je bila ta na poti na podstrešje, so ugibali. Res je tam podganje plesišče, še zlasti ponoči se podgane razživijo in rajajo od mraka do zore, če gre soditi po ropotu.
Kakorkoli že, če bi ji uspelo priti na podstrešje, sem razmišljal, bi bilo konec podganjega rajanja in njihovo plesišče bi se zaprlo. Toda za zdaj bo ostalo vse po starem in podgane bodo s svojim bobnanjem še naprej glasno sodelovale v velikem džungelskem nočnem orkestru. Mene pa bo ta glasba tudi v prihodnje navdajala z občudovanjem in strmenjem, strahom in grozo. Kako krasno in strašno je Božje stvarstvo v svoji pristnosti, divjosti, neizumetničenosti! Ni čudno, da je navdihnilo večino psalmov in še marsikaj drugega. Bog je čudovito strašen in strašno čudovit, hvala ti džungla za to doživetje!

***

Sicer pa so tod bolj kakor vsi plazilci skupaj nevarni naši avtomobili. V soboto zjutraj sem se peljal od maše v vasi Nazaret in ravno, ko sem s kolovoza zavil na semeniško pot, je zaropotalo, avto se je obesil na desno in ustavil. Guma, sem pomislil. Zmotil sem se. Moral sem na kolena pred tem sodobnim »božanstvom«, da bi pogledal podvozje. Laično sem ocenil, da se je zlomila os. Oskrbnik John in bogoslovec Michael, sta kasneje postavila bolj milo diagnozo: z osi je odpadel vijak in zato se je kolo napol uleglo. Mojstra sta avto popravila in v nedeljo zjutraj se je o. Marsup že odpeljal z njim na oddaljeno postojanko. Do tja seveda ni prišel, ker se je tokrat os zares zlomila. Tako kakor jaz je tudi on imel srečo, da je ril po kolovozu in je avto samo pokleknil kakor lena in trmasta mula, ki noče več naprej. Kaj bi se zgodilo, če bi drvela sanjskih 80 km po glavni cesti!? Zdaj sem Bogu hvaležen še za naše kolovoze … čeprav se prav na njih polomijo vsa naša vozila. A bolje da ona, kakor kdo od nas!
Dragi prijatelji in dobrotniki, spet vas prosim, da se spomnite naših bogoslovcev, nas misijonarjev in našega dela v svojih molitvah, vi ste v naših. Naj bo Bog z vami na vseh poteh in v vseh nevarnostih!

Hvaležni Drago Ocvirk, cm, misijonar na Salomonih

Samo Bog je lep

7. pismo prijateljem in podpornikom bogoslovja in misijona na Salomonovih otokih

Tokrat mi je bilo prvič do smeha in šal, ko sem zapuščal Salomone. »Jočite,« sem dražil fante, »saj se kmalu vrnem!«  Res, že naslednji torek, čez teden dni torej, bom spet nazaj doma na Salomonih. V Avstralijo bom skočil le do Brisbana, od koder je tudi sicer edina povezava s Salomoni, da bi v Marijini dolini med gorami v zaledju Gold Coasta (Zlate obale) blagoslovil slovensko kapelico Marije Pomagaj.
Če je bilo moje slovo bolj za šalo kakor zares, pa so se vaščani Nazareta in učenci Katehetskega centra stiskali okrog očeta Joelija, ga objemali in jokali. Joeli je dve leti živel z njimi in vodil ta center, zdaj pa ga kličejo nazaj na rodni Fidži. Joeliju ni vseeno. Vidi se, da so mu Nazarečani in učenci prirasli k srcu, a kaj ko je misijonski poklic podoben vojaškemu. Treba je tja, kamor te pošljejo, kjer si tisti trenutek najbolj potreben in moreš največ storiti za širjenje evangelija.
Med temi, ki so se prišli poslovit, je tudi Ana Rici. Včeraj je tudi ona zaključila svoje dvomesečno misijonsko delo v Katehetskem centru, kjer je poučevala v pripravljalnem letniku za bogoslovje in v programu za usposabljanje laikov za delo v Cerkvi. Jutri bo žalosten dan, dan slovesa, zanjo, moje sobrate in mladino, ki se je vsem usedla v srce. Seveda je to vzajemno in Ana bi najraje kar ostala pri nas. Toda za letos se je tudi njej iztekel misijonski čas. Upajmo, da ji ga bo Bog drugo leto spet nekaj odmeril za delo v njegovem salomonskem vrtu. Sobratje, Nazarečani in učenci na to računajo in za to molijo.
Letalo je bilo skoraj polno, tako da sva z Joelijem ostala vsak na svojem koncu. Sicer pa tako ali tako ni kazal posebne želje po pogovoru, saj se je takoj, ko se je pogreznil v sedež, pogreznil tudi v svoje misli. Za njim sta dve lepi leti, gotovo se sprehaja po spominih in se znova srečuje s svojimi Salomonci, ki so se v tem času naselili v njegovem srcu. Prijetni stanovalci, a jih bo čas odselil in pripeljal nove prebivalce. Bodo ti tudi tako topli, zaupljivi, pozorni ... kakor Salomonci?
Sam sem ubijal čas s prebiranjem romana Zajčje leto finskega pisatelja Arta Paasilinna. Delo sledi dvojni transformaciji, in sicer Vatanena in divjega zajca. Vatanen je lahko kdorkoli, pač človek, utrujen, zamorjen in odtujen zaradi nečloveškega življenja, ki ga narekuje sodobna mestna civilizacija. Ko glavni junak odkrije zajčka z zlomljeno nogo, ga to nebogljeno bitje tako prevzame, da zapusti civilizacijo in začne živeti v naravi. Vse bolj postaja »naraven«, divji, istočasno pa se divji zajček, ki medtem ozdravi in je že pravi zajec, udomačuje in je divji samo še po imenu. Roman se odlično bere. V njem je precej soli, da misliti ob preprostih dogodkih, iz katerih je spleteno življenje in jih brez pisateljske žilice in posluha zanje sploh ne opazimo.
Sredi poti sem bil že tudi sredi romana v desetem poglavju z naslovom V cerkvi. No, tu je pa pisatelja, tako se mi zdi, malo zanesel spomin iz otroštva. Verjetno se še spomnite risanke, v kateri nastopa majhen debeluškast lovec, ki ga divji zajec ves čas spravlja ob živce in v nemogoče situacije in reakcije. Risanka se skoraj vedno konča z živčnim zlomom in divjim streljanjem neuspešnega lovca, zajec pa še enkrat slavi zmagoslavje. Prav takšnemu scenariju sledimo v cerkvi. Vatanen je zaspal v cerkvi na klopi, zajec pa se masti z rožami pri oltarju. Pride pastor – na Finskem je namreč protestantska Cerkev, toda v slovenskem prevodu je pastor kar župnik. Morda je prevajalka hotela slovenskemu bralcu pomagati in mu je v domišljijo podtaknila bolj domač lik katoliškega župnika. Ta je pri nas tako ali tako zasmehovan in na televiziji ni nobene debilne oddaje, ki se razglaša za humoristično, ne da bi se norčevala iz katoliškega duhovnika.  V romanu stari pastor teka za zajcem, seveda neuspešno. Zato vzame pištolo in divje strelja za zajcem, ki se uspešno izogiba kroglam, te pa zadenejo najprej Križanega, nazadnje pa še pastorja samega. S tem je lova konec, zajec je zmagal, Vatan pa se prikaže izza klopi in potolaži nesrečnega pastorja. Pomaga mu še pri poroki, kjer pastor položi mladoporočencema na srce besede sv. Pavla iz Pisma Filipincem. Ja, prav ste slišali. Sv. Pavel je pisal Filipincem, čeprav so ti tihooceanski otoki dobili to ime šele v 16. stoletju. Je Filipljane, prebivalce Filipov, preimenoval avtor ali prevajalka, ne vem. Vsekakor pa kaže na skrajno nekulturo in nepoznavanje temeljnih tekstov, na katerih sloni zahodna civilizacija.
Pošteno sem se moral potruditi, da sem prišel skozi to tako banalno in predvidljivo poglavje in potem ob koncu poleta pristal na zadnji strani.

***

Na letališču me je pobral za vse dobro goreč Mirko Cuderman in odpeljal k sebi na Mount Mee, kjer je njegova žena Anica že čakala z večerjo. V sredo proti večeru sva se z Mirkom spet odpravila na letališče po misijonarko Ano in tako sta salomonska Slovenca na Gori Mee v zaledju Brisbana čakala na sobotno slovesnost. V četrtek sva se z Ano odpravila v Bribane, prečesala knjigarne in iskala žarnico za projektor. Slednjo žal neuspešno. Precej sva se zamudila tudi z nakupom kuhinjske opreme: nekaj ponev, tri lesene kuhalnice, Ana je našla napravo za stepanje jajc, o kateri sestra Jozeva ves čas sanja, in še vrsto podobnih reči. Tale odprava v Avstralijo se mi zdi podobna tistim, ki jih je dvakrat letno opravil moj star ata, ko se je z Dobrne odpravil v Celje. Imel je svoj spisek, kaj je treba kupiti, stara mama in tete so mu dale svojega, pa še za sosede je bilo treba kaj poiskati tam v daljnem Celju.
V petek zvečer smo se že sestali s Slovenci iz Melbourna, kar za cel avtobus jih je bilo. In imenitni pevci med njimi, ki niso v soboto z ubranim petjem dvigali le src k Bogu pri sv. maši, ampak so nas na popoldanskem koncertu popeljali z narodno pesmijo čez oceane in morja v slovensko domovino. Marsikatera solza se je utrnila – solza spomina in sreče, ljubezni in upanja. Ja, tako je to tu na tujem v novi domovini!
Kapelica Marije pomagaj je zgrajena v manjši dolini sredi evkaliptusovega gozda, kjer imajo podobne kapelice že drugi narodi. Brez sence napuha lahko rečem, da je naša med najlepšimi. Ljudje so se res izkazali in ta kapelica tudi v tem delu Avstralije pričuje o Slovencih, njihovi veri, podjetnosti in sodelovanju. Tak rod ne more in ne sme izumreti. Bog daj, da bi takega duha bilo več tudi v sami Sloveniji.
Ob pogledu na kapelico Marije Pomagaj sem se spomnil na pogovor z bogoslovci na Salomonih. Želel sem jih opozoriti na Božjo solidarnost z najrevnejšimi, pa sem jih vprašal, kaj menijo, zakaj se Božji Sin ni rodil v razkošni palači, marveč v skromnem hlevu. Pa nisem dobil pričakovanega odgovora, marveč takega, ki me je resnično presenetil. »Samo Bog je lep, zato ne potrebuje razkošja,« so odvrnili. Res, samo on je lep in to spoznanje spremlja vse človeštvo. Ob misli na Boga ali božanstvo, njemu v čast in zahvalo, so ljudje ustvarili največje umetnine, kar jih premore človeštvo. Misel na Božjo lepoto je najmočnejši in najgloblji navdih, ki človeka usposablja, da dela čudeže s čopičem, dletom in kladivom, kelo, peresom ... In ne nazadnje, ob misli na božjo lepoto se zave lastne lepote in lepote slehernega človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Na to bo Slovence v Avstraliji opominjala in spominjala ta kapelica in jim tako pomagala, da bodo še naprej storili veliko lepega drug drugemu in se z dejanji ljubezni upodabljali po njem, ki je vir vse lepote.
V soboto zvečer je Ana odletela s patrom Cirilom Božičem v Melbourne, odkoder se bo vrnila domov. Sam sem v nedeljo maševal za Slovence v cerkvi sv. Vincencija Pavelskega v Surfer's Paradisu, v torek pa sem bom vrnil domov ... na Salomonove otoke.

