Kot je splošno znano, je Mjanmar država, ki jo vodi vojaška vlada. Tu je praksa, da o človekovih pravicah lahko le sanjajo, gospodarsko, družbeno in izobraževalno področje pa je zelo slabo razvito. Večina ljudi, še posebej na podeželju, živi v resnični revščini. So finančno in gospodarsko revni in niti nimajo možnosti, da bi lahko prišli iz tega stanja ter spremenili življenje. Lahko rečemo, da nimajo nobenega upanja več, kar je tudi razlog, da jih je veliko odvisnih od alkohola. Veliko otrok in žensk je v usmiljenja vredni situaciji. Pogosto so žrtve nasilja, zlorabe in izkoriščanja. Odrekana jim je tudi pravica do izobraževanja, saj si šolanje lahko privoščijo samo tisti, ki imajo denar.
Misijon
Sestre Hčera Marije Pomočnice so v tej državi od leta 1992. Ves ta čas skušajo pomagati predvsem otrokom in mladim ženskam, da izboljšajo svoje življenje in se začnejo zavedati svojega dostojanstva. Trudijo se, da bi jim zagotovile ustrezno izobraževanje ter oblikovale kulturne in človeške vrednote. S štirimi centri so prisotne na področju Mandalay Yangon. Redno pa obiskujejo tudi oddaljene okoliške vasi.
Že od maja 2008, ko je ciklon Nargis povzročil katastrofo, ki je zahtevala preko 130.000 smrtnih žrtev, milijone ljudi pa je ostalo brez družinskih članov ter strehe nad glavo, delajo na tem področju. S pomočjo prostovoljcev lajšajo trpljenja ljudi ter jim pomagajo popravljati in obnavljati ne le njihove hiše ampak tudi njihovo življenje in prihodnost.
Družine živijo večinoma v hišah narejenih iz bambusa ali lesa prekritih s slamnato ali pocinkano streho. V večini primerov je hiša le en prostor, kjer celotna družina (običajno šest do sedem oseb) živi, je in spi. Hiše so brez elektrike ter vode. Reka je tako njihov vir vode tako za pitje kot tudi za umivanje ter pranje oblek. Njihova doma narejena stranišča nimajo kanalizacije in so tako velika grožnja za razne okužbe in bolezni, zlasti kadar je deževno obdobje in je voda visoka ter sega do hiš.
Šolstvo
Otroci lahko hodijo v šolo le, če imajo starši dovolj denarja, da lahko plačajo stroške vpisa in šolnino. Če nimajo dovolj denarja, pa otroci delajo na polju skupaj s starši ali pa hodijo naokrog in zbirajo plastične vrečke, kose železa ter druge “dragocene” stvari, ki jih nato prodajo in s tem denarjem pomagajo družini.
Začetek šolskega leta je junija, zaključi pa se februarja ali marca z zaključnimi izpiti. Tu ni delitve na osnovno, srednjo in visoko šolo. Šolski sistem določa deset stopenj osnovnega izobraževanja, po katerem tisti, ki si to lahko privoščijo nadaljujejo višjo in visokošolsko izobrazbo.
Šola poteka pol dneva. Zaradi nizkih plač pa učitelji iščejo še druge načine zaslužka, da dobijo vsaj minimalno vsoto denarja, ki ga potrebujejo za vsakdanje življenje. Iz tega razloga je nivo poučevanja nizek. Vsak dan po pouku se morajo vsi učenci udeležiti tudi učnih ur, ki jih imajo njihovi učitelji na svojih domovih. Vsako tako učno uro morajo učenci plačati, saj so le tako lahko prepričani, da bodo na koncu leta opravili razred. Lansko leto v desetem razredu so učenci morali reševati pravi test. Toda ta test je tako težek, da jih je zelo malo, ki ga lahko uspešno opravijo. Težko je predvsem zato, ker učenci niso primerno pripravljeni pa tudi učitelji ne vedo, kako naj jih pripravijo. Vsa vsebina predmetov je namreč napisana po spominu ljudi, ki so se tega kje naučili.
Iz tega je jasno razvidno, da je samo nekaj takih oseb, ki imajo možnost, da se izobražujejo dalj časa, kot le nekaj let.
Botrstvo
Sestre salezijanke so se odločile, da poiščejo pomoč za te revne otroke iz področij, ki jih je prizadel ciklon Nargis, tako da bodo lahko nadaljevali šolanje do konca desetega razreda. Ti otroci živijo vzdolž Irrawaddy delte v vaseh Wataya, Leigon, Shwe Pyi Thar, Aye Wa in Mayangon.
Z vašo pomočjo, dragi botri, jim bodo zagotovile vse potrebno za šolo in študij kot so: stroški vpisa, uniforma, šolska torba, knjige in zvezki, dežnik ali dežni plašč, kosilo, šolski copati, toaletni izdelki, prevoz, šolnina, zdravila, brisače, oblačila ter razni stroški za stvari, ki jih zahtevajo učitelji. Učitelji skoraj vsak dan od učencev zahtevajo naj prinesejo denar za stvari, ki so potrebne v šoli (krede, rože, koši za smeti, papir, čistila, zastave, darila za učitelje …)
Vsak posameznik, ki se odloči, da postane boter otrokom v Mjanmaru, dobi sliko otroka in nekaj njegovih osnovnih podatkov. Mesečni dar 15,00 EUR ali letni znesek 180,00 EUR je namenjen posameznemu otroku. Dvakrat letno vsak boter prejme dopis s plačilnimi nalogi. Enkrat na leto pa se bodo iz misijona oglasili, da sporočijo, kako gre posameznemu otroku.
S pomočjo bodo otroci imeli več možnosti, da bodo našli boljše delo in tako na življenje gledali z več upanja ter cenili dar življenja, ki je njihova osnovna pravica. Brez pomoči pa ti otroci ne bodo mogli nadaljevati šolanja in njihova edina prihodnost bo taka kot od njihovih staršev – delo na poljih drugih ljudi in boj za preživetje iz dneva v dan.
Zelo si želimo, da bi ti otroci izkusili veselje ob tem, da jih ima nekdo rad in zanje skrbi. Zato se že vnaprej zahvaljujemo vsakemu, ki bo zanje odprl srce in razširil roke.