Prav lep slovenski in misijonski pozdrav tokrat iz Avstralije,

vaš Drago Ocvirk, salomonski misijonar

Tragična odprava z Albatrosa

8. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 17. september 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
Cesta naju je peljala skozi nasade oljne palme in vtis sem imel, da se poltovornjak plazi kakor izgubljena in utrujena miš med nogami velikanov, postrojenih v vojaške vrste, ki jim ni videti konca. Ivica je upočasnil to beganje in z edine asfaltirane ceste na otoku Guadalcanalu sva zavila na dokaj gladek kolovoz brez jam. Voznik je zato neutrudno pritiskal na plin in tudi vse večji rdeči oblak, ki sva ga ustvarjala in vlekla za seboj, ni oviral živahnega konjička. Bolj ko so se namreč oddaljevale brigade Guliverjev, bolj poskočen je bil. Bila sva sredi nedavno posekanega nasada, okrog naju ravnina, zdaj se je videlo na vse strani. Pred nama na desni je dim risal naravnost v nebo vitke črte, ki so se s svojimi dolgimi prsti oprijemale sončnih žarkov kakor kitaristova desetnija strun.
Po kilometru ali dveh naju je na desni čakala vas z dolgimi kočami v vojaških vrstah. Barake v našem bogoslovju so podobne, a vendarle nekoliko razmetane, medtem ko te tukaj uporabljajo skrajno racionalno, pravzaprav zelo skopo, prostranstvo okrog njih. Jasno, naselje plantažnih delavcev, zato taka geometrija! Če je ta geometrija v kričečem nasprotju z melanezijsko razkošnostjo in spontanostjo, pa gruče otrok, ki se podijo okrog skromnih barak, vračajo naselju dušo, življenje, razkošje. Rdeči oblak se je pred vasjo izgubil, ker je Ivica upočasnil; no, zdaj pa se je za njim podil vreščeč roj nasmejanih otrok, ki so svojega župnika kriče pozdravljali: »Patere, patere!« (Oče, oče!). Ostanek latinščine ali španščine, kdo bi vedel, zdaj je to naziv za katoliškega duhovnika, anglikanskega pa kličejo »mama«, kar po njihovo pomeni oče. Ko sem že pri besedah, naj povem, da se otroci imenujejo pikinini, kar prihaja iz španščine: pequeňo niňo, otročič. Še marsikateri drug prežvečen izraz spominja na prve evropske prišleke, Špance iz Peruja. Za njimi so v 18. stoletju prišli Francozi, Američani in Angleži, ki so nazadnje tod zagospodarili.
Naselje sva pustila za seboj, otroško vpitje je potihnilo in vojska oglenih Liliputancev se je porazgubila. Za nama se je spet dvignil rdeč oblak in zvesto sledil, podobno kakor tisti, ki je nekoč spremljal Izraelove sinove iz egiptovskega suženjstva. Razlika je bila v tem, da je bil ta tu oblak prahu, oni biblični pa znamenje božje navzočnosti. Izraelci so šli proti Rdečemu morju, midva z Ivico pa proti salomonskemu, ki se je za gozdičem raznovrstnih palm skrivalo pred nama. V gozdiču je nekaj bornih koč iz bambusa in palmove slame čepelo visoko na kolih kakor siti naveličani ptiči, ki se jim v tej vročini res ne da letati. Ob kočah so betonski grobovi z debelimi težkimi prav tako betonskimi križi. Tako zavarujejo rajne, da jih kak hud naliv ali ciklon ne bi odnesel v morje, kar ne bi bilo dobro za žive, saj bi jim predniki ne mogli več pomagati, ali pa bi jih celo kaznovali, ker niso zanje dobro poskrbeli. Tu prebivajo rajni in živi v sožitju in so drug za drugega odgovorni.
Na robu gozdiča tik pred morsko obalo se je avto sunkovito ustavil. Pred naju se je ustopil masiven črno siv marmornat križ na kockastem tridelnem podstavku z berljivimi zlatimi napisi. Zlate črke govorijo nemško:
V spomin članom odprave cesarsko-kraljeve vojne mornarice s parnika Albatros, ki so junaško padli v službi znanosti blizu tabora ob vznožju gore Tatuba leta 1896 .
Na drugi strani spomenika je pet imen. Kaj se je tu zgodilo? Kaj delajo tu avstro-ogrski vojaki, »K.u.K. (ka-und-ka) Kriegs Marine«, kot piše na spomeniku? In to pred dobrimi sto leti, ko je moj stari oče, tudi »K.u.K.« podanik, še v srajčki tekal po Vinski gorici?
Ivica je vidno užival nad mojim presenečenjem in vprašanji. Zdaj je prišlo njegovih pet minut, začel mi je razlagati.

***

V drugi polovici 19. stoletja se je Avstro-ogrski uspelo usesti na Bosno, a kaj več kakor to ni bilo za pričakovati na Balkanu, čeprav je vrel v osvobajanju izpod turškega islamskega jarma. Treba je bilo tam, kjer se je dalo še kaj zasesti, še kaj vzeti. To pa je bilo samo še na širnih prostranstvih Južnega morja. To je bilo zato zanimivo za velesile, ki so kaj dale nase in so imele dovolj pod palcem, da so si lahko privoščile odprave na ta deviški konec sveta. Dunaj ni stal križem rok in se je v Oceaniji kosal z Berlinom in Parizom, Londonom in Washingtonom. Njegove vojne ladje Saida, Fasana in Albatros so z vetrom v jadrih ali s paro v stroju križarile po Tihem oceanu.
Albatros je v začetku leta 1985 izplul iz Pulja, da bi raziskoval Salomonove otoke in Nove Hebride (danes Vanuatu). Znanstveno odpravo je vodil baron Foullon Norbeeck, ravnatelj dunajske Cesarsko-kraljevske geološke družbe. V Sydneyu si je Albatros napolnil trebuh s premogom in pitno vodo, da ne bi na Hebridih ali Salomonih omagal. Za bazo odprave so izbrali preliv Marau na jugovzhodu otoka Guadalcanala, kjer se ni bati posebno nemirnega morja, saj preliv z vseh strani ščitijo otočki. Med njimi je otok Marapa, pomemben v tradicionalnih verovanjih ljudstev Areare in Langalanga, saj njihovi rajni živijo prav na tem otoku. Odprava je prispela konec julija 1895 v bazo in se kmalu zatem odločila, da se bo povzpela na vrh gor Lammas in Tatuva. Tatuvo so Evropejci zaradi njene oblike imenovali Levja glava.
Vodičev ni bilo lahko dobiti, saj si domačini z obale niso upali v notranjost. Končno se je našel poglavar vasi Tetere, Saki, ki je bil voljan pomagati. Sploh je bil ta »big man« zaupanja vreden, saj je imel britansko potrdilo, da je mogočen vladar, naklonjen Evropejcem. Sakiju je sledil njegov vazal Billi, poglavar vasi Gora, pridružil se jima je še Jonni Parramatta, poglavar vasi Balasuna … ki je štela le tri koče. Jonni je dobil vzdevek Parramatta zato, ker je bil kurjač na parniku v sydneyskem zalivu Parramatta. Njega si velja zapomniti, saj se je kasneje izkazal za moža na mestu in resničnega junaka. Pod vodstvom štirih domačinov se je odprava 27 Avstrijcev 6. avgusta napotila v notranjost proti gorama Lammas in Tatuva.
Odprava se je le s težavo prebijala zdaj skozi džunglo zdaj skozi travo, ki je bila višja od ljudi. Na večer drugega dne so skrajno utrujeni prišli do vasi Aroti, ki je 300 m nad morjem in od njega oddaljena 28 km. Naslednje jutro so morali poslati nazaj na Albatros devet mornarjev, ki jih noge niso več nosile. 22 mož, oboroženih s pištolami in puškami znamke Manlicher in s štiridesetimi naboji, pa je nadaljevalo pot proti cilju. Pot je bila naporna in kar poldrugi dan so potrebovali, da so se povzpeli 950 m visoko. Tam so se na podnožju 1300 m visoke Tatuve oz. Levje glave, kot so jo imenovali oni, utaborili. Pri srcu jih je stiskalo, kajti z vseh strani so slišali bojno kričanje, videli pa niso nikjer nikogar. Kočno sta se prikazala domačina, s katerima so se sporazumeli, da jih bodo na goro popeljali domačini. Pogajalca sta se vrnila k svojim in grozeče kričanje je utihnilo. Dobro znamenje!
Ob zori novega dne se je odprava razdelila v dve skupini. Devet jih je ostalo v taboru, drugih devet pa je z baronom Foullonom odšlo na goro. Med vzponom se jim je pridruževalo vse več domačinov, oboroženih s kamnitimi sekirami. Ko so raziskovalci ob potočku odložili orožje, da bi napolnili čutare, so jih domačini napadli. Takoj na začetku neenakopravne borbe so obležali trije težko ranjeni. Hrust Krausz je svojega napadalca zgrabil in ga z njegovo sekiro pokončal, Nickel je potolkel Foullonovega napadalca, podporočnik Budik pa se je dveh obranil s pištolo in z njo pokosil še nekaj drugih. Ko so se do svojih pušk dokopali še drugi in začeli divje streljati, so napadalci, ki so ušli kroglam, bliskovito izginili. Streljanje je bilo slišati tudi iz tabora, tudi tam so se borili za življenje. Na gori sta padla člana odprave in vodič, štirje mornarji so bili težko ranjeni, poglavar Jonni pa lažje. Tudi v taboru sta bila dva mrtva. V nekaj trenutkih so tako kamene sekire posekale štiri življenja, toda še hujše razdejanje so napravile puške in pištole.
Odprava je imela preveč ranjenih, da bi lahko vzela rajne s seboj v dolino. Ker niso imeli lopat, so trupla zavili v šotorska krila in jih prekrili z listjem. Ranjence so vzeli s seboj, a jih marsikje zaradi ovir niso mogli nositi, marveč so jih morali vleči in porivati. Okrog njih je enkrat džungla enkrat visoka trava - prodorno, divje in grozeče kričala. So bili to bojni kriki, ki so napovedovali napad? So bili kriki obupa in žalosti zaradi izgub tolikih mož, očetov, sinov? Kdo bi vedel. Vsekakor napada ni bilo in po dveh dneh muk je odprava zvečer prispela do vasi Aroti. A tam ni bilo nikogar: vaščani so pobegnili v strahu, da bodo divji gospodarji notranjosti napadli še njih.
Z novim dnem je podporočnik Budik poslal poglavarja Jonnija s pismom na ladjo Albatros. Čeprav ranjen, je Jonni razdaljo 28 km malodane pretekel. Kapitan je nemudoma poslal trideset do zob oboroženih mož, med katerimi je bil tudi kirurg. Odpravo so našli drugega dne in oskrbeli so ranjence. Budik je bil prepričan, da so jih domačini napadli zato, ker niso poznali strelnega orožja. Predstavljali so si, da so puške navadni koli, s katerimi se belci pač branijo. Zdaj ko so doživeli, kako množično ti »koli« sejejo smrt, ne bodo več napadli. Zato je poslal skupino nazaj na kraj spopada, da bi rajne ali pokopali ali prenesli na ladjo. Pri tem ni računal, da je obilno deževje v tem času napolnilo struge rek, zmehčalo zemljo, vzpetine in spuste pa spremenilo v drsalnice. Pogrebna skupina se je čez več dni izmučena vrnila, ne da bi opravila svojo nalogo.
Albatros je 16. avgusta dvignil sidro in zaplul nazaj v mirne vode preliva Marau. Še prej so Avstrijci bogato obdarili prebivalce vasi Tetere, še zlasti hrabrega poglavarja Jonnija Parramatta. Na ladji je kasneje zaradi ran umrl še nižji častnik Maras. Ko je Albatros čez leto dni spet plul po Salomonskem morju, so izvedeli, da sta plemeni, ki sta jih napadli, izgubili čez 40 mož. Na spomeniku, ki nemo priča o teh dogodkih, je pet imen razvrščenih po činu: baron Foullon Norbeeck, Armand de Beaufort, Peter Maras, Jakob Doković in Gustav Chalaupka. Spomenik je pripeljal torpedni nosilec Leopard leta 1900, desetletje kasneje so našli posmrtne ostanke padlih pod Levjo glavo in jih pokopali v cerkvi »Góspa od móra« v Pulju, ki je bila tedaj cerkev avstrijske mornarice.
Preden sem slišal za zgodbo Albatrosove odprave, sem prebral roman Jacka Londona Pustolovka, ki se dogaja prav na tem delu Guadalcanala. Ne le da pisatelj omenja ta spomenik, marveč doživi malodane enako usodo tudi odprava v njegovem romanu. Očitno je resnične dogodke Albatrosove odprave mojstrsko prelil v literaturo. Zato za konec še nasvet: če hočete zvedeti, kako se je nekdaj živelo pri nas na Salomonih, narava pa je itak še povsem enaka, vzemite v roke roman Pustolovka, saj je tudi v slovenščini.
Prisrčen misijonski pozdrav in hvala za vso molitveno in gmotno podporo našemu salomonskemu bogoslovju in misijonu,

Drago K. Ocvirk, cm

Prvi misijonarji v Oceaniji

9. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 25. september 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
Večinoma vas vodim skozi vsakdanjost življenja tu na Salomonovih otokih, ki je obsijano z veliko sonca, a tudi sence niso male. Zadnjič pa smo kolo časa zavrteli za 113 let nazaj in sledili tragični odpravi z avstro-ogrske vojne ladje Albatros, ki je poskus vzpona na Levjo glavo (gora Tatuva) plačala s petimi življenji.
Pred dnevi mi je nadškof Andrian Smith potisnil v roke debelo knjigo rekoč: »Na, malo pobrskaj po njej, ker znaš francosko, pa mi boš kaj povedal. Sem prepričan, da je zelo zanimivo branje.« Knjiga, kakšna dva kilograma dobre teže, privlačna naslovnica s sliko sedečega melanezijskega mladeniča, ki je gol, bi rekel na prvi pogled, a se moram naglo popraviti, kajti mladenič je v lični narodni noši. Nekaj malega na nogah in rokah: nad gležnji in pod koleni pisan povoj s poudarjeno rdečo barvo, prav tak povoj tudi v zapestju in nad komolcem; nekaj malega tudi na trupu: okrog ledij ravno dovolj, da je pokrita moškost, ki pa nikakor ni pozabljena, saj nanjo opozarja precej dolg repek, ki hoče k tlom; okrog vratu ogromna školjka v obliki mesečevega krajca, lase pa kroti ogrlica iz malih školjk. Oceansko modre črke naznanjajo: Pisma misijonarjev maristov v Oceaniji v letih 1836-1854. »To pa res utegne biti zanimivo,« sem odvrnil nadškofu Adrianu, ki ima za Irca nenavadno »jadransko« ime. »Prvi glasniki evangelija na tem koncu, oni so nam pripravili teren, njihovo delo zdaj nadaljujemo! V to bom pa ugriznil, čeprav ima ta sadež vsaj dva kilograma,« sem rad obljubil svojemu salomonskemu šefu.
Ker zdaj potujem skozi čas, tudi vas vabim, da se mi pridružite na tem nadvse zanimivem potovanju.

***

Se še spomnite, kako sem naslovil letošnje prvo pismo? Med spovedovanjem bogoslovcev sem sklonil glavo, jo z roko podprl, pogled pa se je pri tleh ustavil na njihovih nogah. In takrat mi je prišla na misel prerokova hvalnica, ki sem jo uporabil za naslov: »Kako ljubke so noge glasnika, ki prinaša veselo novico!« (Iz 52,7). Zdaj sem pa odkril, da so podobne podrobnosti padle v oči tudi misijonarju Leopoldu Verguetu (1817-1914), ki je tod misijonaril v letih 1844-1847. Ne le da jih je izvrstno opisal, tudi narisal jih je na moč dopadljivo. Slika z naslovnice je njegov akvarel, brhek mladenič pa je iz plemena Sourimahe na otoku San Christobal, oz. zdaj Makira. Misijonarjev oče, ki mu je sin misijonar v pismih z datumoma 24. junij in 24. julij 1846 predstavil prebivalce tega otoka, je bil gotovo pomirjen, saj je iz pisem jasno, da je njegov sin med krasnimi ljudmi in se med njimi dobro počuti. Ljudje so tod takšni še danes in biti z njimi je čast in radost. Kar je napisal misijonar Leopold pred 163 leti, bi tudi jaz danes, če bi znal tako lepo pisati kakor on. Zato je bolje, da prisluhnemo njemu.
»Ljubi oče,
(1) danes godujete. Če bi bil blizu vas, bi izpričal svojo ljubezen s kakšnim dokazom, ki bi ga navdihnila moja privrženost vam. Čeprav sem daleč od vas, vas nisem pozabil. Za vašo srečo sem zjutraj daroval daritev sv. maše, potem pa sem ves dan posvetil pisanju, da bi vam prav podrobno orisal ljudi, med katerimi živim. Zaradi naklonjenosti do mene vas bodo gotovo zanimali tudi oni. (…)
(3) Prebivalci Arosija (tako sami imenujejo svoj otok) so srednje rasti z zelo skladnimi udi. Od Evropejcev se razlikujejo samo po barvi kože, ki je temno rjava, in po nekaterih potezah obraza. Njihovo čelo je rahlo zoženo in utrto, nos odprt, neštrleč in v višini oči nekoliko stisnjen. Če imajo nekateri zelo razvito spodnjo čeljust, pa je pri večini le srednje velika. Med njimi so taki, ki že na prvi pogled vlivajo zaupanje in pritegnejo človeka, ne da bi znal pojasniti zakaj. Njihove oči so črne in mile. Njihov medeni jezik, kar prepogosto prebrisan, ustvarja v vašem ušesu blagozvočen zven imena prijatelj, oz. bolj natančno: dober prijatelj malaou kou, mali brat torakou. Nadvse primerne besede, da te osvojijo in se ti usedejo v srce. So tudi taki, ki govorijo tako le zato, da bi vas lažje prevarali, toda drugi so iskreni in dokazujejo svoje prijateljstvo tako, da prinesejo gomolje jama, kokosove orehe, banane in druge sadeže, ki rastejo tu. Ti so zelo dojemljivi za izraze prijateljstva. Če zavrnete njihov dar, se lahko zgodi, da se pošteno zjočejo. Če jim v zameno ponudite platno ali železo, ga bodo sprejeli le, če jim ga podarite kot bratu ali prijatelju« (485-486).
Tako misijonar o svojih »ovčicah«. Ni dvoma, da jih ima rad in ti so ga vzeli za svojega. Kako daleč smo od tiste lažne in sovražne propagande, ki prikazuje misijonsko delo nekoč in danes kot zatiranje domačinov, izkoriščevalski kolonializem in podobno. Pred dobrim stoletjem in pol, ko so Melanezijci bili še ljudožerci in lovci na glave, med njimi že lahko živijo misijonarji, in to v glavnem varno. Med tako različnimi ljudmi, kakor so Melanezijci in misijonarji Evropejci, se niso vzpostavili odnosi strahu in nezaupanja, odnosi gospostva in podrejenosti, marveč predvsem odnosi bratstva in prijateljstva. Misijonar Leopold Verguet še zdaleč ni osamljen primer, marveč je prav nasprotno prevladujoči primer odnosov med domačini in misijonarji. To ne pomeni, da ni tu in tam padla kakšna glava in da ni bilo mučencev. A o tem kdaj drugič.
»Brez presenečenja bomo ugotovili,« pravi zgodovinar Claude Prudhomme v uvodu v našo knjigo, »da ta pisma govorijo ogromno o darovih, spreobrnjenjih, misijonskem poučevanju, pomorstvu, protestantih. Odkrili bomo pa tudi kaj manj samoumevnega, kot npr. to, da je pogosto govor o jezikih in običajih, smrti in poroki, zelo malo pa o mučeništvu« (16). Vse to, kar je moč razbrati iz pisem in je zanimalo misijonarje, kaže, da so imeli z domačini kakovostne medčloveške odnose in še zdaleč niso bili brezbrižni ali celo sovražni do njihove kulture. Naš zgodovinar poudarja, kako je imel misijonar v Oceaniji osrednjo vlogo pri vključevanju teh otoških skupin in družb v mrežo človeštva, ki je tedaj že bila mednarodna. »Misijonar je imel glavno vlogo zato, ker je ta ljudstva vključil v univerzalno religijo, razširjal med njimi materialno in duhovno kulturo svoje rojstne dežele, odpiral šole in ustanavljal zdravstvene in socialne ustanove in dela. A da bi misijonar mogel uspeti pri svojem delu, se je moral prej seznaniti z ljudmi, h katerim se je obračal z evangelijem. Zato jih prizadevno opazuje, ko živi med njimi, včasih tudi v mešanju, ki mu dela sive lase. S sredstvi, ki jih ima na voljo, poskuša razumeti svoje gostitelje (ki niso vedno gostoljubni), da bi si pridobil njihovo zaupanje, brez katerega jih ne bo mogel prepričati. Spontano ali načrtno zbira in vestno zapisuje v svojo beležko in pisma informacije, sicer različne vrednosti, a natančne in nenadomestljive. Ti prvi misijonarji v letih 1836-1854 so glavne priče življenja oceanijskih družb prve polovice 19. stoletja, v času torej, preden je evropska in ameriška kolonizacija vsilila svoj red in svojo logiko« (16).
Domačnost in prijateljstvo med misijonarjem in domačini prav bode v oči iz Leopoldove pripovedi, kako so se norčevali iz njegovih nog.
»(5) Ko me spremljajo na mojih potih, so zelo presenečeni, ker se ogromno ukvarjam s tem, kam bom stopil, medtem ko se oni na to sploh ne ozirajo. S sulico v roki predvsem prežijo okrog sebe, če jih kje v gošči ne čaka v zasedi kak sovražnik. Naj sem še tako previden, se vendarle zgodi, da mi zdrsne in padem. Oni pa se krohotajo, ko mi pomagajo nazaj na noge, in mi dopovedujejo, naj vendarle sezujem čevlje, saj sploh niso primerni za hojo. Čevlji so tapu (tabu = nevarni) za tvoje noge, boš videl, kmalu boš hodil bos tako kakor mi.
Ko vidijo moje bose noge, na katerih so prsti videti kot zlepljeni med seboj, jih zasmehujejo. Svoje noge približajo k mojim, razširijo prste na nogah, jih obračajo na vse strani in me izzivajo, naj vendarle naredim enako. Njihovo zmagoslavje nad mojo nemočjo nima meja. V Franciji sem se pogosto norčeval iz nog Kitajcev, zato je pravično, da mi divjak vrne z enako mero in verjetno nič manj upravičeno« (487).
Prav idilična podoba raja in prijateljskih, tovariških odnosov med misijonarjem in domačini. In vendar zvemo od misijonarja, da so njegovi gostitelji tudi lovci na glave in ljudožerci. Kadar jim uspe iz zasede umoriti kakega sovražnika, prinesejo njegovo truplo domov in ga razkosajo. Potem pa …
»(29) Ogabno meso pečejo na razbeljenih kamnih in ne le da ga jedo brez gnusa, še všeč jim je. Potem pa si pripovedujejo, kako so iznenadili svojo žrtev in uživali v goltanju njenega mesa.
Človeku se naježi koža, ko jih posluša, toda zanje je ljudožerstvo tako naravno, da se od srca nasmejijo naši zaprepadenosti. Vam to nič ne pomeni, pravijo, za nas pa je nadvse imenitno. Vendar je treba vedeti, da jim le redkokdaj uspe zadovoljiti apetit po človeškem mesu, kajti najpogosteje umrejo ranjenci v svojem plemenu, kjer jih pokopljejo. Njihove kosti kasneje poberejo in jih razstavijo po tleh znotraj kamnite ograje. Kot sem že povedal, pa s kostmi sovražnikov okrasijo svoje koče.
Palačo našega poglavarja krasi štirinajst lobanj. Vi si ga boste gotovo predstavljali kot krvoločnega človeka, ki je krut kakor tiger, in srečanje z njim pomeni gotovo smrt. Toda daleč od tega! Čeprav je Mahemara brez šol, je človek z občudovanja vredno zdravo pametjo. Takoj je razumel, da nismo prišli k njemu zato, da bi škodili njegovim ljudem. Povsem nam je predan on sam in vsa njegova družina. V svoji ustrežljivosti je šel tako daleč, da je prišel k nam saditi taro in bananovce. Ko gremo k njemu, nas vedno prijazno sprejeme in nikoli nas ne pusti oditi brez kakega manjšega daru. Tako torej naši sosedje združujejo ljudožerstvo z milino običajev, ki je ne bi mogli nikoli pričakovati« (494-495).
Vse, kar je doživljal misijonar Leopold pred 163 leti, drži še danes, le ljudožerstvo je treba odšteti. Tega ni več, ostali pa so gostoljubnost, predanost, milina. Zato je tako lepo živeti tu. Nič kolikokrat doslej sem dejal, da si ne morem predstavljati, da so ti mili in prijazni Salomonci potomci ljudožercev. No, s pomočjo prvih misijonarjev sem dojel, da se milina in ljudožerstvo ne izključujeta nujno. Vsekakor je bolje, da je ostala milina, kakor pa da bi ostalo ljudožerstvo, kajti v tem primeru se Ocvirku ne bi dobro pisalo.
Če sem si izposodil iz misijonarjevega pisma očetu več misli, da sem vam mogel pričarati začetke evangelizacije v Oceaniji in posebej pri nas na Salomonovih otokih, pa si naj prisvojim za konec še njegov prisrčen pozdrav. »(36) Iz vsega srca poljubljam« vse vas, dragi prijatelji misijona in bogoslovja na Salomonih,

vaš hvaležni Drago Ocvirk,

Medeni tedni na Salomonovih otokih

10. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 01. oktober 2009

Dragi prijatelji in podporniki!
Dober prijatelj me je po e-pošti zaskrbljeno vprašal, če ni morda tudi pri nas na Salomonih razsajal in moril cunami, o katerem so v začetku tedna poročali mediji v Sloveniji. Kakor da bi se opravičeval, je še dodal, da je iz Slovenije pač težko prav oceniti, kje natančno so te množice otokov razsejanih po vsem južnem Pacifiku in kakšne so razdalje med njimi. Po povratni pošti sem mu takoj odgovoril, da nas cunami, hvala Bogu, ni zadel, čeprav prizadeti otoki niso daleč od nas. Za cunami in kraj pa sem vedel zato, ker nam je prav tisto jutro sobrat Bing, ki ponoči lovi novice s Filipinov, povedal, da je bil potres 8,5 stopnje nekje v morju med Fidžijem, Tongo in Samoo. Cunami, ki ga je potres povzročil, je pustošil po Samoi. To vse skupaj res ni daleč od Salomonov, saj je Fidži naš mejak, Tonga je južno od Fidžija, vzhodno od njega pa je otočje Samoa, ki je razdeljeno na neodvisno Samoo in na ameriško. Naj za lažjo predstavo še dodam, da so ta otočja nad Novo Zelandijo, z letalom samo tri ure od nas, če bi tja letelo naravnost. Mislim, da toliko traja tudi let od Londona do Moskve, tako si lahko predstavljate, kakšna razdalja je to. Vendar za cunami to ni veliko!
Če o. Bing ne bi bil radioamater, v bogoslovju sploh ne bi vedeli za cunami, jaz pa bi samo debelo gledal, o čem mi piše prijatelj. Tako ste bili v Sloveniji pred nami in bolj podrobno informirani o dogodkih na našem koncu sveta kakor mi tu. To nekaj pove, kako razviti oz. nerazviti smo, če niti novic iz soseščine ne moreš zvedeti, kaj šele od drugod. Menda je včeraj honiarski radio opozarjal na nevarnost cunamija, a kaj ko se sliši le kakih 20 km okrog in še v tem območju so ljudje ali brez elektrike ali brez radia, največkrat pa brez obojega. Tudi če bi bil cunami na poti k nam, nima država nobenih sredstev, da bi obalno prebivalstvo učinkovito posvarila in napotila na varno v notranjost otokov. Odgovorni, ki bi v Honiari vedeli za bližajoč se cunami, bi samo nemočno trepetali za usodo ogromnega dela prebivalstva, ki živi na obali, in upali, da ne bo preveč hudo.
Prijateljeva skrb mi je šla k srcu še zlasti, ker se ni zanimal samo zame, marveč za naše ljudi. Odkar hodim sem, čuti tudi z njimi in to na različne načine pokaže. Hvala Bogu, ni edini, nasprotno, kar nekaj Slovenk in Slovencev vas je, ki poznate delo nas misijonarjev lazaristov na Salomonih in ga spremljate z molitvijo in darežljivostjo. Hvala vam! Takšna pošta ali pa misel na vas, ki ste z nami, je pravi balzam za dušo.

***

Ravno včeraj mi je bilo res hudo. Oče Bing, rektor bogoslovja, mi je pomolil pod nos septembrsko revijo National Geographic z nasvetom, naj preberem članek z naslovom Zakaj kaj razpade (2009, 98-99). Prispevek predstavi indeks nedelujočih in neučinkovitih držav za letošnje leto. Na vrhu dežel, kjer je država v razsulu in ni zajamčene osnovne varnosti, gospodarstvo je na tleh, ljudstvo pa brez prihodnosti, je že drugo leto Somalija. Sledi ji še nekaj afriških tovarišic; na bližnjem vzhodu vodi Irak, v Aziji Afganistan, v Amerikah Haiti, v Evropi pa Moldavija in BiH. V Oceaniji smo prvaki na lestvici propadlosti in neučinkovitosti države prav mi Salomonci, v svetovnem merilu pa zasedamo 15. mesto med najslabšimi državami. Posledice politične negotovosti in nemoči so najprej gospodarske, saj v takšne države nihče nič ne vlaga, ker bi bilo to proč metanje denarja. Toda če ni tujih vlaganj, potem tudi ni gospodarskega razvoja, brez tega pa ne sredstev za najosnovnejše: delo in hrano, zdravstvo in šolo ... Začaran krog, kako iz njega, si beliva glavo z o. Bingom, ki mi potem, ko sva preigrala vse možnosti in nemožnosti, reče: »Drago, še dobro, da nam pomagajo tvoji Slovenci. Oni pa verjamejo, da bo še kaj iz nas!« Da, res, kakšen blagoslov ste za naše bogoslovce, za naše otroke in mladino, vsi vi, ki mislite na nas in nas širokosrčno podpirate!
Gotovo, države ne bomo rešili, to ni v naši moči. Tu je zdaj že šesto leto RAMSI, Misija regionalne pomoči Salomonovim otokom, ki pod vodstvom Avstralije sestavlja in postavlja državo v naši deželi. Z veseljem lahko povem, da vidim napredek iz leta v leto, čeprav gre vse zelo počasi. Toda nazadnje je res, da so država ljudje in da vlaganje v strukture ne koristi kaj prida, če istočasno ne vlagamo tudi v ljudi. In na tem področju je vaša pomoč še kako dragocena in potrebna, saj je naložba v ljudi, v njihov celosten osebni razvoj, ki vključuje tudi usposabljanje zato, da bodo sami voljni in sposobni kaj storiti za deželo, za skupno dobro in razvoj vseh.
Sleherni mladenič, ki bo tudi po vaši zaslugi lahko postal duhovnik, je pomemben prispevek k izboljšanju razmer v kakšni vasi, na kakem področju ali manjšem otoku. Poleg novih znanj, ki jih bo prinesel s seboj, bo z močjo evangelija prebujal upanje in vlival pogum, da bodo ljudje verjeli Jezusu in po njegovem zgledu postavljali na prvo mesto skrb za človeka in ljubezen do njega, vsem križem in težavam navkljub. Takšna miselnost in iz nje izvirajoče delovanje, je kot kvas in sol, sčasoma vse prekvasi in spremeni na bolje, vsemu daje nov okus, novo kakovost. Pravi ljudje na pravem mestu bodo že postavili državo, ki bo držala, ker bo zmogla opravljati nalogo, ki jo ima v današnjem človeštvu.

***

Istega dne kakor prijatelj, mi je pisala neka gospodična, ki je bogsigavedi kjer zvedela zame in moj e-naslov. Vsa navdušena je bila nad tem, da sem na Salomonih, saj bo zdaj lahko uresničila svoje sanje, mi je zatrdila. Ob teh prvih vrsticah sem pomislil, da bi rada prišla sem na pomoč kot prostovoljka. A že naslednje vrstice so povedale, da ima mladenka za bregom nekaj drugega. Drugo leto se bo namreč poročila in želi medene tedne preživeti na Salomonih, a ne v prestolnici, mest ima vrh glave, želi si na podeželje, po otokih. Obredla je malodane vse potovalne agencije, a nikjer ji niso znali dati nobenih informacij o Salomonih ali rezervirati kak hotel. Z mojo pomočjo se ji bodo sanje vendarle uresničile, je prepričana.
Moj Bog, kaj naj ji odgovorim!? Že drugo leto ne morem dobiti npr. razglednic, da bi komu omogočil vsaj en pogled na lepoto džungle in morja, slapov in cvetja … ki me obkroža. Pa ne da bi razglednice pokupile množice turistov, kje pa, teh sploh ni in zato se pač ne splača delati razglednic, ker jih razen mene nihče ne pogreša. Da bi rešil to težavo, sem v Slovenijo poslal nekaj slik, iz katerih so sestavili dve razglednici, in sicer z našimi bogoslovci in bogoslovjem. Krasi pa ju napis: Bogoslovje sv. Marijinega imena na Salomonovih otokih. Skupaj zmoremo več, hvaležni bogoslovci! Te s slovenskim napisom pošiljam jaz, sobratu Ivici, ki je Hrvat, sem priskrbel razglednice s hrvaškim napisom, za druge sobrate in bogoslovce pa je napis v angleščini. Tako smo vsaj v bogoslovju prišli do razglednic. Mislim, da to dovolj nazorno pove, kako hudo turistični smo na Salomonih. Statistike pravijo, da obišče deželo letno okrog 4 000 turistov. V glavnem so to vojni veterani, Američani, Avstralci in Japonci, ki obujajo spomine na krvave bitke po Guadalcanalu in Tulagiju, zdaj prihajajo že njihovi potomci, ki bi radi videli, kje so se borili njihovi očetje in stari očetje. V zahodni provinci, ki je bogata s koralami in precej varna pred morskimi psi, je nekaj potopljaškega turizma, ki si ga privoščijo le največji navdušenci, saj je protiutež neokrnjenemu podmorskemu svetu skoraj popolna odsotnost infrastrukture in ugodja na kopnem.
Ni mi torej preostalo drugega, kakor da sem bodoči nevesti svetoval, naj si privošči medene tedne kje drugje in ne pri nas, če hoče, da bodo res medeni in ne nesrečni. To pa ne pomeni, da ni pri nas nadvse lepo. Seveda je, toda za tistega, ki pride sem delat in živet s temi ljudmi tu. Taki se bodo tu počutili dobro, zelo dobro, edino kar jih bo pestilo, je to, da je toliko za postoriti, pa vsega ne zmorejo. Sem že pisal koliko prečudovitih talentov in sposobnosti imajo Salomonci, a kaj ko ni učiteljev, ki bi jim pomagali to razviti. Med kandidati za lazariste je npr. Paul, ki ima izrazit dar slikanja in za te kraje tu ve neverjetno veliko o slikarstvu, ne le o slikarjih, marveč o tehnikah risanja in slikanja. Ko sem ga vprašal, od kod mu to znanje, je povedal, da iz knjig. Tu, ko sploh ni drugega ko nekaj cerkvenih knjigarn z nabožno literaturo, je vendarle uspel izbrskati nekaj slikarske literature v petih ali šestih knjižnicah, kolikor jih premore vsa prestolnica. Ko sem ga zaprosil, naj mi kaj nariše, je obljubil, da bo, kakor hitro si bo uspel izposoditi barve in čopič. To je ta žalost pri nas: talent ima, nekaj znanja in veščin je že napaberkoval, volje do dela mu ne manjka, samo barvice in čopič še mora dobiti! In ko bi ga kdo mogel še kaj poučiti - to bi pa bil blagoslov nad vsemi blagoslovi. In takih Paulov so tod legije! Za ljudi, ki so pripravljeni pomagati te talente množiti, je to obljubljena dežela, zanje se tu res cedita med in mleko darov vseh vrst. Tudi vsi tisti, ki v te mlade ljudi vlagate svoje žulje, vedite, da bogata žetev ne bo izostala. Toda za preživljanje medenih tednov je pri nas še prerano. Če nam bo uspelo sedanji mladi rod izšolati in usposobiti, da bodo sami vzeli svojo deželo v svoje roke, potem se ne bojim bodoči nevesti obljubiti, da bo njena hčerka ali sin že lahko preživel lepe medene mesece na Salomonovih otokih. In tudi razglednice se bodo takrat že dobile, da bo lahko pisala svoji mami, ki si je sem želela na poročno potovanje že takrat, ko še to ni bilo mogoče.
Vsem prav lep in hvaležen misijonski pozdrav s prošnjo: ostanite z nami,

hvaležni Drago Ocvirk, žal le še oktobra misijonar na Salomonih

Dogovorjene poroke

11. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 08. oktober 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
Tole pa ne bo glasba, sem pomislil, ko je Gideon stopil v mojo celico. Ta moj najbolj nadarjen, marljiv in vztrajen učenec harmonija je vedno nasmejan, ko pride vprašat, kako se kaj zaigra in če je prav razvozlal notno aritmetiko. (Opla, zdajle nas pa dobro ziblje! Potres! Naj bežim? Potres kar traja, stavba se enakomerno, nič sunkovito, pozibava kot kanu na mirnem morju. Nič hudega ne bo, ne bo treba ven. Občutek je pa vseeno čuden. Čeprav nas pogosto trese, pa se na to še nisem navadil in me vsakokrat ob začetku tresenja popade neka tesnoba, ki se zažre v kosti in se tam zadržuje še kar nekaj časa po tresenju. Tla so se umirila, poprimimo našo pripoved tam, kjer jo je potres prekinil.) Torej: tale moj glasbeni talent je bil ena sama potrtost, ena sama žalost. Nič nisem rekel, čakal sem, naj sam pove, kaj ga muči. »Patere, stric policist je prišel povedat, da mi je umrl brat,« je dejal in se sesedel na moj pograd. V celici je namreč samo en stol, v katerem tiči moja malenkost, gost pa se usede na posteljo, če pa je gostov več, so tudi tla imenitno sedišče.
Ko smo se včeraj peljali v mesto mimo državne bolnišnice, mi je Gedeon povedal, da je njegov brat v njej že teden dni. Kaj pa mu je, sem povprašal, ker to mora biti pa res nekaj posebnega, da te držijo v bolnišnici več kakor dva ali tri dni. Ni namreč postelj, ni osebja, težki bolniki pa okrog bolnišnice čakajo na pregled ali operacijo ... če dočakajo. No, so tudi izjeme. Pred dnevi sem v našem dnevniku Solomon star prebral, da se je z več mesečnega zdravljenja v Avstraliji vrnil minister za zdravstvo. Zaenkrat ima še težave z govorjenjem, vendar bo spet vodil ministrstvo, poleg tega je pa v Avstraliji dobil nekaj idej, kako naj izboljša zdravstvo na Salomonih. Da je bil Emanuel, tako je ime Gideonovemu bratu, lahko ves teden v bolnišnici, gre zahvala stricu, ki je šef policije v Kukumu. Vse je namreč storil, da bi rešil nečaka, a žal ni šlo.
Pred tremi meseci je Emanuel začutil bolečine v trebuhu, ki je začel otekati. Bo že minilo, so mislili on in njegovi domači. Kakopak, saj druge možnosti tako ali tako ni. Toda bolečine so bile iz dneva v dan hujše in v vasi sredi džungle na jugu otoka Malaita mu ni mogel nihče pomagati. Starešine so se odločili, da zberejo denar za prevoz v bolnišnico v Auki. Dva dneva in dve noči so bili potrebni, da so ga, kar se da najhitreje, pripeljali do tja. Ko je po nekaj dneh prišel na vrsto za pregled, je zdravnik dejal, naj ga odpeljejo v Honiaro na otoku Guadalcanalu, morda mu bodo tam pomagali. Žlahta se je spet izkazala. V nekaj dneh je zbrala denar za prevoz in še nekaj dni je bilo potrebnih, preden je prišla ladja, ki je bolnika odpeljala v prestolnico dežele. Tu ga je prevzel stric in ga po zvezah mimo vseh vrst spravil v bolnišnico. Diagnoza: rak notranjih organov. Operacije ne bo, ker ni krvi, pa tudi nihče ne ve, ali bi kaj pomagalo. Tri mesece je minilo od prvih bolečin do smrti. 29 letni Emanuel je zapustil štiri male otroke v starosti od sedmega do prvega leta in 25 letno ženo oz. vdovo.
(No, danes je pa res poseben dan. Spet trese oz. ziblje. Počasi, umirjeno, vztrajno. Novo zibanje je še okrepilo tisti čudni strah v kosteh. A nič, nadaljujmo s pisanjem.)

***

Takoj zraven policijske postaje v Kukumu ima Gideonov stric majhno kočo. Tam smo se z mašo poslovili od rajnega Emanuela. Medtem ko smo čakali, da so ga pripeljali iz bolnišnice, je bilo dovolj časa za opazovanje in poizvedovanje. Bogoslovci iz ljudstva Areare, kakšnih deset jih je, so prišli z menoj k pogrebni maši. Steven je sedel poleg mene in mi tolmačil dogajanje. Za mizo poleg te, ki bo služila za oltar, so sedeli štirje moški, k njim pa so prihajali ljudje in jim dajali denar, kakšen dva salomonska dolarja (20 €-stotinov), kakšen deset (1 €), kakšen pa tudi sto (10 €). Možje so to pokomentirali in vestno zabeležili darovalca in dar v velik zvezek. Po dobri uri so poklicali gospodarja, Gideonovega strica, in se z njim nekaj dogovarjali. Ta je potem vsem naznanil, da je zbrano 5 836 dolarjev (583 €), krsta in prevoz na Malaito pa stanejo 8 000 (800 €). Ljudje, ki so sedeli vse naokrog, so počasi drug za drugim vstajali in spet prinašali po nekaj dolarjev, ki so jih naši vrli veljaki pridno prešteli in spet vse zapisali. Scripta manent – Kar je zapisno, ostane! Preden so rajnega pripeljali in smo začeli s sv. mašo, je bil denar za stroške zbran.
Steven mi je razložil, da tako poteka rodbinska solidarnost in pomoč. Nihče nima namreč toliko denarja, da bi si lahko v kratkem času privoščil toliko izdatkov, kot sta jih zahtevala Emanuelovo zdravljenje in pogreb. Te številke daleč presegajo domišljijo navadnega Salomonca. Sleherni, ki je v tem času karkoli prispeval za Emanuela, je pravzaprav vložil svoj denar v naložbo. Ko se bo namreč kaj podobnega zgodilo v njegovi družini, bo Emanuelova družina, prišla k njemu z enako vsoto in tako vrnila »dar«, ki ga je ob Emanuelovi smrti prejela. Ni treba, da se to zgodi v letu ali dveh, lahko se čez 20 ali 40 let, morda darovalec-investitor ne bo več na tem svetu, bodo pa dobili vrnjen »dar« njegovi potomci, ko bodo v podobni stiski. Fr. Jim, ki je tod misijonar že 30 let, rad pove, da ljudje vrnejo prašiča, ki je bil npr. »podarjen« za poroko, tudi po 20 in več letih in ta prašič je enako težek kot »podarjeni«, podobnost gre celo do odtenka barve, bolj črn ali bolj roza, če je le mogoče. V tej deželi ne drži slovenski pregovor, da je žlahta, raztrgana plahta. Nasprotno. Rodbinska oz. plemenska solidarnost in pomoč opravlja tu vse tisto, kar je v razvitem svetu naloga zdravstvenega in pokojninskega sistema. In nenazadnje, ko se v Sloveniji vse poruši in ne vemo ne kod ne kam, ali se tudi mi ne obrnemo najprej na žlahto! Še zlasti meščani se v težavah radi spomnijo, da imajo tam nekje na kmetih sorodnike … na katere so čisto pozabili, dokler sta jim v mestu tekla mleko in med.

***

V to plemensko solidarnost je vključeno vse, posameznik je del skupnosti, zato svoje želje, kolikor jih sploh ima, podreja skupnim, največkrat nepisanim pravilom. Za štiri otročiče, ki jih je Emanuel zapustil, bo poskrbela družina. Ko pravim družina, ne mislim na zahodni tip družine, ki jo sestavljajo le mož, žena in otroci, če ne zgolj en starš in en otrok. Take vrste ožje družine tu ne poznajo, marveč živijo v vrsti družine, ki jo antropologi imenujejo razširjena … seveda v primerjavi z zahodno. Razširjena družina je pravzaprav vsa rodbina, se pravi vsaj trije rodovi: stari oče in mati ter vsi njuni otroci z družinami. Otroci ne kličejo za očeta in mater samo svojih roditeljev, marveč tudi vse njihove brate in sestre, tiste torej, ki jim Slovenci pravimo strici in tete, ujci in ujne. Bratje in sestre pa niso samo tisti, ki so iz istega gnezda, kakor jaz sam, marveč vsi bratranci in sestriči … Ko smo nekoč primarširali do vasi enega od bogoslovcev, mi je ta dejal: »Patere, da ne boste mislili, da imam otroke, ko me bodo klicali ate. To so otroci mojih sester in bratov in oni ne bi razumeli, če bi jim prepovedal, da me kličejo ata.« Tako tu vsi ti očetje in matere skrbijo za »svoje« sinove in hčere, ki so po naših merilih nečaki in nečakinje. Če kakega otroka ni zvečer domov, si zaradi tega nihče ne beli glave, bo pač dobil kaj za pod zob pri drugi mami in bo prespal pri drugem očetu. Saj je nenazadnje tudi v naši hiši vedno kak sin ali hči iz drugega gnezda.
Najbolj kruto doživlja smrt mladega soproga njegova žena. Ta je v družino prišla od zunaj in družina je za njo morala odšteti kar nekaj tradicionalnega denarja, se pravi školjk, in drugih dobrin. Ne gre za kupovanje žensk, marveč za odškodnino. Ko gre hči od hiše, izgubi namreč njena družina dragoceno delovno silo, v katero je dotlej ogromno vložila od hrane do vzgoje. Ženinova družina pa z njo pridobi novo članico, ki ji bo med drugim prinesla še množico otrok. Otroci so tu največje bogastvo in z njihovim številom raste tudi ugled matere in očeta, posledično pa cele rodbine in plemena. Zato je ogromna večina zakonskih zvez skrbno načrtovanih, dogovorjenih in obveznosti obeh družin natančno določene. Preden gresta družini v takšna dogovarjanja, povprašata za mnenje kandidata za poroko. Če kdo od njiju noče v zakonski jarem z izbrano osebo, se to upošteva. Prostovoljna privolitev obeh bodočih zakoncev se je še posebej okrepila pod vplivom krščanstva, saj krščanski zakon ni veljavno sklenjen in je ničen, če ni svobodne privolitve obeh partnerjev. Takšna pravila veljajo med ljudstvi ne le na Salomonovih otokih, temveč po vsej Melaneziji.
Bogoslovec Steven, ki je iz družine desetih otrok, mi je povedal, da so vsi njegovi bratje in sestre poročeni po dogovoru. Njegov primer je še posebej zanimiv, ker pokaže, kako je poroka zadeva vse skupnosti in ima pomembno socialno vlogo. Deseterica Stevovih so bili še otroci, ko sta oče in mati umrla. Kaj z otroci? Ali jih razdeliti med rodbino, ali ohraniti skupaj? je bilo vprašanje, na katerega so morali odgovoriti starešine. Ker je bil prvorojenec že goden za ženitev, so mu poiskali ženo in mladi par zadolžili, naj skrbi za deveterico negodnih otrok. Tako so bratje in sestre ostali pod isto streho, kljub temu da so bili sirote, in so odraščali skupaj z otroci starejšega brata, ki je ob pomoči rodbine skrbel za vse.
Pozanimal sem se in povedali so mi, da je bila tudi poroka rajnega Emanuela dogovorjena in se zakonca pred poroko nista poznala. Oba sta iz ljudstva Areare, le da je ona iz zahodne veje tega ljudstva, medtem ko je bil Emanuel iz vzhodne. Od nje se zdaj pričakuje, da bo ostala sama, vzgajala otroke in obdelovala vrtove, »garden«, kakor v pidžinu imenujejo polja. In kaj bi se zgodilo, če ne bi izpolnila teh pričakovanj in bi se ponovno poročila. Ne nazadnje je vdova stara komaj 25 let. Kot prvo bi se vsem zastavilo vprašanje, če ni morda sama umorila moža, da bi se mogla poročiti z drugim. V Emanuelovem primeru je tak sum toliko bolj upravičen, ker je umrl v treh mesecih in to zaradi bolečin v želodcu. Že zaradi tega bi bilo dokaj nevarno, če bi se mlada vdova znova poročila. A denimo, da se vendarle poroči po kakšnih desetih letih. Kaj tedaj? Oditi mora iz Emanuelove rodbine, njen bodoči soprog pa se mora prej dogovoriti za ustrezno odškodnino z Emanuelovo rodbino. Gledano iz zornega kota zahodnega človeka, je gotovo najbolj kruto to, da mora svoje štiri otroke pustiti Emanuelovi rodbini. Ti namreč pripadajo očetovemu rodu, ne materi. Glede na to, da imajo otroci veliko mam in očetov in so zato vključeni v večjo skupnost, je takšna ureditev verjetno za vse manj dramatična in travmatična, kakor pa si to utegne predstavljati zahodnjak, ki pozna zgolj »zweikinder sistem«.
Naj na koncu današnjega srečanja obrnem vso zadevo in zastavim vprašanje, ki gotovo tudi vam roji po glavi: Kaj pa se zgodi, če se znova poroči mlad vdovec? V ljudstvu Areare je to dovoljeno, vendar šele po dolgih letih vdovstva: čakalna doba je od sedem do deset let. V njegovem primeru seveda nihče ne posumi, da bi bil morda utegnil svojo prvo ženo zastrupiti, da bi se lahko poročil z drugo. To je pač še eden od mnogih primerov, kako so moški bolj enakopravni kakor ženske tu na Salomonih.
Vsem prav lep pozdrav iz bogoslovja Marijinega imena na Salomonovih otokih in hvala vsem, ki nam pomagate tu širiti in utrjevati veselo sporočilo o dostojanstvu slehernega božjega otroka, moških in žensk enako!

P.S. Zvečer je o. Greg povedal, da je na radiu v avtu slišal, da je bila razglašena nevarnost cunamija za naše področje. Potres je bil nekje med Fidžijem in Vanuatujem. O. Victor pa je na internetu zvedel, da so to nevarnost razglasili tudi v njegovi rodni Indoneziji. Menda takšno zaporedno zibanje rado sproži cunami. No, zdaj je ravno 24 po včerajšnjem tresenju, pa ni bilo slišati, da bi se kje kaj hujšega primerilo. Hvala Bogu! Sicer bom pa sam več zvedel popoldan, ko bom to pismo odnesel na svetovni splet.

Na gibljih tleh sredi viharjev

12. pismo prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 14. oktober 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
Med pisanjem prejšnjega pisma v četrtek, 8. oktobra 2009, me je dvakrat pošteno zibalo, kar sem mimogrede tudi omenil. To je bil že tretji močan potres na našem koncu sveta in mnogi so me po e-pošti spraševali, če so ujme razsajale tudi pri nas. Hvala Bogu, v vseh treh primerih smo odnesli celo kožo. Potres, ki je pred tremi tedni prizadel indonezijsko Sumatro, ni segel do nas. Medtem ko je drugi potres med otočji Fidži, Tonga in Samoa zatresel južne otoke Salomonov, pa jih cunami, ki ga je sprožil, ni dosegel, ker je šel v nasprotno smer. Četrtkov potres z močjo 7,3 pa je že bil na meji salomonskega ozemlja oz. oceana, in sicer 810 km jugovzhodno od naše prestolnice na področju sosednjega otočja Vanuatu. Na spletu sem izbrskal, da je bilo v minulem tednu na južnem Pacifiku okrog 50 potresov pete jakostne stopnje in več. Že ta podatek pove, kako mehek in sipek je tale trebuh našega planeta, ki ga je véliki morjeplovec Ferdinand Magellan poimenoval Tihi ocean, ko ga je odkril na svoji poti okrog sveta (1519-1521). Toda ta ogromna vodna prostranstva med Ameriko in Azijo so vse prej kot mirna.
Naša domišljija si komajda zna pričarati tihomorske razsežnosti, kajti od severa do juga meri 15 000 km in 18 000 km od vzhoda do zahoda. Našel sem skoraj neverjeten podatek, in sicer da bi lahko na njegovih 166 milijonov km 2 površine spravili vse celine, pa ga še ne bi prekrile. Ozrimo se zdaj v njegove globine. Če se hočete zares potapljati, boste pri Marianinih otokih postavili svetovni rekord, ko se boste dotaknili morskega dna pri 11 022 m, sicer pa je povprečna globina oceana 4 200 m. Kako se ne bi na teh prostranstvih vedno kaj dogajalo pod vodo, v njej, v ozračju nad njo in na kopnem, kolikor ga pač je!

***

Gotovo vas zanima, koliko otokov je v Tihem oceanu, vendar vam tega ne bo mogel nihče z gotovostjo natančno povedati. Razloga za to sta vsaj dva. Naravni procesi se nadaljujejo in zato se otoki še kar porajajo in potapljajo. Prebivalstvo potapljajočih otokov si mora poiskati nov dom, kot npr. Kibertijci, ali pa nesrečniki z dveh otočkov pri Malaiti, ki sta se potopila lani, dan pred božičem in jih je bilo treba na vrat na nos reševati. Ali je otokov pet tisoč ali sto tisoč, kakor lahko beremo, je pač odvisno od tega, kaj velja za otok. Države imajo sicer svoje otoke preštete, vendar pa vsaka po svoje določa, kaj je otok, kaj pa npr. morska pečina. Zato se tako ogromne razlike o številu tihomorskih otokov.
Če odmislimo otočje Nove Kaledonije in nekaj otokov v Salomonovem otočju, ki so bili nekoč del celine, so vsi drugi tihomorski otoki vzniknili iz morja. Ti darovi morja so sad različnih procesov. Prva vrsta otokov je nastala zaradi premikanja celinske in morske plošče, ki pritiskata druga na drugo. Ker je morska šibkejša, se je podala celinski tako, da leze pod njo, kar pa se tja ne zrine, mora navzgor in tako nastane otok. Salomonska soseda otočji Tonga in Fidži sta sad teh tektonskih premikov, področje trka in spodrivanja plošč pa teče tudi vzporedno s Salomonovimi otoki južno od njih. Ni treba posebej poudariti, da so na tem področju trka globoki morski jarki in pogosto tresenje tal. Drugi otoki, ki jih je rodilo morje, so pravzaprav tisti vztrajni vulkani, ki so tako dolgo bruhali lavo pod morjem, da so nazadnje vendarle pokukali iz njega. Nekateri so se upehali in ugasnili, kot npr. naš Guadalcanal, drugi, npr. sosednji Savo pa še velja za živega. In končno so tu še tretja vrsta otokov, in sicer koralni. Ti so najbolj živi in spremenljivi, saj nastajajo iz koral, živih bitij, ki se nabirajo okrog vulkanskega otoka ter na njem in okrog njega gradijo atol, in sicer tako, da se nalagajo drug na drugega, ko umrejo. Razumljivo, da je koralna stavba zelo krhka, se poseda in je najmanj odporna na klimatske spremembe.
Na salomonskem koncu sta celinska avstralska in oceanska plošča krepko trčili na velikonočni ponedeljek, 1. aprila 2007, in sicer le 40 km južno od mesteca Gizo, ki je prestolnica Zahodne province na meji s Papuo Novo Gvinejo. Potres je porušil, kar je čvrsto stalo, tudi stolnico sv. Petra, ki so jo pozidali misijonarji v prvi polovici prejšnjega stoletja. Večji del mesteca, ki so ga sestavljale bambusove koče na kolih, ki jim potres ne more do živega, je kot listje pometel cunami, ki mu je sledil. Prav tako je odplaknil vasi ob morju in odnesel več deset življenj.
Sobrat Ivica Gregurec je nekaj dni po teh dogodkih zapisal: »Tudi mi na otoku Guadalcanal, ki je od Giza oddaljen 350 km, smo se pošteno tresli. Potres se je nekajkrat ponovil. Iz novic iz Zahodne province smo lahko razbrali, da je to resnično ena od največjih nesreč, ki je v zadnjem času prizadela naše otoke. Zaenkrat je potrjeno, da je 40 ljudi izgubilo življenje, 60 pa jih še pogrešajo. Veliko je ranjenih, nekaj sem jih videl in obiskal v bolnišnici v Honiari, kamor so jih prepeljali s helikopterjem. Prva humanitarna pomoč je nekako le prišla in deluje bolj ali manj dobro. Vendar bo dolgoročna pomoč še kako potrebna, da se življenje obnovi. Ekipe za psihološko pomoč so na terenu. Tudi mi lazaristi se bomo vključili v dolgoročno pomoč ene vasi, verjetno bomo kupili rezervoarje za vodo.«
Ko sem konec julija 2007 šel prvič na Salomone predavat, sem nesel s seboj tudi zajetno vsoto pomoči, ki smo jo zbrali slovenski in hrvaški lazaristi. Hvala Bogu, da smo mogli pomagati!
Sam sem obiskal Gizo septembra 2007, ko sem se udeležil škofovskega posvečenja. Novi škof Luciano Capelli, italijanski salezijanec, ki je postavil in vodil na Guadalcanalu tehnično in kmetijsko srednjo šolo ter ravnokar dokončal bolnišnico, si je za škofovsko geslo izbral misel: »Kvišku srca, pogum. Jaz sem z vami!« Kaj neki to pomeni, smo se spraševali in se tudi kaj pošalili na ta račun. No, na posvečenju pa je novi škof povedal, da je njegov rojstni kraj v 19. stoletju doletel rušilni potres. Obupanim ljudem se je prikazala Marija in jih opogumlja z besedami, ki so zdaj v škofovskem grbu. Ko sva se pred dnevi s škofom srečala, mi je povedal, da je s sredstvi in prostovoljci iz Italije že postavil novo stolnico, tokrat v melanezijskem slogu, predvsem pa je vesel, da mu je uspelo spraviti pod streho dve šoli. Očitno, Marija pomaga žrtvam potresa in cunamija v Gizu!

***

Podobno kakor pod morjem se ves čas kaj dogaja nad njim. Ocean se namreč razteza čez obe strani ekvatorja proti poloma, tako da se nad njim pne podnebje od tropskega do polarnega. Z nekaj izjemami so skoraj vsi tihomorski otoki v tropskem območju. Sam sem se spraševal, kako bom prenašal tropsko vročino in vlago, ker sem imel v Beninu v Afriki nekaj ne preveč prijetnih izkušenj z glivicami. Oznojeno telo se je namreč hitro spremenilo v plantaže glivic, ki se jih ni dalo več izkoreniniti. Sestre misijonarke, ki so bile tam že skoraj dve desetletji, so me tolažile, da imajo takšne težave vsa ta leta tudi one. Očitno belčevo telo ni pretirano pripravno za tropsko klimo. Tu na Salomonih teh težav nimam, zasluga za to pa gre prijetnemu vetriču z vzhoda (z ameriške strani), ki pihlja malodane brez prestanka. Nerodna reč, ki te tu lahko doleti, je malarija; mene je obiskala že po nekaj tednih prvega bivanja na Salomonih. Neprijetne so tudi infekcije tako na koži kot pod njo. Te se kar vlečejo in jim tudi antibiotiki ne pridejo do živega, šele ko vanje zareže skalpel ostrega jesenskega zraka ob vrnitvi v Slovenijo, izginejo, kot bi odrezal.
Iz izkušnje lahko govorim o vremenu samo za najbolj suho obdobje od junija do septembra, ko je tudi najbolj hladno: dnevna temperatura se vrti okrog 30 0C, do jutra pa zdrsne na 24 0C, izjemoma manj, a potem je to že pravi mraz in zima za naše ljudi. Vse je smrkavo in prehlajeno … celo jaz. Oktobra, kakor zdaj vidim, pa že postaja bolj vlažno in vroče, vetrič pa kar pozablja pihljati. Novembra se začne deževna doba in traja vse do srede aprila, ko vlaga in temperatura pritisneta ljudi k tlom, na nebu in na zemlji pa zagospodarijo vrtinčasti viharji: cikloni ali tornadi. Dežja je zvrhana mera, reke se na večjih otokih razlijejo po nižinah in poplavijo polja in vasi. Pri nas na Guadalcanalu je sleherno leto prizadeto kakšno področje na ravnem severozahodu, kjer je tudi naše bogoslovje. Lani sta poplavljali reki Tenaru in Lunga, pod vodo je bilo tudi bogoslovje. Iz sosednje vasi Nazaret so morali ljudi premestiti na varno, krokodili pa so se mastili s prašiči, ki jih zaradi naglice in pomanjkanja prevoznih sredstev ni bilo mogoče odpeljati. Letos je vihar odrezal za več kakor mesec dni področje zahodno od prestolnice. Če ne bi bilo kokosovih orehov, bi ljudje umirali od lakote, ker reševalci in pomoč niso mogli do njih. Ne le zaradi ciklona, tudi zaradi kaosa in nikakršne organizacije. Kljub ogromnemu razdejanju – tudi življenja so odnesle zadnje poplave – pa narava v teh rednih dogodkih še ne pokaže vseh svojih zob.
Na Salomonih je zadnjič razsajal uničevalen ciklon leta 2003, in sicer na skrajnem jugu na otokih Tikopia in Anuta, ki sta 140 km narazen. Da bi si lažje predstavljali, kako in kje ljudje tod živijo in kako usoden za preživetje celega otoka in ljudstva je lahko ciklon, vam postrežem z nekaj podatki. Tikopia meri okrog 2,6 km 2 in šteje 1 200 otočanov; Anuta pa je še manjša, saj jo je le za dober kvadratni kilometer s 170 prebivalci. Otoka sta stalno poseljena že 3 000 let, do najbližjega večjega otoka pa je 250 km, kar je predaleč in prenevarno za mali kanu, drugega prevoza pa donedavna ni bilo. V teh okoliščinah je še zlasti Tikopia svojevrsten čudež preživetja, kajti nahaja se v glavnem viharniškem pacifiškem pasu s kakimi 20 cikloni na desetletje. Ciklon leta 2003 je odnesel kar tretjino otoka, zaradi česar se je izseljevanje s Tikopije še povečalo in je zdaj več Tikopijcev drugod kakor pa doma. Tikopijska kultura, ki je v izolaciji sredi oceana preživela dolga stoletja, izgublja zdaj življenjske moči tako zaradi izseljevanja kot zaradi tistih, ki se vračajo domov in prinašajo s seboj miselnost in navade od drug. Pred tikopijskim ciklonom je strahotno razdiralen vihar obračal Guadalcanal leta 1986. Medtem ko mi štejemo čas pred Kristusom in po njem, pa ti bo Gualec na vprašanje, kdaj se je rodil, odgovoril pred ciklonom, po ciklonu.

***

Kot vidite, smo na Salomonih res na gibljivih tleh in sredi viharjev. Čeprav to utegne biti zelo hudo, pa je tisto, kar v resnici najbolj ogroža to ljudstvo in deželo pomanjkanje dela, brezposelnost in brezperspektivnost za mladino. Ker ni razvoja, tlijo družbeni pretresi, viharji in cunamiji. Mednarodna skupnost bo pač morala pokazati več zanimanja tudi za ta del sveta in solidarnost z njim. V okoliščinah, kakršne so, smo res nadvse hvaležni slehernemu, ki nam pomaga spreminjati razmere na bolje. Naslednji teden se oglasim z zadnjim pismom pred vrnitvijo v Slovenijo. V njem vas bom seznanil z vélikim dogodkom za našo Cerkev na Salomonih in vso deželo. Tudi mnogi od vas ste del te zgodbe o uspehu. Bog vas živi in ostanite solidarni z nami, hvala!

Drago K. Ocvirk, lazarist, letos le še teden dni misijonar na Salomonovih otokih

Gregurec, Ivica. 2007. Dašak vjetra s Pacifika (Pulsus venti e Pacifico). Št. 2 (20), leto III., April 2007.

Gaudeamus igitur – Zdaj je čas za veselje!

13. pismo, letos zadnje, prijateljem in podpornikom misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih

Tenaru, 21. oktober 2009

Dragi prijatelji in podporniki,
čas mojega dela v bogoslovju na Salomonovih otokih se je iztekel, s tem pa tudi čas našega salomonskega misijonskega druženja. Vsem, ki ste bili te štiri mesece z menoj in nas podpirali z molitvijo in darovi, iskrena hvala. Toda preden se povsem poslovimo od Salomonov - upam, da samo do naslednjega julija - dovolite, da z vami podelim velik dogodek, ki me je napolnil z neizmerno srečo in brezmejno hvaležnostjo Bogu.

***

Danes, v sredo 21. oktobra, je zadnji dan predavanj, sledi teden dni priprav na izpite, junaški boj za dobre ocene, sredi novembra pa bodo fantje začeli kapljati domov. Pravim kapljati, ker so njihovi odhodi odvisni od tega, ali so doma na našem otoku, to je na Guadalcanulu, ali na drugih otokih. Fantje z našega otoka pač vzamejo pot pod noge in jo mahnejo proti domu. En dan in eno noč čez hribe na drugo stran otoka na Weather Coast je največ, kar mora prehoditi eden od Gualcev, da pride domov.
Drugače je z morjeplovci, kajti ladje, kolikor jih še sploh pluje, plujejo zdaj bolj poredko kakor v časih, ko so tod gospodarili sicer nič kaj prijazni Angleži. Bogoslovci z otoka Malaita – in teh je največ - lovijo ladje, ki jih bodo pripeljale čim bliže domu. V Auki, prestolnico Malaite, vozijo ladje enkrat ali dvakrat na teden, a od tam je predaleč, predolgo in predrago, če si doma na drugem koncu otoka. Uloviti ladjo za odročen kraj pa je že umetnost in loterija hkrati. Ko uspe fantom priti na domači otok, čakajo tudi teden dni na motorni čoln, ki jih bo popeljal proti domu. Ko končno priplovejo v bližino doma, je pred njimi še nekaj ur hoje skozi goščo, preden ugledajo domačo vas. Podobno, kakor njihovi malaitski vrstniki, potujejo domov tudi bogoslovci iz zahodne province, le da so ladje tja še bolj redke. Pot, ki ni daljša od 200 km, lahko traja cela dva tedna.
Naj za primerjavo povem, da bom sam potoval od bogoslovja na Salomonih do Šentjakoba ob Savi le dva dni. Si predstavljate razliko! Res bom presedel štirikrat (Brisbane, Melbourne, Bangkok, Dunaj) in bo čistega leta za 28 ur, toda to je okrog 15 000 km, ne pa 200 km. Tudi to pove, kako ogromna razlika v življenjski ravni je med Slovenci, ki brez posebnih zaslug živimo v razvitem svetu, in Salomonci, ki brez krivde živijo samo štiri ure leta proč od Avstralije, od razvitega sveta. Prav zaradi tega, ker je nam dano, njim pa ne, je prav, da prisluhnemo Bogu in srcu, ki nas sprašujeta: Kje je tvoj brat, tvoja sestra? Kaj si storil zanj, zanjo? Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če ti je vse podarjeno, ti je zato, da deliš s tistimi, ki nimajo. In ne pozabi – kdor je brez lastne krivde v pomanjkanju, je blagoslov za nas, saj nam omogoča, da ravnamo bratsko, sestrsko, se pravi, res človeško, in tako uresničujemo Jezusov zgled in zapoved ljubezni. Hvaležni bodimo vsem, ki nas prebujajo in spodbujajo k ljubezni, kajti le v njej je polnost življenja in upanje na njegovo neminljivost tudi za nas same.

***

Ko sem se konec junija podal na Salomone, še pomislil nisem, da bo to leto nekaj posebnega. Tega sem se zavedel šele, ko sem stal v čitalnici pred sedmerico v sedmem letniku. Doslej smo shajali s tremi predavalnicami, v vsaki po dva letnika, sedmemu letniku pa se je morala umakniti čitalnica. Seveda je rešitev začasna in če bo vse po sreči, bodo med počitnicami zgradili še eno predavalnico, tako da bo čitalnica spet služila svojemu namenu. Letos smo torej prvič imeli sedmi letnik in tako vso paleto študentov od začetka do konca teološkega študija.
Naše bogoslovje je namreč do leta 2006 zagotavljalo le triletni študij humanistike (filozofija, antropologija, zgodovina in Sveto pismo), po teologijo pa so morali naši študenti v sosednji državi: v Papuo Novo Gvinejo ali na Fidži. Dokler je bilo bogoslovcev malo, je to bila najcenejša rešitev, toda ko je za vstop v bogoslovje prosilo vse več fantov, so bili škofje pred dilemo ali jih zavrniti, ker ni denarja, da bi jih poslali v tujino, ali pa začeti s teologijo doma. Prevagalo je prepričanje, da poklicev ne gre zavračati in da je treba zaupati v božjo pomoč, kajti če Bog mlade kliče in se ti odzivajo, bo poskrbel tudi za vse drugo. Saj Jezus pravi, da skrbi celo za vrabce, kako ne bi potem za ljudi, še zlasti tiste, ki jih je poklical v duhovniško službo.
Fantje, ki so leta 2006 končali tretji letnik, niso šli naprej v tujino, marveč so nadaljevali četrti letnik doma. Zdaj je bilo treba najti predavatelje za teologijo in tako je prišla prošnja za pomoč in sodelovanje tudi do mene. S fanti, ki so bili letos v sedmem letniku, smo začeli skupaj: njihova tri leta teologije, so tudi moja, a s to razliko, da sem z njimi le od julija do konec oktobra, ko je tu drugi semester. S temi našimi prvimi diplomanti se je torej začela tudi moja salomonska misijonska avantura. Takrat je bilo bogoslovcev deset, toliko jih je bilo še lani. A kaj, ko so trije po opravljenih izpitih pretihotapili v bogoslovje žganje in se ga pošteno nadelali. Ta pijača, kvaso ji pravijo, je hud in škodljiv špirit, ki je tudi z zakonom prepovedan, ker mnoge čisto zmeša in podivja. Opita trojka je sredi noči postala glasna in tako razkrinkala svoje nečedno početje. Kaj več kot to, se ni zgodilo, a dovolj, da jih je škof poslal za leto dni na »treznjenje« na župnijo, da se ob delu z mladino odločijo ali za mašo ali za flašo. Dvema gospodarjema pač ne morejo služiti! Moram reči, da sem bil presenečen nad takšno strogostjo, še zlasti, ker so bili vsi trije zelo dobri študenti; eden izvrsten glasbenik za povrh, eden pa je sobratu Bingu celo rešil življenje, ko ga je na poti z misijonske postojanke pogoltnila deroča reka. No, zdaj, ko sem te fante znova srečal, so sami dejali, da je bilo to leto dobrodošel čas zorenja in so končno postavili stvari na pravo mesto. »Treznjenje« so torej dobro prestali. Škof jih bo vzel nazaj v bogoslovje in bodo zdaj v ekipi, ki bo diplomirala prihodnje leto.

***

Sedmerica diplomantov je končala predavanja drugi teden v septembru in se posvetila pripravam na diplomski izpit. Na izpitu so se vsi dobro odrezali in pokazali, da so v sedmih letih študija ogromno dosegli na akademskem področju. Veseli, ponosni in Bogu hvaležni smo bili vsi: diplomanti in učitelji. Zdaj nas je čakala le še slovesna podelitev diplom, promocija, ali graduation, kot to imenujejo v anglosaksonskem svetu. Za dan »D« je bila določena sreda 14. oktobra.
V petek zvečer pred tem mi je kanilo, da ne bi bilo slabo, če bi na slovesnosti poleg državne himne zapeli še akademsko Gaudeamus igitur. A kaj, ko nisem imel ne besedila ne not. Šel sem k Stevenu, ki je na električne orgle vadil glasbeni program za akademsko mašo. Usedel sem se za inštrument, Steven pa je vzel pisalo in papir. Tako kakor sem iz spomina vlekel besedilo in note, tako jih je zapisoval. Najprej se je v celoti izpisal latinski tekst, melodija je prihajala bolj počasi. Ker Steven igra po posluhu, ne po notah, sem mu melodijo narekoval kar v črkah: »Piši: melodija je v a duru, začnemo z noto A, sledita dva Cis-a, pa E …« Tako sem po tipkah lovil melodijo in jo črkoval Stevenu, dokler se ni pravilno in do konca izpisala. Malo sem še vadil, v soboto zjutraj po maši pa smo imeli vaje za Gaudeamus igitur. Fantje so hitro in dobro prijeli. V ponedeljek sem s spleta pobral celotno besedilo, tako da smo se naučili tri kitice. Ko sem latinsko besedilo malo prirejal salomonskim razmeram in sem stih »naj živi republika« (vivat res publica) zamenjal z »naj živijo Salomoni« (vivant Solomones), mi je prišlo na misel, da je tudi izvedba lahko bolj salomonska. Enajst fantov namreč odlično igra na bambusove orglice in orgle. V orglice pihajo podobno kot mi v ustne harmonike, orgle pa so pravzaprav tolkalo, vendar lepo pojejo. Pod Malcolmovim vodstvom so šli v džunglo, nasekali bambus in ves večer delali inštrumente, tako da smo potem že pod zvezdnim nebom uglaševali električne orgle z bambusovim izborom glasbil. Medtem so bolj mesarsko in kuharsko nadarjeni fantje zaklali dva prašiča, kar je res pravo razkošje, a pri Melanezijcih ni praznovanja, če ni prašiča. Tako smo še zadnji denar, ki so mi ga dali dobri ljudje v Sloveniji prav za nakup prašičev, uporabili za obhajanje prve generacije diplomantov. Sredo smo torej dočakali duhovno, glasbeno in kulinarično odlično pripravljeni in podkovani.
Kako drugače, kakor z mašo, smo začeli slovesnosti. Najprej zahvala Bogu in v to zahvalo so vključeni vsi, ki so kakorkoli prispevali, da so dozoreli prvi sadovi v našem bogoslovju. Ogromna zahvala gre mnogim Slovenkam in Slovencem, ki podpirate naš misijon in bogoslovje tu na Salomonih. To praznovanje je bilo zato tudi vaše praznovanje. Bog daj, da bi jih doživeli še veliko v letih pred nami! Maša ni bila v cerkvi, ker je premajhna, ampak v melanezijski hiši, ki so jo fantje gradili vse leto prav za to slovesnost. Okrog so postavili še nekaj šotorov, tako da žgoče sonce ni moglo ljudem do živega. Nadškof Adrian Smith, ki je vse duhovniško življenje na Salomonih in je živ zgodovinski leksikon, je v nagovoru orisal nastajanje bogoslovja. Začelo se je takoj po drugi svetovni vojni in po 60 letih dozorelo v visokošolsko ustanovo, ki podeljuje diplome, primerljive podobnim ustanovam po svetu. Toda razvoja še ni konec, zdaj je treba razmišljati širše, in sicer o univerzi, kajti dežela, v kateri je 70 % mlajših od 30 let, kar kriči po visokem šolstvu, ki pa ga država ne more postaviti na noge. Dolžnost Cerkve je pomagati, najbolj pomoči potrebni pa so ravno mladi, ki brez šol nimajo prave prihodnosti. Hvala Bogu, tukajšnji škofje vidijo potrebe, poguma jim ne manjka, spet bo treba zavihati rokave in delati naprej z zaupanjem v božjo pomoč ob podpori širokosrčnih bratov in sester, ki čutijo z našo mladino.
Salomonci imajo svoj ritem, v njem je potekala tudi slovesna podelitev diplom po maši. Po daljšem čakanju, ko nisem nikjer videl ne diplomantov ne drugih bogoslovcev, so se na drugem koncu kampusa oglasile bambusove orgle. Izpod dreves se je prikazala plešoča procesija, na njenem repu pa je bilo sedem mladeničev, ovitih v modre tunike, s prav tako modrimi kapami na glavi. Ljudje so z vseh strani vreli proti procesiji in se ji plešoč pridružili. Vse se je v plesu zvijalo, krililo, poskakovalo, ploskalo … sedem modrih pa je na repu te žive kače dostojanstveno, z umirjenim korakom, nosilo svojo novo veličino in dostojanstvo. Kako tudi ne! Ni še sto let, kar so bili njihovi predniki lovci na glave in ljudožerci, oni pa so si zdaj pridobili znanje, da bodo po Jezusovem zgledu ribiči ljudi in bodo pletli mreže bratstva in sestrstva, prijateljstva in razumevanja, dobrote in ljubezni … Ko smo se nazadnje le posedli v melanezijski hiši in šotorih okrog nje, je Gideon dal intonacijo in zadonela je solomonska himna. Takoj za njo pa še akademska Gaudeamus igitur. Gideon, ki se je v ponedeljek vrnil z bratovega pogreba, je takoj zapopadel melodijo, tako da mi ni bilo treba biti za električnimi orglami, ker je to delo brezhibno opravil on. Malcolmovi bambusniki, pan pipers po njihovo, so srednjeveški himni dali pridih salomonskosti, divjosti in miline hkrati.
Naj tu končam, saj je slovesnost potekala podobno kakor kje drugod, petje in govorci, solze radosti in smeh, ponosni »dediji« in ganjene »mamice« … srečen, vesel in hvaležen tudi jaz sam. V srcu sem ponavljal in obračal tretjo kitico Gaudeamusa:

»Naj živi dobrodelnost podpornikov, ki nas tukaj varuje!« S tem zadnjim stihom, dragi prijatelji in podporniki našega misijona in bogoslovja na Salomonovih otokih, se za letos poslavljam od Vas. Bog živi Vas in vse, ki so Vam pri srcu. Še zadnji pozdrav iz salomonskega misijona,

hvaležni Drago K. Ocvirk, misijonar in profesor